REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Neonacisti znova korakajo, a so zgodovinski poraz ideje o večvrednosti »bele rase« doživeli že leta 1938

Neonacisti znova korakajo, a so zgodovinski poraz ideje o večvrednosti »bele rase« doživeli že leta 1938Joe Louis in Max Schmeling. Vir: Twitter

Pretekli konec tedna se je na osrednjem trgu v Budimpešti zbralo okoli 2.000 madžarskih in tujih neonacistov, ki so slavili »kri in predanost«, v počastitev spomina na »dan časti«, 11. februarja leta 1945, ko so združene nemške in madžarske sile skušale prebiti sovjetski obroč okoli Budimpešte.

Ni šlo samo za čaščenje »boja proti komunizmu«, pač pa tudi neprikrito povzdigovanje »bele rase« in neonacistične ideologije, v katerem ni bilo prav nič častnega.

Podobne ideje, ki temeljijo na večvrednosti »bele rase«, pa so bile poražene že v preteklosti.

Na bojnem in znanstvenem polju.

Da je 'bela rasa' samo družben konstrukt in da dejansko sploh ne obstaja, je danes znanstveno dokazano dejstvo.

Da je »bela rasa« samo družben konstrukt in da dejansko sploh ne obstaja, je danes znanstveno dokazano dejstvo.

Genetska raznolikost med ljudmi iste barve kože je večja kot raznolikost med ljudmi različnih »ras«.

Neonacisti v Budimpešti

Izpostavljenost določenih generacij ljudi sončnemu obsevanju preprosto nima zveze s pripadnostjo ljudi isti skupini hominidov.

Ampak te ideje, kot ugotavljajo nekateri kritiki teorij o rasni večvrednosti, težko prodrejo skozi trde desničarske betice.

Pa vendar je enega od najhujših porazov ista ideja doživela še nekje drugje – na športnem bojnem polju.

Enega od najbolj očitnih porazov je ta zgrešena ideja doživela že veliko pred letom 1945 - leta 1938 in to na športnem polju.

Izpostavljenost določenih generacij ljudi sončnemu obsevanju preprosto nima zveze s pripadnostjo ljudi isti skupini hominidov. 

Prav tedaj, ko so vsi takratni neonacisti, obritoglavci, rjavosrajčniki in drugi podporniki Hitlerjevega režima – in njihovi nasprotniki - spremljali napeti dvoboj med dvema najboljšima boksarjema tistega časa, od katerih pa so vsaj enega od obeh še dolgo časa ocenjevali deloma napačno.

Boj se je končal v samo dveh minutah.

S serijo uničujočih udarcev je Joe Louis, »Črni bombarder«, tedanji svetovni boksarski prvak v težki kategoriji s tehničnim knock-outom spravil na tla svojega nemškega nasprotnika.

»Množica je, zavedajoč se, da je bila priča zgodovinskemu trenutku, ponorela,« so mediji opisali ta trenutek.

Louis vs. Schmeling
Louis vs. Schmeling

Za mnoge je bil spopad med Louisom in evropsko boksarsko zvezdo, nemškim boksarjem Maxom Schmelingom ne samo spopad med dvema športnikoma, pač pa spopad med zahodno demokracijo in nacistično diktaturo.

In to je bil tudi trenutek, ko so se povsem nazorno pokazale zgrešenosti teorije o rasni večvrednosti »bele rase«.

Še več, to je bil tudi trenutek, ko je večinska »bela Amerika«, ki prav tako še ni opravila s svojo rasno diskriminacijo, glasno slavila odločilno zmago temnopoltega ameriškega boksarja.

Boj, ki ga je celo tedaj spremljalo neverjetnih 100 milijonov ljudi je bil vsekakor poln simbolizma – in je kot takšen ostal v zgodovino zapisan vse do danes.

Toda prepričanje, da je tudi na osebni ravni »dobro premagalo zlo« bi bilo zgrešeno. In to zato, ker tudi Max Schmeling dejansko ni bil takšna oseba, kot bi si jo želel tedanji nacistični režim.

Res je, da je v času druge svetovne vojne Schmeling služil v nemški vojski kot padalec, toda ena od podrobnosti iz njegovega življenja, ki jo je desetletja ohranjal v tajnosti kaže, da je bil drugačen človek od tistega, ki ga je v svoji propagandi predstavljal režim.

V enem od najbolj prelomnih trenutkov nemške zgodovine je Schmeling rešil dve židovski življenji.

V enem od najbolj prelomnih trenutkov nemške zgodovine je namreč Schmeling rešil dve židovski življenji.

To je šele veliko pozneje postalo jasno iz pripovedi Henrija Lewina, enaga od dveh bratov, ki ju je rešil Schmeling.

Vse skupaj se je zgodilo v znani »kristalni noči.«

Ko so rjavosrajčniki novembra leta 1938 divjali po ulicah Berlina in pobijali in pretepali Žide, so dva brata poslali v hotel, kjer je stanoval Schmeling, ki je od njunega očeta kupoval obleke.

Schmeling&Hitler
Schmeling in Hitler. Vir: Twitter

Max Schmeling ju je varoval, vse dokler nevarnost ni minila.

»Najini življenji nista bili vredni niti novčiča,« je Henri Lewin povedal v intervjuju leta 2002.

In tudi Schmeling se s tem nikoli ni hvalil, ko je to prvič postalo znano konec osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Resnica je bila bolj zapletena.

Schmeling je po eni strani izkoristil pozornost, zaradi katere se je vzpenjal po nemški družbeni lestvici pred vojno, po drugi strani pa se nikoli ni pridružil nacistični stranki NSDAP.

Zaposlil je tudi ameriškega Žida kot svojega managerja in pogosto pomagal prijateljem, ki so imeli težave z oblastmi.

Zgodovina si ga je zapomnila predvsem po porazu – porazu, ki je bil za mnoge najbolj nazorna slika zgrešenosti ideje o večvrednosti 'nadljudi' in 'bele rase.'

Toda v Weimarski in Hitlerjevi Nemčiji je užival pozornost kot vrhunski atlet in imel kot takšen tudi dostop do najvišjih predstavnikov nacistične Nemčije. Za njih je bil primer pravega Nemca.

Odhajal je na lov s Hermannom Göringem, njegova soproga, filmska zvezdnica Anny Ondra pa je boj z Louisom gledala skupaj z nacističnim ministrom propagande Josphom Goebbelsom.

Če bi bil v resnici pod pritiskom režima, bi Schmeling verjetno emigriral, vendar tega nikoli ni storil.

V svoji biografiji je priznal, da mu je laskala pozornost, ki sta mu jo naklonila Hitler in Goebbels.

Pomagal je številnim nemškim športnikom in je ostal zapisan kot zelo kompleksna oseba.

Po vojni, v kateri je izgubil večino svoje lastnine, ki jo je zaslužil z boksom, pa je Schmeling ponovno uspel, tokrat kot poslovnež.

Postal je distributer Coca-Cole za Nemčijo in promotor še nekaterih trgovskih brendov.

Umrl je leta 2005, star 99 let.

Pomagal je tudi številnim nemškim športnikom in je ostal zapisan kot zelo kompleksna oseba.

Toda zgodovina si ga je zapomnila predvsem po porazu – porazu, ki je bil za mnoge najbolj nazorna slika zgrešenosti ideje o večvrednosti »nadljudi« in »bele rase.«

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke