REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Spregledana dejstva o zgodovinskem dnevu: glasovanje za neodvisnost in konfederacijo - in ne nujno za odcepitev

Spregledana dejstva o zgodovinskem dnevu: glasovanje za neodvisnost in konfederacijo - in ne nujno za odcepitevPlebiscit - Slovenija

Šestindvajseti december leta 1990 se je v zgodovino Slovenije zapisal kot zgodovinski dan. Tega dne je bila namreč razglašena odločitev prebivalcev Slovenije, sprejeta na referendumu o neodvisnosti Slovenije. Vendar danes pogosto pozabljamo na nekatera manj znana dejstva tega procesa.

Letos namreč mineva 28 let od za zgodovino Slovenije prelomnega 23. decembra 1990, ko so se državljanke in državljani Slovenije na plebiscitu odločili za samostojno državo. Rezultate plebiscita so uradno v skupščini Republike Slovenije – predhodnici Državnega zbora - razglasili tri dni pozneje, natanko pred 28 leti 26. decembra.

Odločali so vsi, ki so imeli v Sloveniji stalno bivališče - tudi tisti, kiso pozneje državo zapustili ali so bili izbrisani

Na plebiscitu je odločala velika večina prebivalcev Slovenije. Pravilen termin je »prebivalci Slovenije » in ne »državljani«, kajti tudi slovenskega državljanstva v pravem pomenu besede takrat še ni bilo.

Odločali so namreč vsi, ki so imeli v Sloveniji stalno bivališče. Med njimi je bilo tudi del prebivalcev, ki so pozneje Slovenijo zapustili in se iz nje izselili, ali pa so bili celo proti svoji volji in nezakonito »izbrisani« - na kar se ob tem lepem prazniku pogosto pozablja.

O slovenski prihodnosti je tako odločalo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, od katerih se jih je za osamosvojitev izreklo 95 odstotkov oz. 88,5 odstotka vseh volivcev. Vprašanje je bilo enostavno: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Možna odgovora sta bila seveda »da« in »ne.« Zakon pa je zapisal tudi dogovorjeno rešitev, da se bo plebiscit štel za uspešnega, če bo ZA glasovala večina vseh volivcev – in ne zgolj večina udeležencev plebiscita.

Svečana razglasitev rezultatov plebiscita v Skupščini Republike Slovenije 26.12.1990. 

»Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo,« je 23. decembra po 22. uri, ko je bilo preštetih že več kot 60 odstotkov glasov, v kamere dejal predsednik Demosa Jože Pučnik.

Vendar tudi ta izjava ni imela temelja v dejstvih. Jože Pučnik velja za enega od očetov slovenske osamosvojitve in v simbolnem pomenu je morda njegova izjava točna. Toda država SFRJ je seveda še obstajala. Prenehala ni obstajati niti čez šest mesecev, junija leta 1991.

SFRJ ni prenehala obstajati že zgolj zaradi razglasitve neodvisnosti Slovenije. Se je pa s tem začel nepovraten proces razpada SFRJ. 

Obstoj ali neobstoj države ni vprašanje notranjega, pač pa mednarodnega prava. In iz zornega kota mednarodnega prava se je šele tedaj, junija leta 1991, po odcepitvi Slovenije, ki je bila nato za tri mesece »zamrznjena« z Brionsko deklaracijo, začel proces razpada države, ki se je končal šele nekje do pomladi naslednjega leta (1992) z nastankom petih naslednic SFRJ – Slovenije, Hrvaške, BiH, Makedonije in Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ), v kateri sta ostali Srbija in Črna gora.

Proces je bil nesporno končan z vstopom vseh novo nastalih držav in naslednic SFRJ v OZN, čemur tedaj ni nasprotovala niti ZRJ. Kar je bilo zelo pomembno, čeprav se v drugih državah naslednicah ni obešalo na veliik zvon.

Skupščina Srbije
Nekdanja zvezna skupščina SFRJ, danes parlament Srbije.

Danes se prav tako pozablja tudi na dejstvo, da v trenutku plebiscita tisti, ki so glasovali za, niso konkretno dali »zeleno luč« tudi za končno, uporabljeno metodo izvedbe izglasovanega cilja – za enostransko odcepitev, ki naj bi skupaj z oboroženo silo privedla do samostojnosti države.

To, na primer, kaže tudi 4. člen zakona o plebiscitu. Ob uspešnem plebiscitu je zakon zavezoval Skupščino RS, »da sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ, ter začne pogajanja z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe«.

Peterle: 'S plebiscitom se želimo samo pripraviti na morebitno odcepitev, kar ne pomeni, da smo za to rešitev'

"S plebiscitom se želimo samo pripraviti na morebitno odcepitev, kar ne pomeni, da smo za to rešitev. Ni nujno, da se Slovenija, Hrvaška in druge republike odločijo za to; lahko ostanejo v jugoslovanski državi, toda kot suverene države konfederacije," je za časopis Delo 6. decembra 1990, na primer, izjavil takratni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle.

Skratka, zakon je predvideval enostranski »prevzem suverenih pravic«, vendar je dopuščal možnost pogajanj in celo možnost nastanka neke nove konfederacije, v kateri bi bila Slovenija ena od suverenih držav – na podoben način, kot je danes Slovenija kot suverena država tudi članica EU. Hkrati je seveda odredil tudi kratek rok za pogajanja.

Lojze Peterle EU poslanec
Prvi predsednik vlade neodvisne Slovenije, Lojze Peterle.

Glasovanje za samostojnost in neodvisnost Slovenije, na kar se danes običajno seveda pozablja, je bilo zato glasovanje o samostojnosti in prevzemu suverenih pravic. Enostranska odcepitev ni bila edina možnost, še posebej pa nikjer ni bilo jasno zapisano, da bo metoda enostranske odcepitve zavarovana tudi z oboroženo silo, čeprav je tedaj seveda že »dišalo po slovenski vojski.«

Odcepitev, še posebej pa enostranska, se v zakonu o plebiscitu sploh ne omenja

Odcepitev, še posebej pa enostranska, se v zakonu o plebiscitu sploh ne omenja. Cilj nastanka konfederacije je seveda zaradi različnih razlogov ostal neuresničen, čeprav je bila ideja »konfederacije« leta 1990 v Sloveniji zelo popularna in so jo zagovarjali številni mnenjski voditelji.

Predvsem v drugih republikah pa so konfederacijo videli zgolj kot eno od poti za legalizacijo odcepitve Slovenije in drugih držav s podobnimi težnjami, zlasti Hrvaške.

Slovensko politično vodstvo se je nato junija leta 1991 odločilo za enostransko odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Šlo je za v tem delu sveta in tudi v svetu za metodo nastanka države, ki je praviloma obsojena na neuspeh in je bila – in je še – tudi v Evropi praktično neznana. To dokazuje tudi zadnji primer Katalonije.

Zato je bil uspeh Slovenije še toliko bolj presenetljiv in je zagotovo izjemen, ker predstavlja veliko izjemo, ne pa primer potrjevanja nekega pravila. Nekaj podobnega se je pred tem, v drugačnih okoliščinah, posrečilo zgolj Bangladešu. To je doslej edini nesporni primer uspešne enostranske odcepitve. Primeri dogovorjenih razglasitev neodvisnosti v Sovjetski zvezi ali primer Čehoslovaške niso primeri odcepitev.

Enostranska odcepitev se Kataloncem (še) ni posrečila.

K uspehu Slovenije pa je zelo pripomoglo tudi dejstvo, da je slovenska razglasitev neodvisnosti sprožila plaz, ki se je končal z razpadom SFRJ. Neodvisna Slovenija je bila tako na koncu rezultat razpada države, ne pa odcepitve, čeprav se je začela prav tako – z odcepitvijo.

Bangladeš je edini primer uspešne enostranske odcepitve v svetu.

Brez plazu ostalih odločitev za samostojne države v drugih republikah SFRJ bi bila slovenska pot v neodvisnost veliko težja.

In v tem pogledu je bila slovenska usoda ne samo ob nastanku, pač pa tudi ob razpadu države zelo tesno povezana z usodami ostalih jugoslovanskih narodov, čeprav je vladajoča politika to seveda prikrivala in to dejstvo prezrla ter za svoje potrebe mitološko predrugačila.

Za Slovenijo je bil zelo pomemben tudi val mednarodnih priznanj, ki jih je v okviru tedanje Evropske Skupnosti sprožila zlasti Nemčija. ZDA so bile še dolgo časa po razglasitvi neodvisnosti Slovenije zelo zadržane, Slovenije niso priznale in so zagovarjale enotno SFRJ.

O slovenskih potezah je tedaj zelo kritično pisal predvsem ameriški veleposlanik Warren Zimmermann, ki je kritiziral slovenski »Garbo nacionalizem.« ne glede na to pa je bila konec maja leta 1992 Slovenija sprejeta v OZN in s tem se je proces, začet decembra 1990, dejansko končal.

Govor Milana Kučana ob razglasitvi samostojnosti 26. junija leta 1991.

Do septembra leta 2005 se je praznik, ki ga praznujemo 26. decembra, v Sloveniji imenoval dan samostojnosti, nato pa so ga preimenovali. Enotnost Slovencev in slovenskih državljanov na plebiscitu velja namreč za največjo stopnjo soglasja na Slovenskem v zgodovini, zato je bil imenu praznika naknadno dodan pojem enotnosti.

ZDA še dolgo po razglasitvi neodvisnosti Slovenije niso priznale in so zagovarjale enotno SFRJ

Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri leta 1990, ko so prešteli okoli 60 odstotkov glasov.

Zanimivo je, da so se tedaj motile tudi številne ankete, ki preprosto niso »pokrile« vseh neopredeljenih vlivcev ali tistih, ki se niso želeli izreči o svojem glasovanju.

Tik pred iztekom zakonsko določenega polletnega roka je nato 25. junija 1991 skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.

Na večerni slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije 26. junija je nato takratni predsednik Kučan preroško dejal: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan."

Samostojna Slovenija - Delo

Novi dan je nato prinesel intervencijo in »spopade nizke intenzivnosti« (kot so opisani v zahodnih vojaških virih) zgolj 1990 vojakov JLA, ki so bli poslani na mejne prehode, torej na zunanje meje SFRJ, ki je trajala 10 dni. V Sloveniji to obdobje pogosto imenujejo »vojna za Slovenijo.« Padlih je bilo malo - večina žrtev pa je bila na strani JLA.

Umik JLA iz Slovenije je ukazalo predsedstvo SFRJ. Hrvaški član predsedstva je bil proti, srbski za.

Sovražnosti med slovensko TO in policijo in Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) so se končale s podpisom Brionske deklaracije 7. julija.

Nato je predsedstvo SFRJ (s podporo srbskega člana predsedstva Borisava Jovića in glasom proti predstavnika Hrvaške Stipeta Mesića) JLA ukazalo umik iz Slovenije.

Jugoslovanska ljudska armada se je iz Slovenije umaknila do 26. oktobra leta 1991. S tem je Slovenija dosegla »de facto« nadzor na svojem ozemlju, kar je eden (ne pa edini) od pomembnih pogojev za mednarodno priznanje.

Delite članek