nedelja, 06. oktober 2024 leto 29 / št. 280
Laži osamosvojitve: Prebivalci so se odločili za samostojno državo, pot enostranske odcepitve so izbrali politiki
Dvaintrideseta obletnica »osamosvojitve Slovenije« mineva na običajen način: s prikazovanjem črno-belih slik in utrjevanjem mitov, ki jih vztrajno krepi tudi politični vrh države.
Eden od uveljavljenih mitov je, da zaradi plebiscitne odločitve državno vodstvo ni imelo druge možnosti, kot pa 25. junija leta 1991 razglasiti neodvisnost države, ne oziraje se na posledice.
To seveda ni res.
Vsakič, ko tema nanese na "vojno" za #SLO, se spomnim polnega mesta in gostiln našopirjenih teritorialcev in policajev, ki so se izživljali nad južnjaki...
— Prof.dr.mag.art.Leo (@theevilevi) June 17, 2021
Prebivalci Slovenije so se na plebiscitu odločili za samostojno državo, pot enostranske odcepitve z uporabo sile pa so izbrali politiki.
Pri tem jim ni bilo veliko mar niti za dejstvo, da so bili v enotah JLA še vedno tudi Slovenci, tudi v tankih, ki so jih napadali pripadniki slovenske policije in TO.
Točno tako.
— Blaž Zgaga (@blaz_zgaga) June 17, 2021
Zato je bolj točen opis "osamosvojitvene vojne" naslednji:
Pijane horde teritorialcev in zaslepljeni policisti so na ukaz Kučana, #corrupt @JJansaSDS in #zapornik @BavcarIgor pobijali nič krive 18-letnike, ki so imeli to smolo, da so vojaški rok služili v #Slovenia.
Če natančneje pogledamo, o čem so se prebivalci Slovenije odločali na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in nato, kako je bilo to izvedeno junija leta 1991 lahko vidimo, da je med odločitvijo ljudi in izvedbo v praksi - precejšen razkorak.
Na plebiscitu smo prebivalci odgovarjali na preprosto vprašanje: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«
Kako to doseči – o tem nismo odločali.
Pri odcepitvah sta načeloma možni dve rešitvi - dogovorna in enostranska.
Dogovorna se, če poenostavimo, zahteva od leta 1945 v vseh primerih, razen tam, kjer gre za primere dekolonizacije, v kar pa Slovenija ni spadala.
Enostranska odcepitev tako, kot si jo je zamislila slovenska politična elita na čelu s pravnikom Petrom Jambrekom, (ki o mednarodnem pravu ni imel pojma) pa je bila metoda, dovoljena nekje do 19. stoletja.
Zato je bila enostranska odcepitev Slovenije mednarodnopravno sporna za veliko držav, vključno z ZDA.
Kršila je namreč tudi mednarodno obče pravo.
Da je to res kaže tudi primer kanadske province Quebec, ki se je na podoben način želele odcepiti od Kanade. O tem vprašanju je zato razpravljalo kanadsko Vrhovno sodišče.
O vprašanju enostranske odcepitve je Vrhovno sodišče Kanade v primeru Quebeca odločilo, da pravica do odcepitve v skladu z načelom samoodločbe nastane v primeru, ko se »ljudstvu vlada kot delu kolonialnega imperija« in morda tudi v primeru, ko je ljudstvu zanikana kakršnakoli vsebinska pravica do samoodločbe znotraj države, katere del je.
Vrhovno sodišče Kanade je poleg situacije kolonialnih ljudstev, katerih pravico do odcepitve je označilo kot »nevprašljivo«, kot upravičeno sklicevanje na eksterno samoodločbo označilo tudi položaj ljudstev izven kolonialnega konteksta, ki so v položaju podrejenosti, dominacije in izkoriščanja, omenilo pa je tudi tretji primer, ki ga navajajo »nekateri komentatorji«, ko je »ljudstvu onemogočeno vsebinsko izvajanje pravice do interne samoodločbe« in je upravičeno, da kot zadnjo možnost »izbere odcepitev«.
