REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Laži osamosvojitve: Prebivalci so se odločili za samostojno državo, pot enostranske odcepitve so izbrali politiki

Laži osamosvojitve: Prebivalci so se odločili za samostojno državo, pot enostranske odcepitve so izbrali politikiPlebiscit. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Dvaintrideseta obletnica »osamosvojitve Slovenije« mineva na običajen način: s prikazovanjem črno-belih slik in utrjevanjem mitov, ki jih vztrajno krepi tudi politični vrh države.

Prebivalci se niso odločili niti za razglasitev neodvisnosti v roku šestih mesecev.

Eden od uveljavljenih mitov je, da zaradi plebiscitne odločitve državno vodstvo ni imelo druge možnosti, kot pa 25. junija leta 1991 razglasiti neodvisnost države, ne oziraje se na posledice.

To seveda ni res.

Prebivalci Slovenije so se na plebiscitu odločili za samostojno državo, pot enostranske odcepitve z uporabo sile pa so izbrali politiki.

Pri tem jim ni bilo veliko mar niti za dejstvo, da so bili v enotah JLA še vedno tudi Slovenci, tudi v tankih, ki so jih napadali pripadniki slovenske policije in TO.

Če natančneje pogledamo, o čem so se prebivalci Slovenije odločali na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in nato, kako je bilo to izvedeno junija leta 1991 lahko vidimo, da je med odločitvijo ljudi in izvedbo v praksi - precejšen razkorak.

Na plebiscitu smo prebivalci odgovarjali na preprosto vprašanje: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Plebiscit
Na plebiscitu smo prebivalci odgovarjali na preprosto vprašanje: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Vir: Posnetek zaslona

Kako to doseči – o tem nismo odločali.

Pri odcepitvah sta načeloma možni dve rešitvi - dogovorna in enostranska.

Dogovorna se, če poenostavimo, zahteva od leta 1945 v vseh primerih, razen tam, kjer gre za primere dekolonizacije, v kar pa Slovenija ni spadala.

Slovenija pod taktirko Janeza Janše. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Enostranska odcepitev tako, kot si jo je zamislila slovenska politična elita na čelu s pravnikom Petrom Jambrekom, (ki o mednarodnem pravu ni imel pojma) pa je bila metoda, dovoljena nekje do 19. stoletja.

Enostranska odcepitev Slovenije je bila mednarodnopravno sporna za veliko držav, vključno z ZDA.

Zato je bila enostranska odcepitev Slovenije mednarodnopravno sporna za veliko držav, vključno z ZDA.

Kršila je namreč tudi mednarodno obče pravo.

Da je to res kaže tudi primer kanadske province Quebec, ki se je na podoben način želele odcepiti od Kanade. O tem vprašanju je zato razpravljalo kanadsko Vrhovno sodišče.

Peter Jambrek. Vir: Twitter, posnetek zaslona

O vprašanju enostranske odcepitve je Vrhovno sodišče Kanade v primeru Quebeca odločilo, da pravica do odcepitve v skladu z načelom samoodločbe nastane v primeru, ko se »ljudstvu vlada kot delu kolonialnega imperija« in morda tudi v primeru, ko je ljudstvu zanikana kakršnakoli vsebinska pravica do samoodločbe znotraj države, katere del je.

Enostranska odcepitev tako, kot si jo je zamislila slovenska politična elita na čelu s pravnikom Petrom Jambrekom, (ki o mednarodnem pravu ni imel pojma) pa je bila metoda, dovoljena nekje do 19. stoletja. 

Vrhovno sodišče Kanade je poleg situacije kolonialnih ljudstev, katerih pravico do odcepitve je označilo kot »nevprašljivo«, kot upravičeno sklicevanje na eksterno samoodločbo označilo tudi položaj ljudstev izven kolonialnega konteksta, ki so v položaju podrejenosti, dominacije in izkoriščanja, omenilo pa je tudi tretji primer, ki ga navajajo »nekateri komentatorji«, ko je »ljudstvu onemogočeno vsebinsko izvajanje pravice do interne samoodločbe« in je upravičeno, da kot zadnjo možnost »izbere odcepitev«.

To pomeni, da pravica do »samoodločbe ... nastane samo v najbolj ekstremnih primerih in celo tedaj, v pazljivo določenih okoliščinah,« pri čemer sodišče ugotavlja, da primer Quebeca ni takšen ter da ostaja nejasno, ali je »tretja možnost« v obliki »zdravilne odcepitve« že »postala sprejet standard mednarodnega prava«.

