Izgradnja ruskega imperija: Nastanek največje države sveta

Konec 1. tisočletja je bila vzhodna Evropa nekako med mejami Poljske na Zahodu, Skandinavije in Arktike na Severu, Urala na vzhodu ter Pečengi in Hazari ter za njimi Bizantinskim carstvom na jugu poseljena z vzhodnoslovanskimi ljudstvi.

Geografsko, na Ruski plošči tja do gorovja Ural, ki jo loči od Sibirije.  Leta 882 je bila vzpostavljena država imenovana Kijevska Rusija. Njeni ustanovitelji so bili Varjagi, vikinški trgovci s področja današnje Skandinavije.

Svojo zlato dobo je država doživela med vladanjem Vladimirja Velikega (980-1015) in njegovega sina Jaroslava Modrega (1019-1054). Za časa njune vladavine so slovanska plemena  sprejela sprejela pravoslavno krščanstvo.

Prav slednje je vzhodnoslovanske narode zaznamovalo do današnjih dni in jih ločilo od preostalih evropskih narodov. Prelomnica je prišla leta 1237, ko je z vzhoda pridrvela mongolska vojska. 6. decembra 1240 je po obleganju padla prestolnica Kijev.

Kijevsko Rusijo imajo danes za svojo prvo državo tako Rusi kot tudi Ukrajinci in Belorusi.  S padcem Kijevske Rusije je bilo konec prve slovanske države v vzhodni Evropi za nadaljna tri stoletja.

Po padcu Kijeva se je začelo obdobje mongolskega jarma, ki je kot vladavina Zlate horde trajala do konca 15. stoletja.

Nov vzpon slovanskih plemen se ni začel v Kijevu, ampak v Moskvi. Skozi desetletja je mesto raslo in njeni vladarji iz dinastije Rurikov so postajali vse močnejši. Konec 15. stoletja so postali tako močni, da so Mongole, ki jim v Rusiji pravijo Tatari, odprto izzvali.

Leta 1480 so jih premagali v bitki na reki Ugri. To je bilo konec mongolskega jarma. Daleč na jugu se je v tem času zgodilo še nekaj. Leto 1453 je pomenilo padec Konstantinopla v turške roke in konec Bizantinskega carstva.

Pravoslavje je bilo prvič po tisočletju brez vodstva.  V to praznino je stopil Ivan III. Razglasil se je za vladarja vse Rusije, ruska pravoslavna cerkev je postala samostojna, avtokefalna in se imela za Tretji Rim.

Slika: Zgodovinsko jedro Rusije

Tretji Rim je treba pojmovati dobesedno.

Po padcu obeh predhodnih je sedaj Rusija tista, ki je skrbnica celotnega pravoslavja in tista, ki bo po božji volji zgradila tretji imperij. Naslednja tri stoletja se je Rusija tega zavedala in v povprečjo vsako leto zrasla v povprečju za 35.000 kvadratnih kilometrov vse do trenutka v začetku 20. Stoletja, ko je z 22.800.000 kvadratnimi kilometri postala tretji največji imperij vseh časov.

Začelo se je z Ivanom IV Groznim. Leta 1552 je osvojil Kazan in naredil konec Kazanskemu kanatu. S to osvojitvijo je bila odpravljena zadnja resna in trajna grožnja ruskemu obstoju.

S padcem kanata je bila odprta pot k osvojitvi Sibirije na vzhodu in Astrahana na jugu. Propad dinastije Rurikov, nemirna leta in vzpostavitev nove dinastije Romanovih, strateških ciljev ni spremenila.

Slika: Jermak osvoji Sibirijo

Poglavitno gonilo osvajanj proti vzhodu je bila kožuhovina. Družina Stroganov je najela kozaškega pustolovca Jermaka in konec 16. stoletja so osvajalci prečkali Ural in napadli Sibirski kanat. Sibirska prestolnica Qashliq v bližini Tobolska  je padla leta 1582. Med boji so družino Kučum kana Rusi zajeli in odpeljali v Moskvo, kjer so ostali kot talci. Postali so znani kot knezi sibirski in obstajali še konec 19. stoletja.

