Izrael, dežela, ki lahko vrže svet s tečajev (7): Zmagoslavna sedanjost in negotova prihodnost

Ta serija sestavkov o zgodovini Izraela ima tudi svoj prvi in drugi, tretji, četrti del, peti in šesti del. 

 

V začetku dvajsetih let tega stoletja se je zdel Izrael nepremagljiv.

Sosednje arabske države so preprosto prenehale biti grožnja njegovemu obstoju. Pa si poglejmo kar zapovrstjo:

120 milijonski Egipt je preprosto obubožan. Od nekdaj so bili temelji njegovega gospodarstva naslednji: proizvodnja nafte in plina, kmetijstvo, turizem, nakazila zdomcev in dohodki od Sueškega prekopa.

Nova realnost: iz zmernega izvoznika nafte in plina je postal uvoznik. Tudi iz Izraela.

Kmetijstvo zagotavlja le 50% potrebne hrane, dohodki Sueškega kanala so iz letnih 2.5 milijarde dolarjev zaradi aktivnosti Hutijev v ožini Bab el Mandeb padli na tretjino prejšne vrednosti, turizem se opoteka: manjši teroristični napad in že je leto dni klinično mrtev.

Nakazila zdomcev: običajne ciljne države so države v Zalivu. Pa se iz političnih razlogov drugih Arabcev vedno bolj izogibanjo in se zanašajo na državljane Indijske podceline in Filipince.

Egipt je geografsko velika država, vendar je tisto, kar velja, kakih 60.000 kvadratnih kilometrov velika zelena površina ob reki Nil. Vse ostalo je bolj ko ne neuporabno.

Za primerjavo: enako kot da bi v Sloveniji živelo 40 milijonov ljudi. Kaos v tej državi bi bil najverjetneje trajno neobvladljiv in prav kaos in ne urejena država, sta nevarnost Izraelu. Posledica: Egipt je vsakoletni prejemnik milijardne vojaške in civilne pomoči, ki državo ohranja pri življenju.

Jordanija je imela ob svoji ustanovitvi leta 1946 pol milijona prebivalcev. Danes jih ima preko 12 milijonov, od katerih jih je preko dve tretjini Palestincev, oziroma njihovih potomcev, ki so bili pregnani s svojih domov po letu 1948.

Ti še kako naprej gojijo staro zamero svojih prednikov. Le kakih 10% države na skrajnem severozahodu je rodovitnih, vse ostalo je nerodovitna puščava. Pogled na ulico pokaže sorazmerno blagostanje, zdrava pamet pa, da ni osnove za kaj takega. Propad te države bi pomenil kaos na vzhodnih mejah judovske države. Posledično zahodne države podpirajo Hašemitsko dinastijo, da ta vzdržuje mir v deželi.

O Siriji ni potrebno kaj dosti izgubljati besed. 25 milijonska država je v temeljih propadla, oblast v državi pa so prevzeli islamski ekstremisti, potomci Islamske države in Al Kaide z novim imenom in z voditelji, ki so si skrajšali brade in oblekli Guccijeve obleke, da so za javnost bolj sprejemljivi. Zanimivo bi bilo vedeti, od kod jim denar, da lahko vzdržujejo svojo oblast.

Pa je bilo nekdaj drugače. Sirija je bila Izraelu najnevarnejši nasprotnik, ki se ni pustila kupiti Zahodu in je vodila samostojno politiko. Ta je hočeš nočeš hotela nazaj Golansko planoto, ki si jo je Izrael nezakonito priključil leta 1981.

Potrebna je bila orkestrirana revolucija in štirinajst let dolga državljanska vojna, da so državo v temeljih opustošili. Z njenim opustošenjem pa je razpadla šiitska aliansa, ki je povezovala Iran in Irak, v katerem imajo šiiti prvič glavno besedo, Sirijo, kjer je v sekularni državi imela glavno besedo šiitska alavitska manjšina in Hezbolah v Libanonu.

