Genocid v Namibiji: Grozljivo nemško »civiliziranje« afriških domorodcev

Cesarska Nemčija je v 19. stoletju pri vzpostavljanju kolonij nekoliko zamudila. Šele leta 1871 združena država se je tako morala zadovoljiti z ostanki.

Eden takšnih je bila Nemška jugozahodna Afrika, ki jo danes poznamo kot Namibija. 825.000 kvadratnih kilometrov velika država je bolj kot ne ena sama velika puščava in z danes približno tremi milijoni prebivalcev, ena najredkeje naseljenih držav.

Industrijska revolucija navkljub svojemu imenu ni bila posebej prijazna oseba.

Po vsem zahodnem svetu je za sabo puščala milijone obupanih, brezpravnih in revnih ljudi, ki so izhod iz takšne situacije iskali tudi v selitvah v kolonije.

Dejstvo, da so v njih že živela domorodna ljudstva, nikogar ni posebej motilo in se je za indijance, indijce, črnce, aboridžine in še koga končalo s popolno katastrofo.

Kolonizacija je potekala izredno surovo in za sabo pustila neslutene posledice.

Predvsem je šlo za osvajanje ozemelj, podreditev domačih ljudstev, nebrzdano izkoriščanje ter bogatenje nekaterih ne glede na škodo, ki se pri tem stori.

Nič drugače ni bilo v Namibiji. Pred prihodom belcev jo je naseljevala pisana množica ljudstev.

Grmičarje, oziroma Bušmane so že predhodno izrinili v najbolj negostoljubne dele dežele, kjer so ti lovci in nabiralci razvili neverjetne sposobnosti preživetja.

Pa so ti nekdaj in tudi danes predstavljali le neznaten odstotek prebivalstva, ki nikdar ni pomenil neke odločujoče vloge.

Večino prebivalstva pa so tvorili bantujsko govoreče ljudstvo Herero, ki so se s severa, s področja današnje Angole priselili v dvanajstem stoletju.

Ob selitvah so trčili na ljudstva skupine Khoikhoi, kot so San in Nama, ki so prihajala z juga. V primerjavi z Grmičarji so bili ti tehnološko bistveno bolj napredni. Hrbetnica njihovega obstoja je bila živinoreja, temelječa na revnih pašnikih in redkih vodnih virih.

Vse to se je spremenilo leta 1884, ko so Nemci začeli vzpostavljati svojo kolonijo.

Najprej so bili to vojaki, katerim so sledili misijonarji in naseljenci.

Leta 1894 je bil za guvernerja imenovan Theodor Leutwein, ki je v desetih letih svoje vladavine uničil neodvisnost domorodcev in jih degradiral v položaj sužnjev in služabnikov.

Spočetka je uporabljal načelo »divide et impera«, ko je naščuval plemena drug proti drugim, ko pa to ni bilo več dovolj, je uporabil vojaško silo.

Zgradil je ceste, železnice in kot najpomembnejše, majhne trdnjave, ki so obvladovale okolico.

Predvsem vodne vire, ki so bili neogibno potrebni za preživetje tako prebivalstva kot čred živine

Te trdnjavice so segale le nekaj metrov v višino, pa vendar dovolj, da jih po eni strani domorodci brez oblegovalnih naprav in ognjenega orožja niso mogli porušiti, po drugi strani, pa so vojaki s puškami in mitraljezi obvladovali okolico, brez da bi bili zaskrbljeni za svoj obstoj in preživetje.

Naseljenci so najprej iskali rudna bogastva, kot so bili zlato in diamanti, ko pa je bilo to razdeljeno, so se naselili kot kmetje.

Za poljedelstvo nikdar ni bilo pogojev, spet enkrat je bila pomembna gospodarska dejavnost živinoreja.

Za kaj takega so potrebovali pašnike in vodo in to je belce popeljalo v neposredni konflikt z domačini.

Preprosto za obe skupnosti obojega ni bilo dovolj.

Obup razmer v domovini, pa je bila zadostna spodbuda naseljencem, da so pri uveljavljanju svoje volje uporabili katerakoli sredstva.

Kolonialna uprava je oblikovala pravosodni sistem, ki je izrazito favoriziral belce.

Na primer, če je bil ubit belec, so oblasti v skladu z zakonom ubile vrsto domačinov.

Po drugi strani so pa belci v odnosu do Afričanov uživali praktično imuniteto.

Umor, posilstvo, bičanje, odvzem imovine domorodcev, prisilno suženjsko delo, se tako ni smatralo kot kršitev zakona, saj ti niso bili pojmovani kot enakovredni pravni subjekti.

Podobno kot indijance v ZDA so domačine vedno bolj izrivali v rezervate.

Domačini, potisnjeni v kot, so izbrali pot odpora, s katero so želeli izgnati belce in spet pridobiti svojo zemljo nazaj.

25. decembra 1903 so Hereri izrabili priliko, ko je bila večina nemške kolonialne vojske, t. i. Schutztruppe poslana na jug, da zaduši nepovezani upor ljudstva Nama.

Vstaja je presenetila kolonialiste. Kmetije in trgovske postojanke so bile izropane in najmanj 160 Nemcev je bilo ubitih.

Uporniki so v pretežni meri pustili pri življenju ženske, otroke, misijonarje in belce, ki niso bili Nemci.

Pri ujetih Nemcih, pa je bila zgodba drugačna.

Na plan je prišlo sovraštvo do njihovega predhodnega početja, zato so bila mučenja in kastracije običajna.

Upor je vodil Samuel Maharero, ki mu je uspelo združiti plemena in organizirati vstajo.

Pa vendar je bil le-ta že s samega začetka obsojen na propad. Plemenska vojska ni bila sposobna zavzeti trdnjav in naselij, ki so bile življenskega pomena za obstoj kolonije.

Preživeli so v Nemčijo poslali srce parajoča poročila o početju domorodcev, kjer so bili naseljenci prikazani kot nedolžne žrtve divjakov in velesila si preprosto ni mogla privoščiti, da bi izgubila ugled, ker jo je premagala »peščica divjakov«.

Iz daljne Nemčije so prispele okrepitve in že v februarju so se začele povračilne akcije v obliki splošnih pobojev in iztrebljanja.

Glavni voditelj nemške kolonialne vojske je bil general Lothar von Trotha.

Pogajanja med Leutweinom in Mahererom so bila neuspešna in pot k splošni vojni je bila odprta.

Gverilska taktika Hererov je sprva imela nekaj uspeha, a to ni trajalo dolgo.

Pri tem je treba vedeti sledeče. Bojevniki ljudstva Herero so za sabo imeli množico žensk, otrok in živine, ki so nujno potrebovali vodne vire in pašnike.

Kolonialne sile so jih zato izrinile na rob puščave v pokrajino Waterberg.

Herero so bili tako postavljeni ob zid, saj bi njihov pregon v puščavo, pomenil konec tako za njihove družine, kot za živino.

Preprosto so bili prisiljeni v odločilen spopad, ki je potekal 11. avgusta 1904. Maharero je ob gori Waterberg koncentriral svoje sile 60.000 ljudi in njihovo živino.

Topovskemu in strojničnemu ognju seveda domačini niso bili kos in preživeli so bili izrinjeni v suho pokrajino Omaheke.

Nemci so z odporom želeli opraviti enkrat za vselej. Preživeli so bili preganjani od enega napajališča do drugega, vse dokler jih niso izgnali v brezvodno puščavo.

Vojska je preprosto zastražila ali zastrupila napajališča in Herero so imeli le dve možnosti.

Da sami in njihova živina umrejo v brezvodni puščavi, ali pa da jih kolonialna vojska pobije ob napajališčih.

Ta preprosto ni jemala ujetnikov. Ne med bojevniki, ne med ženskami in otroci.

Med Gobabisom in Grootfonteinom so oblikovali 250 kilometrov dolgo črto vojaških postojank, ki je preprečevala vrnitev Hererov nazaj proti zahodu. Rezultat?

V puščavi je od žeje umrlo 40.000 domačinov. Ljudstvo Herero je trajno izgubilo zmožnost kakršnegakoli odpora.

Vojaške izvidnice so še desetletja kasneje sredi puščave odkrili suhe vodnjake, obdane z ostanki trupel, ki so jih neuspešno poskušali izkopati.

Po zatrtju upora Herero je bilo sedaj na vrsti ljudstvo Nama. Ljudstvo je bilo prav tako iz istih razlogov izrinjeno v kot in pod vodstvom Hendrika Witbooia se je v septembru 1904 uprlo. Ta upor je bil pripravljen bistveno slabše in številni pripadniki plemena so bili zajeti še pred uporom, nekateri pa se uporu sploh niso pridružili.

Končni rezultat ni bil čisto nič drugačen. Številni so se vdali in te so postavili v koncentracijska taborišča, kjer so večinoma pomrli v grozljivih razmerah.

Poraženci so zbežali v puščavo, kjer jih je čakala enaka usoda. Witbooi je v boju umrl 29. oktobra 1905 in s tem je bilo vsakega odpora konec.

Preživele je čakala usoda sužnjev. Uporabili so jih za izgradnjo infrastrukture, za spolne sužnje, njihove ostanke pa so prepeljali v Nemčijo, kjer so v »znanstvenih študijah« ugotovili superiornost bele rase.

