Ker častilci fašizma v Italiji znova marširajo, bi dan priključitve Primorske moral postati dela prost, nacionalni praznik

Niso problem samo fašisti, ki so se znova zbirajo na slovenskih mejah. Problem je, ker so odzivi vlad v Italiji in Sloveniji na te dogodke – mlačni.   

Obletnica bitke pri Trnovem, kjer so v drugi svetovni vojni borci narodno-osvobodilne vojske premagali fašiste odreda X Mas in okupatorje Slovenije in Jugoslavije je zato tudi letos znova poskrbela za napeto vzdušje na slovensko-italijanski meji.

Italijanski neofašisti odreda X Mas in skrajno desničarsko gibanje CasaPound so v Gorici na obletnico fašističnega poraza pri Trnovem pri Gorici namreč pripravili marš. V odgovor na to pa je je na ločeni lokaciji ob meji s Slovenijo potekal shod protifašistov.

Shoda odreda X MAS in skrajnodesničarskega gibanja CasaPound se je po navedbah predstavnikov italijanske policije udeležilo okrog 30 ljudi. Na shodu so stali v popolni tišini, delegacija X MAS pa se je udeležila sprejema na goriški občini. Na antifašističnem shodu se je zbralo okoli 200 ljudi.

Lepo je sicer, da je bilo antifašistov več kot fašistov. Toda to pove le malo. Neofašisti so shod v Gorici organizirali nekaj mesecev po shodu desničarskega CasaPounda v Trstu, ki se ga je novembra lani udeležilo več tisoč ljudi.

Fašisti pa imajo v Italiji še veliko več podpore. Lahko bi celo rekli, da imajo v svojih rokah znova – celotno vlado. Kar se je videlo tudi po tem, da so jim lokalne oblasti blagohotno dovolile paradirati po ulicah in se šopiriti z zastavami , na katerih so plapolale mrtvaške glave. Simbol svobode, ki so ga njihovi predniki prinesli tudi v slovenske kraje.

Slovesnost ob tej obletnici italijanski neofašisti pripravljajo že več let, lani pa je člane X MAS-a med drugimi na občini sprejel tudi župan Gorice Rodolfo Ziberna. Ta se je letos, morda tudi zaradi številnih negativnih odzivov v javnosti, temu odpovedal.

Problematično je seveda predvsem to, da se s takšnimi dogodki retušira zgodovina. Neofašisti zato svoje borce slikajo kot borce proti komunizmu in pozabljajo, da so bili predvsem - okupatorji in klavci.  

Retuširanje zgodovine se jim seveda ne bo posrečilo. Toda le, če bo dovolj tistih, ki se bodo temu vztrajno upirali.

Da prekrajanje zgodovine ni tako enostavno, kažejo tudi pretekli dogodki. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je na primer nekdanji predsednik francoske vlade Georges Clemenceau zapletel v pogovor s predsednikom weimarske republike Friedrichom Ebertom o vprašanju krivde za začetek prve svetovne vojne. Bilo je očitno, da to krivdo razumeta vsak po svoje.

Ebert je nato v nekem trenutku svojega sogovornika povprašal: "Kaj bodo po vašem mnenju prihodnji zgodovinarji mislili o tem neprijetnem in spornem vprašanju?" Clemenceau je za trenutek pomislil, nato pa odgovoril: "Tega ne vem. Zagotovo pa vem, da nihče ne bo rekel, da je Belgija napadla Nemčijo."

Če se torej danes ob z italijansko politiko obujanja fašizma vprašamo, kaj bodo zgodovinarji nekoč v prihodnosti mislili o "tem neugodnem in spornem vprašanju", ki v zadnjem času razvnema strasti na obeh straneh naše zahodne meje, bi odgovor moral biti podoben: "Ne vemo, kaj bodo o tem mislili prihodnji zgodovinarji, gotovo pa je, da nihče ne bo mogel reči, da sta Jugoslavija in Slovenija - napadli Italijo."

Vendar je takšno stališče precej slaba tolažba zdaj, ko predvsem Italija nadaljuje s politiko propagandne in pravne revizije naše polpretekle zgodovine.

Ko seje pred več kot desetletjem to zbiranje fašistov za slovensko mejo začelo, je naš tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel leta 2005 dejal da ni treba širiti "panike", da gre zgolj za neke projekte nekakšnih "umetnikov" ter da je vse zgolj "direndaj".

Direndaj je, kadar se na igrišču igrajo otroci. Kadar pa se "direndaj" dogaja na tržaškem osrednjem trgu ob prisotnosti desničarskega italijanskega zunanjega ministra, če se ob tem predstavljajo lažnivi zgodovinski podatki in vrtijo po naročilu izdelani igrani filmi, ki ob italijanski državni podpori in mentorstvu Nacionalnega zavezništva enostransko prikazujejo povojne dogodke, potem je to zunanja politika. In to se je začelo že pred 15 leti, ne šele danes, ko smo podobne podobe videli v Gorici.

Ko se obujajo spomni na fašistične falange z dovoljenjem lokalnih oblasti, tako kot se je to zgodilo v Gorici, to ni več neka zasebna pobuda, pač pa je to že državna propagandna akcija, ki je usmerjena v razvrednotenje temeljev sosednje države. V konkretnem primeru – Slovenije.