Libanon ima kakih šest milijonov prebivalcev in je neverjetni etični mozaik. Izraelu so bili tako nevarni predvsem šiiti v obliki Hezbolaha, ki so znotraj države oblikovali državo v državi. Izrael in Hezbolah sta več desetletij med sabo vodili vojno nizke intenzivnosti, ki je v vmesnem času kar nekajkrat eskalirala. Pa je Izraelu 17. septembra 2024 uspel veliki met. Sodelavci Hezbolaha so se pri izvajanju operacij na vse kriplje izogibali elektronskim komunikacijam, saj je bilo iz predhodnih tragičnih izkušenj jasno, da jih nadzira nasprotnik.

Članom Hezbolaha so tako razdelili pozivnike, pagerje. Sprejem signala je pomenil, da član v najkrajšem možnem času kontaktira določeno osebo oziroma se javi na že prej določenem mestu. Nerodna reč pri pozivnikih je bila, da je izraelskim tajnim službam uspelo, da so pri izdelavi le-teh vanje podtaknili eksploziv. Njegovo aktiviranje je organizacijo onesposobil, preživelo vodstvo, pa so istočasno odstranili izraelski bombniki.

Palestinska področja in Palestinci v samem Izraelu. Večina ljudi preprosto ne razume položaja na terenu na področju med Sredozemskim morjem in reko Jordan. Na področju, ki ga obvladuje Izrael, živi kakih 10 milijonov prebivalcev. 8 milijonov Judov in 2 milijona Palestincev, oziroma Arabcev, kot jih imenujejo Judi.

Najpoglavitnejši demografski indicator je fertilna stopnja. Blodnje o demografski eksploziji Arabcev so že davna preteklost. Fertilna stopnja Judinje je danes 3.06 otroka na žensko v rodni dobi. Pri tem prednjačijo predstavnice ultraortodoksne skupnosti, kjer je fertilna stopnja 6.5. Muslimanke imajo fertilno stopnjo 2.75, Druzinje in kristjanke 1.8. Na področjih, ki sodijo pod pristojnost Palestinske uprave, je bila fertilna stopnja, rodnost, dolgo časa izredno visoka, tudi tja do 8. V zadnjih desetletjih se je opazno znižala in danes znaša 3.2.

Na Zahodnem bregu palestinsko upravo (katera za Izrael ni zanimiva) vodi PLO, oziroma Fatah. Predsednik palestinske uprave je Mahmud Abas. Zadnje volitve so bile leta 2006, mandat predsednika, parlamenta in celotne uprave je 4 leta. Palestinske oblasti izvajajo notranjo samoupravo na vedno manjših področjih in v bistvu izvajajo pazniško službo v orjaških getih, katerih skupna populacija je tri milijone.

To je na Zahodnem bregu. Na volitvah 2006 je v Gazi zmagal Hamas na Zahodnem bregu pa Fatah. Nekaj so še telovadili z vlado narodne enotnosti, potem pa je je leta 2007 v Gazi oblast prevzel Hamas in jo obdržal do današnjega dne. Omenjena področja so v celoti nesposobna ekonomsko preživeti. Preživljajo se z mednarodno pomočjo: glavna donatorja sta Evropska unija in zalivske države.

Iranska grožnja z balističnimi raketami je ostala nekje daleč, varnost Izraela naj bi zagotavljala trislojna protiraketna zaščita. Vse druge arabske/muslimanske države pa so ali daleč, ali pa imajo toliko lastnih težav, da ne predstavljajo grožnje. Vojaška superiornost pa je Izraelu ob podpori zahodnih držav  zagotavljala operativno svobodo ne da bi jim bilo zanjo potrebno polagati račune.

V takšnih razmerah se je zazdelo, da je čas za ureditev položaja v Gazi, ki je postajala popolnoma neprimerna za življenje in od koder je Hamas stalno izstreljeval rakete na Izrael.

Pa tudi čas za širitev naselbin na Zahodnem bregu in morebitno priključitev doline Jordan Izraelu. Slednja je prav zanimiva. Večina palestinskih prebivalcev v obliki samouprave živi v mestu Jeriho, preostalo je poseljeno z judovskimi naseljenci.

Vse skupaj je na dnu tektonskega jarka, ki je fizično z visokimi brežinami Judovskega hribovja praktično ločen od drugih delov Zahodnega brega. Torej enostavno. Iz Jerihe narediš še en geto, priključiš preostalo in to bi bil zadnji žebelj v krsti ideje dveh držav, ki bi sobivali ena ob drugi.

Vse to je bilo prav posebej zanimivo za desno vlado predsednika vlade Benjamina Netanjahuja in koalicijo Likuda s skrajno desnimi verskimi strankami.

Za Benjamina Netanjahuja prav zaradi tega, ker je vpleten v celo vrsto korupcijskih škandalov.

Priključitev ozemelj, pa bi preokrenila pozornost. Enako velja tudi za dva ministra v vladi Itamarja Benu-Gvira in Bezalela Smotriča, ki pravzaprav nista čisto nič drugega kot judovska nacija in jima je tudi sicer tudi do konca servilna slovenska vlada prepovedala vstop v Slovenijo.

Vse skupaj se je zdelo kot pravi trenutek, da Izrael končno opravi tako s Hamasom kot tudi s samimi prebivalci Gaze.

Naj ne bo dvoma: njenih 2.3 milijona prebivalcev so potomci tistih Palestincev, ki so jih Judje pregnali z njihovih domov leta 1948.

Pri vsem skupaj pa se zdi, da je Izrael v svoji samozaverovanosti spregledal, da se je vmes svet spremenil. Težišče svetovnega gospodarstva se je neustavljivo premaknilo na vzhod.

Kitajska je postala tovarna sveta in uspešno proizvaja prav vse v praktično neomejenih količinah in cenah, ki jim preostali svet preprosto ne konkurira.

Kitajsko gospodarstvo se je v zadnjih desetletjih premaknilo od množične proizvodnje nizko kvalitetnih izdelkov v visoko tehnologijo in je na tem področju najmanj konkurenčna Zahodu, na številnih področjih pa ga že krepko presega.

Pomislimo samo na kalvarijo nemške avtomobilske industrije.

Indija Kitajski sledi z zaostankom dobrih desetletij in z gospodarsko rastjo med 6-8% letno napoveduje, da se ji bo postavila ob bok.

Zraven je potrebno postaviti še Rusijo, ki se je pod Putinom, pa naj so njegove metode sprejemljive ali ne, postavila ponovno na noge.

Visoko tehnologijo s katero razpolaga uspešno kombinira s praktično neskončnimi surovinskimi viri in dejstvom, da je postala kmetija sveta.

S svojo hrano oskrbuje precejšen del sveta. Brez njenih surovin in njene hrane sveta preprosto ni.

Skupnost držav BRICS tako predstavljajo nedvoumno alternativo današnjemu sistemu. Skupnosti se vsakoletno pridružujejo nove države in kar naenkrat se je izkazalo, da se zahodnih držav niti ne potrebuje več.

Zdi se, da je po gospodarski plati prišlo do zatona zahodnih držav. Tehnološko zaostajamo, gospodarska rast je bistveno nižja od konkurence, praktično vse države zahodnega sveta so do neskončnosti zadolžene.

Do velike spremembe pa je prišlo tudi na vojaškem področju. Vojna v Ukrajini je prav gotovo dejavnik, ki postavlja današnje odnose in razmerje sil na glavo.

Je že res, da se stroški ZDA za obrambo približujejo 1000 milijardam dolarjev letno in da so preostale članice NATO visoko na lestvici tistih, ki največ porabijo za orožje v absolutnih zneskih.

Vendar pa se je v ukrajinski vojni dokončno pokazalo, da tovrstni stroški in super moderna tehnologija niso dovolj za prevlado na bojišču.

V skoraj štirih letih te vojne je prišlo do neslutenega napredka na številnih področjih, predvsem v zvezi z Izraelom pa je potrebno poudariti razvoj vojskovanja z droni, hipersoničnimi raketami ter uporabo umetne intelligence. Kar naenkrat je ta dostopna vsem, cena je sprejemljiva, najpomembnejše pa je: pred tem orožjem ni popolne in finančno sprejemljive obrambe.

7. oktobra 2023 je prišlo do vpada Hamasovih borcev v Izrael. Točno na mestu, kjer je bil na drugi strani meje velik glasbeni festival. Domnevno naj bi bila celotna operacija veliko presenečenje za izraelsko vojsko.

Morda res, dejstva na terenu pa govorijo nekoliko drugače.

Gaza je 365 kvadratnih kilometrov velika enklava. V pretežni meri meji na Izrael, le na skrajnem jugozahodu je kakih deset kilometrov dolg pas meje z Egiptom.

Ne glede na to, da leži ob morju, morske mere nepredušno nadzira Izrael, pred obalo pa so v zadnjih desetletjih našli še velika nahajališča zemeljskega plina, ki so prav tako pod nadzorom Izraela. V času sporazumov iz Osla so na jugozahodu Gaze zgradili tudi letališče, pa so ga prav kmalu izraelska letala zbombardirala v prafaktorje.

V Gazi, prav tako pa tudi na Zahodnem bregu se uporablja izraelski šekel, prav tako pa so vse komunikacije pod nadzorom Izraela. Območje Gaze je praktično brez naravnih virov.

V času neposrednje izraelske uprave je bil nadzor nad vodnimi viri nadziran in vrtanje novih vodnjakov nedovoljeno. Velika stiska v prenaseljeni enklavi je povzročila, da so v zadnjih letih izvrtali na tisoče novih vrtin.

Raven podtalnice je kritično padla in vanjo je vdrla morska voda in jo naredila neuporabno. Prav vsa pitna voda, pa tudi elektrika mora tako priti iz Izraela.

Ta je ob Sredozemski obali v zadnjih desetletjih zgradil vrsto razsoljevalnic in se praktično naredil neodvisnega od vodnih virov reke Jordan in padavin.

Neprestani spori so povzročili, da je Izrael onemogočil, da bi delavci iz Gaze prihajali na delo v Izrael.

Poleg tega je okoli in okoli postavil betonsko ograjo v višini 8 metrov, načičkano s stražnimi stolpi in bodečo žico. Tudi na meji z Egiptom.

Odgovor Hamasa je bil izgradnja mreže predorov pod Gazo. Ti pomenijo še eno podzemeljsko enklavo in so neskončni in neuničljivi kot nekakšno mravljišče.

Za povrh pa vodijo tudi na drugo stran v Egipt, v egiptovsko Rafo, iz katere se tihotapi vse, tudi orožje. Pa tudi na izraelsko stran.

Slednje je bilo tako moteče, da je Izrael v preteklih letih zgradil poleg obstoječega še en zid. Ta ne gre v višino, ampak v globino, do podtalnice z namenom preprečevanja kopanja predorov na izraelsko stran.

Kakršnakoli dejavnost v enklavi je neprestano nadzorovana z množico dronov, pa tudi z vojaškimi letali, ki vsakršno nevarnost izbrišejo z raketami. Izrael pa je znotraj palestinske skupnosti oblikoval še mrežo koloborantov, ki ga obveščajo o dogajanju na terenu.

V takšnih razmerah je opisovanje Hamasovega vpada v Izrael 7. oktobra 2023 kot nepredvidenega in kot spodrsljaj obveščevalnih služb čista izmišljotina.

Izprovocirani napad je “false flag” operacija, namenjen končni rešitvi vprašanja Gaze. Ta je enostavna: Gazo izprazniti palestinskega prebivalstva, svetovni javnosti pa s srce parajočimi zgodbami dogajanju na glasbenem festivalu, civilnimi žrtvami in ugrabljenci, prepričati da je to sprejemljivo.

V ta kontekst tako spadajo izjave ameriškega predsednika Donalda Trumpa in njegovega judovskega zeta in poslovneža Jareda Kushnerja, da se bo Gaza spremenila v mondeno sredozemsko letovišče. Ideja je bila pregnati Palestince v Egipt in od tam kamorkoli.

Pa se je zapletlo že prvi teden. Izraelska strran je preprosto nepravilno ocenila politični položaj v Egiptu.

Egiptovska oblast s predsednikom Sisijem na čelu se Palestincev na smrt boji. Na Sinaju imajo od nekdaj veliko težav z uporniškimi beduini, ki so mentalno drugačni od kmetov v dolini Nila.

