četrtek, 30. april 2026 leto 31 / št. 120
Operacija »nepredstavljivo«: Kako je Zahod načrtoval napad na Sovjetsko zvezo takoj po koncu II. svetovne vojne
Operacija "Unthinkable"
Dejstvo je, da svetovno zgodovino pišejo zmagovalci.
Oziroma bolje, svojo verzijo zgodovine. Podroben pogled s strani pa včasih pokaže, da stvari niso potekale čisto tako, kot nam jih zmagovalci predstavljajo.
Pa poglejmo kaj se je dogajalo v Evropi v času vzpona nacizma v Nemčiji.
Blok odpora proti Hitlerju tudi slučajno ni bil enoten. Prav nasprotno.
Vsa trideseta leta so zahodno in srednjeevropske države sklepale vojaške in gospodarske sporazume z nacistično Nemčijo. Sovjetska zveza je to na podlagi večstoletnih trpkih izkušenj z vojaškimi posegi zahodnih sil na slovanskem področju jasno razumela.
Ost nacističnih vojaških ambicij je bila s sporazumom Molotov-Ribbentrop avgusta1939 za dve preusmerjena na zahod, a že junija 1941se je z operacijo Barbarossa začel napad na Sovjetsko zvezo, pri katerem je poleg Nemčije sodelovala še kopica evropskih držav.
Po tem sporazumu je Sovjetska zveza svojo mejo pomaknila precej na zahod, saj je z izredno grobimi metodami podjarmila baltiške države, polovico poražene Poljske in prevzela romunsko Besarabijo.
Potrebnih je bilo 27 milijonov sovjetskih žrtev, da je bila nacistična Nemčija premagana. Kar 75-80% vseh padlih nemških vojakov je umrlo na Vzhodni fronti.
Oblikovano je bilo tamponsko območje v času pričakujočega se spopada. Na ta način je nemška ofenziva potrebovela precej daljšo pot proti vzhodu in ji je zmanjkalo moči pred odločilno osvojitvijo Leningrada, Moskve, Stalingrada in naftnih polj na Kavkazu.
Vprašanje je, kaj bi bilo, če tega tamponskega območja ne bi bilo. Dejstvo pa je, da je Sovjetska zveza svojo oblast tako doma kot tudi na tako pridobljenih območjih v času priprav na vojno uveljavljala z brezobzirno silo. Ko se pričakuje velika vojna, vrag vzame šalo.
Potrebnih je bilo 27 milijonov sovjetskih žrtev, da je bila nacistična Nemčija premagana. Kar 75-80% vseh padlih nemških vojakov je umrlo na Vzhodni fronti.
ZDA in Velika Britanija Sovjetski zvezi tudi približno nista bili naklonjeni. Bolj je šlo za zavezništvo iz koristi zoper skupnega sovražnika.
V javnosti je veliko govora o tem, da so ZDA in Velika Britanija kot veliki industrijski sili vojaško pomagali Sovjetski zvezi v času, ko je bil njen industrijski potencial ohromljen zaradi ozemeljski izgub kot posledica hitrega nemškega napredovanja.
Precej manj znano pa je, da je šlo za vojaške pošiljke na podlagi Zakona o posojilu in najemu Lend-lease in da je šlo v bistvu za kreditiranje vojaških nabav.
Sovjetska zveza je dolgove iz tega naslova odplačevala še v 70-tih letih 20. stoletja.
Precej manj znano pa je, da je šlo za vojaške pošiljke na podlagi Zakona o posojilu in najemu Lend-lease in da je šlo v bistvu za kreditiranje vojaških nabav. Sovjetska zveza je dolgove iz tega naslova odplačevala še v 70-tih letih 20. stoletja.
Vedeti je treba naslednje: kapitalistični Zahod in komunistični vzhod tudi približno nista bila naravna zaveznika.
To je bilo zavezništvo iz nuje in ker sta imela skupnega sovražnika: Adolfa Hitlerja.
Sovjetski diktator Josif Stalin se je jasno zavedal krvavenja države in je v letih 1942 in 43 neprestano zahteval odprtje kopenske fronte na zahodu.
Neuspešno, dokler ni Sovjetska zveza najprej zlomila ost nemškega prodora pri Stalingradu v začetku februarja 1943 in nato poleti 1943 pri Kursku začela svoj neustavljivi pohod proti Berlinu.
V tem trenutku je vrag vzel šalo in hočeš nočeš so zahodni zavezniki bili primorani izvesti invanzijo v Normandiji, saj bi drugače Sovjetska zveza pregazila celo Evropo in če parafriziram današnje strahove, prišla do Lizbone.
