Izrael – dežela, ki lahko vrže svet s tečajev (1)

Že stoletje je Bližnji vzhod ena izmed najbolj nevralgičnih točk sveta.

Področje na stičišču treh celin, Azije, Afrike in Evrope, sestavlja kopica držav, ki imajo med sabo kompleksne odnose.

Karkšnikoli so že ti odnosi, ti zbledijo v odnosu do države, ustanovljene 14. maja 1948.

Izrael na področju Bližnjega vzhoda, pa tudi celotnega sveta predstavlja nekaj posebnega.

Judje pojmujejo Izrael kot svojo domovino, ta pa je tudi »Obljubljena dežela« katero jim je v varstvo dal Bog.

Imajo svoj prav in od tega ne odstopajo. Ne glede na posledice za ljudi okoli sebe.

Judje so najmanjša od treh monoteističnih verstev, ki jih predstavljata še krščanstvo in islam. Vsi skupaj si delimo istega Boga, ki pa nosi različna imena: Jahve, Jezus in Alah.

Vsa tri verstva si delijo isto kulturno tradicijo, ki se je začela z legendarnim prednikom po imenu Abraham. Od te točke naprej si vse skupaj predstavlja vsak po svoje in iz svojega vidika.

Zadeve peljejo v smer, da človek začne resno razmišljati v smeri »Kaj je bilo prej, jajce ali kura?«.

V seriji člankov, pričujoči je prvi,  si poglejmo. kako je prišlo do  nastanka nenavadne države in kakšne so bile vloge posamičnih akterjev.

Nihče ne igra pozitivne vloge, vsakdo je zaverovan v svoj prav in ta prav želi vsiliti celotnemu svetu.

Postalo je že običajno, da si vsakdo, ki ne sledi slepo uveljavljeni »resnici« prav hitro prisluži slabšalno oznako in ravnanje v smislu »najprej diskreditacija, nato likvidacija«.

Abraham naj bi bil prav tisti, ki je utemelil zavezo med Človekom in Bogom, ki je temelj vseh treh verstev.

Zmolite Očenaš in vse vam bo jasno: Človek bo častil Boga in ta mu bo nudil varstvo in odrešenje.

Abraham je morda praoče judov, a po biblični tradiciji sploh ne izhaja iz dežele, ki se danes imenuje Izrael.

Človek, za katerega ne obstaja prav noben dokaz, da je kdajkoli živel, je bil rojen v bližini sumerskega mesta Ur v spodnji Mezopotamiji, današnjem južnem Iraku in sicer pred približno 4.000 leti.

Po božji volji je v starosti 75 let skupaj s svojo družino zapusti dom in se odpravil v »Obljubljeno deželo«. Kaj pa pravzaprav je ta obljubljena dežela? Geneza, ena od petih Mojzesovih knjih, pravi da je to dežela od reke do reke. Od Nila do Evfrata.  

Po precejšnjih težavah je Abraham dobil dva potomca. Izak velja za praočeta Judov, Ismael Muslimanov. Paradoksalno. Današnji spor je spor med potomci bratov.

Bolj konzervativne ocene »Obljubljeno deželo« omejujejo na Kanaan. Deželo, ki je približno omejena z današnjimi mejami Izraela in Palestinskih ozemelj.

Obljubljena dežela ob prihodu Izraelcev tudi približno ni bila prazna. Naseljena je bila s številnimi ljudstvi kot Keniti, Keniziziti, Kadmoniti, Hetiti, Periziti, Rephaiti, Amoriti, Kananci, Girgašiti in Jebusiti.

Abrahamova družina si je, čeprav prišlek, tudi lastila lastninsko pravico v deželi. Prav to pravico zagotavlja in zagovarja še danes.

Grobnica očakov pod mošejo v Hebronu služi temu namenu.

Abraham je grobnico kupil za svojo družino in iz tega tudi izhaja: V Obljubljeni deželi smo na svojem.

Že od samega začetka izhaja, da se Judje v Obljubljeni deželi niso naselili brez odpora.

