Rusi, ščit sveta! Svetovno znani zgodovinar v slovenskem predgovoru svoje knjige razkril, zakaj propada Zahod

Leta 1976 je francoski antropolog Emmanuel Todd napovedal propad Sovjetske zveze.

V delu Po imperiju, ki je bilo v francoščini prvič objavljeno leta 2001, je napovedal (relativni) zaton Združenih držav.

V svoji najnovejši (in zadnji) knjigi La Défaite de l’Occident (Poraz Zahoda) Todd obžaluje nezmožnost Zahoda, da bi ločil dejstva od želja, kar se je pokazalo v njegovem vedenju med vojno v Ukrajini.

Nihilizem, pomanjkanje vrednot in nesposobnost sprejemanja realnosti – vse to je namreč okužilo zahodno mišljenje.

Njegov esej je vreden prebiranja.

Razkriva namreč temeljne vzroke sedanje dekadence in propada Evrope in zahodnega sveta, sredi katerega se nahaja tudi Slovenija.

Še več, Todd je svoj zadnji uvodnik v novi knjigi, ki ga je objavil tudi na svojem kanalu na Substacku napisal prav ob slovenskem prevodu svoje knjige in je tako namenjen predvsem slovenskim bralcem – pa tudi svetovni javnosti. Objavljamo ga v celoti.

Takole je zapisal Emmanuel Todd:

                                Dislokacija Zahoda: kaj nas ogroža

Trumpova sprevrženost se razvija na Bližnjem vzhodu, Natovo vojno hujskaštvo pa v Evropi.

Na željo slovenskega založnika sem pravkar napisal nov predgovor k Porazu Zahoda, za katerega menim, da ga je treba takoj objaviti na Substacku.

Grožnja stopnjevanja vseh konfliktov postaja vse bolj jasna.

To besedilo vsebuje shematično in začasno, a aktualno razlago razvoja krize, ki jo doživljamo.

To besedilo je pravzaprav zaključek mojega zadnjega intervjuja z Diane Lagrange v oddaji Fréquence Populaire: "Zmaga Rusije, izolacija in razdrobljenost Francije in Zahoda".

disokacijazahoda.jpg

Od poraza do premestitve

Manj kot dve leti po francoski izdaji knjige Poraz Zahoda januarja 2024, so se glavne napovedi knjige uresničile.

Rusija je vojaško in gospodarsko preživela vihar. Ameriška vojaška industrija je izčrpana.

Evropska gospodarstva in družbe so na robu propada. Ukrajinska vojska še ni padla, vendar je faza razpada Zahoda že dosežena.

Vedno sem bil sovražen do rusofobične politike Združenih držav in Evrope, toda kot Zahodnjak, zavezan liberalni demokraciji, Francoz, ki se je raziskovalno usposabljal v Angliji, otrok matere, ki je bila med drugo svetovno vojno begunka v Združenih državah, sem uničen zaradi posledic, ki jih ima za nas Zahodnjake vojna proti Rusiji, ki se vodi brez obveščevalnih podatkov.

Smo šele na začetku katastrofe. Bliža se prelomna točka, po kateri se bodo pokazale končne posledice poraza.

"Preostali svet" (ali globalni jug, ali globalna večina), ki je Rusijo zadovoljno podpiral tako, da ni želel bojkotirati njenega gospodarstva, zdaj odkrito izraža podporo Vladimirju Putinu.

Države BRICS se širijo s sprejemanjem novih članic in povečujejo svojo povezanost.

emmanuel_todd.jpg

Indija, ki so jo Združene države pozvale, naj izbere stran, je izbrala neodvisnost: fotografije srečanja Putina, Xija in Modija na srečanju Šanghajske organizacije za sodelovanje avgusta 2025 bodo ostale simbol tega ključnega trenutka.

Vendar zahodni mediji še naprej prikazujejo Putina kot pošast, Ruse pa kot hlapce.

Ti mediji si že prej niso mogli predstavljati, da jih preostali svet vidi kot voditelje in navadne ljudi, nosilce posebne ruske kulture in želje po suverenosti.

Zdaj se bojim, da bodo naši mediji še poslabšali našo slepoto, saj si ne bodo znali predstavljati ponovnega ugleda Rusije v preostalem svetu, ki jo je Zahod stoletja gospodarsko izkoriščal in z njo arogantno ravnal.

Rusi so si drznili.

Izzvali so imperij in zmagali.

Ironija zgodovine je, da so Rusi, Evropejci in belci, ki govorijo slovanski jezik, postali vojaški ščit preostalega sveta, ker jih Zahod po padcu komunizma ni hotel vključiti.

