Rusija začela serijsko proizvodnjo raket S-500, baterije S-400 pa kljub ameriškim grožnjam že kmalu v Turčiji

Sergej Čemezov, predsednik uprave ruskega podjetja Rostec je potrdil, da so začeli serijsko proizvajati rakete S-500, ki imajo bistveno večji doseg od raket S-400.

Rakete S-400 pa so ne glede na to še vedno izjemno dobre, celo tako zelo, da jih bo v naslednjih nekaj dnevih prejela tudi Turčija, ki je pri tem pripravljena celo na ameriške sankcije in na to, da ne bo dobila ameriških letal F-35, ki jih je že plačala.

»Rakete S-500 bodo predane enotam v naslednjih nekaj letih, prej kot je bilo načrtovano, takoj po koncu vseh testov,« je dejal Jurij Borisov, podpredsednik ruske vlade. Po ocenah ruskega obrambnega ministrstva to pomeni, da bodo rakete najverjetneje enotam dobavljene v začetku naslednjega leta.

Rusija precej uspešno prodaja protiraketne sisteme S-400, predsem Turčiji, Kitajski, Indiji in morda tudi Katarju.

V National Interestu so zbrali podatke, ki so »pricurjali« iz insajderskih virov, da bi na ta način ugotovili, kaj lahko zavezniki in nasprotniki pričakujejo od tega sistema v prihodnje. Vendar pa vsaj še nekaj časa te, najbolj zmogljive ruske rakete najverjetneje ne bodo na voljo za tuje kupce.

General Viktor Gumeni, namestnik poveljnika ruskih aerovesoljskih sil je dejal, da bo nov sistem za vojsko na voljo do leta 2020. V skladu z poročili naj bi bil ta sistem sposoben zadevati tarče tudi skoraj 100 kilometrov visoko, kar je že blizu območja vesolja, kjer je tudi večina vojaških satelitov, ki trenutno krožijo okoli Zemlje. Vendar pa to ne pomeni, da je sistem namenjen za sestreljevanje satelitov, saj jih je večina vendarle še bolj oddaljena od Zemlje.

Omenjeni sistem naj bi bil sposoben napasti istočasno deset balističnih izstrelkov ali njihovih bojnih glav s hitrostjo nad štiri milje na sekundo. Na poti do ciljev ga bodo vodili tudi različni radarski sistemi, odvisno od tega, ali bo šlo za spremljanje brezpilotnikov. Jenisej radar tega sistema naj bi se povezoval tudi z drugimi radarji.

Maksimalno območje delovanja naj bi bilo nekje okoli 400 kilometerov (250 milj).

Rakete 40N6 na trdo gorivo naj bi bile dvostopenjske, s samonavodečimi bojnimi glavami, ki po odkritju tarče preidejo v avtomatski način delovanja, kar je novost.

Deset metrov dolge rakete naj bi letele z devetkratno hitrostjo zvoka. Za primerjavo: rakete S-400 lahko napadejo različne tarče od razdalje 30 do 400 kilometrov, ameriški Patrioti pa imajo doseg zgolj 100 kilometrov.

Ameriški sistem THAAD pa lahko sestreljuje samo rakete, ne pa letal.

Območje delovanja rakete s fragmentacijsko glavo (ki se ob eksploziji razprši) naj bi bilo 31 milj, natančnost pa naj bi bila 95-odstotna. Pri tem naj bi bilo novo raketo mogoče integrirati tudi v dosedanje sisteme S-400. V Rusiji trdijo, da bodo nove rakete lahko sestreljevale tudi supersonične izstrelke, modificirane rakete pa tudi satelite.

Ob tem naj bi Rusija pristala tudi na to, da svoje nove rakete 40N6 proda tudi Indiji in Kitajski kot del sistemov S-400. V Indiji trdijo, da lahko ruski sistem S-400 izstreli 72 raket hkrati in spremlja 36 tarč.

V zahodnih medijih se pogosto pojavljajo ocene, da je učinkovitost ruskih protiletalskih sistemov precenjena.

Toda prav zato, ker se je Rusija neprestano soočala z letalsko premočjo in prevlado zahodnih sil, ta del njene vojaške industrije nikoli ni nazadoval. Zato so na dosežke v tem delu oborožitvene industrije upravičeno ponosni.

Kot je v National Interestu zapisal tudi Dave Majumdar, je Sovjetska zveza kljub kolapsu svoje vojaške industrije po letu 1991 nadaljevala z investicijami v protizračno obrambo. To dokazujejo sistemi S-400, S-300VM4 in S-350. Tudi Rusija je nadaljevala isto politiko.

Ko bo uveden v ruske oborožene sile, bo tudi sistem S-500 postal skladen s starejšimi sistemi. In kot takšen bo predstavljal veliko nevarnost tudi za običajne radarje »nevidna« ameriška sodobna letala kot so F-22, F-35 in B-2.

Istočasno pa je Rusija precej uspešna tudi pri prodajah raket S-400.

Kljub temu, da Indiji in Turčiji grozijo celo sankcija ZDA zaradi zakona CAATSA, Indija in Turčija, ki je ob tem tudi članica zveze NATO, ne odstopata od svoje namere, da kupita prav sisteme S-400. Indija je zato že plačala 5,4 milijarde dolarjev – v rubljih.

In kot trdita obe državi, ne gre za politično odločitev, pač pa odločitev, utemeljeno zgolj na tehničnih karakteristikah sistemov. Da je povečano zanimanje tujih kupcev za S-400 rezultat značilnosti sistemov pa je poročal tudi nemški Die Welt.