Burska koncentracijska taborišča: Britanci kot iznajditelji industrijskega uničevanja človeštva

Zgodovina človeštva je (tudi) zgodovina neprestanih vojn in velikih grozodejstev. Vso znano zgodovino zaznamujejo številna obdobja neprestanih konfliktov.

Tudi nepredstavljiva grozodejstva. Vendar pa šele 20. stoletje prinese uničevanje prebivalstva na organiziran, industrijski način.

Do tega časa so se množični poboji in iztrebljanja seveda dogajala, a na sporadičen, neorganizirani način.

Koncentracijska taborišča so prav gotovo klasični primerek tovrstnega organiziranega zločinskega početja.

Kot že ime pove, tovrstna taborišča so namenjena etičnemu čiščenju, koncentraciji prebivalstva ne glede na starost in spol ter po možnosti njihovega uničevanja.

Kršenju človekovih pravic v tisti prvobitni podobi z namenom doseganja političnih in vojaških ciljev.

Današnji prispevek je namenjen temu, da se ugotovi, kdo se je prvi spomnil tovrstnega sprevrženega ravnanja.

Če bi vprašali običajnega človeka z ulice, bi bili odgovori najverjetneje enoglasni: tovrstnega početja so se spomnili komunisti s sibirskimi gulagi, nacisti z uničevalnimi taborišči.

Tako nekako za rezervo, bi v poštev prišli še Turki s svojimi iztrebljanji Armencev, pa kakšni Rdeči Kmeri s svojimi Polji smrti in še bi se dalo naštevati.

Resnica je nekoliko drugačna. Tovrstnega početja so se čisto »slučajno« spomnili na Zahodu.

V državi, ki velja za »svetilnik« demokracije, človekovih pravic in pravne države. No ja, recimo.

Imenuje se Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. Početja so se spomnili v času, ko v Britanskem imperiju sonce ni nikdar zašlo, saj se je razprostiralo po vsem svetu.

Zgodilo se je v današnji Južnoafriški republiki, v času Druge burske vojne v letih 1899-1902.

Jug Afrike ima vsekakor zanimivo zgodovino. Evropejcem je postal zanimiv konec 15. stoletja, ko so Portugalci odkrili morsko pot do Indije in s tem naredili konec muslimanski posredniški trgovini s Kitajsko in Indijo.

Že v začetku 17. Stoletja so se v boj za prevlado na svetovnih morjih vključili Nizozemci.

Ustanovili so svojo Vzhodnoindijsko družbo katere osnovni namen je bil vzpostavitev svetovnega trgovskega imperija.

Tovrstni pomorski imperij je potreboval oporišča v katerem je bilo mogoče popravljati ladje, poskrbeti za počitek posadk in poskrbeti za oskrbo z zalogami hrane in vode. Eno takšnih je bilo v zalivu Table bay, na mestu, kjer je danes mesto Capetown.

Kolonija Cape je cvetela in se širila.

Njene začetne meje so se ustalile na reki Great fish river. Tovrstno početje seveda ni bilo zavito v celofan, ampak polno grobosti.

Evropski naseljenci, v večini nizozemski, nemški in francoski protestantje, ki so se začeli imenovati s skupnim imenom Buri (kmetje) so nekako spotoma zasužnjili domače črnsko prebivalstvo.

Vse skupaj je bila svinjarija, a to so bili časi, ko je bilo tovrstno početje nekaj normalnega: preprosta pravica močnejšega.

Buri so nekje vmes pozabili na svoj izvor in postali beli Afričani, Afrikanerji.

Tak status jim priznavajo tudi črnska ljudstva kot ljudem, ki jim je Afrika postala dom.

Navkljub vsemu so z afriškimi ljudstvi vzpostavili bolj človeške odnose, kot dostikrat popolnoma neprizanesljive kolonialne sile.

Napoleonove vojne stoletje kasneje so prinesle spremembo. Prinesle so vladavino Velike Britanije na svetovnih morjih.

Nizozemci so se morali posloviti. Hočeš nočeš so Britanci zasedli Kapsko kolonijo in si Bure podredili. Oboji so bili dediči evropske kulture, a v biti precej različni.

Buri so bili predvsem kmetje, Britanci pa trgovci, vojaki, industrialci in rudarji.

Sobivanje ni bilo posebej uspešno in že po nekaj desetletjih se je precejšen del Burov odločil, da se odseli proti severu, stran od britanske vladavine.

Stran od vladavine, s katero so imeli kopico neprijetnih izkušenj.

Selitev je dobila ime Die Groot trek in njeni izvajalci so bili Voortrekkerji (Pionirji).

