REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kako zlorablja Tonin: NSi si prisvaja Knovs, ki krši Zakon o medijih in namesto odgovorov pošilja - »popravke«

Kako zlorablja Tonin: NSi si prisvaja Knovs, ki krši Zakon o medijih in namesto odgovorov pošilja - »popravke«Sova in Tonin

Te dni smo v uredništvu Insajderja doživeli prav posebno pozornost stranke NSi.

Po članku, v katerem smo se kritično odzvali na izpostavljanje »izvedenskega mnenja« odvetniške pisarne Vrtačnik s strani predsednika NSi in Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs) Mateja Tonina, se nam je najprej kar po telefonu oglasil tiskovni predstavnik NSi-ja Aleš Trtnik.

Je betežen Knovs skupaj s Toninovim zobom izgubil tudi opravilno sposobnost in ga sedaj zastopajo mladci iz NSi-ja? Je Knovs res še institucija Državnega zbora, ali pa gre za s strani NSi-ja ugrabljen, sprivatiziran in strankarski organ?

Priznal je, da ga je naš članek »pogrel«, nato pa nam pričel po dolgem in počez očitati nekorektnost, češ, zakaj potem, ko na naša poslana vprašanja na Knovs nismo dobili odgovorov nismo raje poiskali njega, pa bi dobili odgovore, ki smo jih zahtevali, ne pa da pišemo neresnice.

Že to, kar sem slišal, je malce pogrelo nas, saj je bilo slišati izjemno čudno. Situacija je naslednja: pošlješ vprašanja na Knovs, odgovorov ne dobiš, dva dni zatem pa te kliče »Trtnik, PR« iz NSi-ja?

Po glavi so zarojile nenavadne misli: sem morda zgrešil kakšen pomemben del zgodbe? Je Državni zbor morda medtem, ko nisem bil pozoren, Knovs predal v začasno upravo NSi-ju? Je Knovs morda v stečaju, Trtnik in Tonin pa sta stečajna upravitelja?

Še huje, je betežen Knovs skupaj s Toninovim zobom izgubil tudi opravilno sposobnost in ga sedaj zastopajo mladci iz NSi-ja?

Je Knovs res še institucija Državnega zbora, ali pa gre za s strani NSi-ja ugrabljen, sprivatiziran in strankarski organ?

Matej Tonin in Aleš Trtnik
Matej Tonin in Aleš Trtnik

To zadnje presodite sami, ampak če je predsednik vlade Marjan Šarec za svojo trditev, da je Knovs spolitiziran organ potreboval še kakšno potrditev, potem boljšega dokaza kot je ta, da v njegovem imenu, potem ko se obrneš na Knovs, nastopa in komunicira tiskovni predstavnik NSi - verjetno res ni.

Že to kaže na hud problem delovanja Knovsa in njegovega predsednika v sedanji sestavi. Povedano po domače – fantje, ki so ugrabili Knovs in ga spremenili v (Janšev in Požarjev) »postkastel« za različna mnenja preprosto ne vedo, kje so meje in pregrade, kaj lahko in kaj ne, do kod se sme in kaj se ne sme početi.

To velja tako za Trtnika kot za Tonina.

Trtnik zato po telefonu pritiska tam, kjer nima kaj iskati, enako kot poskuša Tonin brskati po zadevah Sove, ki so že po definiciji v vsaki spodobni državi pod ključem.

Fantje, ki so ugrabili Knovs in ga spremenili v (Janšev in Požarjev) »postkastel« za različna mnenja preprosto ne vedo, kje so meje in pregrade, kaj lahko in kaj ne, do kod se sme in kaj se ne sme početi.

Tile tiskovni predstavniki so seveda potrošna roba, na istem mestu se jih je zvrstilo in odplavalo navzdol po dolini Šentflorjanski že cela vrsta, seveda tudi z mesta, ki se ga še vedno oklepa Trtnik. Zato se nad njegovimi iz trte izvitih trditev nisem posebej vznemirjal.

Poskusil pa sem gospodu razložiti, da zakonska obveznost državnih organov, da čakajo sedem dni z odgovori v digitalni dobi pač ne  pomeni tudi dolžnosti medijev in novinarjev, da tako dolgo čakamo z objavo člankov.

