REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pregl: »Da daš na plakat komaj polnoletne vojne ujetnike ... z namenom žaljenja, ni vredno resne države. Je hujskaštvo.«

Pregl: »Da daš na plakat komaj polnoletne vojne ujetnike ... z namenom žaljenja, ni vredno resne države. Je hujskaštvo.«Ujetnika: nabornik JLA na plakatu SDS in Janez Janša

Arjan Pregl se je s pripisom »NOVO DNO« odzval na plakat stranke SDS s katerim je ta čestitala sodržavljanom 25. junij, dan državnosti, in ob fotografiji spornega plakata dodal: »Po mojem bi moral biti njihov nov slogan: SDS, željni krvi.«

Nanj se je nato vsul plaz (večinoma) besnih komentarjev, na kar je zadevo pokomentiral Rihard Novačan in Arjana Pregla poučil: »Zakaj se sploh trudiš? Eni praznujejo s poveličevanjem junakov, drugi s poniževanjem nasprotnika, ker jim ni dovolj zmaga, potrebno je popolno razčlovečenje in ponižanje nasprotnika. Ne pričakuj karakterja in človečnosti kjer je ni.«

Toda Matevž Tomšič pa je menil, da gre za »plakat, ki žali socialistične jugonostalgike,« na kar je izzvani Arjan Pregl odvrnil: »He he, in vi se imate za resnega analitika? Ne, plakat ne žali jugonostalgikov, plakat je žalitev za vsako resno stranko. Da daš na plakat komaj polnoletne vojne ujetnike je stanje duha, ki ne pritiče resni državi (ali stranki). Je pritlehen in nedomoljuben.«

Andrej Žigante je poskusil zadevo poenostaviti tako, da bi ga razumeli tudi enostavni ljudje hkrati pa se je ozrl tudi na stanje duha v SDS: »Plakat je v ku*cu, ker ne kaže zmage in uresničitve osamosvojitvenih sanj, temveč poraz nekoga drugega. Stanje duha v SDS je tako kot ta plakat.«

Dušan Kolesa je nato prek Twitterja spomnil »razpravljavce« na naslednje dejstvo: »Verjetno ste pozabili, nekateri pa sploh niste vedeli. Verjetno je fant na sliki nabornik, star 18 ali 19 let, ki se mu ni sanjalo kaj se dogaja. Le živ je želel domov, kot slovenski naborniki, ki so služili drugje v Jugoslaviji. S tem želim le nekoliko umestiti sliko.«

Ampak Tanji Bresnik je bil plakat vendarle všeč: »Zakaj željni krvi, če kažejo in slavijo zgodovinske dogodke, na podlagi katerih je nastala samostojna država Slovenija, ki smo si jo velik del državljanov že dolgo želeli?«

Pregl ji je strumno odgovoril: »Praznuješ lahko na različne načine. Recimo ni ti treba kazat mulcev, ki niso imeli pojma in so jih, nabornike, pač nekam poslali. Nizkotno je to, ni ne ponosno, ne veličastno, ne državotvorno. Hujskaško je.«

Ob tem je opomnil na razliko med proslavami partizanskih zmag v drugi svetovni vojni, zaradi katerih »govorimo slovensko« in ne v jeziku takratnih okupatorjev.

Razpravo je poskusil skleniti uporabnik socialnih omrežij z vzdevkom Frajgajst: »Človek bi pričakoval plakat z likom edinega osamosvojitelja Slovenije, skoraj narodnega heroja, relativnega zmagovalca volitev. Verjamem, da je Janezu nerodno, če bi se pojavil na plakatu ob vsem s*anju, ki ga producira sam ali s stranko, tako ali drugače.«

Toda Frajgajstu ni uspelo, ker se je v razpravo vmešal Marko Andolšek in - ob »čestitkah in blagoslovu veteranom vojne za Slovenijo« - pristavil, da bi, »če bi takrat še aretirali aktivne nasprotnike oborožitve Slovenske vojske (so se kar sami dali na spisek Deklaracije za mir), bi imeli red v državi

Odgovoril mu je Gregor Vesel s pikro pripombo na temno plat »zgodovinske resnice«: »Misliš tiste, ki so zaplenili orožje TO in ga preprodajali za milijončke tem istim s fotografije na plakatu, ter lifrali denar na račune v Avstrijo in Švico

Naposled se oglasil osebek z vzdevkom Libertarec, prepričan, da dobro vemo, kaj Preglove somišljenike »moti na tem plakatu«. Dobil je slednji Pregljev odgovor: »Sem že napisal, kaj me moti. Večkrat. Mogoče celo počasneje dojamete. Praznovanje državnosti ob podobi vojnih ujetnikov je nedržavotvorno, nedomoljubno in hujskaško. Ni vredno resne stranke, kar SDS itak ni, in ne resne države, kar pa upam, da Slovenija je.«

Pričujoči primer očitno kaže, da sta tako stranka SDS kot njen predsednik še zmeraj ujetnika že davno preseženih strahov iz preteklosti.