REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Laži osamosvojitve (6): Kako so »branilci Ljubljane« ženski poslali med protitankovske mine in dobili spomenik

Laži osamosvojitve (6): Kako so »branilci Ljubljane« ženski poslali med protitankovske mine in dobili spomenikCivilistki so slovenski policisti napotili na mine - na poti do vojašnice v Šentvidu. Vir: Twitter

Slovenija je od včeraj bogatejša za še en spomenik – spomenik »branilcem Ljubljane« iz leta 1991. In tako je Ljubljana dobila spomenik, ki slavi obrambo Ljubljane, ki leta 1991 sploh ni bila napadena.

Iz povelj JLA in sklepa zvezne vlade ter zveznega zbora skupščine SFRJ namreč izhaja, da je imela vojska zgolj ukaz, da ponovno prevzame nadzor nad jugoslovansko mejo in omogoči delo carinikov, ki so jih pred tem slovenski policisti pregnali z meje.

Ljubljana ni bila zato nikoli cilj.

To velja le za Brnik, kjer je bil mednarodni mejni prehod.

Če bi bilo v državi kaj pravice, danes ne bi postavljali samo spomenike, ampak bi bili v teh 30 letih preiskani tudi zločini slovenskih teritorialcev in policistov. Vendar se to še ni zgodilo – raje so jih pometli pod preprogo.

Kljub temu pa so predstavniki veteranov ob županu Ljubljane Zoranu Jankoviću poslušali govor Milana Kučana, posvečen obrambi Ljubljane.

Kar ni nenavadno, kajti Milan Kučan je v javnih govorih tudi sredi vojne lagal, da je JLA izvedla agresijo z namenom okupacije celotne Slovenije.

In to ni vse. Če bi bilo v državi kaj pravice, danes ne bi postavljali samo spomenike, ampak bi bili v teh 30 letih preiskani tudi zločini, ki so jih storili slovenski teritorialci in policisti.

Vendar se to še ni zgodilo – raje so jih pometli pod preprogo.

Spomenik branilcem
Spomenik branilcem Ljubljane. Vir: Twitter

In zakaj doslej niso bili preiskani tudi zločini slovenskih teritorialcev in policistov, ki so se zgodili in so dokumentirani?

To klavrno dejstvo razkriva raziskava Marka Prešerna, ki je v diplomi »Tožilska in sodna praksa v Republiki Sloveniji glede kršitev mednarodnega prava oboroženih spopadov leta 1991« (FDV, 2009) s strani tožilcev menda pogosto slišal stavek, da »naših pa ja ne bomo preganjali.«

Od 71 primerov jih je bilo na tožilstvu zato kar 70 vloženih proti pripadnikom JLA in samo eden proti pripadniku TO.

Eden od najhujših primerov se je zgodil na Škofijah.

Na podlagi znanih podatkov slovenskega tožilstva, objavljenih virov in podatkov srbskih pravosodnih organov je za ta dejanja odgovoren narodni heroj Fabio Steffe.

Ta bi moral vedeti, da vojna hudodelstva ne zastarajo, še posebej ne v primeru Škofije.

Eden od častnikov JLA jim je pred smrtjo in likvidacijo uspel pobegniti, njegovo pričevanje pa imajo tudi srbski pravosodni organi- 

Nobene obtožnice ali preiskave pa ni bilo proti pripadniku slovenske policije, ljudskemu vstajniku ali pripadniku zlorabljenega pravosodja. In nobena obtožnica se ni končala z obsodbo.

Na njih so v tem trenutku rafalni ogenj odprli neljudje v uniformah slovenske teritorialne obrambe.

Primerov kršitev vojnega prava s strani slovenskih oboroženih sil pa je veliko.

In v ostalih, nekoč »bratskih« republikah jih dobro poznajo.

»Boji« slovenskih teritorialcev proti pripadnikom JLA za njih ostajajo primeri skrajno nehumanega, nečloveškega in zločinskega postopanja, saj je večina pripadnikov JLA, mladih, 18 in 19 let starih rekrutov padla prav v zahrbtnih napadih, med prekinitvami ognja, ki so jih enote slovenske TO in policije izkoriščale za približevanje »agresorjem.«

V Glasu javnosti je številne primere kršitev opisal Radisav T. Ristić, ki je bil v tem času načelnik Službe za informiranje o oboroženih silah SFRJ.

Vojašnica v Šentvidu
Vojašnica v Šentvidu. Vir: Twitter

Poglejmo samo dva primera.

»Pričanje carinika Mikija Bogdanovića z mejnega prehoda Rožna dolina, nedaleč od Nove gorice jasno kaže na barbarske postopke slovenskih teritorialcev. Po aretaciji je uspel zbežati iz zapora in se v trenutku prekinitve ognja skriti v bližnjo vojašnico. Ko je v vojašnico prispel kruh, so trije častniki in dva rekruta JLA pristopili k tovornjaku, da bi pomagali pri prenosu 'gajb' s kruhom. Na njih so v tem trenutku rafalni ogenj odprli neljudje v uniformah slovenske teritorialne obrambe,« je zapisal.

'Če že morata na delo, potem izvolita, pojdite,' je odgovoril eden od policistov in ju napotil v smer, ker so bile posejane protitankovske mine.

Poglejmo še en primer, iz Ljubljane.

»Nizu nečloveštva se pridružuje tudi primer Nade Svocan in Ljubice Saše, civilistk v službi v JLA, ki ju je v njunem osebnem avtomobilu ustavila skupina pripadnikov slovenske policije. Niso jim pustili nadaljevati pot do vojašnice v Šentvidu, kjer sta bili zaposleni, pač pa so jima ukazali, da naj se vrneta domov. Obe pa sta vztrajali, da naj se jima omogoči odhod na delo. 'Če že morata na delo, potem izvolita, pojdite,' je odgovoril eden od policistov in ju napotil v smer, ker so bile posejane protitankovske mine. Eksplozija je raznesla avtomobil in prizadejala težke telesne poškodbe Nadi in Ljubici. Na UKC Ljubljana jim niso nudili pravočasne medicinske pomoči. Ob težkih telesnih poškodbah je Ljubica Saša ostala brez noge.«

In tudi takšni so bili »branilci Ljubljane«, ki so sedaj dobili spomenik.

Da bi bila ironija še večja, so spomenik vmestili na Trg mladinskih delovnih brigad, v katerih so širili idejo »bratstva in enotnosti«, ne pa ideje nacionalizma in nehumanega postopanja, zaradi katerega v Sloveniji ni bil kaznovan nihče, država pa za škodo povzročeno nedolžnim ljudem prav tako ni odgovarjala.

Delite članek