REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Obletnica »razorožitve TO«, čas laži o »osamosvojitvi« in ritualnih napadov na neobstoječe »izdajalce«

Obletnica »razorožitve TO«, čas laži o »osamosvojitvi« in ritualnih napadov na neobstoječe »izdajalce«Rakete Neva M - JLA jih je odpeljala iz Slovenije kljub »zmagi« Janeza Janše. Je tudi Janša izdajalec, ki je še pred »osamosvojitvijo« izdal Slovenijo?

Pred tridesetimi leti je oblast v Sloveniji prevzela na večstrankarskih volitvah zmagovita koalicija Demos.

Skoraj istočasno je vojaški vrh JLA izdal ukaz za premestitev orožja, namenjenega enotam Teritorialne obrambe (TO) v Sloveniji v skladišča oziroma pod nadzor JLA. Povelje je izdal komandant Republiškega štaba TO Ivan Hočevar, ukaz pa je podpisal njegov namestnik Drago Ožbolt.

V tistem trenutku je bila situacija v tedanji državi napeta. Napovedi razglasitev neodvisnosti posameznih delov države so bili že mesece vroča politična tema, marsikje je že potekalo oblikovanje paravojaških struktur.

Ukaz osrednjih oblasti države zato ni bi nič nenavadnega in nič posebnega.

Najprej, osamosvojitve v resnici sploh ni bilo, ker osamosvojitve - sploh ne obstajajo. Lahko rečemo, da se osamosvajajo otroci. Države se ne. Države razglašajo svojo neodvisnost. Če res postanejo države že takoj, pa je povsem drugo vprašanje.

Toda v Sloveniji ta ukaz že 30 let zamejuje ideološko bojišče, na katerem nekateri, predvsem desni politiki z aktualnim predsednikom vlade, neprestano iščejo nekakšne »izdajalce« ter »petokolonaše«, ki naj bi s svojim izdajalskim dejanjem skorajda preprečili slovensko osamosvojitev ter uspešno vojno.

Resnica je precej drugačna in bo za marsikoga, ki ni živel v tistih časih, tudi šokantna.

Najprej, osamosvojitve v resnici sploh ni bilo, ker osamosvojitve - sploh ne obstajajo.

Lahko rečemo, da se osamosvajajo otroci. Države se ne. Države razglašajo svojo neodvisnost. Če res postanejo države že takoj, pa je povsem drugo vprašanje. Praviloma – ne.

Skratka, kruta resnica je, da se Slovenija nikoli ni osamosvojila. Razglasila je neodvisnost in šele čez več mesecev zatem dejansko postala država.

Vojak JLA: Oni se delajo, da se želijo odcepiti, mi pa se delamo, da jim to ne pustimo
»Oni kao žele da se otcepe, a mi im kao ne damo!« Legendarni stavek vojaka JLA iz BiH, izrečen med t.i. desetdnevno vojno za Slovenijo za TV YUTEL, ki je najbolje opisal, kako se oblasti v Sloveniji »kakor« odcepljajo, medtem ko se vojska »dela«, da jim to preprečuje. 

Prav tako brez osnove je druga običajna obtožba, ki se ponavlja v tem času. Na primer tukaj. Da so, na primer, bili general Ivan Hočevar ali njegov namestnik Drago Ožbolt nekakšni »izdajalci«.

V to verjamejo celo nekateri zgodovinarji, na primer Damijan Ožbolt, ki te dni razpravlja celo o »izdajalskem« obnašanju Hočevarja.

Ampak če bi bilo to ravnanje izdajalsko, potem bi bili omenjeni zagotovo obsojeni. Zakaj torej niso bili? Janša ima odgovor – zaradi krivosodja.

Kar pa seveda ni res. Težava je v tem, da za kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno in ni obstajalo (izdaja države, ki je ni) - obsodba ni mogoča.

Prav tako brez osnove je druga običajna obtožba, ki se ponavlja v tem času. Da so, na primer, bili general Ivan Hočevar ali njegov namestnik Drago Ožbolt nekakšni 'izdajalci'. V to verjamejo celo nekateri zgodovinarji, na primer Damijan Ožbolt, ki te dni razpravlja celo o »izdajalskem« obnašanju Hočevarja.