To pomeni, da pravica do »samoodločbe ... nastane samo v najbolj ekstremnih primerih in celo tedaj, v pazljivo določenih okoliščinah,« pri čemer sodišče ugotavlja, da primer Quebeca ni takšen ter da ostaja nejasno, ali je »tretja možnost« v obliki »zdravilne odcepitve« že »postala sprejet standard mednarodnega prava«.
Kot ugotavlja Daniel Fierstein, je zato »težko določiti standard, po katerem bi določili, da država krši ‘varnostno klavzulo,’ kar bi bila nato podlaga za zakonito odcepitev neke ogrožene manjšine.«
Sodišče je istočasno ugotovilo, »da Quebec nima ne ustavne ne mednarodne zakonite pravice do enostranske odcepitve, vendar ima ustavno pravico«, da »se pogaja o neodvisnosti v primeru jasnega pritrdilnega odgovora na jasno vprašanje o odcepitvi«, prav potrditev te pravice pa je v veliki meri »zmanjšala verjetnost odcepitve.«
V primeru Slovenije bi bila v primeru uporabe teh standardov končna odločitev odvisna predvsem od ocene sistematičnosti in teže kršitev pravic Slovencev v Jugoslaviji.
Toda - ali se je Sloveniji in slovensklemu ljudstvu leta 1991 res vladalo iz Beograda kot delu kolonialnega imperija, da bi se Slovenija lahko enostransko in brez dogovora z ostalimi republikami in zvezno oblastjo preprosto odcepila?
Seveda ne, saj je republiška vlada nadzorovala delovanje republiških ustanov, imeli pa smo tudi svobodne volitve.
Tako so očitno ocenjevali tudi v tujini, vključno z ZDA in odcepitve niso podpirali.
Slovenija ni bila kolonija, ki bi imela nesporno pravico do enostranske odcepitve, bila je del tržno naravnane, demokratične države, uspešno je izvedla celo to, kar so v Španiji v primeru Katalonije pred nekaj leti razglasili za nezakonito - referendum o neodvisnosti!
Res je, da na zvezni ravni ni bilo demokratično izvoljenih predstavnikov oblasti, toda predvsem zato, ker nekatere republike niti niso želele demokratičnih volitev na zvezni ravni, pluralizem pa je bil komajda uveden v sistem.
Kdo je nor, je vprašanje, na katerega lahko odgovorijo strokovnjaki. Lahko pa komentiram nevednost/zavajanje. Večina je bila za osamosvojitev in proti odcepitvi, ker bi to pomenilo državno diskontinuiteto v mednarodnih organizacijah.
— Xorath Storzic (@StorzicXD) June 23, 2021
Ampak: resne debate v tem krogu ni pričakovat
Slovensko politično vodstvo je zato imelo ustavno pravico do pogajanj, ki pa jo je hitro (že po pol leta) zavrgla, češ da se z drugo stranjo pač ne da pogajati.
Ni pa imelo pravice do enostranske odcepitve, ki pa jo je kljub temu izvedlo.
In s to nezakonitostjo je sprožilo ali vsaj dodatno zelo prispevalo k množični uporabi oboroženih sil, vojske in paravojaških enot v SFRJ.
Sanje so se uresničile EX komunajzerjem, ki so pokradli državo in sedaj molijo v 1 vrsti pri maši, notranjost cerkve si videl prvič komaj leta 1991.
— Bostjan (@BostjanCernezel) June 22, 2021
Pred tem ste molili Titu
Demosova vlada je tako predvsem pod pritiskom Jožeta Pučnika sprožila državljansko vojno, ki pa je največ gorja povzročila južno od Kolpe, ne pa v sami Sloveniji.
S tem je, očitno, slovensko politično vodstvo oziroma Slovenija ravnala v nasprotju tudi s tedaj in danes veljavnim mednarodnim pravom.
Kljub temu pa so Peter Jambrek in ostali podporniki enostranske odcepitve kot strokovno nepodkovane osebe napadali strokovnjake, ki so s svojimi ravnanji (objavami člankov, opozoril) menda škodovale osamosvojitvi, na primer tudi mednarodnega pravnika Danila Türka, ki je zgolj opozarjal na pomen spoštovanja mednarodnega prava pri naslednjih korakih slovenskih oblasti.
