REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Laži osamosvojitve (12): Brionska deklaracija ni bila »prva zmaga«, neodvisnost ni bila zamrznjena le na tri mesece

Laži osamosvojitve (12): Brionska deklaracija ni bila »prva zmaga«, neodvisnost ni bila zamrznjena le na tri meseceBrionska deklaracija - razočaranje osamosvojiteljev. Vir: Twitter

Danes mineva 30 let od sprejetja brionske deklaracije, s katero so bili, kot je prepričana slovenska javnost, le za tri mesece zamrznjeni slovenski osamosvojitveni ukrepi, JLA pa se je odpovedala nadaljnjemu posredovanju.

Vendar to ni bil tudi »prvi mednarodni sporazum med Slovenijo in takratno Evropsko skupnostjo,« kot to na primer neresnično prikazuje tudi STA. Zgolj trimesečna zamrznitev deklaracije o neodvisnosti v njej ni določena.

S sprejetjem deklaracije se je končala tako imenovana »desetdnevna vojna«.

Vendar to ni bil tudi »prvi mednarodni sporazum med Slovenijo in takratno Evropsko skupnostjokot to na primer neresnično prikazuje STA in vključno z njo tudi večina slovenskih medijev. 

Osamosvojitev pa z njo tudi ni bila »zamrznjena« le na tri mesece.

Slovenija namreč v tem trenutku sploh še ni bila država.

Brionska deklaracija je bila ob tem sprejeta kot izraz politične volje in ne podpisana s strani za to določenega organa, pristojnega za mednarodne sporazume in, kot so ugotovili v predsedstvu SFRJ, »ni akt z mednarodnopravnim dejstvom.«

Resnica o brionski deklaraciji je nekoliko bolj trpka, zato se po 30 letih mitologizira še bolj, kot v trenutku nastanka.

Da se je čez tri mesece proces osamosvajanja nadaljeval, je poskrbelo šele predsedstvo SFRJ samo z odločitvijo z dne 18. julija, da se JLA v roku treh mesecev umakne iz Slovenije.

Ne samo, da Slovenija v tem trenutku še ni bila mednarodno priznana, pač pa tudi ni nadzorovala lastnega ozemlja, njen nastanek s pomočjo odcepitve pa je bil ob tem mednarodnopravno sporen.

Resnica o brionski deklaraciji je nekoliko bolj trpka, zato se po 30 letih mitologizira še bolj, kot v trenutku nastanka.

Na brionih 7.7.1991
Na Brionih 7. julija 1991. Vir: Twitter, Portal+
Toda - za kakšne stavke gre? Za tiste, da gredo carine znova v zvezno blagajno?

»V deklaraciji so bili stavki, ki jih na prvi pogled nihče ni razumel, in prav na podlagi teh stavkov se je v dneh, ki so sledili podpisu, dalo za Slovenijo doseči določene prednosti, ki so dodatno pripomogle k odločitvi predsedstva SFRJ za umik jugoslovanske armade iz Slovenije, je dodal. Z deklaracijo so bili za tri mesece zamrznjeni slovenski osamosvojitveni ukrepi, JLA pa se je odpovedala nadaljnjim posegom... Ker do 8. oktobra ni bilo novega sporazuma med Slovenijo in Jugoslavijo, je obveljala mednarodna razsodba, da je SFRJ razpadla,« je zapisalo Delo in pri tem citiralo Janeza Janšo.

Toda - za kakšne stavke gre? Za tiste, da gredo carine znova v zvezno blagajno?

In za kakšno razsodbo gre? SFRJ je seveda razpadla, pa ne že 8. oktobra, ampak je razpadala še kar nekaj mesecev zatem.

Dejstvo je tudi, da so zaradi enostranskih dejanj evropski politiki pritiskali na Slovenijo.

»Prvi sestanek je bil med Slovenijo in EU. Na tem sestanku smo odprli vprašanje civilnega nadzorstva nad JLA, predsednik Evropskega sveta van den Broek pa je napadal, češ da je Slovenija naredila kup enostranskih korakov, da je treba režim na meji vrniti v prejšnje stanje itn.,« se dogodkov spominja Dimitrij Rupel.