Prihod dveh milijonov v vojni prekaljenih upornikov, bi znalo destabilizirati državo. Meja je ostala zaprta in je taka ostala do današnjih dni. V naslednjih dveh letih je bilo še kar nekaj idej, kaj storiti s Palestinci v Gazi: omenjalo se je, da bi Saudska Arabija odstopila del ozemlja, pa Južni Sudan in še kaj.

Nič od tega se ni uresničilo. Nauk te zgodbe je, da kaj podobnega ne bo mogoče izvesti tudi na Zahodnem bregu, kjer bi bila Jordanija pripravna tarča, kam izseliti Palestince in izvesti etnično čiščenje.

Zaprtje meja je povzročilo, da je Izrael navkljub vsemu vojno v Gazi: IZGUBIL.

V naslednjih dveh letih je bilo v Gazi ubitih vsaj 70.000 ljudi, od tega veliko število otrok in žensk, ranjenih je bilo vsaj 200.000 ljudi, v enklavi pa ni ostal nepoškodovan kamen na kamnu.

Od zahtev po razpustitvi Hamasa ni bilo nič. Takoj po prekinitvi sovražnosti v letošnjem oktobru je ta takoj v celoti obnovil civilno in vojaško oblast, in obračunal s kolaboranti.

V vseh teh letih ni bilo v Gazi, pa tudi ne v arabskem ali islamskem svetu, niti ene demonstracije, ki bi zahtevale vdajo Hamasa.

Pred letom 2023 bi bilo morda po kakšnem čudežu morda še mogoče kakšno sodelovanje z Izraelom.

Sedaj pa je v enklavi 2.3 milijona travmatiziranih ljudi, ki mislijo samo še na maščevanje. Morebitna razpustitev Hamasa ne bi pomenila nič. Ustanovil bi se Hamas 2 pod nekim drugim imenom in konflikt bi se nadaljeval.

Na drugi strani Izrael prikazuje dogajanje kot velik uspeh, saj so bili talci, tako živi kot mrtvi osvobojeni.

V izraelskem Knesetu so ameriškega predsednika Donalda Trumpa sprejeli s stoječimi ovacijami. Pa morda niso bile čisto osnovane.

Podroben pogled na izraelsko javno mnenje pokaže, da je bilo v vseh teh letih veliko demonstracij. Prav vse so bile usmerjene proti korumpiranemu Natanjahuju in v zahtevo po izpustitvi talcev.

Nobene od demonstracij pa niso vodili z zahtevo po prenehanju grozljivega početja nad Palestinci.

Uničujoče so bile tudi mednarodne posledice.

Izrael je skozi osemdeset let svojega obstoja svoje delovanje upravičeval s predstavljanjem vloge žrtve, ki so jo Judje v obliki Holokavsta doživeli v času nacizma.

Dogajanje v Gazi v zadnjih dveh letih dejanja Izraela predstavlja v drugi, neprijetni luči.

Ne kaj dosti drugače od nacistične Nemčije. Izrael je tako nepovratno izgubil simpatije sveta.

Končni rezultat: dve leti neskončnega pobijanja, spor nerazrešen, vse po starem.

Dogajanje v Ukrajini je na svetlo postavilo novo vojaško realnost. Še nekaj let nazaj so bila brezpilotna plovila okorne ptice, ki so se opotekale po zraku in katerih cena je bila previsoka za običajne proračune, tako zasebne kot državne.

V nekaj letih so to postale cenovno dostopni in izredno zmogljivi in nevarni vojaški stroji.

Primer je Jemen, Hutiji oziroma gibanje Ansar Allah.

Šiitsko gibanje, katerega člani so pripadniki arabski plemen in kateri gospodarstvo temelji na reji kamel in koz, brez kakršnegakoli problema pošilja brezpilotne letalnike proti Izraelu, ki leži kakih 2000 kilometrov bolj proti severu.

Večino teh dronov Izraela ne doseže. So ali sestreljeni, ali pa ne dosežejo svojih ciljev. Nekateri pa so uspešni in Izrael spremenijo v državo, v kateri neprestano tulijo sirene. Življenje pa napravijo ogroženo.