Poleti 1944 se je začela dirka, kdo bo prej porazil nacistično Nemčijo. Sovjeti so bili prav strašljivo uspešni.
Zahodni zavezniki so bili primorani izvesti invanzijo v Normandiji, saj bi drugače Sovjetska zveza pregazila celo Evropo in če parafriziram današnje strahove, prišla do Lizbone.
Ob ofenzivi Bagration poleti 1944 je nemška vzhodna fronta dobesedno razpadla in sovjetska vojska je prišla do meja Poljske in Nemčije.
Ofenzive v začetku leta 1945 so potekale že po Nemčiji in v začetku maja je maršal Žukov osvojil Berlin in vsega je bilo konec.
V nič so izblinili Hitlerjevi upi v čudežna orožja in spore med zahodnimi zavezniki.
Hitlerju lahko očitamo marsikaj, dejstvo pa je, da je imel odličen politični čut in je jasno videl nasprotja med svojimi sovražniki.
Zakulkaliral se je le v tem, da so se le-ta pokazala šele po tistem, ko je bil sam odstranjen s političnega prizorišča.
Hitlerjeva pogrebna grmada na vrtu Kanclerske palače še ni pogorela, do konca, ko je britanski vrhovni štab pripravil vojne načrte za vojno proti Sovjetski zvezi v letu 1945.
Pogled na zemljevid Evrope v maju 1945 nam pokaže, da je sovjetska vojska zasedla približno tretjino Nemčije, osrednji del celine in preko Jugoslavije in Albanije prišla do Sredozemskega morja.
Vojno zavezništvo je v hipu propadlo.
Že res, da so na Jalti in v Potsdamu zavezniški voditelji postavili temelje novega sveta.
Pa so bile razlike prehude in že so se pokazali zametki novih nasprotij.
Hitlerjeva pogrebna grmada na vrtu Kanclerske palače še ni pogorela, do konca, ko je britanski vrhovni štab pripravil vojne načrte za vojno proti Sovjetski zvezi v letu 1945.
Naročnik teh načrtov ni bil nihče drug kot tedanji predsednik vlade Winston Churchill.
Operacija Unthinkable je obsegala načrte za vojno proti Sovjetski zvezi, kjer bi jo zahodni zavezniki izrinili do vzhodnih meja Poljske.
Drug načrt pod istim imenom, pa je predvideval vojaško posredovanje, če bi sovjetska vojska nameravala iz Vzhodne Nemčije prodreti do Severnega morja.
Omenjeni načrt so bili prvi načrti nastajajoče Hladne vojne in so imeli oznako »top secret«.
Objavljeni so bili šele leta 1998. Vendar pa bi bilo naivno verjeti, da Sovjeti o tovrstnih projektih niso bili obveščeni.
V vrhu britanske vojske so imeli vohuna Guya Burgessa, ki je Moskvo o teh načrtih obvestil.
Načrt je bil jasen. Dati Sovjetom lekcijo in jih zadržati ujete na svojem vplivnem območju. Kaj so si Sovjeti mislili o teh načrtih ni kaj dosti za razpravljati.
Hipotetični datum začetka zavezniške invanzije na področja pod sovjetskim nadzorom v srednji in vzhodni Evropi je bil reci in piši že 1. julij 1945. Načrt je predvideval nenaden napad 47 britanskih in ameriških divizij na področju Dresdna.
Omenjene sile so predstavljale približno polovico kakih 100 divizij Britancev, Američanov in Kanadčanov v Evropi v tem času.
Kot zanimivost. Pri napadu naj bi sodelovale tudi sile Armije Krajowe. Torej poljske vojske na zahodu in tudi 10 divizij nemške vojske, ki bi jih formirali iz vojnih ujetnikov.
Kot zanimivost. Pri napadu naj bi sodelovale tudi sile Armije Krajowe.
Torej poljske vojske na zahodu in tudi 10 divizij nemške vojske, ki bi jih formirali iz vojnih ujetnikov. Cilj bliskovite ofenzive? Izriniti Sovjetsko zvezo iz osrednje Evrope najmanj na vzhodne poljske meje.
Kako naj bi to izvedli in kaj naj bi s tem dosegli je pa že drugo vprašanje. Na drugi strani je stala Rdeča armada, ki je imela bogate in trpke izkušnje iz štiriletne vojske proti nacistični Nemčiji. Poenostavljeno. Bila je izurjen in izredno nevaren bojni stroj. Razmerje sil je bilo takšno:
Zavezniki Sovjetska zveza Razmerje
Pehotne divizije 80 228 1: 2.85
Oklepne divizje 23 36 1:1.57
Taktična vojaška letala 6.048 11.802 1: 1.95
Strateška letala 2.750 960 2:86: 1
Osnovna vojaška doktrina pravi, da mora imeti napadalec razmerje sil vsaj 3:1, da je napad uspešen, v tem primeru pa kaj takega tudi približno ni bilo doseženo.