Toda - zakaj se je to sploh dogajalo?

Wikipedija - zavajanje
Zavaja tudi Wikipedija - kakor da bi Slovenija in Hrvaška že na Brionih podpisali mednarodni sporazum z neko neobstoječo okrnjeno Jugoslavijo, kar se nikoli ni zgodilo. Vir: Wikipedia

Če je imelo slovensko vodstvo prav in so storili povsem legitimne korake - zakaj so bili potemtakem slovenski enostranski ukrepi na udaru kritik in nejevolje evropskih politikov?

Sama vsebina Brionske deklaracije je bila v resnici takšna, da je v veliki meri izničila večino naporov slovenskih oblasti tega časa.

Slovenije pač niso (še) razumeli, je običajen odgovor v Sloveniji.

Obstaja pa še preprostejši: enostranski koraki so bili za Evropsko skupnost (ES) nesprejemljivi in neprimerni.

Bili so v nasprotju z mednarodnim pravom.

To tudi pojasnjuje, zakaj je bilo potrebno, kot je določala Brionska deklaracija, vrniti razmere v stanje pred 25. junijem 1991.

Sama vsebina Brionske deklaracije je bila zato v resnici takšna, da je v veliki meri izničila večino naporov slovenskih oblasti tega časa.

Mimogrede - medtem se pozablja, da je pred tem že obstajal dokument poimenovan: Brionska deklaracija...

Podpisan davnega leta 1956.

Medtem je - po podpisu t. i. brionske deklaracije 7. julija leta 1991 - prišlo do drugih dogodkov, predvsem pa odločitve ostalih republik, da Slovenije ne bodo na silo zadrževale v Jugoslaviji in to je bilo veliko pomembnejše.

Da z vsebino omenjene deklaracije, podpisane na Brionih leta 1991 niso bili zadovoljni, so po njenem podpisu priznavali tudi njeni podpisniki s slovenske strani, na kar se danes rado pozablja.

Kako zelo nezadovoljni so bili, dokazujejo tudi fotografije iz tistega časa, kjer so vsi videti precej poklapani, ne pa navdušeni.

Potrjevanje Brionskega sporazuma v skupščini RS  Vir: Tone Stojko
Potrjevanje Brionskega sporazuma v skupščini RS. Vir: Tone Stojko

To kažejo tudi dokumenti.

Zvezni premier Ante Marković je na seji zveznih organov dan po podpisu brionske deklaracije sporočil: »Evo, imam informacijo, da je v Sloveniji spopad, ali naj se sprejme Brionska deklaracija, ali ne.«

»Na eni strani sta Kučan in Drnovšek, Peterle in Bučar pa zavračata brionski dogovor, ker bi v tem primeru izgubili samostojnost,« je poudaril Marković.

»Igor Bavčar in Janez Janša sta se takrat jezila name in na druge člane slovenske delegacije (Bučar, Drnovšek, Kučan, Peterle, Rupel), češ da smo popustili v trenutku, ko ima naša vojska jugoslovansko v pesti. Pozneje - v ljubljanskem parlamentu - smo vsi skupaj presodili, da je bil manever s trimesečnim moratorijem upravičen in koristen,« se je omenjenih dogodkov spominjal Dimitrij Rupel.

Dimitrij Rupel: 'Igor Bavčar in Janez Janša sta se takrat jezila name in na druge člane slovenske delegacije.'

Do sprejema deklaracije 7. julija 1991 je sicer prišlo po diplomatskih prizadevanjih, ki so stekla po izbruhu vojne v Sloveniji. Pogajanja na Brionih so trajala 15 ur.

Deklaracijo je nato 10. julija z veliko večino podprla tudi slovenska skupščina.

In šele potem je to deklaracijo sprejelo tudi zvezno predsedstvo.

Deklaracijo so sprejeli predstavniki Slovenije, Hrvaške, Srbije, jugoslovanskih zveznih oblasti in trojka tedanje Evropske skupnosti.

Slednjo so sestavljali zunanji ministri Nizozemske Hans van den Broek, Luksemburga Jacques Poos in Portugalske Joao de Deus Pinheiro.