Domnevni »izdajalci« so zato (z velikimi, nezakonitimi zamudami) dobivali celo pokojnine, čeprav jim je »osamosvojena« država, prav zaradi njihovega domnevnega t. i. izdajstva v začetku, po dekretu Peterletove oziroma Demosove vlade, odrekla pravico do akontacije pokojnin.

Generalu Ožboltu se je, na primer, oblast maščevala z odvzemom pokojnine in zdravstvenega varstva v trenutku, ko je zaradi hude bolezni nujno potreboval zdravljenje.

Pravilno?

Vsekakor ne, kajti takšne kazni (še posebej pa ne brez sojenja) ne pozna nobena civilizirana država.

Kljub temu pa se je Peterletova vlada leta 1991 spustila prav na to raven divjaštva.

Generalu Hočevarju pa so celo nezakonito vdrli v stanovanje, brez odredbe sodišča, po ukazu tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše, kar je obsodil tudi poznejši sodnik ESČP Boštjan M. Zupančič.

Slovenska, Demosovska oblast je tako z domnevnimi »izdajalci« obračunavala izvensodno.

Na podoben način je nato obračunala tudi z izbrisanimi. V večno sramoto Slovenije.

Da nikakršne »izdaje« ni bilo, je jasno že zato, ker je bila TO v tistem času vpeta v poveljniško strukturo JLA. Tisti, ki so izvrševali ukaze v skladu z veljavno zakonodajo, zato že po definiciji niso mogli biti izdajalci.

Republiško predsedstvo je sicer le malo zatem prenos orožja v skladišča JLA ustavilo in to celo brez konsekvenc s strani zvezne države, čeprav po drugi strani predsedstvo Slovenije niti za to ni imelo pooblastil.

Oddajanje orožja Območnih štabov TO-ja so tako s protiukazom prepovedali šele 18. maja popoldne.

Predaja vojakov JLA Vir:Tone Stojko, Muzej novejše zgodovine Slovenije
Predaja vojakov JLA. Vir: Tone Stojko, Muzej novejše zgodovine Slovenije

V Sloveniji je kljub temu uveljavljeno večinsko prepričanje, da so »na srečo« številni štabi ukaz za oddajo orožja ignorirali in TO ni ostala brez vsega, ter da bi bila »osamosvojitvena pot, če bi ostali popolnoma 'goli in bosi', veliko težja«, kot opozarja zgodovinar Damijan Guštin, ki pa vendarle dodaja, da je govor o »krivcih za delno razorožitev in herojih, ki so orožje poskrili« - »precej neprimerna formulacija.«

Slovenska, Demosovska oblast je z domnevnimi »izdajalci« obračunavala izvensodno.

Zakaj, pojasni sam zgodovinar. »O časovnici oddaje orožja znotraj zastavljenih treh ali štirih delovnih dni pač niso odločali heroji, pač pa načrtovalci izvedbe na strani JLA. Nekateri od teh 16 občinskih TO, ki so orožje v celoti ali deloma obdržale, so ga v veliki meri ohranile, ker po planu še niso prišle na vrsto za oddajo. Nekatere občine ali poveljniki pa se sploh niso imeli o čem odločati, če je bilo skladišče orožja njihove TO ali dela tega orožja v objektih JLA. Takega orožja je bilo celo v Sloveniji, ki je zgradila veliko lastnih skladišč, okoli 60 odstotkov oziroma 30 občin. Glavna točka naknadnega bolj političnega kot zgodovinopisnega očitanja pa gre na to, ali bi predsedstvo lahko oziroma moralo prepovedati oddajo orožja takoj 16. maja ter zakaj je to storilo šele 18. maja popoldan, torej da je ubralo pot prizadevanja za ustavitev izvajanja ali preklic ukaza in razjasnitev dogajanja, namesto da bi ukaz ustavila s protiukazom in potem razjasnjevala okoliščine početja JLA. Še posebej, ker se je potem izkazalo, da vojska zoper ukaz o prenehanju izdajanja orožja, potem ko je bil 18. maja izdan, ni mogla ali hotela izvajati nobenih konsekvenc.«

Povedano drugače: Celo če bi bil »protiukaz« izdan hipno, slovensko politično vodstvo ne bi moglo preprečiti prevzema orožja TO v 60 odstotkih primerov – ker je to orožje dejansko takrat že bilo v skladiščih JLA.