Enako kot vsi drugi narodi tega sveta so si morali svoj prostor pod soncem izboriti, tudi na račun drugih. Obljubljena dežela tako nikdar ni bila prazna.

Legenda pravi, da so se Judje zaradi zaostrenih podnebnih pogojev izselili v Egipt od koder jih je nazaj v obljubljeno deželo popeljal prerok Mojzes.

Ni prav nobenih dokazov, da je biblijska oseba kdajkoli obstajala.

Zanimivo pa je dejstvo, da naj bi bil Mojzes najdeni otrok, ki je odraščal na dvoru faraona in bil del najvišje aristokracije v deželi.

Jude je popeljal iz Egipta in postavil temelje judovske identitete in vere šele po tistem, ko se je z umorom popolnoma onemogočil.

Judje so po legendi 40 let živeli na robu obljubljene dežele, saj je bila Obljubljena dežela naseljena s semitskimi Kanaanci in so si pot vanjo utrli šele Mojzesovi nasledniki.

Središče njihove naselitve je bil v Judejskem hribovju na področju okoli Jeruzalema in Zahodnega brega, oziroma v Judeji in Samariji.

Prav to dejstvo priliva olja na ogenj današnjega spora med Judi in Palestinci in obrazloži, zakaj si Judje tako zelo prizadevajo poseliti Zahodni breg.

Nekaj podobnega je tudi Jeruzalem, v dobesednem prevodu, kot v posmeh, pomeni Mesto miru.

Judje so bili predvsem živinorejci in si kot nomadi nikakor niso uspeli osvojiti mesta Kanaancev, pripadnikov plemena Jebus, po imenu Jebus.

Po judovski tradiciji je to po dolgem prizadevanju uspelo šele kralju Davidu okoli leta 1000 pred našim štetjem.

Kot zanimivost. Prva prestolnica Izraela ni bila na področju današnjega starega mesta Jeruzalem, ampak nekaj sto metrov južneje, na področju Davidovega mesta, oziroma na področju današnjega palestinskega predmestja po imenu Silwan.

Njegov sin, biblični kralj Salomon, je postavil okoli leta 950 pred našim štetjem Prvi jeruzalemski tempelj.

Prvi tempelj naj bi stal na področju Tempeljskega griča, danes v jugovzhodnem vogalu starega Jeruzalema. Področje je izredno občutljivo, saj gre za duhovno središče vseh treh verstev.

Arheološka izkopavanja niso dovoljena, a dejstvo je, da do današnjega dne ni bilo najdenih nobenih ostankov iz tega obdobja.

Biblična tradicija pravi, da je enotno judovsko kraljestvo po njegovi smrti razpadlo na severni Izrael in južno Judejo.

Severno kraljestvo je bilo uničeno okoli leta 720 pred našim štetjem in je povzročilo izginotje 10 izmed 12 judovskih plemen.

Preživeli potomci so Samarijani. Majhna monoteistična skupnost, ki danes šteje borih 800 članov. Del jih živi na Zahodnem bregu, preostali v matičnem izraelu.

Južno kraljestvo je zdržalo do leta 587 pred našim štetjem, ko so ga zavzeli Babilonci in uničili tako Jeruzalem kot tudi Prvi tempelj.

Leta 537 pred našim štetjem je konec Babilona povzročil perzijski kralj Kir in Judom dovolil vrnitev. Eno izmed prvih dejanj Judov, ki so se vrnili iz Babilonskega suženjstva je bila postavitev Drugega templja, ki je bila dokončan leta 515 pred našim štetjem.

Judje so pod perzijsko vladavino živeli do osvojitev Aleksandra Makedonskega, ki je konec 4. stoletja naredil konec Ahemidskemu imperiju.

Sožitje Grkov in Judov ni trajalo dolgo, saj sta leta 167 pred našim štetjem Matatija in njegov sin Juda Makabejec sprožila upor proti Selevkidom in helenističnim Judom.

Ta je bil uspešen in se je nekaj let kasneje  končal s ponovno posvetitvijo templja. Ponovno je bila vzpostavljena judovska država pod dinastijo Hasmonejcev in nato dinastijo Herodov.