In da se članek, medtem ko čakamo na odgovore, da napisati tudi na podlagi nespornih dejstev. In ob tem komentarji in mnenja pač nikoli niso in ne bodo mogli biti stvar »popravkov.«

Ampak gospod Trtnik se ni dal prepričati. Potem je celo dvignil glas. In na tej točki sem seveda prekinil »pogovor« z njim.

Kmalu zatem je v redakcijo prišel popravek. Tokrat, presenetljivo, ne iz NSi, ampak – iz Državnega zbora.

V njem so v službi za stike z javnostmi Državnega zbora »popravljali« to, kar so medtem objavili vsi mediji v Sloveniji in tudi STA, saj so njihovi novinarji izvedeli in zapisali, da naj bi Tonin »pridobil« pravno mnenje, ki je govorilo v prid ravnanju njegove komisije s stani pisarne Vrtačnik.

Sova

Gremo sedaj k bistvu problema.

Prvi problem je, da so v Knovsu dobili vrsto vprašanj o tem, kako so si pridobili pravno mnenje odvetniške pisarne Vrtačnik in na ta vprašanja – niso odgovorili. Oni (in ne mi) so imeli rok en dan, da pojasnijo, ali bodo odgovorili ali ne, in sedem dni, da res odgovorijo.

Odgovorili pa niso nikoli.

S tem je Knovs, črno na belem, prekršil Zakon o medijih.

Kajti 45. člen Zakona o medijih je jasen: "Organi morajo medijem poslati odgovor na vprašanje najpozneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki."

Ta rok je minil včeraj.

Mi smo sicer naslednji dan, ko nobenega odziva in tudi odgovorov ni bilo, res objavili članek, v njem pa navedli enako kot številni drugi mediji, ki so na tiskovni konferenci slišali, da naj bi si Matej Tonin »pridobil« omenjeno pravno mnenje.

Oni (in ne mi!) so imeli rok en dan, da pojasnijo, ali bodo odgovorili ali ne, in sedem dni, da res odgovorijo. Odgovorili pa niso nikoli. S tem je Knovs, črno na belem, prekršil Zakon o medijih.

V Knovsu sedaj trdijo, da to ni res in da so to pojasnjevali po tiskovni konferenci. Kakorkoli že, če bi hitreje odgovorili na vprašanja, bi lahko njihove odgovore vključili že v originalni članek. Ampak niso.

Odgovorili sploh niso, raje so poslali »demanti«.

Pri čemer očitno iste zahteve za popravek niso poslali še vsem ostalim medijem, ker so še danes ti zapisi drugih medijev enaki kot zapisi Insajderja.com.

Kar pa seveda jemljemo kot kompliment. To je dokaz, da je mnenje Insajderja.com za Knovs in NSi očitno pomembnejše od zapisov na STA, Dnevniku, Domovini in tako naprej …

Druga in bolj resna zadeva je povezana z vsebino našega članka.

Kljub »demantiju« oziroma »popravku«, ki smo ga objavili je namreč tudi po tem popravku očitno, da smo imeli prav. In zato pri zapisanem v tem delu vztrajamo.

Nesporno dejstvo je, da je zakonodajno-pravna služba DZ dala Knovsu »košarico« in ni podala mnenja, po katerem bi Knovs lahko brskal tudi po personalnih mapah zaposlenih na Sovi. In takoj zatem je Matej Tonin, predsednik Knovsa, ki je državni organ,  novinarjem predstavil mnenje neke pravne pisarne, ki je pritrjevala njegovim pogledom.

Tonin in Šarec
Šarec in Tonin

Ali je to mnenje dobil tako, da je zanj zaprosil, zanj plačal, ga dobil tako, da je zanj plačal nek NSi-ju naklonjen »podjetnik« ali pa res povsem »pro bono«, torej zastonj, kot zdaj trdijo Tonin in njegovi medijski zagovorniki, je v tem primeru pravzaprav povsem vseeno.

Naš sklep - da Matej Tonin zase ugodna mnenja, ki jih ne dobi od državnih služb, nabavlja kar na »prostem trgu« - je očitno točen.