Kjer ga je bil del namenjen za TO, fizično pa sploh ni bil ločen od drugega orožja.

Zakaj potemtakem takšna drama?

Kot kažejo zgodovinski viri, je za TO tudi po tej t. i. razorožitvi še vedno ostalo dovolj orožja za okoli 20.000 vojakov.

Kar je desetkrat več od števila tistih, ki jih je JLA poslala proti zunanjim mejam tedanje SFRJ.

TO je lahko oborožila desetkrat več vojakov od števila tistih, ki jih je JLA poslala proti zunanjim mejam SFRJ.

Toda zamislimo si, da bi TO, desetkrat močnejša od intervencijske JLA, res ostala brez vsega orožja.

Bi bilo to konec »osamosvojitve«?

Seveda ne. Tudi če bi se Slovenija »uprla« zveznim oblastem samo s policijo, protesti ali barikadami, bi bil končen rezultat verjetno podoben – posredovanje Evropske skupnosti, kar je odprlo pot za uveljavitev razglasitve neodvisnosti.

Z manj orožja bi bilo morda samo manj mrtvih.

Končen rezultat pa je bil v vsakem primeru odvisen od diplomacije in odločitve ostalih republik.

Janša in Bavčar leta 1991
Janša in Bavčar leta 1991

Govorjenje o »izdaji«, najprej poveljnika tedanjega RŠTO Slovenije Ivana Hočevarja je še toliko bolj neverodostojno, če vemo, da je tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan že na prvem pogovoru v Beogradu 21. maja s tedanjim predsednikom predsedstva SFRJ in zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo ob zahtevi po vrnitvi orožja zahteval zamenjavo načelnika RŠTO.

In šele ko tej zahtevi ni bilo ugodeno, je Slovenija sprejela ustavni amandma, s katerim je prevzela polno pristojnost nad TO in imenovala tudi novega poveljnika Janeza Slaparja - ampak šele septembra 1990.

Povedano preprosto: slovenski predsednik je zvezne oblasti še nekaj dni po spornem ukazu lahko zgolj prosil za določene ukrepe in je spoštoval odločitve zveznih organov, Slovenija pa je s svojim (iz zornega kota zvezne države spornim) pravnim aktom pristojnost nad TO prevzela šele štiri mesece zatem.

Plebiscit, ki prav tako še ni takoj ustvaril države, je bil šele sedem mesecev zatem.

Zakaj bi bil en funkcionar, ki je spoštoval tedanjo ureditev, izdajalec, drugi pa ne?

Govoričenje o veleizdaji, ki jo rad omenja prav Janez Janša je zato neutemeljeno.

Janez Janša je bil obrambni minister v skladu ne samo s slovensko, pač pa tudi jugoslovansko zakonodajo več kot leto dni.

In zato seveda vsi, ki so do nastanka nove države Slovenije ravnali po obstoječi zakonodaji seveda niso izdajalci.

Licemerje je še toliko bolj očitno, če vzamemo v obzir, da je tudi Demosova vlada delovala znotraj Jugoslavije in njene zakonodaje.

Tako kot sta Hočevar in Ožbolt spoštovala ukaze JLA, je tudi Kučan deloval v okviru svojih, republiških pristojnosti, Janez Janša pa je bil obrambni minister v skladu ne samo s slovensko, pač pa tudi jugoslovansko zakonodajo več kot leto dni.

In tudi Lojze Peterle je bil jugoslovanski predsednik vlade ene od republik SFRJ.

Deaktiviranje mine - JLA
Častnik JLA med deminiranjem v Sloveniji.

 Povsem neresnične so seveda tudi navedbe, da je bilo omenjeno, odvzeto orožje nujno zaradi »zmage v agresiji« in »desetdnevni vojni.«

Prvič - zmage ni bilo, ker je bil spopad nizke intenzivnosti rešen z diplomatsko intervencijo, ne pa s kapitulacijo ene od strani.

Brionska deklaracija je razglasitev neodvisnosti zamrznila za tri mesece in to je bila po svoje zmaga Slovenije. Po drugi strani pa so zvezni organi znova prevzeli meje SFRJ (kar je bil razlog za intervencijo, ne pa napad na Slovenijo kot tako), kar so lahko razglasili za svojo zmago.

V treh naslednjih mesecih je nato prevladala (že prej obstoječa) odločitev predvsem srbskega političnega vodstva, da Sloveniji ne bodo preprečevali odhoda iz SFRJ.

Drugič, JLA je za doseganje omejenih ciljev (nadzor mednarodne meje), po ukazu Zveznega izvršnega sveta, ki ga je vodil Hrvat Ante Marković, uporabila le skrajno omejeno število vojakov – v začetku pod 2000.

Tretjič, agresije ni bilo, ker je šlo za spopade znotraj države in ne za meddržavni spopad.

Trditev, da so bili oficirji JLA in JLA agresorji, ki so izvedli agresijo na Republiko Slovenijo je v svoji diplomi odločno zavrnil (in diplomo ubranil) že Marko Prešeren. Kako lahko namreč izvedeš agresijo na nekaj – kar sploh še ne obstaja?

Trditev, da so bili oficirji JLA in JLA agresorji, ki so izvedli agresijo na Republiko Slovenijo je v svoji diplomi odločno zavrnil (in diplomo ubranil!) že Marko Prešeren. Kako lahko namreč izvedeš agresijo na nekaj – kar sploh še ne obstaja?

Njegova diploma je dostopna tukaj.

»Raziskava je pokazala, da so se preiskovalci, tožilci in sodniki že tu takoj zapletli v problem. Vsem primerom raziskave je obča podmena, da je slovenska država z vsemi značilnostmi države nastala 25. 6. 1991, ko je slovenska Skupščina razglasila Republiko Slovenijo za samostojno in neodvisno državo. Nasprotno temu je ugledna Badinterjeva komisija (Komisija) v Mnenju št. 11 menila, da je Republika Slovenija s stališča mednarodnega prava pridobila status suverene države z 8. 10. 1991 in da je šele s tistim dnem prevzela nasledstvo od SFRJ in da se je razkroj SFRJ začel šele 29. 11. 1991 je poudaril Marko Prešeren.

Še več, »osamosvajanje RS je proces, ki ni bil popolnoma končan niti s pretekom Brionskega moratorija (monetarno področje, zunanje trgovinsko področje, kontrola zračnega prostora, državljanstvo), ker niso bile vzpostavljene vse funkcije Slovenije kot suverene države z efektivno oblastjo na vseh področjih.«

Tanki JLA
Tanki JLA so v veliki večini prišli do svojih ciljev na mejah Slovenije in SFRJ - toda položajev nato v naslednjih dnevih marsikje niso mogli obdržati.

Skratka, država, ki naj bi jo izdali nekateri iz vrst tedanje Teritorialne obrambe je nastala šele (najhitreje) oktobra naslednje leto (8. oktobra 1991), oni pa naj bi bili »izdajalci« že leto dni pred tem? Smešno.

In kako je torej mogoče tiste, ki so delovali v skladu z veljavno zakonodajo obstoječe države - imenovati za »izdajalce«?

In zakaj naj bi bili izdajalci in petokolonaši (kot jih v svoji poslanici 15. maja označuje Janez Janša) le nekateri (Ožbolt, Hočevar) ne pa tudi drugi (Janša, Pučnik, Peterle), ki so delovali po isti zakonodaji?

Zakaj na primer ni 'izdajalec' tudi Janez Janša, saj je dopustil, da je JLA izjemno dragocene rakete Neva že po vojni, v kateri je Janša menda zmagal, brez težav odpeljala iz Slovenije, iz Postojne, da bi jih osem let zatem vojska ZRJ nad Srbijo uporabila pri sestreljevanju letal zveze NATO?

Gre za očitno povsem neverodostojne obtožbe.

Zakaj na primer ni »izdajalec« tudi Janez Janša, saj je dopustil, da je JLA izjemno dragocene rakete Neva že po vojni, v kateri je Janša menda zmagal, brez težav odpeljala iz Slovenije, iz Postojne, da bi jih osem let zatem vojska ZRJ nad Srbijo uporabila pri sestreljevanju letal zveze NATO?

