Laži osamosvojitve (14): Teritorialci so uporabljali civilne »žive ščite« in nečloveško postopali z zdravniki in ranjenimi

Trideseta obletnica »osamosvojitve Slovenije« je minila na običajen način: s prikazovanjem črno-belih slik in utrjevanjem mitov, ki jih vztrajno krepi tudi politični vrh države.

Ob neprestani propagandi o tem, kako naj bi JLA v Sloveniji izvajala »zločine« so mediji pozabili pojasniti, da vojno pravo dopušča uničevanje barikad, ki so bile pogosto uporabljene zaradi ustavljanja napredovanja kolon JLA proti mejam Slovenije in SFRJ.

Vojska je imela zato legitimen vojaški cilj, tudi na primer na Medvedjeku, kjer je prišlo zaradi letalskih napadov na kolone do civilnih žrtev.

Slovenska sodišča so celo razsodila, da so vojno pravo prekršile slovenske obrambne sile, ki so nič hudega slutečim tujim voznikom, katerih tovornjake so uporabile za barikade, odvzele tudi ključe vozil in jih ob tem niso umaknile na varno!

Ko so letala napadla barikade, so bili zato tuji vozniki smrtno ali težje ranjeni.

Zato je bila Slovenija odgovorna tudi za izplačilo odškodnin.

Vojska je ob tem svoje cilje dosegla že do 28. junija, ko je zavzela skoraj celotno mejo proti Avstriji, celotno mejo proti Italiji in Madžarski in vse kontrolne točke na meji s Hrvaško.

Do tedaj je umrlo 10 pripadnikov JLA.

Vendar pa na dolgo obleganje enote JLA niso bile pripravljene, vojska prav tako ni bila obveščena, da bodo TO in slovenska policija proti njim uporabile orožje z dovoljenjem republiških oblasti.

Kakšno "bitko" ???

— Tone (@Tone69904832) June 15, 2021

Zvečer je bilo dogovorjeno premirje, ki pa ga slovenske sile niso spoštovale in do jutra zavzele sedem karavl ter mejni prehod pri Gorici.

Slovenske obrambne sile so pogosto uporabljale tudi civilne žive ščite, zaradi česar je v tuji literaturi takšno postopanje opisovano kot nečastno, zahrbtno in kot huda kršitev vojnega prava in običajev vojne.

Vojaki JLA ali niso smeli streljati po kolonah, v katerih so bili civilisti, ali pa se je na vojake JLA streljalo preko glav civilistov.

Ob tem se ob hvaljenju, kako so slovenske obrambne sile premagale JLA pozablja tudi, da je JLA na svojo mirnodobno nalogo šla z manj kot 2000 vojaki (zaradi obveznosti do KEVS-a), večinoma golobradimi rekruti v »marševskem razporedu«, ob tem pa so bili o premikih vojske obveščeni tudi predstavniki slovenske oblasti, predvsem Milan Kučan, Janez Drnovšek pa je deloval kot član predsedstva SFRJ, ki je poveljevalo JLA.

Medtem so bili vojaki JLA velikokrat aretirani tudi v krogu svojih družin, na ulicah in ko so bili v civilni vlogi.

Kar takšnega se v običajnih vojnah seveda ne dogaja.

Veliko je bilo tudi slovenskih kršitev znakov Rdečega križa in humanitarnega prava.

Dr. Vukica Bulatović je s sanitetskim vozilom, vidno označenim z rdečim križem poskusila nuditi pomoč ranjenim vojakom in častnikom JLA na mejnem prehodu Šentilj, ki so jih napadle slovenske sile.

Vendar so pripadniki slovenskih sil aretirali dr. Bulatović in jo odpeljali v zapor v Pesnici nedaleč od Maribora. Več ur so jo zasliševali in ji nudili, da se pridruži TO.

Ker je dr. Bulatović njihov predlog zavrnila, so ji dali rok 24 ur, da zapusti Slovenijo.

Ranjenim vojakom na Šentilju niso nudili nobene medicinske pomoči.

Doktorja Senada Durakovića so aretirali v trenutku, ko je nudil pomoč ranjenim pripadnikom JLA. Odpeljali so ga v zapor, kjer je v znak protesta gladovno štrajkal.

Doktor Goran Golubović, ki je prav tako nudil pomoč ranjenim vojakom in starešinam je v sanitetnem vozilu vozil težko ranjenega poročnika Darka Bulatovića.

Na poti proti bolnišnici so ga zahrbtno, iz zasede, napadli s protioklepnim projektilom. Težko ranjeni poročnik je dobil še težje poškodbe, ranjena pa sta bila tudi voznik in doktor Golubović.

Nikomur v vozilu niso nudili nujne medicinske pomoči.

Pripadniki TO so tudi hudo ranjenemu vojaku Bjelogrliću prepovedali prehod reševalnega vozila in je zato umrl.

Osebje bolnišnice v Mariboru kapetanu Draganu Blagojeviću ni zagotovilo zdravstvene pomoči, čeprav je imel pljučno okužbo, kroglo v pljučih in zelo visoko temperaturo, »rdeče beretke« MNZ pa mu niso dovolile, da bi se s helikopterjem prepeljal v Zagreb.

Po težki operaciji desne noge je bil podpolkovnik Radoica Otašević 29. junija ugrabljen in odpeljan v taborišče Dob pri Mirni.

30. junija, v času premirja, sta bila poročnik Dragan Bubalo in njegov vojak hudo ranjena: teritorialci jima niso hoteli pomagati, zato je poročnik umrl, njegovega trupla pa v TO niso želeli predati vojski dokler polkovnik Đurović ni pri njih prostovoljno ostal kot talec, v zamenjavo za truplo poročnika!

TO je blokirala tudi Vojaški rehabilitacijski center v Rimskih Toplicah in preko 150 pacientov pustila brez hrane in zdravstvene oskrbe.

Pripadniki TO so ves čas konflikta držali v blokadi tudi Vojaško bolnišnico Mladika v Ljubljani, bolniki pa so ostali brez hrane, vode in zdravil.

Poročnika dr. Senada Durakovića, ki so ga teritorialci aretirali zaradi pomoči ranjenim civilistom so celo pretepali, da bi ga prepričali, da se pridruži TO.

Na helikopterje, označeni z znakom Rdečega križa, so teritorialci odprli ogenj v Ilirski Bistrici in med prevozom posmrtnih ostankov vodnika Rama Salihuja v Ljubljano, nato pa je 3. julija helikopter zadelo 10 krogel.

Teritorialci so večkrat, po pripovedovanju prič, uporabljali tudi šole in druge civilne objekte za svojo namestitev.

Res pa je tudi, da so občasno tudi v JLA kršili mednarodno pravo, ko so helikopterje z oznakami Rdečega križa uporabili za transport vojaških posadk, kar pa je JLA nato tudi priznala v posebni knjižici, ki jo je izdala po konfliktu v Sloveniji.

Nato so sile TO 3. julija s tromblonom napadle medicinsko vozilo JLA: ranjeni vojak je umrl, ranjeni major Aleksandar Stefanović in stotnik Branko Trkulja pa so bili brez zdravniške pomoči odpeljani v taborišče, ki so ga imele slovenske sile v rudniku, kjer so vladale nečloveške razmere.

Trupla helikopterske posadke pilota kapetana 1. razreda Milenka Jorgića, poročnika Eldina Hrapovića, starejšega vodnika 1. razreda Miroslava Šandorja pa je Jelko Kacin, takratni minister za informiranje Slovenije, uporabljal celo za propagandne namene, kar je prepovedano.

Z nečloveškim postopanjem, neutemeljenimi in arbitrarnimi aretacijami, z jemanjem talcev in napadi na človeško dostojanstvo ranjenih in tudi mrtvih, zdravnikov in sanitetskega osebja je Slovenija prekršila Ženevske konvencije (1- 4 iz leta 1949), Martensovo klavzulo in mnoge druge.