Laži osamosvojitve (13): Za priznanje in vstop v OZN se mora Slovenija zahvaliti predvsem Zvezni republiki Jugoslaviji

Trideseta obletnica »osamosvojitve Slovenije« mineva na običajen način: s prikazovanjem črno-belih slik in utrjevanjem mitov, ki jih vztrajno krepi tudi politični vrh države.

Na prvo mesto se tako pogosto postavlja zmaga v vojni, kar pa je zgešeno.

Če bi bila vojaška zmaga res odločilna, potem bi bili rezultati te zmage vidni v mirovnem sporazumu, v t. i. Brionski deklaraciji, sprejeti 7. julija leta 1991.

Ta pa je na mejah, točki spopada, zapovedala vrnitev v prvotno stanje pred razglasitvijo neodvisnosti, kar smo že pojasnili.

Just like his friend Trump, who claims to be battling fake-news journalists while spewing 5 lies per second.

— Shoepack Deepra  (@bilgladen) July 2, 2021

Najpomembnejši pravni temelj za priznanje Slovenije je bilo zato mnenje Badinterjeve komisije, ki je ugotovila, da je SFRJ v procesu razpada.

Enako pomembno pa je bilo priznanje preostalega dela države, ki je vsaj nekaj mesecev še veljala za »matico.«

Kako vztrajna je praksa, po kateri je usodno soglasje »matice« za priznanje nove države pojasnjuje tudi James Crawford v svojem delu Oblikovanje držav v mednarodnem pravu.

Kot primer navaja dejstvo, da nobeni od držav nekdanje Jugoslavije ni bilo omogočeno postati članica OZN, vse dokler ni Zvezna republika Jugoslavija 27. aprila leta 1992 sprejela svojo Ustavo in deklaracijo, v kateri je bilo jasno navedeno, da država nima nikakršnih ozemeljskih zahtev do drugih republik.

Najpomembnejši politik in tretji predsednik te države je bil Slobodan Milošević, njen prvi predsednik pa je bil književnik Dobrica Ćosić.

ZRJ je obstajala do februarja leta 2003, ko je bila ustvarjena Državna skupnost Srbije in Črne gore, iz kartere pa je nato izstopila Črna gora.

V Sloveniji se temu dejstvu ter tudi priznanju Slovenije s strani ZRJ že v času vlade Milana Panića leta 1992 doslej ni posvečalo prav nobene pozornosti.

Toda res je, da ima James Crawford prav, saj so bile Slovenija, Hrvaška in BiH sprejete v OZN šele 22. maja leta 1992.

To je bilo zelo pomembno tudi zato, ker je sprejem v OZN dokončen test državnosti – države lahko obstajajo tudi izven OZN, toda ker so v OZN lahko sprejete samo države, je sprejem v OZN najpomembnejši dokaz državnosti.

Zato si, na primer, Kosovo prizadeva postati tudi članica OZN - kar pa je bilo doslej neuspešno.

Osamosvojitev naše države si lasti @vladaRS in z ljudmi, ki so v preteklosti bili kazensko preganjani. To je le vaša predstava, s katero si želite umiti roke. Ne moja.

— Petra Greiner (@PetraGreiner) July 2, 2021

Pravica do samoodločbe slovenskega naroda je seveda temelj, na podlagi katerega se je slovenski narod povsem upravičeno odločil za pot v samostojno državo.

Na ta del so vsi v Sloveniji lahko ponosni.

Glede uresničitve te pravice z enostransko odcepitvijo, prekinitvijo pogajanj in nato streljanjem na zvezno vojsko v vlogi glinenih golobov pa precej manj.

Slovenija namreč prevzema predsedovanje EU prav ob obletnici dogodkov pred 30 leti, ko je Slovenija enostransko spremenila mejo tedanje skupne države, česar celotna Evropska unija danes ne dopušča niti Kataloncem in Baskom, Velika Britanija pa Škotom.

Pa čeprav bi tudi oni radi postali le miroljubni sosedi svojih sedanjih sodržavljanov.

Pomen priznanj držav, ki so prve priznale Slovenijo je zato v Sloveniji danes precenjen.

V resnici je bilo bolj kot mednarodna priznanja tujih držav pomembno dejstvo, da je država razpadla na več enot ter da so se tudi v ostanku države (ZRJ) odrekli nadzoru ozemlja Slovenije.

In to ne glede na to, da je bil med Slovenijo in ZRJ tedaj odkrit spor o tem, ali je ZRJ lahko edina pravna naslednica SFRJ (kot so trdili v Srbiji in Črni gori) ali ne (kar so trdile štiri ostale republike in je na koncu prevladalo.)

In to je v Sloveniji povsem neznano dejstvo.

Pa Janez je to osamosvojitev razvelekel kot Black Friday. Včasih je bil to sam en dan v letu zdaj pa traja celi mesec. https://t.co/jwGY7UM6GI

— Shkil O’Neal  (@ShkilN) July 8, 2021

Za slovensko osamosvojitev so torej poleg odpora obrambnih sil Slovenije zaslužne predvsem druge, nekoč »bratske« republike nekdanje Jugoslavije, vključno s Hrvaško, (ki je Slovenijo prva priznala) BiH, Makedonijo ter tudi Srbijo in Črno goro, ki sta se do aprila leta 1992 odrekli vsem ozemeljskim zahtevam do drugih republik, vključno s Slovenijo.