Pahor neiskrenemu Tajaniju izročil staro poročilo, pozabil pa na vojno odškodnino in ukradene umetnine

Predsednik republike Borut Pahor se je v Bruslju sestal s predsednikom Evropskega parlamenta (EP) Antoniem Tajanijem, s katerim sta govorila tudi o njegovih spornih izjavah v Bazovici. Ob tej priložnosti mu je Pahor predal Poročilo o slovensko-italijanskih odnosih, Tajani pa je dejal, da bo poročilo - nastalo leta 2000 - »proučil.«

Tajani je namreč nedavno na slovesnosti ob italijanskem dnevu spomina na žrtve fojb v Bazovici vzklikal, naj »živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija, naj živijo italijanski izgnanci«.

Pahor je – šele po kritikah, da se je najprej odzval mlačno in nerazumljivo -  tedaj dejal, da je besede predsednika EP mogoče razumeti tudi kot ozemeljske zahteve.

Tajani se je nato dvakrat opravičil, vendar svojih besed ni obžaloval, pač pa je obžaloval le, da so bile »narobe razumljene.«

Predsednik vlade Marjan Šarec je zato te besede ocenil kot opravičilo »s figo v žepu« in potrdil, da se mu zdi prav, da bi Tajani odstopil.

Tajani ni odstopil, čeprav je s posebno peticijo njegov odstop zahtevalo že več kot 26.600 podpisnikov. Peticijo lahko popišete tudi tukaj.

Se pa je predsedniku Borutu Pahorju kljub temu zdelo zelo pomembno, da se - navkljub peticiji in kritikam iz Slovenije - hitro sreča in rokuje z očitno neiskrenim Tajanijem. Zakaj se je bilo potrebno srečati s politikom, ki bo na čelu EP le še nekaj mesecev sicer ni povsem jasno. Da ne govorimo o tem, da je Italija imela 18 let časa, da to poročilo ne samo »prouči«, ampak ga tudi - uradno objavi. Tako kot je storila Slovenija.

Predsednik republike se je srečal s predsednikom Evropskega parlamenta @EP_President in mu ob tej priložnosti predal Poročilo slovensko - italijanske zgodovinsko - kulturne komisije o slovensko-italijanskih odnosih 1880-1956. pic.twitter.com/PAzCgp3fyq

— Borut Pahor (@BorutPahor) 20 February 2019

Ob srečanju v Evropskem parlamentu pa je Pahor Tajaniju predlagal, da se po nemško-francoskem zgledu pripravi skupni slovensko-italijanski zgodovinski učbenik, ki bi temeljil na tem poročilu.

Pri tem pa je potrebno vedeti, da ne gre za nič novega. Poročilo v Italiji dobro poznajo. Komisija, ki je poročilo pripravila je bila ustanovljena leta 1993, sopredsednika komisije pa sta se uradno zadnjič sestala 25. junija 2000 v Kopru in preverila ter sprejela končni verziji slovenskega in italijanskega besedila. Slovenija je nato poročilo uradno objavila – Italija pa nikoli.

Številni pozivi iz Slovenije, da naj Italija končno objavi poročilo in njegovo vsebino vključi v šolske učbenike so bili zaman. Tako je na primer leta 2007 poslanska skupina SD predlagala sklep Odbora za zunanje zadeve, da naj se Italiji predlaga objava poročila.

Enako pobudo je zunanje ministrstvo posredovalo takratnemu italijanskemu zunanjemu ministru Massimu D'Alemi.

S pobudo »naj bi odbor prispeval k temu, da se poročilo, ki ga je mešana zgodovinska komisija pripravljala sedem let, končno objavi tudi v Italiji«.

Breda Pečan iz SD je tedaj v imenu predlagateljev dejala, da »bi bilo dobro, da bi Slovenija spodbudila Italijo, da bi bilo to objektivno poročilo predmet učnega procesa vsaj v srednjih šolah tako v Italiji kot tudi v Slovenji,« ker je »potrebno, da se mlade generacije seznanijo z resnico o tem, kaj se je dogajalo v omenjenem obdobju.«

Vendar se to ni zgodilo. Enajst let zatem mladi v Italiji znova marširajo v povorkah, ki jih organizirajo desničarske stranke, predsednik Evropskega parlamenta pa očitno vztraja pri svojih besedah o pozdravljanju »italijanske Istre in Dalmacije«, čeprav pravi, da ozemeljske pretenzije niso bile »namen« njegovih besed.

Vendar pa je ob Pahorjevem srečanju s Tajanijem opazno tudi to, da Pahor ni izpostavil dveh ključnih problemov z Italijo, ki še vedno niso razrešeni. Gre pa za vprašanje vojne odškodnine, ki jo je Italija dolžna izplačati vsem naslednicam Jugoslavije, tudi Sloveniji, in vprašanje umetnin, odnešenih iz objektov na Primorskem leta 1940 ter pozneje, ki jih Italija Sloveniji nikoli ni vrnila.

Leta 2007 so bile objavljene informacije, da je italijanska vlada sklenila, da ne bo vrnila Sloveniji odnesene umetnine z ozemlja južne Primorske v času druge svetovne vojne, saj naj bi jih tako zavarovala pred vojno stihijo.

Sklep opravičujejo z dejstvom, da so bile omenjene umetnine odpeljane iz takratnega italijanskega ozemlja in so tako del italijanskega premoženja, po mnenju ezulov pa jih bodo »pravim lastnikom« vrnili takrat, ko se bodo Italijani spet vrnili na naše ozemlje. Toda v skladu z mednarodnimi pogodbami bi Italija morala to premoženje vrniti državi, ki je prevzela nadzor nad ozemljem – to pa je bila Jugoslavija oziroma Slovenija.

Vprašanje vračanja odtujenih umetnin je med Slovenijo in Italijo odprto že več let. Gre za okrog 100 umetnin pomembnih beneških umetnikov od 14. do 17. stoletja.

Ko je bila leta 2005 v tržaškem muzeju Revoltella tudi razstava nekaterih teh umetnin z naslovom Histria, je Slovenija ob zahtevi za vrnitev Italiji priložila še seznam, kot je bil objavljen v katalogu »V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana.«

Pahor bi Tajanija lahko spomnil tudi na pariško mirovno pogodbo, česar pa očitno ni naredil. V drugem poglavju - povračila Italije - v prvem odstavku 75. člena namreč piše: »Italija sprejema načela deklaracije OZN z dne 5. januarja 1943 in v najkrajšem možnem času povrne premoženje, ki je bilo odstranjeno z ozemlja katerekoli članice OZN.«

V 6. odstavku istega člena pa piše: »Zahtevke po vračilu premoženja predloži italijanski vladi vlada države, z ozemlja katere je bilo odstranjeno premoženje«.

Slovenija je glede tega vprašanja že dolga leta zelo pasivna. Reakcij vlade na ta dejanja v Sloveniji praviloma ni in tudi Pahor je ob srečanju s Tajanijem »pozabil« omeniti vprašanje, ki bi ga prav zaradi provokacije Tajanija lahko še posebej upravičeno izpostavil prav v tem trenutku.

To vprašanje je namreč zadnjič javno izpostavljala nekdanja ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar ob obisku tedanjega predsednika vlade Mira Cerarja v Rimu leta 2015.

Tedaj naj bi razumevanje za »slovensko pobudo« (in ne zahtevo!) izrazila kardinal Gianfranco Ravasi in tedanji kulturni minister Italije Dario Franceschini.

Ministrici pa se je zdelo »škoda, da so umetnine, ki jih je fašistična oblast odpeljala iz cerkva, muzejev in samostanov na slovenski Obali z namenom, da bi jih zaščitili pred vojno, nato pa so jih zadržali, shranjene v depojih« medtem pa imajo v Sloveniji »oltarji, samostani in nekatere občinske stavbe prazna mesta.«

Podobno velja za vprašanje vojne odškodnine. Italija spada sicer med redke države, ki do danes še niso ratificirale Konvencije o nezastaranju vojnih zločinov iz leta 1968.

V Generalni skupščini OZN se je pri glasovanju o tem dokumentu Italija vzdržala. Vendar pa je medtem vsebina konvencije že postala del splošno priznanega običajnega prava, ki zavezuje vse države.

Pahor bi Tajanija lahko opomnil tudi na dejstvo, da Italija nikoli ni obsodila svojih vojnih zločincev, ki so sejali smrt v Sloveniji in Jugoslaviji. Samo v agencijah Združenih narodov je na seznamih najbolj okorelih italijanskih zločincev, ki so se izživljali na področju nekdanje Jugoslavije skoraj toliko (883), kolikor je bilo vseh pobitih v tako imenovanih "fojbah" (1504 mrtvih oziroma 864 pripadnikov vojaških formacij).

Na seznamu Združenih narodov je tudi več kot 130 oseb italijanskega rodu, ki so pobijali in mučili ljudi v Sloveniji. Od tega naj bi jih 30 storilo zločine v Ljubljani, od koder je Pahor poletel proti Bruslju. Vendar Pahor Tajaniju tega ni niti omenil.

Nekaj podobnega velja za ogromno materialno škodo, ki jo je Italija povzročila Sloveniji.

Stanje je na tem področju še vedno takšno, kot ga je leta 2005 orisal npr. Gregor Kaplan.

Samo slovenska državna komisija je septembra leta 1946 za škodo povzročeno s strani italijanskega okupatorja zahtevala odškodnino v višini 8 milijard dinarjev ali 1,6 milijarde ameriških dolarjev (po uradnem tečaju).

Na koncu pa je bila na pariški mirovni konferenci Italiji dosojena odškodnina zgolj 125 milijonov dolarjev, ki bi jo morala – pa je večinoma ni – plačati Jugoslaviji. Plačala pa je le 30 milijonov dolarjev.

Zadeva je na mrtvi točki že od leta 1957.

Slovensko diplomacijo imamo že od leta 1991, ampak tudi slovenski diplomati so glede tega vprašaja povsem neuspešni.

Razlog več, da se tega vprašanja loti tudi predsednik države, ki ga mediji hvalijo kot politika z največ mednarodnimi izkušnjami.

Vendar je nekaj gotovo – z molkom o teh zadevah Slovenija ne bo nikoli dosegla ničesar.

Molk je nekaj, kar si želijo italijanski diplomati. Želijo si, da se obveznosti njihove države pozabijo.

Njihova želja je sicer protipravna, vendar razumljiva. Ni pa razumljivo, da jim pri tej zaroti molka pomagajo tudi slovenski politiki.