Predsedniki republik v SFRJ
Predsedniki republik v SFRJ. Vir: Twitter

V deklaraciji so se strani sporazumele, da morajo za mirno rešitev razmer dosledno spoštovati več načel, med drugim, da le narodi Jugoslavije lahko sami odločajo o svoji prihodnosti, da je treba pogajanja začeti takoj, najpozneje pa 1. avgusta 1991, in to o vseh vidikih prihodnosti Jugoslavije, brez kakršnihkoli pogojev in na podlagi načel iz sklepnega dokumenta iz Helsinkov in pariške listine o novi Evropi.

Evropska skupnost se je zavezala, da bo ponudila pomoč pri iskanju mirnih in trajnih rešitev pod pogojem, da bodo strogo upoštevane vse obveznosti.

V aneksu k deklaraciji je bilo dogovorjeno, da bo nadzor nad mejnimi prehodi prevzela policija Slovenije, ki bo delovala v skladu z jugoslovanskimi zveznimi predpisi.

Carine so ostale zvezni dohodek, pobirali naj bi jih slovenski cariniki in vplačevali na zvezni račun, kar bodo nadzorovali republiški in zvezni organi.

Ohranjen je bil tudi enoten nadzor zračnega prometa za vso Jugoslavijo, medtem ko je bilo glede varnosti na mejah treba vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred 25. junijem 1991... Nemška vlada je poslala diplomatsko noto Sovjetski zvezi, da 'v nobenem primeru ne bo priznala Slovenije in Hrvaške'...

Ohranjen je bil tudi enoten nadzor zračnega prometa za vso Jugoslavijo, medtem ko je bilo glede varnosti na mejah treba vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred 25. junijem 1991.

Vojska bi se vrnila v zeleni pas, bi pa se v treh mesecih dogovoril prehod na evropski način varovanja meje, torej s policijo.

Dogovorjena je bila deblokada vseh enot in objektov JLA, brezpogojen umik enot JLA v vojašnice, odstranitev vseh barikad s cest, vrnitev vseh sredstev in opreme JLA ter deaktiviranje enot Teritorialne obrambe in njihova vrnitev na izhodiščne točke.

Dogovorjeno je bilo tudi, da je treba vse osebe, ki so bile zaprte zaradi sovražnosti od 25. junija 1991 naprej, čim prej osvoboditi.

Table SFRJ
Table SFRJ. Vir: Twitter

Istočasno je bilo dogovorjeno, da se bo pod nujno izbral predstavnik Hrvaške (Stipe Mesić) na mesto predsednika predsedstva SFRJ.

Brionska deklaracija ni v celoti zadovoljila nobene v jugoslovansko krizo vpletene strani.

V t. i. brionski deklaraciji iz leta 1991 se omenjajo pogajanja na podlagi Helsinške sklepne listine in Pariške deklaracije, vključno s pravico do samoodločbe, toda »v skladu z Ustanovno listino OZN in veljavnimi normami mednarodnega prava«, (ki pa ne dovoljujejo enostranske odcepitve) vključno s tistimi, ki se nanašajo na »ozemeljsko celovitost držav.«

Nadalje je bila dogovorjena ustanovitev opazovalne misije z nalogo nadzorovanja položaja v Jugoslaviji, predvsem aktivnosti v Sloveniji.

Namesto da se o tem sporazumu govori kot o prvem mednarodnem sporazumu Slovenije in Jugoslavije bi bilo bolj prav, če bi ga označili za mirovni sporazum, podpisan pod političnim pokroviteljstvom ES, s katerim so poskusili ustvariti pogoje za pogajanja o prihodnosti Jugoslavije.

Res pa je, da brionska deklaracija iz leta 1991 ni v celoti zadovoljila nobene v jugoslovansko krizo vpletene strani.

V Sloveniji so bili odzivi na sprejetje deklaracije različni, od takšnih, ki so menili, da je nujno za vsako ceno ustaviti vojno, do takšnih, ki so menili, da je slovenska delegacija na Brionih kapitulirala in se odpovedala tistemu, kar je pridobila z deklaracijo o neodvisnosti in med desetdnevno vojno.

Tanki JLA, Slovenija  Vir: YouTube
Tanki JLA, Slovenija leta 1991. Vir: Posnetek zaslona, YouTube

Do resnično prelomne odločitve je zato prišlo šele pozneje, z glasovanjem 7 : 1 v predsedstvu SFRJ (Hrvaška je bila proti!), ki je odločilo, da se JLA v treh mesecih umakne iz Slovenije. Dejansko je šele ta odločitev pomenila odstop zvezne države od boja za celovitost SFRJ.

Do resnično prelomne odločitve je zato prišlo šele pozneje, z glasovanjem 7 : 1 v predsedstvu SFRJ (Hrvaška je bila proti!), ki je odločilo, da se JLA v treh mesecih umakne iz Slovenije.

Tudi France Bučar je ob praznovanju 15. obletnice sprejetja zadevne deklaracije izpostavil, da Slovenija z njo formalno še ni postala mednarodno priznana država, se je pa z njenim sprejetjem uvrstila med evropske države, sprejela je načela evropskega povezovanja in s tem de facto postala del Evrope.

Srečna okoliščina za Slovenijo se je nahajala izven same deklaracije.

Kot je v svojem poročilu o Brionski deklaraciji napisal takratni zvezni sekretar za zunanje zadeve Budimir Lončar, je »uporaba sile v Sloveniji v celoti gledano naletela na obsodbo evropske javnosti« pri tem pa je »ne glede na dejstva bilo oblikovano prepričanje, da je šlo predvsem za uporabo sile s strani JLA proti političnemu dejanju (Deklaraciji o neodvisnosti), ne pa o nasilnem izvajanju enostranske politične odločitve s strani Slovenije. To je vplivalo na erozijo podpore enotnosti in teritorialni celovitosti Jugoslavije in vidno spremembo odnosov do Jugoslavije pri določenem številu evropskih držav, predvsem v Avstriji in Nemčiji

Toda brionska deklaracija zagotovo ni bila kapitulacija ne Jugoslavije in ne JLA, kot se predstavlja danes.

Le kako bi bila, če pa se v njej jasno navaja, da se bodo na mejah znova uveljavili zvezni predpisi, da bo zračni prosor nad Slovenijo nadzorovala zvezna uprava, da se bo zvezna vojska (JLA) vrnila v svoje vojašnice (tudi v Sloveniji) skupaj s svojim orožjem itd.

JLA tudi ni dobila nobenega roka za odhod iz Slovenije.

Rupel. Vir: Twitter

O slovenski ali hrvaški deklaraciji o neodvisnosti v samem tekstu zadevne deklaracije ni niti besede, prav tako ni nobene besede o priznanjih, mednarodni subjektiviteti Slovenije in podobno.

Branko Kostić: 'Lahko trdim, popolnoma svobodno, da največji del naroda Jugoslavije ni pripravljen za vsako ceno zadrževati  Slovenijo ali pa Hrvaško ali katerokoli drugo republiko na silo v Jugoslaviji.'

V Sloveniji se danes pogosto piše, da sta se Slovenija in Hrvaška obvezali, da bosta le za tri mesece zamrznili svoji odločitvi o neodvisnosti.

V tekstu deklaracije pa ni takšne vsebine.

Ne o zamrznitvi, ne o slovenski deklaraciji o neodvisnosti in ne samo o njenem trimesečnem trajanju.

Trimesečni rok je bil pozneje določen le za opazovalno misijo Evropske skupnosti, ki bi se nato predvidoma nadaljevala, če se bodo strinjale »vse strani«, prav tako je odločeno, da se pogajanja o prihodnosti Jugoslavije končajo v treh mesecih – in nič več.

Kaj bi se zgodilo, če se ta pogajanja ne bi končala v treh mesecih - ni nikjer zapisano.

Tudi odzivi iz sveta niso bili vzpodbudni za Slovenijo in Hrvaško.

Nemški zunanji minister Genscher se je zgolj suhoparno odzval, da je »odhod trojke ES prispevek k umirjanju« situacije.