Omenjeni načrt na srečo nikdar ni bil uresničen, saj so njegovih ustvarjalci sami dojeli, da je uspeh tovrstnega početja zelo dvomljiv. Daleč na Daljnem vzhodu se je Japonska še upirala in priprave na invanzijo so bile v polnem teku.
Te so vezale precejšen del ameriških sil. Uspeh operacije v Evropi tako tudi približno ne bi bil zagotovljen.
Do spopada med velesilami tako ni prišlo. So pa se že v letu 1946 temeljito poslabšali odnosi med nekdanjimi zaveznicami.
Sovjeti so na področjih, ki so jih kontrolirali zlepa ali zgrda vzpostavili komunistično oblast in odstranili vsako opozicijo, ki bi kljubovala njihovim načrtom.
Kot primer: že sam Stalin je podal izjavo, da socializem toliko spada na Poljsko, kot sedlo na kravo, pa je država kljub vsemu štiri desetletja bila pod njihovim nadzorom.
Enako se je navkljub leporečju dogajalo na Zahodu. Zavezniške oblasti so po osvoboditvi vsepovsod vzpostavile meščansko vladavino.
Razvila se je doktrina zadrževanja. Ta je bila aktivna tudi v naših krajih. Samo spomnimo se Tržaške krize, ko naše zahodne meje še niso bile določene.
Če ni šlo zlepa, je pa šlo zgrda. Pa pustimo na miru demokracijo in človekove pravice. Kot primer lahko navedemo dogajanje v Grčiji, kjer je besnela divja državljanska vojna v letih 1946 in 1949.
Pa odstranitev vpliva raznoraznih komunističnih strank na Zahodu pod vplivom in nadzorom Informbiroja.
Čisto konkretno v Franciji in Italiji. Pa legalizacijo vladavine diktatorja Franca v Španiji, ki je bil ves čas svetovne vojne na nemški strani in tja pošiljal tudi »prostovoljne vojake«.
Razvila se je doktrina zadrževanja.
Ta je bila aktivna tudi v naših krajih. Samo spomnimo se Tržaške krize, ko naše zahodne meje še niso bile določene.
Pa blokade Berlina v letih 1948-49, ko zahodni zavezniki niso varčevali s sredstvi in žrtvami, da so daleč na sovjetskem območju oskrbovali po zraku milijonsko mesto.
Leta 1949 je bil ustanovljen NATO in nato leta 1955 njegov nasprotnik Varšavski pakt. Svet je zdrsil v Hladno vojno, ki je trajala do začetka 90-tih let in se je končala s propadom socialističnih držav. Precej analogije z današnjimi časi.
Pa vendar ne povsem. Pred osmimi desetletji so si nasprotnih straneh stali odgovorni ljudje, ki so se zavedali meja mogočega in morebitnih posledic napak. Zdi se, da danes tovrstnih odgovornežev ni več.
Namesto socialističnih držav se je na nasprotni strani pojavil blok Rusije, Kitajske in držav globalnega juga. Zadrževanja ni več.
Pred osmimi desetletji so si nasprotnih straneh stali odgovorni ljudje, ki so se zavedali meja mogočega in morebitnih posledic napak...Ta proces je imel kljub vsemu precej nadzora in razumevanja dejanskega položaja. Tokrat se zdi, da tega ni.
Dokaz za kaj takega je Ukrajinska vojna, ki je prinesla nekdaj popolnoma nepredstavljivo proxy vojno med Zahodom in Rusijo, poseg Američanov in Izraelcev v Iranu in posledično prenos vojne na celoten Bližnji vzhod.
Pa neodgovorno govorjenje o lokalnih jedrskih vojnah, bokadah pomorskih poti, potapljanju in zasegu nasprotnikovih plovil, naftovodov, plinovodov, razsoljevalnc vode, vseh mogočih sankcijah.
V aprilu 2026 se vseh teh posledic morda še ne zavedamo povsem.
Zdi pa se, da je pred vrati najmanj globalna gospodarska kriza, prekinitev transportnih pot in vsesplošna nestabilnost. Pa tudi možnost, da vojna pride tudi k nam.
Popolnoma nepredvidljivo in neobvladljivo stanje torej, ki ima torej množico vzporednic v dogajanju ob koncu 2. svetovne vojne.
Pred osemdesetimi leti, je ta proces imel kljub vsemu precej nadzora in razumevanja dejanskega položaja.
Tokrat se zdi, da tega ni.