Samooklicani osamosvojitelji, ki nas osamosvajajo že 30 let, si pišejo hagiografijo.
— Levica (@strankalevica) June 23, 2021
Ampak ukvarjanje z 1991 (in 1945) ne bo prineslo rešitev za težave v letu 2021. https://t.co/kwiGyGhn3y
Slovenijo so zato, po nezakoniti razglasitvi neodvisnosti najprej priznale nekatere nepriznane (Hrvaška) in nedavno nastale države (baltske države, Ukrajina) ne pa tudi večina držav sveta.
Takšno stanje je zaradi spornosti enostranske slovenske odcepitve trajalo pol leta.
Pri tem se prebivalci nismo odločili niti za razglasitev neodvisnosti v roku šestih mesecev.
Če si gledal kaseto, bi pa ja moral videti mrtve in ranjene nič krive golobrade vojake nabornike JLA, ki so bili zahrbtno napadeni, nič krivi. Napadli so jih prav tako golobradi 19, 20 letni miličniki, Beznikova specialna enota, s ciljem povzročiti mrtve na strani JLA. Tragično!
— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) June 22, 2021
Če natančno pogledamo vsebino zakona o plebiscitu vidimo, da se »razglasitev« nanaša samo na razglasitev odločitev referenduma, ne pa na razglasitev neodvisnosti države.
»Na plebiscitu sprejeta odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ, ter začne pogajanja z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe,« piše v četrtem členu.
Slovenska skupščina bi morala sprejeti samo »ustavne in druge akte in ukrepe«, ni pa bilo povsem jasno zapisano, da to pomeni tudi odcepitev Slovenije od SFRJ in razglasitev neodvisne države.
Preden politična elita do jeseni mrkne na počitnice, sledi še zadnje dejanje razkola. Državni praznik. Tisti najpomembnejši, ker nas baje osamosvojitev blazno povezuje. Koga ne bo, ne bomo ugibali, ker vemo. Oglasil se je Lojze Peterle in naznanil, da njega ne bo. On je dandanes… pic.twitter.com/729oujR9y7
— Mitja Kunstelj (@mikstone1) June 22, 2023
Povsem možno bi bilo nadaljevati pogajanja z ostalimi republikami - do končnega sporazuma.
Toda v tej pravni praznini se je nato zgodilo, da je vlada Alojza Peterleta sprejela odločitev o razglasitvi neodvisnosti in s tem enostranski odcepitvi.
Slovenski politiki pač niso želeli čakati.
Trenutek, da se sproži razpad države je bil zelo ugoden.
In zato ni prišlo do dogovora, kot so ga dosegle na primer republike Sovjetske zveze in kot sta ga dosegli celo Češka in Slovaška.
Primer slovenske odcepitve je bil v ostrem nasprotju s temi primeri dogovorov.
A ni ta fotka iz Kočevja? A so to orožje pred nosom odpeljali Krkoviću? https://t.co/lPyg7ebFRj
— Ivan Maček Novak (@zaslovenijo2) June 23, 2021
Povedano preprosto: ljudje smo se na referendumu leta 1991 res odločili za samostojno državo, ne pa tudi za pot do nje.
Pot enostranske odcepitve z uporabo sile je bila za Slovenijo nevarna, po drugi strani pa, ker je pripeljala do kolapsa in razpada nekoč skupne države, hkrati uspešna.
Vendar pa za vse ostale v nekdanji državi - zelo škodljiva in tragična.
Tudi drugi politiki v Jugoslaviji so po slovenskem vzoru videli, da je nasilje lahko uspešno in da sta tedanji Evropska skupnost in ZDA neodločne ter priznavajo rezultate nasilja na terenu.
Zato so še sami v še večji meri posegli po isti metodi.
Istega večera, ko sta samostojnost razglasili Slovenija (de facto) in Hrvaška (samo formalno) je velika narodna skupščina v Borovem selu na Hrvaškem razglasila avtonomijo Slavonije, Baranje in zahodnega Srema.
Tu je govoril tudi podpredsednik vlade Srbije Budimir Košutić.
Dejal je: »Hrvati hočejo iz Jugoslavije, Srbi pa hočejo ostati v Jugoslaviji. Oni nas ne morejo odpeljati tja, kamor mi nočemo.«
Začela se je državljanska vojna, z njo pa zločini in trgovanje z orožjem, pri katerem je najbolj profitiral prav Janez Janša, ki pa je to počel tudi po nalogu Milana Kučana.
Zraven sodi tudi trgovanje z orožjem, ki ga je kot vrhovni poveljnik vrhovnemu janšistu #corrupt @JJansaSDS ukazal Kučan.
— Blaž Zgaga (@blaz_zgaga) June 22, 2021
Zaradi političnega vpliva na tožilstvo je #Slovenia postala prava mafijska država, reši pa jo morda lahko le Mednarodno kazensko sodišče @IntlCrimCourt. /2
Pot enostranske odcepitve je danes v Evropi, na primer, zaprta za Katalonijo in za Škotsko.
EU poudarja, da to velja tudi za primer Ukrajine, katere celovitost Slovenija vneto podpira.
S tem Slovenija podpira ravnanje, ki je v nasprotju s tem, kar je leta 1991 storila sama Slovenija - oziroma njeno vodstvo.
Magnifico. Ki kot da ni bil za osamosvojitev in demokracijo. Pa v tej demokraciji ne prepoznajo pravice, da je bil proti. Sveta preproščina.
— Mija Kucan (@KucanMija) June 24, 2023
Če bi današnja politična elita morala odločati o upravičenosti enostranske odcepitve Slovenije in bi spoštovala stališča EU - Slovenije ne bi priznala.
Danes Slovenija uči ukrajinske vojake, kako naj ubijajo Ruse in kako jih tega ne sme biti strah.
Madež na kolektivni zavesti slovenskega naroda, ki ga bo težko sprati. https://t.co/K9yQr9pzGB
— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) June 23, 2023
V obeh zadnjih in najbolj aktualnih primerih poskusov odcepitev tako Velika Britanija kot Španija ter tudi EU na podlagi veljavnega mednarodnega in domačega prava namreč zahtevajo dogovorno rešitev problema s pogajanji, ne pa z enostranskimi akti.
Ni toliko težava v tem, da danes vsa Slovenija praznuje ta enostranski akt - pač pa v prepričanju, da je šlo za nekaj povsem običajnega, zakonitega utemeljenega in edino možnega ter da so bile posledice tega zgolj pozitivne.
Vse to ni res. Ravnanje slovenske politike leta 1991 ni bilo niti običajno, niti edino možno, Slovenija pa je s svojo enostransko odločitvijo dala slab primer za podobna ravnanja v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so vodila do vojn in zločinov.
Na to vsi politiki danes pozabljajo, a mnogi, ki živijo južneje od slovenskih meja in zgodovinarji v svetu se vsega tega dobro zavedajo, zato je prav, da spomnimo tudi na ta vdik t. i. osamosvojitve.
Pri čemer je 32 let po tem dogodku prav tako jasno, da od resnične samostojnosti v državi ni ostalo prav veliko, saj je pri najpomembnejših odločitvah državna politika popolnoma nesamostojna in le transmsija odločitev, sprejetih v Bruslju in Washingtonu.
Pri tem je najmanj pomembno to, kako je glasoval Magnifico kar je danes menda velik problem za del opozicije, ki se menda zato ni udeležila državne proslave.
Mah kaj to! Če slišiš Tiha reka od @msmode20 in ne izgubiš razuma, preživiš vse.
— Leofreeman (@LeoDaFreeman) June 24, 2023
Kritiki domnevnega glasovanja proti s strani nekaterih leta 1990 pozabljajo, da je prav to, da je bilo mogoče glasovati tudi proti - plebiscitu dalo legitimnost.
Tudi demokracijo pojmujejo enako.
— Zoky (@lotus2700) June 24, 2023
Javni napadi na tiste, ki so takrat mislili drugače so zato nedopustni in dokazujejo le nedemokratičnost SDS in politične desnice v Sloveniji.