To velja tudi za sklep, da je ta mnenja pridobil »za denar davkoplačevalcev«, celo v primeru, da za to mnenje ni plačal iz svojega žepa, pač pa tako, da je izbrani odvetniški pisarni naredil »zgolj reklamo«.

Tonin ima seveda vso pravico, da se informira in si pridobi najrazličnejša mnenja. Toda ko se odloči, da se bo namesto na mnenje zakonodajno-pravne službe DZ oprl na mnenja zasebne odventiške pisarne in nato neko mnenje predstavi v javnosti, potem ni vseeno, kako to naredi.

Ker v tržnem gospodarstvu ima tudi to, da o tvojem mnenju zaradi intervencije državnega funkcionarja poročajo mediji svojo visoko ceno, smo zapisali. In tudi to drži.

Videz nepristranskosti, ki je tako pomemben za sodnike namreč ni nič manj pomemben niti za predstojnike državnih organov.

Tonin ima seveda vso pravico, da se informira in si pridobi najrazličnejša mnenja. Toda ko se odloči, da se bo namesto na mnenje zakonodajno-pravne službe Državnega zbora oprl na mnenja zasebne odvetniške pisarne in nato neko mnenje predstavi v javnosti, potem ni vseeno, kako to naredi.

Nepristranski, objektiven postopek bi zahteval vsaj splošen poziv odvetnikom, da naj mu pošljejo mnenja, morda ob sodelovanju Odvetniške zbornice Slovenije. In šele potem bi lahko objavil ta mnenja – morda ne samo eno, pač pa več njih.

In morda ne samo »pozitivna« za komisijo – pač pa morda tudi »negativna.«

Dejstvo, da Tonin ni ravnal tako, torej ni ravnal transparentno, pač pa je objavil zgolj eno mnenje, pozitivno za Komisijo, je zato res škandal, na katerega smo kar prehitro pozabili.

Kar je naredil Tonin je zato recept za kaos.

Kajti, kaj je sicer Knovs, ki objavlja mnenja nekih odvetniških pisarn, pa še to manjših in neznanih, in jim s tem daje državni pečat pomembnosti? Je Knovs postal poštni predal za pisma privržencev?

Bodo ob vsakem svojem koraku še kar naprej prejemali in objavljali mnenja odvetnikov?

Kaj se bo zgodilo jutri, ko v nekem državnem organu ne bodo zadovolji s sodbo nekega sodišča? Se bodo namesto tega raje oprli na mnenje neke zasebne odvetniške pisarne?

To ne samo da bi bilo smešno, pač pa bi ponižalo državni organ na orodje za promocijo nekih zasebnih družb.

To, kar je naredil Tonin je zato recept za kaos.

Gre za poskus spodkopavanja pravne države in avtoritete državnih organov. Za iskanje »alternative« zakonodajno-pravni službi Državnega zbora. In to celo z mesta predsednika državnega organa.

Če se Tonin obnaša, kakor da je Knovs njegov, potem ni nenavadno, da si tudi tiskovni predstavnik Toninove partije prisvaja ta isti državni organ, kakor da bi bil lastnina njegove stranke.

Kar je dokaz več, ta je Tonin stopil v prevelike čevlje in da ni dorasel funkciji.

In prav to je napaka te celotne kolobocije.

Zato ni nenavadno, da si Trtnik upa klicariti urednike medijev zaradi vprašanj, poslanih KNOVS-u.

Če se Tonin obnaša, kakor da je Knovs njegova lastnina, potem ni nenavadno, da si tudi tiskovni predstavnik Toninove partije prisvaja ta isti državni organ, kakor da bi bil lastnina njegove stranke.

Kako je že dejal Šarec? Da je Knovs »spolitiziran organ v službi opozicije.«

To, da neko uredništvo pošlje vprašanja državnemu Knovsu, namesto odgovorov pa dobi nazaj besedno kanonado strankarskega NSi-ja je seveda absolutni, ultimativni dokaz popolne politizacije in partizacije Knovsa, ki je očitno le še poslušno orodje NSi-ja.