Kot ugotavlja Daniel Fierstein, je zato »težko določiti standard, po katerem bi določili, da država krši ‘varnostno klavzulo,’ kar bi bila nato podlaga za zakonito odcepitev neke ogrožene manjšine.«

Danilo Türk
Danilo Türk. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Sodišče je istočasno ugotovilo, »da Quebec nima ne ustavne ne mednarodne zakonite pravice do enostranske odcepitve, vendar ima ustavno pravico«, da »se pogaja o neodvisnosti v primeru jasnega pritrdilnega odgovora na jasno vprašanje o odcepitvi«, prav potrditev te pravice pa je v veliki meri »zmanjšala verjetnost odcepitve.«

Dejstvo je, da je v Sloveniji leta 1991 vladal politični pluralizem, da so bile človekove pravice varovane, republika je nadzorovala policijo, upravo, sodišča, veliko večino za življenje pomembnih zadev, kjer jugoslovanski organi niso imeli nobene vloge. Tako so očitno ocenjevali tudi v tujini, vključno z ZDA in odcepitve niso podpirali.

V primeru Slovenije bi bila v primeru uporabe teh standardov končna odločitev odvisna predvsem od ocene sistematičnosti in teže kršitev pravic Slovencev v Jugoslaviji.

Toda - ali se je Sloveniji in slovensklemu ljudstvu leta 1991 res vladalo iz Beograda kot delu kolonialnega imperija, da bi se Slovenija lahko enostransko in brez dogovora z ostalimi republikami in zvezno oblastjo preprosto odcepila?

Seveda ne, saj je republiška vlada nadzorovala delovanje republiških ustanov, imeli pa smo tudi svobodne volitve.

Tako so očitno ocenjevali tudi v tujini, vključno z ZDA in odcepitve niso podpirali.

Slovenija ni bila kolonija, ki bi imela nesporno pravico do enostranske odcepitve, bila je del tržno naravnane, demokratične države, uspešno je izvedla celo to, kar so v Španiji v primeru Katalonije pred nekaj leti razglasili za nezakonito - referendum o neodvisnosti!

Res je, da na zvezni ravni ni bilo demokratično izvoljenih predstavnikov oblasti, toda predvsem zato, ker nekatere republike niti niso želele demokratičnih volitev na zvezni ravni, pluralizem pa je bil komajda uveden v sistem.

Slovensko politično vodstvo je zato imelo ustavno pravico do pogajanj, ki pa jo je hitro (že po pol leta) zavrgla, češ da se z drugo stranjo pač ne da pogajati.

Ni pa imelo pravice do enostranske odcepitve, ki pa jo je kljub temu izvedlo.

In s to nezakonitostjo je sprožilo ali vsaj dodatno zelo prispevalo k množični uporabi oboroženih sil, vojske in paravojaških enot v SFRJ.

Demosova vlada je tako predvsem pod pritiskom Jožeta Pučnika sprožila državljansko vojno, ki pa je največ gorja povzročila južno od Kolpe, ne pa v sami Sloveniji.

Če natančno pogledamo vsebino zakona o plebiscitu vidimo, da se »razglasitev« nanaša samo na razglasitev odločitev referenduma, ne pa na razglasitev neodvisnosti države.

S tem je, očitno, slovensko politično vodstvo oziroma Slovenija ravnala v nasprotju tudi s tedaj in danes veljavnim mednarodnim pravom.

Kljub temu pa so Peter Jambrek in ostali podporniki enostranske odcepitve kot strokovno nepodkovane osebe napadali strokovnjake, ki so s svojimi ravnanji (objavami člankov, opozoril) menda škodovale osamosvojitvi, na primer tudi mednarodnega pravnika Danila Türka, ki je zgolj opozarjal na pomen spoštovanja mednarodnega prava pri naslednjih korakih slovenskih oblasti.

Slovenijo so zato, po nezakoniti razglasitvi neodvisnosti najprej priznale nekatere nepriznane (Hrvaška) in nedavno nastale države (baltske države, Ukrajina) ne pa tudi večina držav sveta.

Takšno stanje je zaradi spornosti enostranske slovenske odcepitve trajalo pol leta.

Pri tem se prebivalci nismo odločili niti za razglasitev neodvisnosti v roku šestih mesecev.

Če natančno pogledamo vsebino zakona o plebiscitu vidimo, da se »razglasitev« nanaša samo na razglasitev odločitev referenduma, ne pa na razglasitev neodvisnosti države.

»Na plebiscitu sprejeta odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ, ter začne pogajanja z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe,« piše v četrtem členu.

Slovenska skupščina bi morala sprejeti samo »ustavne in druge akte in ukrepe«, ni pa bilo povsem jasno zapisano, da to pomeni tudi odcepitev Slovenije od SFRJ in razglasitev neodvisne države.

Povsem možno bi bilo nadaljevati pogajanja z ostalimi republikami - do končnega sporazuma.

Pot enostranske odcepitve je bila za Slovenijo nevarna, po drugi strani pa, ker je pripeljala do kolapsa in razpada nekoč skupne države, hkrati uspešna. Vendar pa za vse ostale v nekdanji državi - zelo škodljiva in tragična.

Toda v tej pravni praznini se je nato zgodilo, da je vlada Alojza Peterleta sprejela odločitev o razglasitvi neodvisnosti in s tem enostranski odcepitvi.

Slovenski politiki pač niso želeli čakati.

