Slovesnosti ob obletnici požiga Narodnega doma in molk o pregonu požigalcev

V Trstu je 13. julija potekala slovesnost ob 99. obletnici požiga Narodnega doma v Trstu, ki so ga 13. julija leta 1920, pred točno 99 leti, požgali italijanski fašisti. Dogodek so organizacije slovenske narodne skupnosti prvič pripravile skupaj.

Slovesnost je potekala v veliki dvorani Narodnega doma. Prisotne so pozdravili predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Ksenija Dobrila, predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Walter Bandelj, tržaški župan Roberto Dipiazza, podpredsednik deželne vlade Furlanije - Julijske krajine Riccardo Riccardi in slovenski predsednik Borut Pahor.

Slavnostni govornik je bil zgodovinar Raoul Pupo, ki je poudaril, da se je treba požiga Narodnega doma spominjati, ker se fašizem, kot smo ga poznali, zagotovo ne bo vrnil v isti obliki. »Vendar zavedajmo se, da so mikrobi, ki so sprožili infekcijo, ponovno v krogu: to so politično sovraštvo, nestrpnost, nacionalno izključevanje, iskanje grešnih kozlov, mit o neposrednem odnosu med poglavarjem in ljudstvom, pri čemer reprezentativne institucije preprosto preskočimo, neobzirnost zaradi porazdelitve in ravnovesja med oblastmi, rasizem.

Popolnoma neplodno je, da se sprašujemo, ali ima organizem naše demokracije dovolj protitelesc. Če smo danes tukaj, ni samo za to, da bi obeležili preteklost, pač pa za to, da ponovno potrdimo naša civilna prizadevanja v sedanjosti,« je dejal Pupo. Predsednika krovnih organizacij sta ob prisotnosti visokih gostov položila venec na pročelje Narodnega doma.

Požiga se spominja tudi pisatelj Boris Pahor, ki ga je tedaj kot sedemletni deček tudi gledal. Še danes ga boli, da se o fašizmu ne govori dovolj, zato meni, da bi morala Slovenija v svojih šolah imeti tudi lekcijo o fašizmu.

Še bolj pa je res, da takšnih lekcij obupno manjka predvsem v italijanskem šolskem sistemu, saj mlade generacije v Italiji o fašizmu večinoma nimajo pojma.

Predsednik Pahor je v nagovoru dejal, da si želi, da bi 100. obletnico prihodnje leto skupaj obeležila s predsednikom Italije Sergiom Mattarello, s katerim "vzorno sodelujeta in rada povesta, da sta iskrena prijatelja". To jima po Pahorjevih besedah daje možnost, da tudi, ko so odnosi malce bolj napeti in retorika zaostrena, uspeta ohraniti iskren dialog.

Pahor je poudaril, kako pomembno je, da zlasti v okoliščinah, ki nas vse preizkušajo, ohranimo občutek za sožitje in krepimo dialog. »Pomembno je, da tudi različna stališča povemo strpno,« je dejal in natresel še nekaj podobnih puhlic.

Zanimivo pa je, da se nihče ob tem dogodku ni dotaknil vira problema – dejstva, da Italija še vedno ni obračunala z fašizmom. In tudi zato danes gledamo neofašistične izpade v Italiji, vse večjo popularnost gibanja Casa Pound in podobno.

Na diplomatski ravni je to videti navzven tako, da Italija še vedno ne želi sprejeti odškodnine za optantsko premoženje od Italije in Slovenije, da njeni politični veljaki občasno izražajo ozemeljske pretenzije do Slovenije in Hrvaške (govor Antonia Tajanija), predvsem pa tudi zato, ker Italija še vedno ni preganjala nobenega od fašistov, ki so storili številne zločine. Leto 1920 je bilo namreč samo začetek zločinov, ki so se končali šele 23 let pozneje, s padcem Italije.

V arhivih OZN so zabeležena imena več kot 1200 italijanskih vojnih zločincev. Kar 883 jih je delovalo tudi na okupiranem območju Jugoslavije.  

Za razliko od Nemčije, ki je na procesih v Nürnbergu in drugod vsaj približno izvedla proces denacifikacije, so namreč Italijani s svojimi vojnimi zločinci ravnali precej bolj prizanesljivo, saj so nekateri od njih še pred izrekom sodb zbežali v tujino, spet drugi pa so bili oproščeni ali pa celo pomiloščeni.

Vsaj sto od njih je odgovornih tudi za zločinska dejanja na območju ljubljanske pokrajine, toda nihče od njih ni bil nikoli kaznovan in nihče od njih ni bil nikoli izročen pravosodnim organom Slovenije ali Jugoslavije.

Samo v agencijah Združenih narodov je na spiskih najbolj okorelih italijanskih zločincev, ki so se izživljali na področju nekdanje Jugoslavije skoraj toliko (883), kolikor je bilo vseh pobitih v tako imenovanih "fojbah" (1504 mrtvih oziroma 864 pripadnikov vojaških formacij).

Kar se tiče zločinov, storjenih v Sloveniji, je bila njena slovenska podkomisija, ki je za OZN ugotavljala vojno škodo natančna; po njenih podatkih je bilo v Sloveniji v času okupacije 35 488 ubitih, 32 747 ranjenih in 264 054 aretiranih ter interniranih. Te številke ne vključujejo padlih in ranjenih v partizanski vojaških enotah, pač pa samo ljudi, ki so bili prizadeti s kršenjem mednarodnega prava.

Te zločine je po ocenah Državne komisije v Jugoslaviji storilo 66 420 vojnih zločincev med katerimi jih je bilo 17 175 pripadnikov okupatorskih sil. Med temi zavzemajo italijanski zločinci z 3618 zločinci spoštljivo drugo mesto takoj za Nemci, ki prednjačijo s 4017 zločinci.

Državni organi Jugoslavije so pripravili 715 odločitev o pregonu vojnih zločincev, toda neuspešno, ker so angloameriški zavezniki preprosto prenehali z izročanjem zločincev.

Tudi zato, ker ni bilo ne sprave in ne sodnega pregona najpomembnejših fašistov in fašističnih zločincev v Italiji še naprej glorificirajo Mussolinija, fašistično gibanje in njegove "rezultate."

O vsem tem ob obletnici ni bilo spregovorjenega ničesar. O tem bi moral nekaj besed spregovoril vsaj Borut Pahor - toda očitno se mu je to zdelo "neprimerno."

Prav pa bi bilo, kajti kdor zgodovine ne pozna, je obsojen, da jo ponavlja.