Preiskava (nedokazanega) koruptivnega obnašanja predsednika vlade, ki naj bi trgoval z vplivom in domnevno zaposlil znanko, je privedla, kot vse kaže, do (dokazljive) zlorabe javne funkcije – z netransparentnim angažiranjem zasebne odvetniške pisarne za potrebe in interese predsednika Knovsa.

Ki pri tem, res je, ministrira SDS-u in Janezu Janši.

Res pa je še nekaj drugega, kar smo prav tako zapisali že v našem prvem članku na to temo. Da namreč lahko trdimo, da preiskava (nedokazanega) koruptivnega obnašanja predsednika vlade, ki naj bi trgoval z vplivom in domnevno zaposlil znanko, privedla, kot vse kaže, do (dokazljive) zlorabe javne funkcije – z netransparentnim angažiranjem zasebne odvetniške pisarne za potrebe in interese predsednika Knovsa.

In nato še z neodgovarjanjem na vprašanja medijev - k očitni kršitvi pozitivne zakonodaje.

Predsednik Knovsa je imel dožnost, da na državni, ne strankarski funkciji postopa državniško in nepristransko, ravnal pa je poniglavo, ko je brez razmišljanja sprejel zgolj eno mnenje.

Ob tem pa je še dopustil, da njegove službe prekršijo Zakon o medijih in na novinarska vprašaja ni odgovoril, pač pa je raje poslal – neverodostojen »popravek.«

Zato so vprašanja, ki smo jih zastavili Knovsu še danes – neodgovorjena.

Če bi bilo Toninu res do spoštovanja zakonov, bi novinarjem odgovarjal na vprašanja in ne z molkom in nato 'popravki.'

Niso pa nesmiselna. Prav takšna kot so – neodgovorjena – so ta vprašanja dokaz o tem, kako zelo se Matej Tonin v resnici požvižga na zakone, ki bi jih moral spoštovati in zaradi katerih celo neprestano izvaja svoje vpade na Sovo.

Če bi mu bilo res do spoštovanja zakonov, bi novinarjem odgovarjal na vprašanja in ne z molkom in nato demantiji.

Tu so naša neodgovorjena vprašanja, ki se nanašajo na objavljeno mnenje pravne pisarne Vrtačnik, kot dokaz nezakonitega ravnanja Mateja Tonina:

»Ob vprašanjih, povezanih s pristojnostih Knovsa pri nadzoru kadrovanja v Sovi ste se za pravno mnenje obrnili na odvetniško pisarno Vrtačnik. Ob tem se zastavlja tudi vprašanje, zakaj ste se odločili za zgolj eno, niti ne najbolj znano odvetniško pisarno v državi?

Prav takšna kot so – neodgovorjena – so zadevna vprašanja dokaz o tem, kako zelo se Matej Tonin v resnici požvižga na zakone, ki bi jih moral spoštovati in zaradi katerih celo neprestano izvaja svoje vpade na Sovo.

Na kateri pravni podlagi ste naročili izdelavo pravnega mnenja in kakšna navodila ste ob tem dali odvetniški pisarni?

Je ob tem odvetniška pisarna sklenila kakršnokoli pogodbo z Državnim zborom in postala strokovna sodelavka tega državnega organa?

Kdaj so  - in kateri - organi DZ potrdili oziroma sprejeli takšno odločitev?

Ali gre za plačano pravno mnenje ali za pravno mnenje »pro bono« in če gre za plačano – koliko znaša honorar?

Ste se pri iskanju najbolj primerne odvetniške pisarne obrnil za nasvet tudi na zakonodajno-pravno službo DZ, ki se ni želela opredeliti in ste jih vprašali, katero odvetniško družbo bi vam svetovali ali ste se odločili za pisarno Vrtačnik povsem sami?

Zakaj pri iskanju primerne pisarne za izdelavo pravnega mnenja niste primerne pisarne poiskali z razpisom?

Ste pisarno izbrali na podlagi osebnega zaupanja?

Ste se za pomoč za nasvet morda obrnili tudi na Odvetniško zbornico, ki je bila pravkar nagrajena z Zlatim znakom svobode?«

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek