Kljub ameriškim grožnjam sporne ruske rakete že v Turčiji. Zakaj si jih Erdogan tako zelo želi?

V turško letalsko oporišče Murted blizu Ankare so že prispele prva pošiljke ruskega raketnega sistema S-400, je sporočilo turško obrambno ministrstvo. Kljub nasprotovanju zveze NATO in ZDA, ki so turčijo opozorile pred "pravimi in negativnimi" posledicami nakupa tega sistema.

Ameriško zunanje ministrstvo je tudi sporočilo, da se Turčija popolnoma zaveda ameriškega zakona, ki je bil sprejet leta 2017 in predvideva sankcije za vsak večji nakup ruskega orožja.

Sistem S-400 izstreljuje izstrelke zemlja-zrak, ki so namenjeni sestrelitvi dronov, letal in raket.

Predsednik ZDA Donald Trump lahko v skladu z zakonom CATSA ki uvaja sankcije tistim, ki pomagajo "ameriškim nasprotnikom" izbrati vsaj pet od dvanajst možnih sankcij, ki med drugim predvidevajo ustavitev posojil Turčiji ter prenehanje izdajanja vizumov turškim uradnikom in poslovnežem.

Vendatr pa Trump nad tem ni navdušen. Trdi namreč, da je za zaplet s Turčijo kriva administracija Baracka Obame, ki Turčiji ni želela prodati ameriške "patriote."

Trump je glede taga dejal, da "ne moreš tako poslovati. To ni dobro." Ameriški predsednik lahko sankcije po uveljaviti suspendira za obdobje do 180 dni.

Iz zveze Nato so sporočili, da je odvisno od zaveznic, katero vojaško opremo kupujejo, a da so v Natu zaskrbljeni zaradi morebitnih posledic turške odločitve. Večkrat so tudi opozorili, da ruski sistem ni združljiv z orožjem zaveznikov, trdijo v zvezi Nato - kar pa seveda ni res, saj ima podoben sistem, S-300, tudi Grčija.

V začetku aprila so ZDA tudi zaustavile vse načrtovane pošiljke letal F-35 Turčiji zaradi tega nakupa.

Zastavlja pa se vprašanje – zakaj Turčija ne popušča in zakaj tako neomajno vztraja, da bi kupila prav te ruske rakete? In to celo tako zelo, da se izpostavlja morebitnim ameriškim sankcijam in prepovedi sodelovanja v projektu F-35, kjer turška podjetja celo izdelujejo dele za to ameriško letalo? Zaradi teh raket je Turčija postala nekakšna »črna ovca« tudi v zvezi NATO – toda še naprej vztraja.

Kot opozarjajo v National Interestu so razlogi za to zgodovinski in politični.

Petega junija leta 1964 je na primer tedanji predsednik ZDA Lyndon Johnson poslal ostro pismo takratnemu predsedniku turške vlade Ismetu Inonu, in od njega zahteval, da prekine načrtovano turško intervencijo na Cipru, kljub nevarnosti, da bodo turško manjšino zdesetkali pripadniki grških milic EOKA.

Turčiji so ZDA zagrozile z embargom na prodaje orožja. Turčija se je po nakupe orožja zato odpravila v Sovjetsko zvezo. Vojaško operacijo proti Cipru so zgolj odločili za deset let. Leta 1974 so jo izvršili. Toda Johnsonovo pismo je odmevalo in ima še danes posledice za odnose Turčije in ZDA.

Turčija si je znova prav te dni nakupila velike količine ameriških rezervnih delov za orožje - prav zaradi strahu pred novim embargom.

Petinpetdeset let pozneje je tedanji vršilec dolžnosti obrambnega ministra ZDA Patrick M. Shanahan v Turčijo poslal podobno pismo. Turčiji je zagrozil z ekonomskimi sankcijami zaradi »pomoči ameriškim nasprotnikom«.

Pri tem je na nedavnem vrhu G-20 celo Donald Trump zatrdil, da so ZDA Turčijo obravnavale »nepravično«, ker ji najprej niso želele prodati svojih patriotov (v času Baracka Obame), ko pa jih je kupila od Rusije so tej prodaji nasprotovali.

Toda očitno Trumpova administracija oziroma vlada misli eno – Trump pa nekaj drugega.

Turčija je ob tem nezadovoljna tudi zaradi ameriške podpore Kurdom v Siriji. Kurdske sile v Siriji vidijo v Turčiji kot podaljšano roko domačih Kurdov, Trumpovo grožnjo, da bo Turčija uničena, če bo napadla Kurde v Siriji, ki jo je izrekel ameriški predsednik, pa vidijo kod dokaz, da je Trump pripravljen Turčijo žrtvovati zaradi usode nekega gibanja.

Ob tem so sirske kurdske sile (YPG) proti Turčiji že pričele uporabljati protitankovske rakete, ki so jih dobile od ZDA. Po drugi strani pa je Turčija operacije v Siriji lahko izvedla z privolitvijo Rusije. Vse to je temeljito omajalo zavezništvo Turčije in ZDA.

Turčija in Ciper sta v sporu tudi glede naftnih nahajališč v vzhodnem Sredozemlju. Pri tem ima Grčija podporo EU in tudi ZDA, zaradi česar so v Turčiji nezadovoljni.

Ob tem pa ima turški predsednik Recep Tayyip Erdogan tudi bolj osebne razloge za nakup raket S-400. Pe vedno je nezadovoljen, ker mu ZDA ni izročila klerika Fethullaha Gulena, ki naj bi bil odgovoren za državni udar leta 2016, v katerem je umrlo 150 ljudi. 

In ne samo to – med vojaškim udarom proti Erdoganu leta 2016 sta dva ameriška lovca F-16, ki sta bila v rokah uporniških pilotov imela že na muhi letalo turškega predsednika, ko je bil v zraku, med poletom v Istanbul.

Želela sta ga sestreliti, toda prisebni piloti v Edoganovemu letalu so uporniškima vojaškima pilotoma povedali lažno identiteto predsedniškega letala, zato ga niso sestrelili.

Pri tem pa Erdoganu zveste sile niso mogle sestreliti oba ameriška lovca, ker so imele samo ameriške protiletalske rakete, te pa ameriških letal niso želele prepoznati kot »sovražna.«

Erdogan zato želi imeti protiraketni sistem, ki bi tudi ameriška letala znal prepoznati kot sovražna. In to je lahko le – ruski S-400.

Ta sistem bo Turčiji omogočil potencial odvračanja (anti-access/area-denial - A2/AD) več kot 200 milj (okoli 400 kilometrov) v okolici sistema. In to omogočajo prav rakete S-400.

Ob tem pa je Rusija Turčiji dovolila tudi »transfer tehnologije«, za razliko od ZDA, ki tega pri svojih patriotih niso dovolile. Tako da bo takšne rakete lahko v prihodnje izdelovala tudi Turčija.

Morda bo skupaj z Rusijo proizvajala celo rakete S-500. In zato Erdogan svojih ruskih raket – ne da.

To pa seveda hkrati pomeni, da ima Rusija že vsaj posredno tudi močan vpliv na eno od največjih članic zveze NATO.