Vredne so bile več sto milijonov dolarjev.

Podobnih raket Slovenija, kot smo že poročali, nima niti danes, 30 let pozneje!

Ob tem je potrebno vedeti še naslednje: da je v tem času po oblikovanju vlade v Sloveniji plebiscit o samostojnosti Slovenije najprej preprečevala Demosova vlada in da so najbolj za to pritiskali tedanji socialisti.

Gornja Radgona 1991
Polkovnik Popov je v Sloveniji osovražen tudi zato, ker je svoj ukaz izpolnil, in se nato znova brez težav vrnil v Varaždin. Dokazano je bilo, da so mu domnevne vojne zločine podtikali.

Posledično maja 1990 ni bilo še nobene formalno sprejete odločitve o enostranski odcepitvi Slovenije, kar je sicer nekaj, kar tudi danes (primer Katalonije), s stališča mednarodnega prava praviloma nedovoljeno – na kar so tedaj opozarjali celo tedanji slovenski mednarodni pravniki.

Ritualno izrekanje obtožb o izdajalcih iz leta 1991 je v Sloveniji seveda mogoče le tako, da se prepleska zgodovina, izbrišejo neprijetna dejstva in vse skupaj interpretira na sebi všečen način.

Ritualno izrekanje obtožb o izdajalcih iz leta 1991 je v Sloveniji seveda mogoče le tako, da se prepleska zgodovina, izbrišejo neprijetna dejstva in vse skupaj interpretira na sebi všečen način.

V tem je mojster predvsem aktualni predsednik vlade, toda to seveda ne pomeni, da je vse, kar trdi, tudi res. Povsem nasprotno.

Vse skupaj pa je neverodostojno tudi zaradi neutemeljenosti ključnega argumenta tistih, ki zelo lahkotno uporabljajo besedo izdaja.

Gre za trditev, da je bila vojaška zmaga ključna pri »osamosvajanju« Slovenije.

Kar pa seveda sploh ni res.

Spopadi (in ne vojna) nizke intenzivnosti junija in julija leta 1991 so gotovo vzbudili pozornost in za nekaj dni (do sprejema Brionske deklaracije) omogočili de facto nadzor nad zunanjimi mejami, toda najpomembnejšo vlogo pri razkroju Jugoslavije so imela notranja nasprotja in dejstvo, da so se tudi ostale republike SFRJ odločile za bolj ali manj samostojno pot.

Predsedniki republik v SFRJ
Usoda SFRJ je bila najprej zapečatena za mizami šestih predsednikov republik SFRJ (levo zgoraj, desno spodaj). Nedavno je umrl tudi Momir Bulatović (levo spodaj, desno zgoraj - ob Miloševiću) tako da je med vsemi živ samo še nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan.

Najprej Hrvaška, nato BiH in Makedonija, na koncu tudi Srbija in Črna gora, z oblikovanjem svojih držav.

Šele to je problematično slovensko enostransko »osamosvojitev« (v tistem trenutku: poskus odcepitve) spremenilo v mednarodno priznanje nove države, nastale na podlagi mednarodnopravno neproblematičnega razpada države.

Največjo vlogo pri nastanku Slovenije kot samostojne države imajo zato ostale republike nekdanje SFRJ.

Vojaška sila in njene »zmage« so bile drugotnega pomena.

Ni mogoče reči, da so Oborožene sile Republike Slovenije (OSRS) »prevladale« leta 1991, kot trdi Janez Janša, če je JLA sama, zaradi politike, omejevala intenziteto napadov in pazila, da ne bi bilo še več žrtev.

Največjo vlogo pri nastanku Slovenije kot samostojne države imajo zato ostale republike nekdanje SFRJ. Vojaška sila in njene 'zmage' so bile drugotnega pomena.

Tudi trditev, da so bili »oficirji JLA agresorji« in da je šlo za agresijo JLA na Slovenijo, je neutemeljena.

Gre za mitološke trditve, ki se uporabljajo zgolj v notranjepolitičnih razpravah v Sloveniji in v mednarodnih okvirjih nimajo nobenega pomena.

Dr. Anton Žabkar je že pred leti zapisal, da je potrebno oborožen spopad presojati skozi oceno intenzivnosti oboroženega boja in sicer: (1) »da so spopadi nizke intenzivnosti tisti, v katerih skupno število padlih vojakov in drugih, ki so padli v boju ... ni večje od 1000, pri čemer jih v letu opazovanja ni padlo več kot 25, (2) da so spopadi srednje intenzivnosti tisti, v katerih je v letu opazovanja padlo več kot 25 vojakov in manj kot 1000 vojakov, in (3) da so vojne tisti spopadi visoke intenzivnosti, v katerih je bilo v konkretnem letu opazovanja ubitih več kot 1000 vojakov.«

Slovenija-SFRJ

Glede na zapisano je jasno, da se je v Sloveniji v letu 1991 zgodil oborožen spopad nizke (začetno in končno obdobje) in oborožen spopad srednje intenzivnosti (v osrednjem obdobju 27. 06. 1991 – 07. 07. 1991).

To je bil čas, ko niti Republika Slovenija - ni razglasila vojnega stanja. Zunanje agresije ni bilo, spopadi so bili končani z umikom vojske v vojašnice in umikom slovenskih policistov in pripadnikov TO z zunanjih meja Slovenije in SFRJ.

Predsedstvo SFRJ, blokirano zaradi neizvolitve Stjepana Mesića je pričelo delovati in na koncu je prav to predsedstvo, tudi z glasovoma Janeza Drnovška in srbskega člana predsedstva Borisava Jovića sprejelo sklep o umiku JLA iz Slovenije.

Slovenija se ni »osamosvojila«, ni bilo agresije JLA, ni bilo izdajalcev in pete kolone, ni bilo celo hujših kršitev vojnega prava s strani JLA ob intervenciji leta 1991.

Nadaljeval se je – tudi pod vtisom enostranskega poskusa odcepitve Slovenije – razpad države, s podobnimi enostranskimi razglasitvami odcepitev, kaosom in vojno.

Zgodilo se je torej marsikaj; Slovenija je razglasila neodvisnost, doživela priznanje in postala samostojna država, SFRJ pa je razpadla.

Vendar se Slovenija ni »osamosvojila«, ni bilo agresije JLA, ni bilo izdajalcev in pete kolone, ni bilo celo hujših kršitev vojnega prava s strani JLA ob intervenciji leta 1991. JLA, na primer, ni uporabljala niti nezakonitih kasetnih bomb, kot je tedaj neresnično trdil Jelko Kacin.

JLA-premirje.jpg
JLA - premirje.

Da je »pretiraval«, mi je priznal šele več desetletij zatem.

Pri kršitvah vojnega prava leta 1991 so organi Slovenije pokazali tudi popolno pristranskost, saj so praviloma obravnavali zgolj domnevne kršitve pripadnikov JLA, kršitve pripadnikov TO in slovenske policije pa so vse do danes ostale neraziskane, nesankcionirane in prikrite (predvsem huda kršitev vojnega prava na Holmcu in zločin na Škofijah, ob še nekaterih drugih).

Kršitve pripadnikov TO in slovenske policije pa so vse do danes ostale neraziskane, nesankcionirane in prikrite - predvsem huda kršitev vojnega prava na Holmcu in zločin na Škofijah, ob še nekaterih drugih.

Veterani danes sicer praznujejo, toda zato ker tožilstva in organi pregona niso delovali profesionalno, praznujejo tudi v senci kršitev vojnega prava. O teh domači medji ne poročajo, v tujih pa je zapisov o tem precej.

In za konec: prav tako ne smemo pozabiti, da je menda »komunistična« in »diktatorska« SFRJ 23. decembra 1990 v Sloveniji dovolila celo to, kar je še danes temelj neodvisne Slovenije in česar demokratična, evropska Španija ni dovolila niti leta 2018 in ne kadarkoli pozneje – demokratičen plebiscit o neodvisnosti republike.

Vse to kaže, da resnica, tudi o zgodovinskih dnevih, v katerih je nastala država Slovenija, še zdaleč ni tako enostavna in ni tako črno-bela, kot nam jo danes slika večina slovenskih medijev.

Delite članek