In to v zunanji politiki zahteva - na podlagi načela recipročnosti - odgovor države. Laži nikoli niso nedolžne. Resnica in pravica velikokrat zmagata samo v filmskih limonadah.

Ko je Italija v začetku devetdesetih pričela zaostrovati svojo politiko do Slovenije in na podlagi argumentov o "bistveno spremenjenih okoliščinah" poskušala razvrednotiti Rimski sporazum, je Slovenija s pristankom na Oglejsko izjavo skorajda že popustila italijanskim zahtevam.

Vendar je kmalu zatem sledil propagandni odgovor Slovenije: s tiskanjem bele knjige in drugih dokumentov ter diplomatsko akcijo so bile neupravičene italijanske zahteve uspešno zavrnjene. Slovenija je po besedah takratnega predsednika Janeza Drnovška ob pridruževanju EU zaradi blokade Italije izgubila tri leta. Vendar ni kapitulirala.

Danes je položaj drugačen. V Italiji imajo seveda vso pravico, da obuja spomin na svoje žrtve. Vendar to početi v prostorih lokalnih oblasti, v prostorih države, ki je bila prav pod oblastjo fašistov agresor, ki je napadel sosede – to je seveda nekaj, kar presega okvirje pietete.

Prav tako ni mogoče pozabiti, da je Italija državni praznik razglasila na dan, ko je s podpisom pariške mirovne pogodbe - ki jo je podpisala in nikoli ratificirala - kot kazen za agresijo in zaradi spoštovanja načela o samoodločbi narodov izgubila svojo rapalsko mejo.

Še huje, za svoj nacionalni praznik je razglasila dan, ko se v istem obdobju spominjamo krimske konference, pariške mirovne pogodbe in sporazuma na Jalti.

Italija se torej od 10. februarja 2004, dneva spomina na žrtve fojb ne spominja samo nedolžnih žrtev, pač pa na simbolni ravni Italija največji epohalni uspeh NOB in slovenskega boja proti fašizmu - priključitev Primorske Sloveniji - razglaša za svojo nacionalno tragedijo.

In kako je ravnala Slovenija? Šele po dolgih letih po »osamosvojitvi« je pričela praznovati priključitev Primorske k matici.

Prav zato bi bilo prav, če bi se zaradi »spominskega« dogodka CasaPound tudi v Sloveniji z različnimi spominskimi dejanji in praznovanji spomnili priključitve Primorske domovini.

Kje so slovenski filmi, predstave in manifestacije o tem dogodku?

O še vedno vazalnem odnosu Slovenije do Italije pa priča tudi dejstvo, da je država sicer na pobudo SMC-ja še nedavno uvedla čisto nov praznik na dan »odhoda zadnjega vojaka JLA« iz Slovenije oziroma »dan suverenosti«, ni pa bila sposobna dneva priključitve Primorske k matici razglasiti za pravi, dela prost in nacionalni praznik. Pa čeprav odhod vojaka JLA iz Slovenije (zaukazan s strani Predsedstva SFRJ, ne Slovenije) ni imel nobenega resnega, pač pa zgolj simboličen pomen, medtem ko je s priključitvijo Primorske Slovenija svoje ozemlje bistveno povečala.

O tem je na svojem blogu že pred časom pronicljivo pisal Don Marko M.

"A namesto, da bi Slovenija, ki je dobila Primorsko z Istro dobesedno podarjeno leta 1991 in si je tako povečala teritorialnost, kot prava mati ta praznik častila z najvišjimi možnimi častmi in prireditvami ne le en dan, pač pa cel teden po celi državi, se do tega praznika obnaša kot mačeha s slovenskim parlamentom na čelu, ki temu res posebnemu dnevu ni bil sposoben v znak zahvalnosti podeliti niti statusa dela prostega dneva vsem državljanom."

Smešno in žalostno hkrati. Malikovalcem poraženega X Mas tako oblasti v Italiji dovoljujejo marširanje, namesto da bi jim izrekle jasen - marš z ulic.

V mednarodnih odnosih so simbolna dejanja jezik, s katerim države komunicirajo. Italija je za državni praznik razglasila dan, ko je s podpisom pariške mirovne pogodbe - ki jo je podpisala in nikoli ratificirala - kot kazen za agresijo in zaradi spoštovanja načela o samoodločbi narodov izgubila svojo rapalsko mejo.

Slovenija bi zato morala že leta 2004 priključitev Primorske prav tako razglasiti ne samo za nacionalni praznik – pač pa morda tudi za »dela prost« nacionalni praznik. Če sta takšna praznika binkošti in dan Marijinega vnebovzetja res ni razloga, da to ne bi bil tudi dan, ko se je Primorska 15. septembra leta 1947 priključila Sloveniji.

Takšen praznik bi bilo seveda potrebno tudi redno praznovati z manifestacijami. In ne tako kot sedaj, ko zaradi »varčevalnih ukrepov« država prireja osrednjo državno proslavo ob tem prazniku vsakih pet let, »sicer pa ga obeležujejo lokalne občine in kulturne organizacije,« kot piše v Wikipediji.

Kdor namreč ne pozna lastne zgodovine, je na dobri poti, da bo ponavljal zgodovinske napake. In morda tudi zaradi tako mlačnega odnosa do lastne zgodovine na slovenski strani meje fašisti na italijanski strani meje v zadnjem času vse bolj glasno demonstrirajo in marširajo.