Domišljam si, da so Slovenci v še posebej dobrem kulturnem položaju, da cenijo to ironijo, čeprav kot antropolog družine in religije dobro vem, da je Slovenija kljub slovanskemu jeziku socialno in ideološko veliko bližje Švici kot Rusiji.

Tu lahko začrtam model dislokacije Zahoda, kljub nedoslednosti politik Donalda Trumpa, poraženega ameriškega predsednika.

Te nedoslednosti po mojem mnenju niso posledica nestabilne in nedvomno sprevržene osebnosti, temveč nerešljive dileme za Združene države.

Po eni strani se njihovi voditelji, tako v Pentagonu kot v Beli hiši, zavedajo, da je vojna izgubljena in da bo treba Ukrajino zapustiti.

Zdrava pamet jih zato vodi k temu, da želijo izstopiti iz vojne. Po drugi strani pa se zaradi iste zdrave pameti zavedajo, da bo imel umik iz Ukrajine za imperij dramatične posledice, kakršnih umik iz Vietnama, Iraka ali Afganistana ni imel.

To je namreč prvi ameriški strateški poraz na svetovni ravni, in sicer v kontekstu obsežne deindustrializacije v ZDA in težavne reindustrializacije.

Kitajska je postala svetovna delavnica; njena zelo nizka stopnja rodnosti ji bo zagotovo preprečila, da bi nadomestila Združene države, vendar je za industrijsko tekmovanje z njo že prepozno.

Začela se je de-dolarizacija svetovnega gospodarstva. Trump in njegovi svetovalci tega ne morejo sprejeti, ker bi to pomenilo konec imperija.

Vendar bi morala biti postimperialna doba cilj projekta MAGA (Make America Great Again), ki si prizadeva za vrnitev ameriške nacionalne države.

Toda za Ameriko, katere proizvodna zmogljivost realnih dobrin je zdaj zelo nizka (glej 9. poglavje o pravi naravi ameriškega gospodarstva), je nemogoče, da bi se odpovedala življenju na kredit, kot to počne s proizvodnjo dolarjev.

Takšen imperialno-monetarni umik bi pomenil strm padec njenega življenjskega standarda, tudi za Trumpove priljubljene volivce. Prvi proračun Trumpovega drugega mandata, "Zakon o enem velikem lepem računu", zato ostaja imperialen kljub carinski zaščiti, ki uteleša protekcionistični projekt oziroma sanje. OBBBA povečuje vojaško porabo in primanjkljaj. Proračunski primanjkljaj v Združenih državah Amerike neizogibno pomeni proizvodnjo dolarjev in trgovinski primanjkljaj.

Imperialna dinamika ali bolje rečeno imperialna inercija še naprej spodkopava sanje o vrnitvi k produktivni nacionalni državi.

V Evropi voditelji še vedno slabo razumejo vojaški poraz. Niso vodili operacij.

Pentagon je bil tisti, ki je pripravil načrte za ukrajinsko protiofenzivo poleti 2023 (med katero sem pisal Poraz Zahoda).

Ameriška vojska se zaveda, da jo je ruska obramba zlomila, čeprav je v vojni sodeloval njen ukrajinski pooblaščenec, ker ni mogla proizvesti dovolj orožja in ker je bila ruska vojska pametnejša od njih.

Evropski voditelji so zagotovili le oborožitvene sisteme, ne pa tudi najpomembnejših.

Ker se ne zavedajo obsega vojaškega poraza, vedo pa, da je politika sankcij ohromila njihova gospodarstva, zlasti zaradi prekinitve dobave poceni ruske energije.

Gospodarsko razpoloviti evropsko celino je bilo dejanje samomorilske norosti. Nemško gospodarstvo stagnira. Revščina in neenakost naraščata po vsem Zahodu. Združeno kraljestvo je na robu propada. Francija ne zaostaja veliko. Družbe in politični sistemi so se ustavili.

PropadEvrope.jpg

Negativna gospodarska in družbena dinamika je obstajala že pred vojno in je Zahod že obremenjevala.

V različnem obsegu je bila vidna po vsej Zahodni Evropi.

Prosta trgovina spodkopava industrijsko osnovo. Zaradi priseljevanja se je razvil sindrom identitete, zlasti med delavskim razredom, ki je ostal brez varnih in ustrezno plačanih delovnih mest.

Še globlje je negativna dinamika razdrobljenosti kulturna: množično visoko šolstvo ustvarja razslojene družbe, v katerih visoko izobraženi - 20 %, 30 %, 40 % prebivalstva - začnejo živeti med seboj, se imeti za superiorne, zaničujejo delavski razred ter zavračajo fizično delo in industrijo.

Osnovnošolsko izobraževanje za vse (splošna pismenost) je spodbujalo demokracijo in ustvarjalo homogeno družbo z egalitarno podzavestjo. Višja izobrazba je ustvarila oligarhije in včasih plutokracije, razslojene družbe, v katere je vdrla podzavest neenakopravnosti.