V nekaj desetletjih so zunaj britanskega vpliva na področju današnje osrednje Južnoafriške republike ustanovili vrsto pionirskih držav kot so Oranje, Transvaal in Natal.

Selitev tudi približno ni bila miroljubna. Že stoletja so se namreč z obrobja Kongovske kotline proti jugu selila bantujska plemena.

Pod vodstvom zulujskega voditelja Shake Zuluja, afriškega Napoleona, so Zuluji na spornem področju ustanovili svojo državo.

Njegovi nasledniki niso bili kos evropskemu orožju in Burske države so se obdržale.

To seveda ni šlo zlahka, obe strani sta uporabljali vojno kot način doseganja svojih ciljev. Zadeva ni črno bela.

Tako belci kot črnci so uporabljali brezobzirno nasilje, da bi si oblikovali svoj življenjski prostor.

Prvotni prebivalci, kot so Hotentoti in Bušmani so vlekli najbolj kratko: z brezobzirno silo so jih eni in drugi pregnali iz rodovitne dežele v puščavo.

Kolonializem je potrebno gledati z različnih zornih kotov.

To ni bila le groba sila posameznih držav, ki so ustvarjale svoj imperij na račun drugih narodov. Industrijska revolucija 19. stoletja je bila brezobzirna. Tudi do lastnih ljudi.

Z domov je pregnala množice obupanih ljudi in jih stlačila v mesta, kjer so od jutra do večera garali v tovarnah in živeli v nemogočih razmerah. Svoje je doprinesla še velika demografska rast: vedno večje množice obupanih ljudi so po vsem svetu iskale svoje mesto pod soncem: brezobzirno tudi na račun drugih.

Prav to se je zgodilo tudi v Južni Afriki.

Britanski naseljenci v Kapski koloniji so v iskanju rodovitne zemlje, dela v rudnikih in pri gradnji vedno novih železnic sledili Burom v notranjost Afrike.

V Prvi burski vojni v letih 1880-81 so se Buri še ubranili britanskega pritiska.

Formalno so sicer priznavali britansko oblast, a dejansko sta burski državi Transvaal in Oranje ohranili svojo samostojnost.

Za dvajset let. Konec stoletja so na področju burskih držav odkrili zlato in diamante. Nekaj kar Burov kot kmetov ni niti zanimalo. Rudno bogastvo, pa je z neustavljivo silo privlačilo nove naseljence, ki so vdirali na bursko področje.

Buri so se povezali z Nemci v bližnji Jugozahodni Afriki, današnji Namibiji.

Na noge so spravili vojsko 60.000 mož, ki so predstavljali praktično vse odraslo bursko prebivalstvo moškega spola. Leta 1899 je izbruhnila vojna in spočetka je ta bila burski uspeh, saj so v nekaj bitkah premagali britansko vojsko in oblegali oskrbovalne točke kot na primer mesto Mafeking.

V nadaljevanju so Britanci sneli rokavice in vojna je postala umazana. Poveljstvo sta prevzela lord Kitchener in Lord Roberts in se odločila za izvajanje politike požgane zemlje.

V letu 1900 so Britanci s svojo daleč številčnejšo vojsko prevzeli pobudo in vdrli na burska področja. Kar naenkrat je v vojni sodelovalo pol milijona britanskih vojakov.

To ni bila vojska zmagovitega korakanja, mahanja z zastavami in prepevanja domoljubnih pesmi. Kot vsaka vojna je pomenila vsesplošno pobijanje in uničevanje vsega kar je prišlo pod roko.

Pojavila pa se je težava. Bursko prebivalstvo je enodušno podpiralo svojo vojsko.

Ta se je na neskončnih širjavah Afrike odločila za gverilsko vojskovanje in Britancem povzročala neverjetne preglavice.

Burske kmetije so vojakom pomenile varno zavetje in vir oskrbe za nadaljevanje vojne. Prav vsaka burska kmetija, vsaka vas, je pomenila oporišče burski vojski.

Burski vojski, ki so jo podpirala tudi domorodna plemena. Po logiki: bolje sprejeti manjše zlo (Bure) kot veliko (Britance).

Zahodne sile so se in se še vedno prikazujejo kot nosilci višje kulture, ki naj bi od njih prehajala na državljane tretjega sveta.

Oni sami pa naj bi kot svetilniki kulture do tovrstnega početja imeli nekakšno nadnaravno pravico.

Po neki perfidni logiki ta teorija nekako drži (ali pa tudi ne) med ameriškimi Indijanci, črnskimi plemeni in aboridžini, a v Južni Afriki temu ni bilo tako.

Nasprotniki so bili Buri, ki so bili v vsakem pogledu nosilci evropske kulture in za povrhu še belci.