Uradno nemško poročilo trdi, da je ljudstvo Herero prenehalo obstajati kot pleme, saj je izgubilo živino, deželo, vodje in socialno strukturo.

Umrlo je med 40.000 in 80.000 članov Herero, kar se je ocenilo na 80% predhodnega prebivalstva ter 10.000 članov plemena Nama, kar se je štelo za polovico članov.

Preživeli, vključno s Samuelom Maharero, so zbežali v Bečuanijo, sedanjo Botsvano, oziroma na področje kraljestev Ovambo.

Posledice se kažejo še danes. Danes je večinsko prebivalstvo Namibije pleme Ovambo, ki je bilo nekdaj eno izmed manjših.

Plemensko ozemlje je zaplenila država in je bilo v nadaljevanju preprodano belim naseljencem. Za povrh so sprejeli v letu 1907 rasistično zakonodajo, ki je preživelim preprečila lastništvo živine in zemlje.

Vsi preživeli so morali prijaviti bivališče in delodajalca. Obvezani so bili nošnji kovinskega diska z evidenčno številko.

Prepovedano jim je bilo življenje v vaseh, nekako samo po sebi pa tudi poroke z nemškimi naseljenci.

Spremembe je prinesel šele izbruh 1. svetovne vojne.

Do konca leta 1915 je bila Nemška jugozahodna Afrika okupirana s strani britanskih sil, ki so prišle iz Južne Afrike.

Številni preživeli so se vrnili k tradicionalnim oblikam življenja na sedaj praznih zemljiščih.

Zanimivo je tudi dogajanje v nadaljevanju. Maharero je umrl 26. avgusta 1923 v izgnanstvu in danes velja za narodnega junaka.

Namibijo je Južnoafriška republika dobila v upravljanje s strani Društva narodov v letu 1920.

Oblikoval se je rasistični režim, kjer so nemški in burski kolonialisti ponovno vzpostavili belo vladavino.

V 80-tih letih se je za neodvisnost borilo gibanje SWAPO in potekala je dolgoletna umazana gverilska vojna.

Na periferiji dogajanja Hladne vojne so se vmešale tudi tuje sile, kot je Kuba in Sovjetska zveza na eni strani ter Britanci in Američani na drugi strani.

Namibija se je osamosvojila leta 1990 in je danes parlamentarna republika, v kateri vlada črnska večina.

Belcev je kakih 5%, a imajo navkljub vsemu prevladujoč gospodarski vpliv.

Na terenu zadeva izgleda tako, da so zaposleni v podjetjih v pretežni meri temnopolti, ko pa se pride do vrha piramide lastništva in vodenja, pa ta postane belopolta.

Do leta 2003 je zmago v vojni oziroma genocidu leta 1904 nemška skupnost vsako leto slovesno praznovala, dokler končno leta 2003 tovrstnega početja ni prepovedala namibijska vlada.

V Nemčiji je debata o nemškem početju prišla na plano šele po združitvi države v 90-tih letih.

Potomci Nemcev v Namibiji početje minimalizirajo.

V prvih dvajsetih letih svoje neodvisnosti je Namibija imela druge težave, kot pa da se ukvarja z preteklimi dogodki.

Reparacije sta zahtevali le ljudstvi Herero in Name.

Vložili sta neuspešno tožbo v ZDA v skladu z Alien Tort Act.

Leta 2015 pa je na njuno mesto stopila sama namibijska vlada in tega leta je nemška vlada priznala genocid. Leta 2021 sta obe vladi sklenili sporazum po katerem se je Nemčija zavezala, da bo v namibijsko gospodarstvo in v obliki pomoči investirala 1,1 milijarde EUR, ne bo pa sprejela nobene odgovornosti za storjeni genocid.

Kakšen je ta sporazum, je nekoliko vprašljivo, saj ga predstavniki ljudstev Herero in Nama zavračajo in zahtevajo, da se sami pogajajo z Nemčijo in da se doseženi sporazum razveljavi.

Kakorkoli že, početje Nemčije v Nemški jugozahodni Afriki, današnji Namibiji, je le eno izmed grozodejstev, ki so ga kolonialne sile izvajale nad domorodnimi ljudstvi celotnega sveta.

Dandanes kolonizacija vse bolj izgublja na kredibilnosti nekdanje trditve, da razvite, bele civilizacije, prinašajo luč in razvoj zaostalim narodom.

Vse bolj se jih pojmuje kot pravo divjaštvo in nebrzdano izkoriščanje, ki v obliki neokolonializma s prikritimi metodami poteka še naprej.

Namibija je bila le eno izmed dejanj te dolge zgodbe, ki poteka še danes.