Največji paradoks: razvoj visokega šolstva je v teh oligarhijah ali plutokracijah povzročil padec intelektualnih standardov!

To zaporedje sem opisal pred več kot četrt stoletja v delu Ekonomska iluzija, ki je bila objavljena leta 1997.

Zahodna industrija se je preselila v preostali svet in seveda v nekdanje ljudske demokracije Vzhodne Evrope, ki so, osvobojene podrejenosti sovjetski Rusiji, ponovno pridobile svoj stoletni status periferije, v kateri prevladuje Zahodna Evropa.

V tretjem poglavju podrobno obravnavam tovrstno notranjo Kitajsko, kjer je še vedno veliko industrijskih delavcev. Povsod v Evropi pa se je iz elitizma visoko izobraženih ljudi razvil "populizem".

Vojna je še povečala napetosti v Evropi. Obubožuje celino. Predvsem pa kot velik strateški neuspeh povzroča delegitimacijo voditeljev, ki niso sposobni voditi svojih držav do zmage. Razvoj konservativnih ljudskih gibanj (ki jih novinarske elite običajno imenujejo "populistična", "skrajno desna" ali "nacionalistična") se pospešuje.

Reform UK v Združenem kraljestvu. AfD v Nemčiji, Rassemblement National v Franciji... Ironično je, da bodo gospodarske sankcije, za katere je Nato upal, da bodo povzročile "spremembo režima" v Rusiji, prinesle kaskado "sprememb režima" v Zahodni Evropi.

Zahodni vladajoči razredi se s porazom delegitimizirajo prav v trenutku, ko se ruska avtoritarna demokracija z zmago relegitimizira oziroma pretirano legitimira, saj ji je vrnitev Rusije k stabilnosti pod Putinom sprva zagotavljala nesporno legitimnost.

zdapropad2.jpg

Takšen je naš svet pred letom 2026.

Dislokacija Zahoda ima obliko "hierarhičnega zloma".

Združene države se odpovedujejo nadzoru nad Rusijo in, kot vse bolj verjamem, tudi nad Kitajsko.

Ker Kitajska blokira uvoz samarija, redkega zemeljskega elementa, ki je bistven za vojaško aeronavtiko, ZDA ne morejo več sanjati o vojaškem spopadu s Kitajsko.

Preostali svet - Indija, Brazilija, arabski svet, Afrika - to izkorišča in se ji izmika. Združene države pa se v zadnjem poskusu pretiranega izkoriščanja in, to je treba priznati, iz čiste zlobe odločno obračajo proti svojim evropskim in vzhodnoazijskim "zaveznikom".

Da bi se izognile ponižanju, prikrile svojo šibkost pred svetom in pred seboj, kaznujejo Evropo. Cesarstvo požre samo sebe.

To je pomen carin in prisilnih naložb, ki jih je Trump uvedel za Evropejce, ki so namesto partnerjev postali kolonialni podaniki v krčečem se imperiju.

Obdobja solidarnih liberalnih demokracij je konec.

Trumpizem je "beli populistični konservativizem".

Na Zahodu se ne pojavlja solidarnost med populističnimi konservativci, temveč razpad notranje solidarnosti.

Zaradi jeze, ki je posledica poraza, se vsaka država obrača proti tistim, ki so šibkejši od nje, da bi sprostila svojo užaljenost.

Združene države se obračajo proti Evropi in Japonski. Francija ponovno oživlja spor z Alžirijo, svojo nekdanjo kolonijo.

Ni dvoma, da bo Nemčija, ki je od Scholza do Merza privolila, da bo ubogala Združene države, svoje ponižanje obrnila proti svojim šibkejšim evropskim partnerjem.

nemcija_dolg.jpg

Moja država, Francija, se mi zdi najbolj ogrožena.

Eden od temeljnih konceptov poraza Zahoda je nihilizem. Pojasnjujem, kako "ničelno stanje" protestantske religije - sekularizacija na svojem koncu - ne pojasnjuje le propada ameriškega izobraževanja in industrije.

Ničelno stanje odpira tudi metafizično praznino.

Osebno nisem vernik in ne zagovarjam vrnitve k religiji (ne verjamem, da je to mogoče), vendar moram kot zgodovinar ugotoviti, da izginotje družbenih vrednot verskega izvora vodi v moralno krizo, v težnjo po uničevanju stvari in ljudi (vojna) in nazadnje v poskus ukinitve resničnosti (na primer pojav transspolnosti pri ameriških demokratih in zanikanje globalnega segrevanja pri republikancih).

Kriza obstaja v vseh popolnoma sekulariziranih državah, vendar je hujša v tistih, kjer sta bila vera protestantizem ali judovstvo, ki sta absolutistični religiji v iskanju transcendentnega, in ne katolištvo, ki je bolj odprto za lepoto sveta in zemeljskega življenja.

Prav v Združenih državah Amerike in Izraelu smo namreč priča razvoju parodičnih oblik tradicionalnih religij, parodij, ki so po mojem mnenju v svojem bistvu nihilistične.

Ta iracionalna razsežnost je bistvo poraza. Ta poraz torej ni le "tehnična" izguba moči, temveč tudi moralna izčrpanost, odsotnost pozitivnega eksistencialnega cilja, ki vodi v nihilizem.

Ta nihilizem je v ozadju želje evropskih voditeljev, zlasti na protestantskih obalah Baltika, da bi z nenehnimi provokacijami razširili vojno proti Rusiji. Ta nihilizem je tudi v ozadju ameriške destabilizacije Bližnjega vzhoda, ki je končni izraz besa zaradi ameriškega poraza z Rusijo.

Predvsem pa se ne smemo prepustiti preveč poenostavljenemu sklepu, da Netanjahujev režim v Izraelu pri genocidu v Gazi ali napadu na Iran deluje neodvisno.

Zero protestantizem in zero judaizem v teh izbruhih nasilja zagotovo tragično združujeta svoje nihilistične učinke.

Toda na celotnem Bližnjem vzhodu so za kaos na koncu odgovorne Združene države, ki dobavljajo orožje in včasih neposredno napadajo.

Izrael silijo k ukrepanju, tako kot so silile Ukrajince.

Prvo Trumpovo predsedovanje je vzpostavilo ameriško veleposlaništvo v Jeruzalemu in prav Trump si je prvič zamislil Gazo, ki se je spremenila v obmorsko letovišče.

Zavedam se, da bi bila za dokazovanje te teze potrebna knjiga, knjiga, ki bi razčlenila interakcije med akterji enega za drugim.

Toda kot poklicni zgodovinar, ki se že pol stoletja ukvarja z geopolitiko, menim, da je Izrael tako kot NATO Evropa prenehal biti neodvisen subjekt.

Problem Zahoda je dejansko programirana smrt nacionalne države.

Cesarstvo je ogromno in razpada med hrupom in besom. Ta imperij je že policentričen, razdeljen glede svojih ciljev, shizofreničen. Toda nobeden od njegovih delov ni zares neodvisen.

trans1.jpg

Trump je njegovo trenutno "središče"; je tudi njegov najboljši ideološki in praktični izraz, saj združuje racionalno željo po umiku v svoje neposredno območje dominacije (Evropa in Izrael) z nihilističnimi impulzi, ki so naklonjeni vojni.

Ti težnji - umik in nasilje - se izražata tudi v ameriškem srcu imperija, kjer notranje deluje načelo hierarhičnega drobljenja. Vse več angloameriških avtorjev napoveduje državljansko vojno.

Ameriška plutokracija je pluralistična. Obstaja plutokracija finančnikov, naftarjev in Silicijeve doline.

Trumpistični plutokrati, teksaški naftarji in nedavni spreobrnjenci iz Silicijeve doline prezirajo izobražene demokratske elite vzhodne obale, ki same prezirajo bele trumpiste v osrčju države, ti pa prezirajo temnopolte demokrate in tako naprej.

Ena od zanimivih značilnosti današnje Amerike je, da njeni voditelji vse težje razlikujejo med notranjimi in zunanjimi vprašanji, kljub poskusu MAGA, da bi z zidom zaustavili priseljevanje z juga.

Vojska strelja na ladje, ki zapuščajo Venezuelo, bombardira Iran, vstopa v središča demokratskih mest v ZDA in sponzorira izraelsko letalstvo za napad na Katar, kjer je velika ameriška baza.

Vsak bralec znanstvene fantastike bo v tem skrb vzbujajočem seznamu prepoznal začetke zdrsa v distopijo, to je negativni svet, v katerem se prepletajo moč, razdrobljenost, hierarhija, nasilje, revščina in sprevrženost.

Zato ostanimo sami, zunaj Amerike.

Ohranimo svoje dojemanje notranjosti in zunanjosti, svoj občutek za sorazmerje, stik z resničnostjo, svoje pojmovanje tega, kar je prav in lepo.

Ne pustimo, da bi nas naši evropski voditelji, privilegirani posamezniki, izgubljeni v zgodovini, obupani zaradi poraza in prestrašeni zaradi misli, da jim bodo nekoč sodili njihovi narodi, potegnili v brezglavo hitenje v vojno.

Predvsem pa še naprej razmišljajmo o pomenu stvari.

Pariz, 28. septembert 2025