Istočasno plemenska zveza nonšalantno obstreljuje množico trgovskih ladij, ki skozi ožino Bab el-Mandeb plujejo proti Sueškemu prekopu.

Rezultat: štiri potopljene ladje, na desetine poškodovanih in upad prometa na tretjino prejšnega obsega. Posredovale so mednarodne sile. Brez uspeha.

Hutijem je mimogrede uspelo izstreliti raketo, vredno nekaj tisoč dolarjev, ki je padla v morje 200 metrov proč od jedrske letalonosilke Enterprise, vredne kakih 10 milijard dolarjev. Nesprejemljivo tveganje.

Nič kaj drugače ni s hipersoničnimi raketami. Njihov razvoj na zahodu se opoteka, v Rusiji, na Kitajskem, v Iranu in Severni Koreji, pa so očitno že nekaj običajnega.

Kot blisk hitrih plovil preprosto ni mogoče ustaviti. Vse to se je izkazalo pri uporabi Orešnika, Iskanderjev, Kinžalov in še bi se dalo govoriti.

Posledice njihove uporabe so se izkazale v času dvanajstdnevne vojne Izraela in ZDA proti Iranu v letošnjem juniju.

Iran je proti Izraelu izstrelil množico raket. Pretežni del teh raket so bile čisto navadne vabe.

Izrael po trditvah časnika Haaretz trdi, da jih je sestrelil 87%.

Vendar kaj ti to pomaga, če so tiste, ki so bile namenjene preboju trislojne protiraketne obrambe gladko prišle skozi in uničili precejšen del Tel Aviva.

Vzdrževanje protiraketnih ščitov je stalo 500 milijonov dolarjev dnevno in v prej kot dveh tednih, ko se vojna še niti ni razplamtela, je praktično zmanjkalo dragocenih protiraket, od katerih vsaka stane nekaj milijonov dolarjev.

Kot bi z mega topom poskušal uničiti zračno puško.

Za povrh pa za uspešno obrambo nujno potrebuješ 100% učinkovitost.

Na drugi strani nasprotnik namreč ni le državna oblast, ampak dostikrat neznan nasprotnik za katerega nikdar ne veš kaj je namestil na bojno glavo.

Vzdrževanje tovrstnih protiraketnih ščitov se je tako izkazalo kot predrago in ne zadosti uspešno.

Izrael se je tako po 80 letih svojega obstoja znašel v položaju, v katerm je resnično ogrožen.

Če je uničena Moskva, Teheran, Peking, nekaj sto kilometrov proč ustanoviš Novo Moskvo, Nov Teheran, Nov Peking in država ostane.

Izrael je majhna država: uničiš Tel Aviv in zgodba je končana.

Brez dvoma je Izrael del zahodnega sveta z vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi značilnostmi.

Danes, v dvajsetih stoletjih enaindvajsetega stoletja, se zdi, da je Zahod in “On rules based order” v zatonu.

Morda si to tudi zasluži, glede na to, kako si je nekaj stoletij ohranjal oblast: z vojnami in nečem drugim kot tako slavljeni svoboda in demokracija:

Prevlado seveda zagotavlja nadzor nad premoženjem, ta pa vojaško prevlado. Kako priti do njega? Prvobitna akumulacija kapitala je odgovor.

Ograjevanje polj in pašnikov v Angliji ob zori industrijske dobe je bil skromen začetek.

Kolonializem je naredil svoje. Pred njim je Kitajska predstavljala tretjino svetovnega gospodarstva, Indija četrtino.

Konec štirideset let, ko sta si izborili neodvisnost je ta odstotek padel pod 5 za Kitajsko in na 2% za Indijo. V Afriki in Južni Ameriki ni bilo dosti drugače.

V Afriki in Južni Ameriki ni bilo dosti drugače.

Prevlado seveda zagotavlja nadzor nad premoženjem, ta pa vojaško prevlado. Kako priti do njega? Prvobitna akumulacija kapitala je odgovor.

Ograjevanje polj in pašnikov v Angliji ob zori industrijske dobe je bil skromen začetek.

Prevlada finančnega kapitala. Svetovni družbeni proizvod v letu 2024 je znašal 113 tisoč milijard dolarjev, svetovni dolg pa 318 tisoč milijard dolarjev.

Zdrava pamet pove, da je nemogoče vrniti dolg, ki je obremenjen z obrestmi in predstavlja tvoje triletne dohodke.

Postavlja pa se vprašanje, od kod denar, da ga je bilo sploh mogoče posoditi? Ameriška centralna banka FED vsak mesec izda za 80 milijard dolarjev sredstev brez kritja.

To je spočetka monopoly denar, Fiat denar ali karkoli že, vendar postane realen denar, realen dolg, v trenutku, ko ga nekomu posodiš in ga je treba vrniti.

Oblikuje se dolžniška spirala in kaj ti pomaga svoboda in demokracija, če izgubiš finančno neodvisnost?

Velike besede pridejo na plano, ko govorimo o svobodi tiska in medijev. Pa je temu res tako? Digitalizacija in svetovni splet sta prinesla strm upad prodaje tiskanih časnikov in potrebe informativnega programa radia in televizije, saj je mogoče do potrebnih informacij priti z nekaj kliki po tipkovnici.

Posledično se mediji ne morejo živeti od prodaje svojega dela, ampak morajo viri priti od drugod. Tisti, ki daje ta sredstva, pa vpliva na tisto kar se piše in govori. S tem pa na javno mnenje.

Biti novinar v poplavi priročnih in ad hoc novinarjev je težko. Tako ni potrebna formalna cenzura. Subtilno usmerjanje in samocenzura so bistveno priročnejša sredstva nadzora.

Nevladne organizacije so danes tiste, ki usmerjajo javno mnenje. Vendar pa jasno pravilo družbe pravi, da “ni kosila, ki bi ga nekdo ne moral plačati”.

Nevladne organizacije se tako morajo financirati. Financirajo pa jih lahko le ali državne oblasti, ali pa zasebni donatorji.

Pa si poglejmo morda najbolj znano aktivistko: Greta Thumberg bo v kratkem imela 23 let. Ima srednjo šolo in nima dneva delovne dobe, saj je njen poklic aktivizem.

V Bangladešu šivilije za morda 100 eur plače mesečno, za šivalnim strojem sedijo po 10-12 ur dnevno, da lahko zahodnjaki po spletu naročamo potrebno in nepotrebno kramo.

Od kod torej Greti sredstva za življenje in aktivizem?

Za tiste najbolj uporne pa je izumljen sistem kompromata.

S potekom negativne selekcije se izbere ljudi, ki se jih da držati na vrvici. Najbolje na tak način, da nekje zadaj tisti, ki resnično odloča poseduje podatke, ki človekova dejanja prikažejo do neskončno sprevržene in popolnoma nesprejemljiva.

Pa si poglejmo najbolj sprevrženega od vseh: Jeffrey Epstein je oblikoval rajski otoček sredi Karibov, kamor je hodila na sprevržene orgije z mladoletnicami kopica najpomembnejših svetovnih voditeljev.

 

Pa se je v nadaljevanju izkazalo, da o kakšni diskretnosti ni bilo govora. Pa tudi da je glavni akter mrtev, ženska, ki je spravila afero na plan in poglavitna žrtev Virginia Giuffre pa tudi.

Tako vse kaže, da ni nobenih arhivov, nobenih prič, nobenih dokazov, nobenih žrtev in nobenih storilcev. Vsaj za javnost ne.

Pojavlja pa se vprašanje: če tako, zakaj pa potem v zaporu sedi ena izmed glavnih organizatork Ghislaine Maxwell?

• Svet se v zadnjih desetletjih bliskovito spreminja. Zdi se da se podirajo temelji nekdanjega sveta.

• Vladavina Zahoda se zdi ogrožena bolj kot kdajkoli v novejši zgodovini.

  Del Zahoda je prav gotovo Izrael, za katerega se zdi, da v tem trenutku obvladuje položaj.

  Že v stari Grčiji so imeli pripraven rek “Kronos je sicer star, a drži z mladimi”.

  Videli bomo, kaj prinaša prihodnost.