REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Laži osamosvojitve (8): Kako so likvidiranega teritorialca na SiOL-u lažnivo spremenili v »pripadnika JLA v civilu«

Laži osamosvojitve (8): Kako so likvidiranega teritorialca na SiOL-u lažnivo spremenili v »pripadnika JLA v civilu«Ubita teritorialca, desnega sta Janša in Bavčar predstavila kot pripadnika JLA 'v civilu'. Vir: Twitter

Državni propagandni stroj tudi 30 let po razglasitvi neodvisnosti Slovenije melje z enako močjo kot sredi spopadov leta 1991.

Najbolj goreči avtorji prispevkov svojo pravovernost dokazujejo z izpuščanjem črke »L« iz JLA in spreminjanjem zvezne armade v JA, še bolj pravoverni pa sicer puščajo vse črke na mestu, z besedami pa zapisujejo očitne laži.

Med naštevanjem žrtev vojne v Sloveniji (dosledno seveda samo »slovenskih«) je širjenju neresnic ostal znova zvest Aleš Žužek, ki je na vladnem SiOL-u objavil prispevek »Slovenci, ki so dali svoja življenja za samostojno Slovenijo« ter opisal tudi tragično, vendar ne povsem resnično zgodbo Stanka Straška.

Stanko Strašek
Vir: Posnetek zaslona

»JLA se je na Slovenijo spravila z oklepniki, helikopterji in letali (ta so med drugim napadla letališče Brnik in številne televizijske oddajnike), pa tudi z akcijami, v katerih so sodelovali pripadniki JLA v civilu. Tridesetega junija 1991 sta policista Stanko Strašek in Boris Mikolič v Ljubljani malo po polnoči na križišču Kardeljeve (danes Slovenske ceste, op. p.) in Aškerčeve ceste ustavila vozilo zastava 101.

Ko je vozilo ustavilo, je voznik streljal proti Strašku in ga smrtno ranil. Mikolič je streljal proti vozniku, a ga ni zadel. Voznik je pobegnil po takratni Titovi cesti (pozneje je bila razdeljena in preimenovana v Dunajsko in Slovensko cesto, op. p.) proti Bežigradu, v bližini Smelta so ga ubili,« je zapisal Žužek.

Bilo bi zavržno, če ne bi bilo tragično.

Seveda si vsaka žrtev vojne zasluži, da se je spomnimo in počastimo njen spomin, še posebej pa velja to za tiste, ki so padli za domovino.

Toda to še ne pomeni, da si je potrebno izmišljevati zgodbice in 30 let po dogodkih ponavljati propagandne laži, ki sta jih na primer Igor Bavčar in Janez Janša tvezila v parlamentu sredi spopadov.

V konkretnem primeru za smrt Straška ni bil kriv noben »pripadnik JLA v civilu«, pač pa 25-letni teritorialec iz Kamnika, ki je hotel samo domov.

Bavčar je nato lagal še ponoči istega dne na izrednem zasedanju skupščine, da je pri Šubičevi »kosovec«, pripadnik tajne kontraobveščevalne službe JLA streljal na parlament in da je drugi storilec pobegnil v Smelt, čeprav so takoj vedeli, da gre za teritorialca iz Kamnika.

Preprosto je odtujil avto in se odpeljal, policisti pa so ga poskusili ustaviti, on pa je na njih streljal.

Pri Smeltu so mu bežigrajski miličniki postavili zasedo na drugi strani takratne Titove in ga brez opozorila likvidirali, tako da so prerešetali njegovo »stoenko«.

Miličniki sploh niso vedeli, kdo vse je v avtu, akcijo pa so izpeljali v nasprotju z vsemi veljavnimi pravili postopanja.

Nobenega delovanja »pripadnikov JLA v civilu« ni bilo, to je bila le propaganda za širjenje panike med prebivalstvom Ljubljane in prikazovanjem stanja v hujši luči, kot je bilo res.

Še bolj problematično pa je bilo to, da so slovenski policisti vzeli pravico v svoje roke in teritorialca v stoenki preprosto likvidirali.

Zakaj je potrebno takšne neresnice še vedno razširjati tudi danes, po 30 letih, res ni povsem jasno, kajti te neresnice danes ne koristijo nikomur, lahko pa zgolj škodijo, tudi tistim, ki so padli za Slovenijo.

Zagotovo bi morali odgovarjati za uboj, toda o tem, zakaj je golobrademu Kamničanu počil film, da se je tako na hitro odpeljal domov in nato očitno brez razmišljanja na kontrolni točki ubil še Straška, ni znano ničesar.

Dejstvo je, da bi se moral zaradi tega dejanja tudi sam zagovarjati pred sodiščem.

Seveda - če bi ostal živ.

Vse skupaj je pri tej klavrni zgodbi enako, kot se je pretiravalo z obtožbami o »agresiji« in »okupaciji« Slovenije.

Bavčar je nato lagal še ponoči istega dne na izrednem zasedanju skupščine, da je pri Šubičevi »kosovec«, torej pripadnik tajne kontraobveščevalne službe JLA streljal na parlament in da je drugi storilec pobegnil v smeri Smelta, čeprav so takoj vedeli, da gre za teritorialca iz Kamnika.

Na to je že večkrat opozoril tudi Anton Peinkiher, leta 1991 vodja analitike in obveščevalnega dela v Varnostnem organu (VOMO) Slovenije, takratne oblike vojaške obveščevalno varnostne službe Slovenije.

V vojni resnica res umre prva in Janši in Bavčarju se je verjetno zdelo, da je šlo za »koristno laž«, ki bo njihovim silam pomagala v boju proti »sovražniku«.

Toda zakaj je potrebno takšne neresnice še vedno razširjati tudi danes, po 30 letih, res ni povsem jasno, kajti te neresnice danes ne koristijo nikomur.

Lahko pa zgolj škodijo, tudi tistim, ki so padli za Slovenijo.

Delite članek