Sporočilo Tajaniju, sporočilo miru: »Naj živi slovenski Trst!«

Predsednik Evropskega parlamenta (EP), Antonio Tajani je na slovesnosti v Bazovici dejal, da je tiste, ki zanikajo pojav fojb in eksodusa, premagala zgodovina in da je tisti, kdor zanika ta pojav, sostorilec tistega, kar se je zgodilo.

»Naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija,« je na proslavi dejal Tajani in dodal, da je tu »na tisoče nedolžnih žrtev, ki so jih ubili zato, ker so bili Italijani,« žrtve pobojev pa je označil za »žrtve vojne in protiitalijanskega sovraštva, ki so jih ubili vojaki z rdečo zvezdo na kapi samo zato, ker niso izpustili italijanske zastave.«

Njegove besede so izzvale ostre proteste v Sloveniji in na Hrvaškem. Toda Hrvaška se je tudi tokrat znova odzvala bolje.

Hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković je takoj povedal bistveno –, da so besede Tajanija ne samo revizionizem, pač pa izražajo »ozemeljske pretenzije« do ozemlja Hrvaške in to ostro obsodil.

V Sloveniji so bili odzivi bolj mlačni. Slovenski premier Marjan Šarec je sporočil, da gre za »zgodovinski revizionizem brez primere.«  Zunanje ministrstvo je opozorilo, da je v nedeljo ob italijanskem obeleževanju dneva spomina prišlo do »poskusov enostranske in selektivne interpretacije zgodovinskih dogodkov na obmejnem prostoru Slovenije in Italije.«

Podobno blag je bil predsednik države, ki je dejal, da »se prvič na slabše spreminja evropski kontekst sožitja in enotnosti, v katerem postajajo take ocene in stališča še posebej skrb vzbujajoči. Prosim, spoštovani gospod predsednik, da ta moj razmislek sprejmete z največjo mero pozornosti.«

Pahor je torej za »krivca« postavil nekakšen »kontekst«, za katerega nikomur ni jasno, kaj pomeni.

Nevarna izjava predsednika EP seveda ni le »kontekst« - je izražanje ozemeljske pretenzije po ozemlju dveh drugih držav in s tem tudi grožnja po nasilnem spreminjanju meja in mednarodnemu miru.

Pri tem pa je italijanski notranji minister Matteo Salvini poudarjal tudi zaščito »meja« (confini). Ostaja nejasno – katerih meja – morda tistih v Dalmaciji in Istri?

Še najbolj neodločen in kalimerovski pa je bil odziv zunanjega ministra Cerarja, ki je v svojem odzivu dejal, da Tajanijeve besede v Sloveniji vzbujajo »strah« in obljubil, da bo predsedniku EP – pisal.

Strah?!

Kadar nekdo neprikrito izraža težnje po priključitvi dela tvojega ozemlja, potem državniki prizadetih držav običajno ne govorijo o »strahu!«, pač pa potencialne kršilce mednarodnega prava opozarjajo na hude posledice njihovih pretenzij.

Italijanski iredentizem namreč še ni mrtev, zamišljene meje »velike Italije« pa vključujejo ozemlja Slovenije in Hrvaške.

Italija pa je Sloveniji pogosto škodovala tudi s kršitvijo mednarodnih dogovorov.

Ko je Slovenija leta 1992 vložila prošnjo za pridruženo članstvo v EU, je Rim takoj zahteval poseben status za svoje optante, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Italijo. Poskusil je izničiti celo veljavnost Osimskih sporazumov iz leta 1974, s katerimi je bila določena meja med državama. Italija je izpodbijala tudi veljavnost Rimske pogodbe iz leta 1983, s katero je bilo rešeno vprašanje imovine optantov.

Nato ni želela prevzeti odškodnine, ki sta jo Slovenija in Hrvaška izplačali Italiji. Blokirala je tudi vstop Slovenije v EU, tako da je Slovenija vstopila v EU s triletno zamudo. Vstopila je šele potem, ko je država podpisala t. i. »španski kompromis« po posredovanju Havierja Solane in pristala na posebne, prednakupne pravice državljanov Italije pri nakupih nepremičnin v Sloveniji, še pred vstopom v EU.

Tajani se je kasneje, po tem, ko so njegove izjave povzročile veliko razburjenja v Sloveniji in na Hrvaškem sicer opravičil. Toda – kako? Dejal je, da je »želel posredovati sporočilo miru,« in izrazil obžalovanje, če so bile njegove »izjave napačno razumljene.«

Poudaril je, da je hotel spomniti na tisoče žrtev ene hujših tragedij v prejšnjem stoletju, predvsem italijanskih, pa tudi hrvaških in slovenskih. To, da je bilo več tisoč ljudi vrženih v kraška brezna, je zgodovinsko dejstvo, na katerega spominja slovesnost v Bazovici.

»V svoji izjavi sem želel izpostaviti mir in spravo med italijanskim, hrvaškim in slovenskim narodom in njihov prispevek k evropskemu projektu,« je dejal.

Po njegovem mnenju »se omemba italijanske Dalmacije in Istre ni nanašala na geografska območja, temveč je govoril o optantih iz Istre in Dalmacije, ki govorijo italijanski jezik, ter njihovih potomcih, med katerimi jih je bilo veliko na slovesnosti v Bazovici.«

To je seveda cinizem in zavajanje. Dalmacija je danes del Hrvaške, a severna Istra je del Slovenije.

Ali bi v Italiji na primer izjavo, da »naj živi slovenski Trst« sprejeli kot izjavo, s katero se misli na slovenske prebivalce Trsta, ki govorijo slovenski jezik, ter njihovih potomcih?

Kajti točno tako je namreč mišljeno sporočilo v naslovu.

Podano pa je v skladu z mednarodno veljavnim načelom recipročnosti.

In prav v tem smislu, na podoben način, ali vsaj z opominjanjem, da bi tudi Slovenija na podlagi načel, ki jih razglaša Tajani, lahko zahtevala »slovenski Trst«, bi Tajaniju morali odgovoriti tudi politiki v Sloveniji. Ne pa mlačno in z vljudnostnimi pismi.

In pri tem bi bil poziv k slovenskemu Trstu še bolj utemeljen kot italijanski po Istri in Dalmaciji. Trst je bil namreč dolgo časa »največje slovensko mesto.«

Slovenci in Hrvati pa so bili na tem območju (skupaj z zaledjem Trsta) celo večinsko prebivalstvo. Prvega maja leta 1945 pa je bil Trst, iz katerega so bili zaradi fašizma prisiljeni zbežati mnogi (med njimi tudi moj ded) povsem pravično priključen Sloveniji in novi Jugoslaviji. Slovenski Trst smo nato izgubili šele po nepravičnih pritiskih držav, s katerimi smo danes »zavezniki.«

Odgovorni politiki bi politike sosednje Italije zato morali opozoriti tudi na ta dejstva.

Da o odzivu predsednika SDS Janeza Janše, ki si je v trenutku, ko neofašisti napadajo Slovenijo upal fašizem predstaviti celo kot manjše zlo, kot partizane – sploh ne govorimo.

Zgodovino potvarja @sarecmarjan Je očiten primer, ko ena skrajnost hrani drugo. Fašizem je bil dejstvo, njegovi okrutni zločini razkrinkani. Musolinija so Italijani sami obesili. SLO komunisti pa so v nekaj mesecih pobili več Slovencev kot fašisti v 20 letih. #SFIK https://t.co/59hEV2bCXK

— Janez Janša (@JJansaSDS) 11 February 2019

Neofašisti v Italiji so tako zaradi izjave Janeza Janše dobili potrdilo, da lahko ob svojih ozemeljskih pretenzijah v Sloveniji zmeraj računajo tudi na razumevajoče slovenske politike, ki bodo njihove zločine proti Slovencem opravičili z nujnostjo »boja proti komunizmu.« 

Janša pa seveda ni zamudil priložnosti, da ne bi naredil nove politične napake. Namesto da bi kritiziral neofašiste, je znova napadel »komuniste.« To pa mu seveda odnaša politične točke, kar so opazili tudi komentatorji in mnenjski voditelji.

Prav je imel le, ko je Pahorjevo izjavo ocenil za »prekratko« - res je, vse zločine bi slovenski in italijanski politiki morali obsoditi - skupaj.

Toda, ko ti iz sosednje države neprikrito grozijo z ozemeljskimi aspiracijami, je takšno moraliziranje in obsojanje lastne, partizanske vojske - zgrešeno in neprimerno.

Janša s takšnimi izjavami ne more nikoli postati predsednik vlade. Nikoli. V Sloveniji nikoli. https://t.co/bgM8aj9cGT

— Dejan Steinbuch (@steinbuch) 12 February 2019

Je pa seveda težko ostro odgovoriti sosednji državi na njeno provokacijo, kadar njeni reaktivni lovci varujejo - tvoje nebo.   

Predsednik Evropskega parlamenta ima Slovence in javnost ob tem tudi očitno za bebce, ki ne znajo ločiti med besedami, ki označujejo prebivalce in tistimi, ki označujejo geografske pojme; torej ne ločijo med prebivalci Istre in Dalmacije - in Istro in Dalmacijo samo.

Tajanijevo lažno opravičilo zato kaže, da se je laž skupaj z zgodovinskim revizionizmom naselila v samo osrčje Evropskega parlamenta.