Istočasno je italijanski zunanji minister De Michelis kritiziral Slovenijo, češ da se »Slovenija ni držala vseh dogovorov,« medtem ko je nemška vlada poslala diplomatsko noto Sovjetski zvezi, da »v nobenem primeru ne bo priznala Slovenije in Hrvaške«.

Mihail Gorbačov
Mihail Gorbačov. Vir: Posnetek zaslona, YouTube

Boljšo novico je prinesel Gorbačov.

Z izbiro nasilne, enostranske poti Slovenija ni dokazala, da je del t. i. Mitteleurope, nasprotno, dokazala je, da je še vedno del Balkana.

Vodja ZSSR Gorbačov je po sestanku z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom sicer ocenil, da »so znaki iz Srbije in Črne gore, da se bo Sloveniji omogočila odcepitev, kar lahko olajša pogajanja Slovenije z zvezno vlado.«

Bistvo težav pa je opredelil Branko Kostić, takratni član predsedstva SFRJ iz Črne gore: »Vsem je jasno, da vračanje sil JLA na mejni pas, ki je simboličen, ne more spremeniti toka stvari. V ostalem delu Jugoslavije so se stvari bistveno spremenile, tudi razpoloženje največjega dela naroda. Lahko trdim, popolnoma svobodno, da največji del naroda Jugoslavije ni pripravljen za vsako ceno zadrževati  Slovenijo ali pa Hrvaško ali katerokoli drugo republiko na silo v Jugoslaviji. Ne želijo vojne in ne želijo kogarkoli na silo zadrževati v Jugoslaviji.«

In prav to – odločitve ostalih republik, predvsem pa Srbije in Črne gore - so na koncu omogočile, da je Slovenija postala država.

Odločitve ostalih republik, predvsem pa Srbije in Črne gore - so na koncu omogočile, da je Slovenija postala država.

To so Sloveniji torej omogočile druge republike SFRJ.

Slovenija pa jim je z uporabo orožja, s prekinitvijo pogajanj in iskanja sporazumnih rešitev, z glorifikacijo enostranske odcepitve in z napadi na zvezno vojsko dala slab vzgled za kopiranje enakih korakov še drugje po SFRJ, kjer je bilo v tistem trenutku (po navedbah Veljka Kadijevića) že okoli 200.000 paravojaških, oboroženih enot in kjer so slovenska dejanja (ter šverc in preprodaja orožja) še dodatno razplamtela konflikte in državljansko vojno na Hrvaškem in v BiH, pozneje pa še na Kosovu in v Makedoniji.

Z izbiro nasilne, enostranske poti Slovenija ni dokazala, da je del t. i. Mitteleurope, nasprotno, dokazala je, da je še vedno del Balkana, kjer so pogoste nasilne intervencije velikih sil - pustile svojo globoko sled.

In tega ter soodgovornosti slovenske politike za tragičen razplet jugoslovanske drame si, da bi bilo vse še huje in bolj ostudno, danes ne upa priznati niti eden slovenski politik.

Namesto tega se osamosvojitev glorificira do grotesknih razsežnosti, vojna se v režiji Toneta Krkoviča spreminja v večletno, v latentno in odkrito, gradi se Muzej osamosvojitve, deli se na stotine medalj in privilegijev, vse praske z JLA in tudi zelo nečastno dobljene bitke (s civilnimi ščiti, vojsko, ki je lahko le omejeno odgovarjala na napade itd.) pa se razglašajo za velikanske bitke.

Dogodke, ki smo jih videli na lastne oči, nam hočejo prepleskati z lažmi in zavajanji.

Do nepotrebnih žrtev spopadov na strani JLA, mladih fantov, rekrutov, prebivalcev drugih republik, ki so Sloveniji omogočile neodvisnost ni medtem v Sloveniji niti trohice empatije ali spoštovanja!

Teh spopadov nihče v tujini ne obravnava enako, Slovenija pa se s tem neprimernim početjem samo - smeši in vzbuja odpor.

Za to državo smo na plebiscitu glasovali, ampak zdaj najbrž lahko zapišemo samo eno: kar se dogaja danes, je žalostno in sramotno.

Delite članek