Kar naenkrat se je izkazalo, da je govoričenje o širjenju višje kulture neosnovano in da gre za klasični boj za oblast in naravne vire kapitalističnega sveta.

Buri so bili kar naenkrat deležni enakih metod, kot so jih bila že desetletja deležna domorodna plemena.

Britanske sile so sistematično požigale kmetije in vsepovsod po deželi na strateških točkah postavljale majhne trdnjave, block houses.

Da bi preprečile oskrbo, so pobijale živino in požigale polja. In kot najpomembnejše, z domov so pregnale praktično celotno bursko prebivalstvo in jih nastanile v koncentrancijskih taboriščih.

Etnično čiščenje v svoji najpopolnejši obliki, posvečeni zmagi v vojni, ne glede na žrtve nasprotnika.

Pogled na spisek izgub je strašljiv. Britanska vojska je utrpela preko 100.000 mrtvih, bolnih in ranjenih.

Na drugi strani pa je burska vojska utrpela borih 6.000 padlih. Je pa zato precej bol strašljiv na burske civilne žrtve.

V koncentracijskih taboriščih je umrlo 27.000 burskih žena in otrok, za povrh pa še 20.000 domorodcev, ki so v vojni stali na burski strani. Gre za preprosto vojni zločin, za katerega nihče nikdar ni odgovarjal.

Koncentracijska taborišča so bila organizirana na industrijski bazi.

Petinštirideset jih je bilo za Bure, 64 za domorodce. Skupaj je bilo v njih interniranih 154.00 ljudi. Žensk in otrok, da ne bi bilo dvoma.

V njih so vladali strašljivi življenjski pogoji, pomanjkanje hrane, pustošile pa so tudi nalezljive bolezni.

Vsak, ki je bil kdajkoli v Afriki si lahko na prvi pogled predstavlja, da preživetje v šotorskih naseljih znotraj bodeče žice, v afriških klimatskih razmerah, ni bilo enostavno.

Britanski odnos: na razmere so se požvižgali. Važna je bila zmaga v vojni.

Dejstvo je, da vojna posvečuje sredstva. Umazane metode so delovale. Leta 1902 je britanska vojska odločilno zmagala v opustošeni deželi.

Vojna je stala 211 milijonov funtov, kar bi v današnjih cenah znašalo kakih 25 milijard evrov.

Za vojno se očitno vedno najde denar.

Toliko v razmislek današnjemu prizadevanju NATO pakta za 5% obrambne proračune držav članic.

Preprosto gre za oborožitveno dirko, ki bo v Evropi pomenila razpad socialne države po ameriškem vzoru, tehnološki zaostanek v primerjavi s preostalim svetom in potencialni izbruh Tretje svetovne vojne.

Rusi kot nasprotniki Evrope in Kitajci kot nasprotniki Američanov, se nekako ponujajo sami po sebi.

Kot da se iz zgodovine, tudi iz burski vojn, nismo ničesar naučili. Po vsem tem pa nam še vsega polni in siti politiki še pridigajo, da so tovrstna dejanja namenjena v naš blagor.

Po koncu vojne je bil med obema stranema sklenjen Sporazum iz Vereeniginga.

Ta je pomenil vključitev burskih področij v Južnoafriško unijo in s tem v Britanski imperij.

Konec vojne navkljub vsem grozodejstvom pomeni pomiritev med obema skupinama belskega prebivalstva.

Pomeni pa tudi rasno segregacijo, ki se je končala šele v 90-tih letih prejšnjega stoletja.

Dandanes so se vloge zamenjale. Belska populacija je v državi, ki se opoteka pod naraščajočim nasiljem in slabo upravo, vedno bolj ogrožena in že se pojavljajo prvi, tokat beli begunci, ki beže pred dogajanjem v svoji domovini.

»White lives matter«, bi se glasil parafrizirani slogan, za katerega pa mainstream mediji ne kažejo kaj dosti zanimanja. Dokler se neprijetne stvari dogajajo drugim, daleč stran, je to mogoče ignorirati.

Nikoli pa seveda ne več, kdaj se posledice zgrešenih dejanj in odločitev ne znajdejo na tvojem dvorišču.

Pričujoči prispevek je namenjen prikazu, da je politika polna velikih besed. Podroben pogled na dejanja teh ljudi, pa nam pokaže drugačno zgodbo.

Ko stvari postanejo resne, ljudje, ki nas hranijo z lepimi besedami in obljubami pokažejo svojo resnično naravo.

Koncentracijska taborišča burskega prebivalstva izpred dobrega stoletja so primer takšnega početja, ki se lahko ponovi kjerkoli.

Tudi s strani držav, ki se deklarirajo kot demokratične, svobodoljubne in odprte za vse.

Če že tako pravijo.