Prvo stoletje je pomenilo vsidranje Rimljanov na Bližnjem vzhodu, a Judovska klientelna država se je obdržala.

Je pa helenistično obdobje pomenilo tudi veliko skušnjavo pravovernim Judov. Koristi helenističnega sveta so bile očitne in so neprestano majale vero pravovernim Judom.

Pravoverni Judje se preprosto niso želeli vključiti v konglomerat narodov, ki so sestavljali imperij.

Pojavila se je nasprotje med njimi in Goji, torej vsemi, ki niso bili Judje. Pomenilo pa je to obdobje hitre demografske rasti Judov, ki so se razselili po vsem Rimskem imperiju in tudi preko njegovih meja v Partsko kraljestvo ter oblikovali svoje zaprte skupnosti.

Rimski imperij na svojem vrhuncu štel med 65 in 75 milijoni prebivalcev, Judje pa kakih 7 milijonov. Tako velika skupnost se seveda počuti močno in razmišlja s svojo glavo ter se ne podreja. Vedno in povsod ljubosumno varuje svoje identiteto.

Kje so v tem času Arabci, ki danes štejejo kakih 500 milijonov pripadnikov in se njihov življenski prostor razprostira od Maroka na zahodu do Omana na vzhodu? 

Na področju današnjega Izraela jih preprosto ni bilo. Judje v tem času niso več govorili hebrejsko, ampak aramejsko in grško.

Precejšnje število etnični Grkov je živelo ob obali, poleg tega pa še vrsta semitsko govorečih ljudstev, ki so govorili aramejsko.

Arabci: takrat so živeli le še na Arabskem polotoku kot nepomembna nomadska skupnost.

Njihova najbolj organizirana oblika so bili Nabatejci, ki so na področju današnje Jordanije in severozahodne Saudske Arabije oblikovali trgovsko državo.

Judje nikakor niso sodili v večkulturni Rimski imperij. Preprosto so bili posebni in svoja lastna skupnost, ki se ni ozirala na druge.

Rimljani pa so tudi bili ljudje, ki niso trpeli odpor. Spopad je bil neizogiben in se je za Jude končal s katastrofo.

V prvi vojni, Velikem uporu 66-70 našega štetja so Judje izgubili svojo državnost, uničen je bil drugi tempelj, a so se na področju današnjega Izraela ohranili kot večinski narod, nedotaknjene pa so ostale tudi njihove skupnosti v imperiju.

Precej hujše posledice je prinesla Kitova vojna v letih 115-118.

Rimski imperij pod cesarjem Trajanom se je zapletel v orjaško vojno s Parti.

Vojne (111-117) kar ni hotelo biti konec, precejšen del rimske vojske pa se je znašel v resnih težavah na področju današnjega Iraka, sredi Partskega imperija.

Za njihovim hrbtom pa je tako nastal vakum moči. Položaj so Judje po dveh generacij čakanja na povračilo izkoristili, se povezali s Parti in sprožili upor, ki je zaobsegel praktično vse njihove skupnosti v imperiju.

Rimska vojska se je čudežno izvlekla iz Partskega imperija in povračilo Judom, ki ga je izpeljal vojskovodja Quitos, po katerem je druga rimsko-judovska vojna dobila svoje ime, je bilo strašno.

Judovske skupnosti, ki so predhodno pustošile po imperiju, so bile praktično izbrisane.

Rimska oblast je bila po zatrtju upora bistveno bolj previdna.

Preprosto niso želeli pustiti, da bi Judje dobili čas, da se ponovno postavijo na svoje noge.

Želeli so preveriti, da do ponovnega upora ne bi prišlo in videti, ali so se preživeli sposobni in željani vključiti v življenje imperija.

Judom so postavili nekaj zahtev, ki bi razgalila njihove namene.

Tako so v času cesarja Hadrijana na mestu Jeruzalema postavili grško kolonijo Aelija Capitolina in na mestu ruševin Drugega templja tempelj posvečen Jupitru.

Judom so prepovedali enega od očitnih simbolov svoje vere: obrezovanje. Od njih pa so tudi zahtevali, da se podredijo rimskemu cesarju kot božanstvu.

Judje so bili s temi zahtevami stinjeni v kot. Upoštevanje teh zahtev je bila namreč enaka odpovedi nacionalni identiteti.

Odpoved veri z opustitivjo Templja, z opustitvijo obrezovanja svoji identiteti in s čaščenjem božanskega cesarja čaščenje drugih bogov.

Odgovor je bil Upor Bar Kohbe (132-136), ki je potekal bolj ali manj iz obupa in se končal z nacionalno katastrofo.

Število Judov je s 7 milijonov upadlo na 1 milijon, prepovedano jim je bilo bivanje v Jeruzalemu in Judeji, kot samostojni politični dejavnik preprosto niso več obstajali. Kot skupnost so se obdržali le na severu v Galileji.

Iz nekdaj cvetoče dežele je nastala opustošena zemlja. Število prebivalcev na področju današnjega Izraela in Palestinskih ozemelj je z 1.5 milijona upadlo na dvesto tisoč.

Rimljani so ustanovili novo provinco in poizkušali izbrisati spomin na Jude.

Imenovali so jo Palestina. Ta nima nobene povezave z Islamom ali Arabci, ampak se imenuje po Filistejcih, potomcih Pomorskih ljudstev, ki so v antičnem času imeli lastno državo med Rafo, Gazo in Ašdodom v jugozahodnem delu današnjega Izraela.

V tem času se je po Rimskem imperiju začelo širiti krščanstvo in kar naenkrat so bili Judje na področju današnjega Izraela po stoletjih spet manjšina.

V letih tik pred nastopom islama, pa sta se Bizantinsko cesarstvo in Sasanidski imperij v začetku 7. stoletja ponovno zapletla v dolgoleto in izčrpljujočo vojno. Judje so ponovno izbrali napačno stran, saj je Bizanc zmagal, oni pa so bili pregnani še iz Galileje.

Vzpon Islama je na Bližnji vzhod prinesel temeljito spremembo. Nasledniki preroka Mohameda, štirje pravoverni  kalifi Rašidunske dinastije so prinesli vladavino muslimanov, ki se je z izjemo stoletja in pol križarskih vojn in zadnjega stoletja ohranilo skozi tisočletje in pol.

Sveta knjiga Muslimanov Koran je napisana v arabščini in kot uradni jezik osvajalcev se je iz zakotnega jezika nomadov razširila po precejšnem delu sveta.

Čisto mimogrede. Mošeja Al Aksa (oddaljena) je nekdanja cerkev svete Marije, Tempelj na skali (napačno Omarjeva mošeja) stoji nad skalo. kjer je Abraham po božji volji želel darovati Izaka, v času križarjev je bila krščanska cerkev.

Ves Tempeljski grič stoji na mestu 2. Judovskega templja.

Prav od tu je Mohamed po Alahovi volji na svoji kobili za eno noč odjezdil v nebesa.

Del Tempeljskega griča je Zahodni zid kot ostanek judovskega templja, v mestu pa je tudi Cerkev Kristusovega groba.

Muslimani tudi približno niso nastopali v rokavicah.

Ob njihovem prihodu je bila Palestina krščanska dežela.

Že prav kmalu ni bila več in to se je ohranilo ves čas njihove vladavine.

Judje kot skupnost so se tudi v Srednjem veku ohranili.

Vendar pa so sedaj postali ljudstvo brez dežele.

Do njih so tako kristjani in muslimani od nekdaj čutili veliko odpora in nezaupanja.

Posledično so bili izrinjeni stran od lastništva zemlje, ki je takrat predstavljala sredstvo preživljanja kakih 95% celotnega prebivalstva.

Posledično so se začeli ukvarjati s posojanjem denarja in kot izredno usposobljene osebe, kot upravitelji premoženja in posestev veleposestnikov.

Tovrstno ravnanje seveda ni povečalo njihove priljubljenosti.

Obresti na posojen denar so bile vedno astronomske in so davile posojilojemalca, pa naj je bil to zasebnik ali država.

Kot upravitelji posestev pa so pridobili podoben sloves.

Lastniki posestev so živeli v Moskvi, Sankt Petersburgu, Varšavi ali Lvovu, daleč stran od svojih posestev iz katerih so želeli potegniti največ kar se je dalo.

Judovski upravitelji posestev pa so živeli na posestvih in so izvajali politiko svojih gospodarjev, to je krščanskih in muslimanskih veleposestnikov. V očeh kmetov so bili oni izkoriščevalci in ne dejanski dejanski lastniki, ki so bili daleč proč.

Prišlo je do sindroma psa, ki se ga tepe s palico.

Pes namreč vidi palico, ki ga tepe, ne pa človeka, ki jo nosi v rokah.

Tako se v obupu zapodi v palico in ne za vrat nosilca.

Judje so tako (dostikrat) uživali izredno negativen ugled.

Njihova naselja, geti, so bili običajno v bližini vojašnic oblasti, ki je skrbela za njihovo varnost. V trenutku notranje nestabilnosti tega varstva ni bilo več in prva stvar, ki so jo storili izkoriščani prebivalci ko trde roke oblasti ni bilo več, so bili pogromi proti Judom.

Konec srednjega veka so se oblikovali tri glavne skupine Judov.

Aškenaziji so potomci nemških Judov in so živeli v Centralni in Vzhodni Evropi.

Sefardi so potomci španskih Judov in čeprav so po izgonu leta 1492 živeli večinoma na področju Osmanskega imperija so med seboj večinoma govorili Ladino, sredjeveško španščino.

Mizrahiji so Judje, ki so od nekdaj živeli med muslimani.

Med seboj so običajno govorili jezike svojih gostiteljev.

Hebrejščina? V tem času je to bila že mrtev jezik.

Ostale judovske skupnosti kot etiopski, indijski in kitajski Judje v celotni skupnosti niso pomembne.

16. stoletje je v Palestino prineslo novega gospodarja.

Osmanski sultan Selim I je leta 1516 porazil egipčanske Mameluke in vzpostavil turško vladavino, ki je trajala do konca 1. svetovne vojne.

Turška vladavina je pomenila dno gospodarskega in družbenega razvoja.

V sredini 16. stoletja je celotno prebivalstvo področja dnašnjega Izraela in Palestinskih območij upadlo na borih 156.000 prebivalcev.

Od tega števila je bilo borih 5.000 Judov in 6.000 kristjanov.

Preostalo so bili muslimani. Dve stoletji kasneje, leta 1800 ni bilo kaj dosti drugače.

Celotno prebivalstvo je naraslo na 275.000 ljudi, od tega je bilo 7.000 Judov, 22.000 kristjanov, vse preostalo so bili muslimani.

Za primerjavo. Vse prebivalstvo Jeruzalema je živelo v štirih četrteh (armenski, krščanski, judovski in muslimanski)  znotraj obzidja in ni preseglo 20.000 prebivalcev.

Dandanes ima Jeruzalem milijon prebivalcev.

Leta 1890 je morda zadnje leto preden se je začel že drugo stoletje trajajoči Palestinsko-Judovski spor. Do tega leta je celotno prebivalstvo naraslo na 532.000 oseb.

Od tega števila je bilo 43.000 Judov in 57.000 arabskih kristjanov. Ostali so seveda Muslimani.

Judje so se svojega nevzdržnega položaja predvsem v zahodnoevropejskih družbah še kako zavedali. Pojavile so se številne ideje, kako naprej. V osnovi so prevladovale dve, saj ohraniti dosedanji položaj ni vodilo nikamor.

Prva je bila, da bi se v celoti integrirali v dosedanje družbe, kar bi pomenilo izgubo judovske identitete.

Drugo možnost je predstavljalo Zionistično gibanje. Predstavljal ga je Theodor Herzl kot prvi voditelj gibanja. Leta 1896 je predstavil deklaracijo »Der Judenstaat«.

V njej je predlagal ustanovitev samostojne judovske države in s tem razrešitev »judovskega vprašanja« ter ohranitev judovske identitete.

Pojavilo se je vprašanje, kje naj bi judovska država bila.

Theodor Herzl je predlagal Ugando, a to nikdar ni bila resna izbira. V judovski zavesti je bila Obljubljena dežela, Palestina, današnji Izrael, vedno edina resna opcija.

Težava je bila, da je bila da je bila Palestina tedaj del Osmanskega cesarstva in v veliki meri poseljena z Arabci, to je Palestinci, ki do Turkov nikdar niso bili naklonjeni, saj so jih že štiri stoletja pojmovali kot okupatorje.

In to navkljub temu, da so eni in drugi muslimani.

Judje se na to niso kaj dosti ozirali, saj je bila v njihovi očeh edini namen ustanovitev judovske države v Palestini, ne glede nato, kdo ima trenutno deželo v lasti.

Pojavilo se je stališče »Dajte domovino brez prebivalcev, ljudem brez domovine«.

Nerodna reč pri vsem skupaj je bila, da je bila Palestina v tem času že poseljena in 92 % teh prebivalcev je bilo Palestincev in ne judov.

Selitev je potekala v valovih. Novi naseljenci so po vsej deželi legalno ali nelegalno ustanavljali nove naselbine in skrbno varovali svojo identiteto.

Ta se je izražala tudi z ustanovitvijo moderne hebrejščine. Njen avtor je bi Elizer ben Yehuda.

Valovi selitev so se in se še imenujejo Alija.

V prvi med leti 1882-1903 se je priselilo 25.000 judov pretežno iz Rusije in Romunije. 

Drugi val selitev je potekal v letih 1904-1914. To je bilo 40.000 judov iz Rusije. 

Tretji val je potekal v letih 1919-1923 in je prinesel novih 40.000 judovskih naseljencev iz Vzhodne Evrope.

Četrta selitev v letih 1924-1928 je prinesla novih 82.000 iz Poljske, Rusije, Romunije in Litve. Peta v letih 1929 -1939 več sto tisoč novih naseljencev.

Leta 1931 je Palestina ponudila naslednjo demografsko sliko: v deželi je bilo 175.000 judov, 89.000 kristjanov in 760.000 muslimanov. Skupaj torej 1.033.000 prebivalcev.

Leto 1947 pa je ponudilo že precej drugačno sliko.

Skupno število prebivalcev je bilo 1.970.000, od tega 143.000 kristjanov, 1.181.000 muslimanov in 630.000 judov.

Judje so tik pred razglasitvijo neodvisnosti in ustanovitve nove države šteli približno tretjino prebivalstva.

Pomembna je bila tudi politična podpora.

Leta 1917 je britanska vlada izdala Balfourjevo deklaracijo, ki je Judom objubila oblikovanje samostojne judovske države.

Spet enkrat: kolonialna sila je obljubljala nekaj, kar sploh ni bilo v njeni lasti ne da bi se kakorkoli ozirala na dejanske prebivalce.

Vse to seveda ni šlo zlahka in brez odpora.

Arabsko, palestinsko prebivalstvo je jasno videlo kam »pes taco moli« in se zavedalo dejanske možnosti izgube lastne domovine na račun prišlekov, ki so vedno in povsod dali vedeti, da so po božji volji lastniki dežele.

Začelo je nuditi odpor tovrstnemu početju, tudi obrožen.

Leta 1918 je pomenilo konec turške vladavine in leta 1920 je bila ustanovljena Britanska Palestina z mandatom Društva narodov.

Palestina je tako postala britanska kolonija. Istega leta je bila na bazi predhodnih judovskih oboroženih formacij ustanovljena Hagana. Paravojaška organizacija judovskih naseljencev.

Konflikt, kateremu smo priča še danes je prešel v novo, bolj nevarno fazo.

Vendar o njem v naslednjem prispevku.