Laži osamosvojitve (7): V Sloveniji leta 1991 ni bilo vojne, bili so oboroženi spopadi nizke in srednje intenzivnosti

Trideseta obletnica »osamosvojitve Slovenije« mineva na običajen način: s prikazovanjem črno-belih slik in utrjevanjem mitov, ki jih vztrajno krepi tudi politični vrh države.

Ob obletnicah osamosvajanja Slovenije se tudi pri opisovanju oboroženih spopadov junija in julija leta 1991 zelo pogosto uporablja pojem »desetdnevna vojna.«

Toda to predvsem ni bil napad na Slovenijo, kot se običajno opisuje.

Prav tako ni šlo za poskus okupacije Slovenije.

Najprej pijani, pol posrani, v bistvu pa, z Janšo na čelu, nepripravljeni. Kot na 2. val epidemije.

— Kosirič (@Kosiritch) June 24, 2021

Slovenski predsednik Milan Kučan je na primer predsednikom ostalih republik SFRJ takoj po akciji JLA poslal pismo, v katerem je zapisal: »Poveljstvo 5. armadnega območja nas je obvestilo, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi prevzema nadzor nad ozemljem Slovenije. Ta sklep je JLA začela takoj sistematično in brezobzirno izvajati. Dejanje je agresija in poskus trajne okupacije Republike Slovenije, ki lahko med drugim dramatično obremeni naše prihodnje medsebojne odnose.«

»Predlagam Vam, da tudi Vi to odločitev opredelite v istem smislu, istočasno pa Vas prosimo, da takoj odpokličete vojaške obveznike in častnike, državljane vaše republike, ki delujejo v enotah JLA v Sloveniji, ker jim v takšnih okoliščinah, iz razumljivih razlogov, ne moremo več zagotoviti osebne varnosti,« je zapisal Milan Kučan.

To je bila seveda dezinformacija in laž. Znano je, da je resnica v vojnah pogosto prva žrtev.

Morda pa ne bo nova državljanska, ampak nova osamosvojitvena vojna, morda ne bo trajala 10 dni, ampak en dan in morda ji ne bomo rekli desetdnevna vojna, ampak VOLITVE!#dejanševizacija

— gastarbeitr (@gastarbeitr) May 26, 2021

Ker so slovenske oblasti enostransko prevzele nadzor nad zunanjo mejo Slovenije in Jugoslavije, s tem pa tudi nadzor nad prometom blaga in vsemi carinami, se je odzvala zvezna oblast in po sklepu Zveznega izvršnega sveta ter Zveznega zbora Skupščine SFRJ napotila JLA, da ponovno prevzame nadzor nad mejami skupne države

Ni šlo torej za nikakršen poskus napada na Slovenijo samo, njeno vodstvo ali narod, kot se to za potrebe politike mitologizira na državnih proslavah.

Vojna je sicer bila, toda predvsem propagandna, ki jo je tudi s številnimi lažmi o delovanju JLA, na primer o uporabi nedovoljenih kasetnih bomb s strani JLA vodil iz prvih vrst Janšev propagandist Jelko Kacin.

V tem spopadu je zvezna država prek zvezne vojske in policije bila dolžna spoštovati mednarodne konvencije, katerih podpisnica je bila.

Po drugi strani pa so bile oborožene sile Slovenije dolžne spoštovati najmanj pravila običajev vojne.

Najbolj dosledno kritiko opisanih stališč o vojni je doslej podal Marko Prešeren v svoji izjemni diplomski nalogi »Tožilska in sodna praksa v Republiki Sloveniji glede kršitev mednarodnega prava oboroženih spopadov leta 1991«, ki jo je ubranil na FDV.

Kolikor vem se za "vojni čas" 1991 šteje obdobje 27.6. - 7.7.1991 (desetdnevna vojna).

— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) June 10, 2021

Diploma je medtem preživela tudi test časa in dokazala, da so bile kritične navedbe v njej o tem, da JLA v Sloveniji ni izvajala zločinov, da pa so po drugi strani slovenski tožilci zelo malomarno in nevestno, predvsem pa pristransko opravljali svoje naloge – upravičene.

Stavka v koprskem pristanišču je trajala 8 dni in blokirala domala celo Slovenijo. Desetdnevna vojna, kot ji pravijo, pa le nekaj cest, vendar blokade niso preprečile JLA prodora do mej in letališča.

— Ferdo Falir (@ferdofalir) January 10, 2021

Glede same definicije »vojne« Marko Prešeren opozarja na ocene vojaških strokovnjakov, da je potrebno oborožen boj presojati skozi oceno intenzivnosti oboroženega spopada.

Ker naj bi bilo v Sloveniji ubitih 44 vojakov JLA, ranjenih 187, na slovenski strani pa naj bi po podatkih Mednarodnega rdečega križa padlo osem teritorialcev in štirje policisti (ter okoli 15 civilistov, med njimi večinoma voznikov tujih tovornjakov, za katerih smrt so bile po sodbah slovenskih sodišč krive oborožene sile Slovenije), vojne po mednarodnih vojaških standardih v Sloveniji preprosto ni bilo, saj je bilo, kot opozarja Marko Prešeren, »več kot 10-krat premalo mrtvih.«

Tudi trditev, da so bili »oficirji JLA agresorji« in da je šlo za agresijo JLA na Slovenijo, je neutemeljena.

Gre za mitološke trditve, ki se uporabljajo zgolj v notranjepolitičnih razpravah v Sloveniji in v mednarodnih okvirjih nimajo nobenega pomena.

Dr. Anton Žabkar je že pred leti zapisal, da je potrebno oborožen spopad presojati skozi oceno intenzivnosti oboroženega boja in sicer: (1) »da so spopadi nizke intenzivnosti tisti, v katerih skupno število padlih vojakov in drugih, ki so padli v boju ... ni večje od 1000, pri čemer jih v letu opazovanja ni padlo več kot 25, (2) da so spopadi srednje intenzivnosti tisti, v katerih je v letu opazovanja padlo več kot 25 vojakov in manj kot 1000 vojakov, in (3) da so vojne tisti spopadi visoke intenzivnosti, v katerih je bilo v konkretnem letu opazovanja ubitih več kot 1000 vojakov.«

In zato je jasno, da v Sloveniji leta 1991 – ni bilo vojne.