četrtek, 20. november 2025 leto 30 / št. 324
Napetost v Karibih: Bodo ruske rakete na ameriškem pragu ohladile vroče glave v Washingtonu?
Prava slika ljudstva i venezuelskega "diktatorja" - v resnici ga večina podpira Vir: Telegram
V zadnjih tednih so se pojavile novice, da so ruska vojaška transportna letala pristala v Venezueli, kjer so verjetno raztovorila raketne sisteme in radarsko opremo.
Kar se morda zdi kot oddaljena novica, je v resnici strateški korak, ki bi lahko spremenil razmerje moči na zahodni polobli.
Prvič v zadnjih desetletjih se zdi, da je Moskva pripravljena projicirati svojo moč v ameriškem dvorišču.
They lied to you about Yugoslavia
— Hassan Mafi (@thatdayin1992) November 3, 2025
They lied to you about Iraq
They lied to you about Libya
They lied to you about Syria
They lied to you about the Ukraine war
They lied to you about Iran
But you think they're telling you the truth about Venezuela and Nigeria?
Wake up. pic.twitter.com/Ru80mpDzlg
Vprašanje je, kako daleč lahko sega to partnerstvo?
In kaj bi to pomenilo za ravnovesje moči med Rusijo in Zahodom?
Trenutna pat pozicija se je začela v trenutku, ko so ZDA začele uničevati plovilo, ki so jih v Washingtonu opisali kot plovilo za tihotapljenje drog, pred venezuelsko obalo.
Kmalu je postalo jasno, da so bili na teh plovilih civilisti, celo ribič, ki se je preživljal s 100 dolarji mesečnega zaslužka...
V incidentu je umrlo več ljudi, Rusija pa je v nekaj urah napad obsodila kot kršitev suverenosti Venezuele.
V resnici gre seveda za ponoven poskus odstranitve predsednika Venezuele, ki ga ljudje podpirajo in postavitev režima, ki bi bil vdan ZDA ter njenim plenilskim elitam.
Zgodbe o tem, kako ljudje težko živijo v Venezueli in bežijo iz nje pa namenoma izpuščajo pomembno podrobnost - da je Venezuela že desetletja tarča izjemno drastičnih sankcij zahoda.
Mnogi opozarjajo: ZDA so lagale (primeri zgoraj) ob začetku vseh vojn, od Jugoslavije, Iraka, Libije, Sirije, Irana, Ukrajine - in zakaj bi bilo tokrat drugače?
CIA asset Maria Corina Machado smiles gleefully at the prospect of selling $1.7 trillion of infrastructure and resources should the US carry out regime change in Venezuela and install her in Miraflores, promising ‘we have a massive privatisation program waiting for you.’… https://t.co/saIXNpvElC pic.twitter.com/iMYVFrVcmX
— Afshin Rattansi (@afshinrattansi) November 13, 2025
Za kaj v resnici gre, kaže tudi pogovor z izdajalko lastnega ljudstva in Nobelovo nagrajenko, ki odkrito poziva ZDA, da naj napadejo njeno državo.
Kot točno zapiše voditelj RT-ja: »Agentka CIE Maria Corina Machado se veselo nasmehne ob možnosti prodaje 1,7 bilijona dolarjev vredne infrastrukture in virov, če bi ZDA izvedle spremembo režima v Venezueli in jo namestile v Miraflores, ter obljubi: »Čaka nas obsežen program privatizacije.« Še nikoli se kakšen ameriški posrednik ni tako odkrito in brez sramu razglasil za prodajalca katastrofalnega kapitalizma, ki pleni lastno državo, kot ta dobitnica Nobelove nagrade za mir.«
Po poročanju agencije Reuters je Kremelj ZDA tudi zaradi tega že obtožil, da povzročajo nestabilnost, in opozoril na resne posledice, če se bodo takšna dejanja nadaljevala.
V odgovor so ruski uradniki ponudili okrepitev obrambe Venezuele, s katero ima Rusija podpisan in ratificiran obrambni sporazum.
Agencija Anadolu je poročala, da je Moskva Caracasu obljubila vojaško pomoč za zaščito njegove ozemeljske celovitosti, kar je sprožilo špekulacije, da bi kmalu lahko sledili tudi raketni sistemi.
Rusiji ne gre le za Venezuelo.
Gre za geografijo in strategijo.
Okrepitev Venezuele daje Moskvi nekaj, česar ni imela od kubanske raketne krize – napredno oporišče iz katerega ima doseg do ameriškega ozemlja.
To je močno sporočilo Zahodu, ki pravi, da če bo Zahod nadaljeval s pritiskom na Rusijo v bližini njenih meja – najbolj, a ne zgolj preko preko Ukrajine - se bo Moskva lahko odzvala na podoben način v bližini ameriških meja.
To ni prvič, da so ruska letala ali oprema pristala na venezuelski zemlji.
Bombniki Tu-160 z jedrsko zmogljivostjo so leta 2018 prileteli v državo za skupne vaje, od takrat pa se je sodelovanje na področju obrambe poglobilo.
Tokrat pa se zdi drugače.
Če bodo ruske rakete v Venezueli res razporejene, bi to lahko simbolično partnerstvo spremenilo v strateški spopad.
#BREAKING - Venezuelan Air Force shows off it's Russian SU-30 armed with a Russian supersonic Kh-31 air-to-surface missiles as tensions continue to rise between the US and Venezuela. pic.twitter.com/Oap2BS2uUB
— Monitor (@MonitorX99800) September 15, 2025
Venezuele ima veliko sistemov ki so za ZDA nevarni že sdaj - ruske lovce Su-30 opremljene s protiladijskimi raketami KH-31, protiletalske sisteme S-300VM ter več tisoč protiletalskih raket na zapade na nizko leteča letala in helikopterje.
Za Washington so posledice v obeh primerih – če se odloči za napad na Venezuelo ali ne - resne.
ZDA že dolgo časa štejejo zahodno poloblo za svoje vplivno območje.
Kot regionalni hegemon se čutijo zaščitene »doma« in zato lahko projicirajo svojo moč drugam – od Bližnjega vzhoda do Azije.
Če bodo na merku ruskih raket iz Venezuele pa se ta računica lahko hitro spremeni.
In 2018 the US believed Venezuela held 5,000 Russian-made SA-24/Igla-S MANPADS missile, a cause for concern at this time.
— MenchOsint (@MenchOsint) September 15, 2025
Since then, Venezuela received the new SA-29/9K333 Verba surface-to-air missile, can engage targets such as aircraft & helicopters at a ceiling of 15,000 ft. pic.twitter.com/OjF1nYBmfJ
Prisotnost ruskih raket, ki so le nekaj ur letenja stran, bi lahko to predpostavko o zaščitenosti ZDA podrla.
Če bi Moskva res razporedila rakete v Venezueli, bi to dramatično spremenilo dinamiko odvračanja v regiji.
Vojaški analitiki predvidevajo, da bi bili v Venezuelo lahko poslani sistemi, kot so rakete Iskander-M ali Kaliber. O tem, da bi lahko poslali rakete Kaliber ali celo Orešnik je spregovoril tudi visoki ruski politik, o čemur smo že poročali.
Namestnik predsednika odbora za obrambo Državne dume Aleksej Žuravlev je namreč dejal, da Moskva že dobavlja orožje Venezueli in da ji nič ne preprečuje, da ne bi Caracasu dobavila celo rakete Orešnik, saj administracija Donalda Trumpa povečuje svojo vojaško prisotnost v tej karibski državi, s katero ima Rusija »strateško partnerstvo«.
Žuravlev je poudaril, da je Rusija ključni dobavitelj vojaške opreme, saj vladi venezuelskega predsednika Nicolása Madura dobavlja celotno paleto orožja, od osebnega orožja do bojnih letal.
»To državo oskrbujemo s skoraj celotno paleto orožja, od osebnega orožja do letal. Informacije o količinah in natančnih imenih tistega, kar se prevaža iz Rusije, so tajne, zato Američane morda čakajo nekatera presenečenja,« je dejal.
»Ne vidim nobenih ovir za dobavo novih razvojnih dosežkov, kot so rakete Orešnik ali, recimo, preizkušene rakete Kalibr, državi, ki nam je naklonjena. Vsaj nobene mednarodne obveznosti Rusije v tem pogledu ne omejujejo.«
Dejal je, da ruska letala Su-30MK2 predstavljajo hrbtenico venezuelskih zračnih sil in da je Caracas prejel tudi protiletalske sisteme Pantsir-S1 in Buk-M2E.
Z dosegom med 500 in 2500 kilometri bi Iskanderji in Kalibri zlahka »pokrivali« ameriške baze v Portoriku, na Deviških otokih in celo delih južne Floride.
Veliko orožja je po poročilih medijev medtem že prišlo v vVnezuelo tudi iz Irana. To so rakete Fajr, Mohajer brezpilotna letala, gliserji Zolfaghar, dron ANSU 100 sistemi Nasr & Nasir AShM in ANSU 500/600 ter vodena Qaem 5.
Iran Stands w/ Venezuela
— (@Safarnejad_IR) September 6, 2025
▪️ Fajr rockets
▪️ Mohajer UAV
▪️ Zolfaghar Speedboats
▪️ ANSU 100 Drone
▪️ Nasr & Nasir AShMs
▪️ ANSU 500/600
▪️ Qaem 5 Guided Bomb
These are just some of the arms Iran provided Venezuela with; Hopefully there are more than what I know. pic.twitter.com/d0QZMYnq5e
In morda tudi težje rakete...
To pomeni, da bi ključne ameriške vojaške postojanke, kot je letalska baza MacDill na Floridi, nenadoma lahko padle v doseg venezuelske in rusko-iranske ognjene moči.
Čas letenja takih raket bi se meril v minutah, kar bi Washingtonu v kriznih razmerah skorajda ne pustilo časa za opozorilo.
Taka razporeditev bi lahko bila neposredni odgovor Rusije na zahodne raketne sisteme, nameščene v vzhodni Evropi.
Tako kot ameriški protiraketni sistemi v Poljski in Romuniji, (ki se lahko uporabijo tudi za ofenzivne akcije) že ležijo blizu ruskih meja, bi Moskva zdaj lahko namestila svoje lastne rakete bližje ameriškim obalam.
In glede na to, da ZDA in NATO ignorirajo ruske zahteve po umiku teh sistemov tja, kjer so bili leta 1992 – ni več razlogov, da jih tudi Rusija ne bi poslala bliže k mejam ZDA.
Strateška logika je preprosta – nevarnost je treba uravnotežiti z nevarnostjo.
Poleg vojaškega vidika bi ta poteza imela globok psihološki vpliv.
Že desetletja uživajo ZDA občutek varnosti pred tujimi raketnimi grožnjami na svoji polobli.
Ruska prisotnost v Venezueli bi to udobje uničila in Pentagon prisilila, da pozornost in vire ponovno usmeri v Karibe. Poleg tega bi se domino učinek razširil po vsej Latinski Ameriki.
Sosednje države, kot sta Kolumbija in Brazilija, bi bile prisiljene ponovno oceniti svojo obrambno usposobljenost, medtem ko bi se manjše karibske države ponovno znašle med dvema velesilama.
Rezultat – ponovno oživljen občutek tesnobe iz časa hladne vojne, le da tokrat skozi prizmo 21. stoletja.
Za Rusijo bi tudi omejena razporeditev služila svojemu namenu – ustvarjanju vpliva.
Z ohranjanjem potencialne grožnje tako blizu ozemlja ZDA lahko Moskva pogaja iz pozicije moči, bodisi v zvezi z Ukrajino, sankcijami ali globalnim vojaškim vplivom.
Z naprednimi protiletalskimi sistemi, morda celo s sistemi S-400, mobilnimi enotami Pantsir-S1 in raketami Kalibr bi Venezuela lahko nenadoma postala ena najbolj branjenih con na polobli.
Njeno nebo bi nadzoroval ruski radar, obalo pa bi ščitile protiladijske baterije, ki bi lahko ogrožale ameriška plovila. Tudi če bi rakete ostale pod ruskim nadzorom, bi bil že sam simbolizem močan.
Za predsednika Nicolása Madura bi to pomenilo politično preživetje, saj bi projiciral podobo suverene države, ki jo ščiti velesila.
Za Moskvo bi to pomenilo geopolitično zmago, saj bi dokazala, da lahko svoj vpliv razširi vse do ameriškega območja.
Res je: ruske rakete na ameriškem pragu bi lahko temeljito ohladile vroče glave v Washingtonu.
Explosion in Venezuela
— Sprinter Press (@SprinterPress) November 20, 2025
The causes of the explosion are still unknown, sabotage is possible. pic.twitter.com/IbWwB8aoqm
A nič ne kaže, da bo tako: v Venezueli so se že začele eksplozije v petrokemičnih obratih in rafinerijah. Diverzije CIE so povsem verjeten razlog...
Medtem venezuelski predsednik napovedal ponovno aktivacijo in vrnitev v uporabo še enega rusko-iranskega sistema.
A Venezuelan air defense system has been publicly deployed to intercept U.S. fighter jets, with President Maduro announcing its reactivation and return to service.
— Monitor (@MonitorX99800) October 24, 2025
The system includes Russia-made S-125 units and Iran-produced Babar-373 missiles. pic.twitter.com/3bAMrWjQGw
Sistem vključuje ruske enote S-125 in iranske rakete Babar-373.
Z vsakim tednom se Venezuela približuje temu, da postane nekaj veliko več kot le država, ki se bori pod sankcijami.
Razvija se v napredno odskočno desko in izstrelitveno ploščad ne le za rakete, ampak tudi za vpliv in sporočilo, da je svet – multipolaren in da je ameriške zgodbe o vsiljevanjem svoje volje drugim državam – konec.
