Emmanuel Todd: »Rusofobija nima zveze z Rusijo, gre za patologijo zahodnih družb!«

Znani francoski zgodovinar Emmanuel Todd je v zadnjem času večkrat javno opozoril na pojav rusofobije v Evropi.

Duševna bolezen, za katero so v zadnjih letih resno zboleli številni Evropejci, predvsem politiki in novinarji osrednjih medijskih trobil in ki je, kot smo lahko že velikokrat v preteklosti in tokrat znova videli ob predstavitvi njegove zadnje knjige, resno prizadela tudi že precej omejene intelektualne sposobnosti slovenskega filozofa Slavoja Žižka, pa ima po mnenju Todda le malo zveze z Rusijo samo.

»Naša rusofobija nima nobene zveze z Rusijo samo. Gre za fantazijo, patologijo zahodnih družb, notranjo potrebo po predstavljanju ruske pošasti.

Ko voditelji Francije, Velike Britanije, Nemčije ali Švedske govorijo o Rusiji, govorijo predvsem o sebi. Rusofobija je nedvomno patologija. Predvsem pa je Rusija postala impresiven projektivni test. Njena podoba je podobna Rorschachovemu psihološkemu testu.

Preiskovanec psihiatru pove, kaj vidi v naključnih ali simetričnih oblikah. V tistem trenutku projicira globoke, skrite lastnosti svoje osebnosti.

Rusija je naš Rorschachov test.«

Emmanuel Todd pa je spregovoril tudi o tem, katere dele Evrope je omenjena duševna bolezen najbolj prizadela – in zakaj. Opozoril je predvsem na razmerje med rusofobijo in protestantizmom: »Kar smo v zadnjem času videli v Evropi, je specifično evropska rusofobija, specifično evropsko vojno hujskaštvo, osredotočeno na severno Evropo, na protestantsko Evropo.

Protestantska Evropa je Združeno kraljestvo, je večinski del Nemčije, je Skandinavija, sta dve od treh baltskih držav. Bil sem v stiku ali celo obiskal več držav v zvezi s prevodi svoje zadnje knjige in opazil sem, da Španija, Italija, katoliške države na splošno, niso ne rusofobične ne jastrebske.

…Rad bi poskusil pojasniti, zakaj je protestantizem v svojem ničelnem stanju nevarnejši kot katolicizem. Protestantizem je bolj sposoben pustiti za seboj nihilistično družbo.

Protestantizem, in isto bi lahko rekli za judovstvo, sta bili zelo zahtevni religiji. Bog je bil, verni so bili, svet pa je bil sekundaren.

Lepota sveta je bila zavrnjena zlasti z med drugim zavračanjem podob, zavračanjem vizualnih umetnosti. Ko take religije, obsedene s transcendentnostjo, izginejo, ne ostane nič.

Svet sam ni zanimiv, je prazen.

Ta intenzivna praznina odpira posebno možnost nihilizma.

Katolicizem je manj zahtevna, bolj človeška religija, ki lahko sprejme idejo, da je svet sam po sebi lep. Podobe v katoliškem svetu niso bile zavrnjene in katoliški svet je poln umetniških čudes.

V katoliški državi, če izgubiš Boga, ti ostane občutek te lepote sveta. Če si Francoz, še vedno imaš občutek, da živiš — to je nedvomno iluzija — v najlepši državi na svetu. Če si Italijan, dejansko živiš v državi na svetu, kjer je največ lepih stvari, saj je sama Italija postala umetnina. V takšnih okoliščinah je strah pred metafizično praznino manj intenziven in zato je manjše tveganje nihilizma.

Po mojem mnenju je država v Evropi, ki jo najmanj ogroža nihilizem, Italija, ker je v Italiji vse lepo.«