Trenutek, da se sproži razpad države je bil zelo ugoden.

In zato ni prišlo do dogovora, kot so ga dosegle na primer republike Sovjetske zveze in kot sta ga dosegli celo Češka in Slovaška.

Primer slovenske odcepitve je bil v ostrem nasprotju s temi primeri dogovorov.

Povedano preprosto: ljudje smo se na referendumu leta 1991 res odločili za samostojno državo, ne pa tudi za pot do nje.

Pot enostranske odcepitve z uporabo sile je bila za Slovenijo nevarna, po drugi strani pa, ker je pripeljala do kolapsa in razpada nekoč skupne države, hkrati uspešna.

Vendar pa za vse ostale v nekdanji državi - zelo škodljiva in tragična.

Odločevalci leta 1991. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Tudi drugi politiki v Jugoslaviji so po slovenskem vzoru videli, da je nasilje lahko uspešno in da sta tedanji Evropska skupnost in ZDA neodločne ter priznavajo rezultate nasilja na terenu.

Tudi drugi politiki v Jugoslaviji so po slovenskem vzoru videli, da je nasilje lahko uspešno in da sta Evropska skupnost in ZDA neodločne ter priznavajo rezultate nasilja na terenu. Zato so še sami v še večji meri posegli po isti metodi.

Zato so še sami v še večji meri posegli po isti metodi.

Istega večera, ko sta samostojnost razglasili Slovenija (de facto) in Hrvaška (samo formalno) je velika narodna skupščina v Borovem selu na Hrvaškem razglasila avtonomijo Slavonije, Baranje in zahodnega Srema.

Tu je govoril tudi podpredsednik vlade Srbije Budimir Košutić.

Dejal je: »Hrvati hočejo iz Jugoslavije, Srbi pa hočejo ostati v Jugoslaviji. Oni nas ne morejo odpeljati tja, kamor mi nočemo.«

Kako je potekalo trgovanje z orožjem. Vir: Posnetek zaslona

Začela se je državljanska vojna, z njo pa zločini in trgovanje z orožjem, pri katerem je najbolj profitiral prav Janez Janša, ki pa je to počel tudi po nalogu Milana Kučana. 

Pot enostranske odcepitve je danes v Evropi, na primer, zaprta za Katalonijo in za Škotsko.

EU poudarja, da to velja tudi za primer Ukrajine, katere celovitost Slovenija vneto podpira.

S tem Slovenija podpira ravnanje, ki je v nasprotju s tem, kar je leta 1991 storila sama Slovenija - oziroma njeno vodstvo.

Če bi današnja politična elita morala odločati o upravičenosti enostranske odcepitve Slovenije in bi spoštovala stališča EU - Slovenije ne bi priznala.

Danes Slovenija uči ukrajinske vojake, kako naj ubijajo Ruse in kako jih tega ne sme biti strah.

V obeh zadnjih in najbolj aktualnih primerih poskusov odcepitev tako Velika Britanija kot Španija ter tudi EU na podlagi veljavnega mednarodnega in domačega prava namreč zahtevajo dogovorno rešitev problema s pogajanji, ne pa z enostranskimi akti.

Ravnanje slovenske politike leta 1991 ni bilo niti običajno, niti edino možno, Slovenija pa je s svojo enostransko odločitvijo dala slab primer za podobna ravnanja v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so vodila do vojn in zločinov.

Ni toliko težava v tem, da danes vsa Slovenija praznuje ta enostranski akt - pač pa v prepričanju, da je šlo za nekaj povsem običajnega, zakonitega utemeljenega in edino možnega ter da so bile posledice tega zgolj pozitivne.

Vse to ni res. Ravnanje slovenske politike leta 1991 ni bilo niti običajno, niti edino možno, Slovenija pa je s svojo enostransko odločitvijo dala slab primer za podobna ravnanja v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so vodila do vojn in zločinov.

Na to vsi politiki danes pozabljajo, a mnogi, ki živijo južneje od slovenskih meja in zgodovinarji v svetu se vsega tega dobro zavedajo, zato je prav, da spomnimo tudi na ta vdik t. i. osamosvojitve.

Pri čemer je 32 let po tem dogodku prav tako jasno, da od resnične samostojnosti v državi ni ostalo prav veliko, saj je pri najpomembnejših odločitvah državna politika popolnoma nesamostojna in le transmsija odločitev, sprejetih v Bruslju in Washingtonu.

Pri tem je najmanj pomembno to, kako je glasoval Magnifico kar je danes menda velik problem za del opozicije, ki se menda zato ni udeležila državne proslave.

Kritiki domnevnega glasovanja proti s strani nekaterih leta 1990 pozabljajo, da je prav to, da je bilo mogoče glasovati tudi proti - plebiscitu dalo legitimnost.

Javni napadi na tiste, ki so takrat mislili drugače so zato nedopustni in dokazujejo le nedemokratičnost SDS in politične desnice v Sloveniji.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke