REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Od enostranske odcepitve do razpada in mednarodnega priznanja: zamolčane plati slovenske osamosvojitve

Od enostranske odcepitve do razpada in mednarodnega priznanja: zamolčane plati slovenske osamosvojitveSlovenska zastava in zastave republik SFRJ
Kot kažejo raziskave, večina prebivalcev sicer živi dobro in boljše kot pred tremi desetletji, toda mnogi so tudi nezadovoljni, ali pa živijo pod pragom revščine, kar si je bilo leta 1991 težko predstavljati.

Slovenija je včeraj praznovala dan državnosti. Vrhunec prazničnih prireditev je bil že v ponedeljek zvečer, ko je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani osrednja državna proslava z govorom predsednika republike Boruta Pahorja. Pred proslavo je bila slavnostna seja državnega zbora.

»Ustanovitev samostojne in neodvisne države, Republike Slovenije, pred 28 leti je najveličastnejši mejnik v naši narodovi zgodovini. Končno imamo svojo državo. Je branik in gradnik boljše, pravičnejše in varne družbe, ki odraža in razvija naš narodni značaj. S samostojno državo in prek nje se enakopravno umeščamo v čudovito združeno Evropo. Skupaj ustvarjamo prihodnost miru in blaginje,« je v uvodu povedal predsednik republike Borut Pahor.

To je seveda res. Drugo vprašanje je, kako Slovenija to svojo samostojnost uporablja. Kot kažejo raziskave, večina prebivalcev sicer živi dobro in boljše kot pred tremi desetletji, toda mnogi so tudi nezadovoljni, ali pa živijo pod pragom revščine, kar si je bilo leta 1991 težko predstavljati.

Že skoraj tri desetletja proslavljanja slovenske samostojnosti kaže, da je sam proces nastanka nove države za potrebe javnega diskurza v precejšnji meri mitologiziran in napačno interpretiran

Že skoraj tri desetletja proslavljanja slovenske samostojnosti pa tudi kaže, da je sam proces nastanka nove države za potrebe javnega diskurza v precejšnji meri mitologiziran in napačno interpretiran.

V tej mitologizaciji pa praviloma sodelujejo skorajda vsi – vodilni in opozicijski politiki, vodilni in »opozicijski« mediji ter celo večina tistih, ki se lahko pohvalijo z določenimi strokovnimi znanji.

Prav to je, glede na dolgo obdobje takšnega diskurza nekoliko presenetljivo.

Dan državnosti

Neka skupna značilnost tega procesa je, da se pretirano poudarja pomen »oboroženega odpora agresiji JLA«, hkrati pa zanemarja druga, precej bolj odločilna dejstva, ki so omogočila zakonit nastanek nove države – Republike Slovenije.

Neka skupna značilnost tega procesa je, da se pretirano poudarja pomen »oboroženega odpora agresiji JLA«, hkrati pa zanemarja druga, precej bolj odločilna dejstva, ki so omogočila zakonit nastanek nove države – Republike Slovenije.

Na primer dejstvo, da so se druge republike SFRJ po primeru Slovenije odločile za enako pot ali pa vsaj izrazile pripravljenost (kot npr. Srbija in Črna gora) da Slovenijo, čeprav so separatizem obsojale – priznajo.     

Slovenija dan državnosti sicer zaznamuje kot spomin na 25. junij 1991, ko je tedanja skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. Hkrati je sprejela ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine in Deklaracijo o neodvisnosti.

Po slavnostni razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti dan kasneje se je začela intervencija zvezne policije in enot JLA, ki je privedla do oboroženih spopadov med slovenskimi oboroženimi silami in JLA, zvezno vojsko tedanje federativne države - SFRJ. Končale so se sedmega julija, s sprejemom Brionske deklaracije.

Zastava brez grba
Slovenski planinci so razglasitev neodvisnosti pospremili z vzponom na vrh Triglava z nacionalno zastavo, toda še brez slovenskega grba. 

Sanje o slovenski državi so se namreč celo na dan po razglasitvi neodvisnosti zdele samo kot – sanje. Na Trgu republike v Ljubljani je le dan po tem, ko je slovenska skupščina pred natanko 28 leti razglasila samostojnost Slovenije, na slavnostni državni proslavi predsednik Milan Kučan izrekel zgodovinske besede: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan«.

Toda že dan po razglasitvi neodvisnosti Slovenije druge države, velike sile in celo sosednje države, Slovenije niso priznale kot samostojne države. Slovenija tudi dejansko, kot država v smislu subjekta mednarodnih odnosov ni nastala 25. junija 1991, čeprav se v slovenskem zgodovinopisju, aktih državnih organov in celo v različnih razsodbah nastanek Slovenije veže prav na dan državnosti.

Še dolge mesece po razglasitvi neodvisnosti je niso priznale niti ZDA, danes glavni vojaški zaveznik Slovenije.   

Dogajanje v tistih dnevih leta 1991 je bilo tudi precej drugačno od črno-bele slike, ki prevladuje danes, ob slovesnostih in proslavah teh dogodkov.

Slovenska osamosvojitev se je namreč začela s svobodno izraženo voljo prebivalcev Slovenije (in ne državljanov, kot napačno poročajo številni slovenski mediji) na plebiscitu, ki je bil brez kakršne koli intervencije s strani zveznih oblasti organiziran že decembra leta 1990.

Kot vidimo danes, to ni bilo leta 2018 mogoče niti v Kataloniji, pokrajini demokratične Španije, članice EU.

Konec vojne
Konec spopadov, ki so v Sloveniji v javnem diskurzu obveljali za vojno. Vir: Obramba

Decembra leta 1990 je bil s strani slovenske skupščine in republiške vlade zvezni vladi v Beogradu, glavnem mestu SFRJ, in ostalim republikam tudi postavljen šestmesečni rok, v katerem se je Slovenija z drugimi republikami želela dogovoriti za nov, konfederativni državno-pravni dogovor, preden bi se odločila za samostojno pot v lastno državnost.

Ker politiki niso našli novega kompromisa, se je slovenska skupščina odločila za razglasitev neodvisnosti.

Ker politiki niso našli novega kompromisa, se je slovenska skupščina odločila za razglasitev neodvisnosti. To pa bi seveda imelo mednarodnopravne posledice tudi za ostanek SFRJ.

Zvezna vlada – Zvezni izvršni svet ali ZIS - se je odločila, da to prepreči.

Ljubljano in Slovenijo so tako že 26. junija 1991 nizko preletavali lovci Jugoslovanskega vojnega letalstva, dan zatem, po zamenjavi jugoslovanskih oznak za slovenske na zunanjih mejah SFRJ in RS pa se je začela tudi intervencija JLA in zveznih organov v Sloveniji.

JLA - intervencija
JLA je imela ob intervenciji v Sloveniji omejene cilje, večjih premikov pa ni smela brez obveščanja drugih držav izvesti niti zaradi obveznosti v okviru tedanje KVSE.
Po ukazu predsednika zvezne vlade, hrvaškega politika Anteja Markovića, so zvezni policisti in cariniki ob podpori vojakov poskušali zasesti mejne prehode Slovenije s tujimi državami.

Potem, ko so slovenski organi prevzeli nadzor nad zunanjimi mejami Jugoslavije s tujimi državami, na katere je mejila SFRJ, so namreč po ukazu predsednika zvezne vlade, hrvaškega politika Anteja Markovića, zvezni policisti in cariniki ob podpori vojakov poskušali zasesti mejne prehode Slovenije s tujimi državami.

To je veljalo tudi za letališče Brnik, preko katerega se je odvijal mednarodni promet.

Okupacija Slovenije ali napad na celotno republiko prav tako nikoli ni bil cilj tedanjih zveznih oblasti. To kaže tudi dejstvo, da je bilo v intervencijo vključenih samo 1990 vojakov JLA, čeprav jih je bilo na ozemlju Slovenije ali ob njej 32.000.

Popov v Radgoni
Polkovnik Popov je uspešno zasedel mejni prehod v Gornji Radgoni, a za veliko ceno.
Padlo je 44 vojakov JLA, 187 pa je bilo ranjenih. Padlo je tudi 12 pripadnikov TO, slovenskih policistov in 6 civilistov.

V večini primerov so to nalogo – ob žrtvah in spopadih – vojaki JLA tudi uspešno izpeljali, vendar so se zelo pogosto nato, ali pa celo med sovražnostmi, tudi predajali slovenskim organom, ki so jim z orožjem preprečevali izpolnitev naloge.

Do polnoči 27. junija je JLA sicer uspešno zavzela vse mejne prehode proti Italiji, skoraj vse proti Avstriji in nove ob meji s Hrvaško.

Vendar pa vojaki JLA, odrezani od zaledja, teh položajev niso mogli braniti. Večino so jih enote TO in slovenske policije znova osvojile v dnevih zatem.

Večina padlih v spopadih v Sloveniji je bila pripadnikov zvezne vojske, večinoma komaj polnoletnih rekrutov iz drugih republik nekdanje SFRJ. Nekateri so komajda prišli v vojašnice. Padlo jih je 44, 187 pa je bilo ranjenih.

Padlo je tudi 12 pripadnikov TO, slovenskih policistov in 6 civilistov.

Ante Marković
JLA je ukaz za intervencijo dal Zvezni izvršni svet, ki ga je vodil hrvaški politik Ante Marković. Vir: Vreme

Med pripadniki zvezne vojske so bili tedaj še vedno tudi prebivalci Slovenije – nekateri kot rekruti ali kot zaposleni v JLA. Številni so tedaj tudi prebežali na stran slovenskih sil, saj jih je tudi predsedstvo Republike Slovenije pozvalo, da naj prestopijo.

Končna rešitev je bila politična – ob posredovanju tedanje EZ je bilo na hrvaških Brionih 7. julija leta 1991 sklenjeno, da se sovražnosti končajo, enote Jugoslovanske ljudske armade pa vrnejo v vojašnice. Slovenija se je obvezala, da bo svojo razglasitev neodvisnosti zamrznila za tri mesece.

Slovenija tudi zato ne 25. junija 1991 in še najmanj pol leta zatem ni bila povsem samostojna država in subjekt mednarodnega prava.

Slovenija tudi zato ne 25. junija 1991 in še najmanj pol leta zatem ni bila povsem samostojna država in subjekt mednarodnega prava. Še dolge mesece po razglasitvi neodvisnosti je niso priznale niti ZDA, danes glavni vojaški zaveznik Slovenije.

To ni bilo nenavadno. Na takšen način so ZDA ravnale tudi v primeru baltskih držav. Kljub temu, da nikoli niso priznale njihovo pripojitev Sovjetski zvezi so, presenetljivo, »nekaj tednov ocenjevale vprašanje neodvisnosti Estonije, Latvije in Litve,« v primeru Slovenije in Hrvaške pa je uradni Washington celo po razglašeni neodvisnosti vztrajal, da »podpira ozemeljsko celovitost Jugoslavije.«

To se je spremenilo šele po procesu mednarodnih priznanj države decembra leta 1991 in januarja 1992, ki ga je vodila Nemčija, ter predvsem po mnenju Badinterjeve komisije, ki je ugotovila, da je država (Jugoslavija), katere del je bila tedaj še Slovenija, v nepovratnem procesu razpada.

Robert Badinter Vir:Le Figaro
Za državnost Slovenije je bilo zelo pomembno pravno mnenje francoskega mednarodnega pravnika Roberta Badinterja. Vir: Le Figaro

Vrhunec tega procesa je sledil s priznanjem Slovenije s strani drugih držav nekdanje SFRJ in izjavo tedanje ZRJ, ki je potrdila, da nima nikakršnih pretenzij do ozemlja SFRJ. Šele potem je bila Slovenija tudi sprejeta v OZN kot polnopravna članica, vendar je to dejstvo v Sloveniji zaradi prevladujučega političnega diskurza, ki slavi predvsem »vojaško zmago«, praktično neznano.

Vojak JLA: Oni se delajo, da se želijo odcepiti, mi pa se delamo, da jim to ne pustimo
Bahrudin Kaletović, rekrut-vojak JLA, o tedanji »vojni« na ozemlju Slovenije: »Oni se delajo, da se želijo odcepiti, mi pa se delamo, da jim to ne pustimo.«

Tako se je razglasitev slovenske neodvisnosti, ki se je pričela kot akt enostranske odcepitve – kar je še danes praviloma s stališča mednarodnega prava problematično in praviloma nezakonito ravnanje – zaradi za Slovenijo srečne okoliščine, da so se za isto (Hrvaška, BiH, Makedonija) ali podobno pot (Srbija in Črna gora) odločile tudi druge države, naslednice nekdanje SFRJ, za Slovenijo končala srečno. Ker je razpad držav mednarodnopravno »neproblematičen« je večina držav hitro priznala novo državo, Republiko Slovenijo.

V primeru enostranske odcepitve je za nastanek nove države najpomembnejše priznanje »matice« ali vsaj dotedanjih »centralnih oblasti« države.

Eden od osamosvojitvenih mitov, ki je sicer običajen in se ponavlja vsako leto ob praznovanjih osamosvojitve Slovenije je tudi poudarjanje velikega pomena slovenske »vojaške zmage nad JLA« za nastanek nove države.

To pa ni v skladu z dejstvi vsaj iz dveh razlogov.

Prvič zato, ker je bilo očitno, da se je spopad med OS RS in JLA končal s kompromisom, Brionskim sporazumom, ki je znova dal možnost diplomaciji, kar je na koncu privedlo tudi do odločitve predsedstva SFRJ, da se JLA umakne iz Slovenije.

Brionska deklaracija Vir:Tone Stojko, Muzej novejše zgodovine
Dimitrij Rupel, Janez Janša, Milan Kučan in Lojze Paterle ob Brionski deklaraciji, s katero so bile leta 1991 ustavljene sovražnosti v Sloveniji.

Vojaški odpor slovenskih oboroženih sil ponovnemu prevzemu nadzora na mejah s strani zveznih organov in še pred tem na plebiscitu izražena volja prebivalcev Slovenije, da želijo živeti v samostojni državi, pa so pri tem seveda igrali zelo pomembno vlogo.

Pa tudi interesi drugih, tedanjih političnih nasprotnikov slovenskega vodstva, na primer v Srbiji, so bili takšni, da v dolgotrajnem spopadu s Slovenijo niso videli popolnoma nobenega smisla, saj so bili tudi sami nezadovoljni z Jugoslavijo, pa čeprav iz povsem drugih razlogov kot v Sloveniji, na primer zaradi diskriminacije srbske manjšine na Kosovu.

Hkrati pa je odpor slovenske TO in slovenske policije res pomagal pri zagotovitvi »de facto« nadzora na ozemlju prihodnje, neodvisne slovenske države, toda takšen nadzor sam po sebi ni edini, še manj najpomembnejši razlog za nastanek neke države.

Državam naslednicam SFRJ ni bilo dovoljeno vstopiti v ZN, vse dokler se Jugoslavija (Srbija/Črna gora) ni ponovno rekonstituirala kot nova entiteta z novo ustavo.

Zelo pomembna so tudi mednarodna priznanja, kadar država nastane z odcepitvijo (kot je, vsaj v začetku procesa, svoj nastanek začela Slovenija) pa je najpomembnejše priznanje »matice« ali vsaj dotedanjih »centralnih oblasti« države.

Ali pa, da gre za proces razpada države, kot se je za Slovenijo to srečno izteklo konec leta 1991 in v začetku leta 1992, ko je v preostanku SFRJ, najprej na Hrvaškem, nato pa v BiH, sicer že divjala tragična vojna.  

Iz zornega kota tujih držav in mednarodnih strokovnjakov, ki so najboljši poznavalci procesov nastanka držav namreč ni dvoma, da je bilo prav to, da se je »primer Slovenije« (in ostalih držav naslednic SFRJ) končal s procesom razpada SFRJ najpomembnejši razlog za nastanek nove države in njeno mednarodno priznanje.

Predaja vojakov JLA Vir:Tone Stojko, Muzej novejše zgodovine Slovenije
Predaja vojakov JLA v Sloveniji. Vir: Tone Stojko    

Kot v svojem delu »Nastanek držav v mednarodnem pravu« opozarja na primer James Crawford, je bilo zgodnje priznanje držav naslednic SFRJ s strani držav mednarodne skupnosti utemeljeno na sklepu, da je bil »razpad Jugoslavije politično dejstvo, da je bil ta proces nezaustavljiv ter da so bile tako imenovane 'jugoslovanske oblasti' v bistvu predstavnice Srbije in Črne gore ter da nobena ni predstavljala Jugoslavije kot celote.«

Da neka entiteta po enostranski odcepitvi postane mednarodno priznana država je čudež, ki se v mednarodni skupnosti praviloma ne dogaja.

In »celo tedaj državam naslednicam ni bilo dovoljeno vstopiti v ZN, vse dokler se Jugoslavija (Srbija/Črna gora) ni ponovno rekonstituirala kot nova entiteta z novo ustavo, ki je izključevala štiri druge republike in je napovedala, da jih je v načelu pripravljena priznati,« opozarja Crawford.

Povedano drugače: ustanovitev samostojne in neodvisne države, Republike Slovenije, pred 28 leti je morda res »najveličastnejši mejnik v naši narodovi zgodovini«, toda presenetljivo je, da mnogi v državi še denes ne razumejo, da gre zahvala za to v veliki meri tudi ostalim republikam nekdanje SFRJ, ki so se odločile za enako pot v samostojnost in Slovenijo nato tudi same priznale ali pa vsaj (kot Srbija in Črna gora) izrazile pripravljenost, da jo priznajo.

Zastave in grbi FNRJ
Grbi in zastave republik nekdanje SFRJ, ki so po odcepitvi Slovenije s svojimi odločitvami odločilno pomagale k mednarodnemu priznanju Republike Slovenije.

Kar pomeni, da sta Sloveniji na pot v samostojnost s svojimi odločitvami pomagali tudi – Srbija in Črna gora.

Prav to je Sloveniji omogočilo, da se je iz uporniške regije, ki se je poskusila enostransko odcepiti in katere odcepitev bi bila lahko zelo hitro obsojena na popoln neuspeh, ne da bi jo takoj po tem aktu druge države priznale - nekaj mesecev zatem že postala mednarodno priznana država.

Gre za čudež, ki se v mednarodni skupnosti  praviloma ne dogaja. Slovenska javnost to seveda spoznava šele z veliko, večdesetletno zamudo, ob praktičnih primerih Katalonije, poskusov osamosvojitve Kurdov, odcepitvi Krima, regij Gruzije, ob primeru enostranske odcepitve Kosova in podobno.

Sloveniji sta na pot v samostojnost s svojimi odločitvami pomagali tudi – Srbija in Črna gora. 

Ob praznovanju dneva državnosti je zato prav, da se spomnimo, da so k mednarodnemu priznanju Slovenije in njenemu nastanku veliko prispevale tudi vse ostale države nekdanje SFRJ – torej Hrvaška, BiH, Makedonija, Srbija in Črna gora.

To bi lahko bila celo osnova za nekoliko drugačno gledanje na našo skupno zgodovino, za več empatije in razumevanje trpljenja tudi drugih v spopadih, ki so sledili po slovenski razglasitvi neodvisnosti in morda celo dodatna vzpodbuda za sodelovanje, saj si vse te države želijo postati članice EU ali pa so to, kot Hrvaška, že postale.

Kaj takšnega pa si doslej ni upal povedati noben od slovenskih politikov. Slovenija je pred nekaj leti zavrnila tudi sodelovanje v Pobudi REKOM, ki si je prizadevala za ustanovitev posebne komisije in za spravna dejanja na področju vseh držav članic nekdanje SFRJ.

Kako je vojno v Sloveniji doživel vojak JLA Bahrudin Kaletović iz BiH, pa si lahko ogledate na že znanem posnetku spodaj.

Komentarji