Slika: Sibirski domačini

Ocenjuje se, da je na celotnem področju Sibirije, področju 10 milijonov kvadratnih kilometrov,  v tem času živelo le kakih 300.000 ljudi. Da bi obvladovali to obsežno področje so Kozaki zgradili na sotočjih večjih rek in prevoznih poti zimske postojanke (zimovie) in utrdbe (ostrog) ter od domorodcev zahtevali davke (jasak).

Na ta način so obvladovali orjaško deželo.

Po kanovi smrti leta 1605 so Rusi napredovali do Bajkalskega jezera, nato pa do Ohotskega morja in reke Amur. Tu so prišli do kitajske meje in tu so se na poti proti jugu ustavili. Tihi ocean so dosegli leta 1639. V dobrih sto letih!

Osvajanje Sibirije je pomenilo trk civilizacij in Rusom podrejena ljudstva so plačala strašno ceno. Po eni strani zaradi izkoriščanja in suženjskega dela, po drugi strani pa zaradi širjenja njim neznanih bolezni kot so ošpice.

Te so marsikje pobrale več kot polovico prebivalstva. Vstaje, kot je bil trdovraten odpor Čukčev, so bile neuspešne in izbrisana so bila celotna ljudstva, preživelim pa je bilo vsiljeno pravoslavno krščanstvo.

Slika: Transibirska železnica

Leta 1891 se je začela izgradnja Transibirske železnice, ki je bila dokončana leta 1904. Moderna prometnica je odprla pot ruskih naseljencev v Sibirijo, ki je temeljito spremenila demografsko podobo dežele do današnjih dni.

Ravnanje Rusov v Sibiriji je tako mogoče v celoti primerjati z ravnanjem kolonialnih sil v obeh Amerikah.

Slika: Repin - Kozaki pišejo turškemu sultanu

Ruska ekspanzija je potekala v več smereh.

Tista proti zahodu je bila bistveno težja. Peter veliki se je v svoji želji doseči toplo morje angažiral v Veliki severni vojni (1700-1721), izrinil Švedsko kot dominantno silo na Baltiškem morju, preselil prestolnico v Sankt Petersburg in Rusijo naredil za veliko evropsko silo.

Pod Katarino Veliko konec 18. Stoletja se je Rusija obrnila tudi proti jugu.

Pregnala je Tatare s Krima, osvojila Ukrajino kjer so do tistega trenutka vladali Turki in Poljaki ter vdrla na Kavkaz. Osvojila je Gruzijo in Armenijo in si zagotovila pristanišča ob Črnem morju, ki ne zamrznejo preko celotnega leta. Rusija je sodelovala pri delitvi kraljevine Poljske in velike vojvodine Litve in z osvojitvijo teh področij postala kontinentalna supersila.

Slika: Rusija 1595

S serijo neenakopravnih pogodb je Kitajsko v letih 1858-60 izrinila v Mandžurijo in si prisvojila Primorsko pokrajino z Vladivostokom ob Tihem oceanu. Rusija je s tem postala velesila tudi v Vzhodni Aziji.

V drugi polovici 19. Stoletja se je Rusija spravila še proti jugu in osvojila kanate srednje Azije, ki so v nadaljevanju postali Kazahstan, Uzbekistan, Tadžikistan in Kirgizija.

S prodorom na jug je ogrozila britanske kolonije na Indijski podcelini in obe veliki sili sta se zapletli v preigravanje po imenu Velika igra.

Širjenja je bilo konec z izbruhom Prve svetovne vojne in nato še Oktobrske revolucije. Še pred tem, pa ruske kolonialne ambicije preprosto niso imele meja. Poglejmo si najbolj zanimive.

Leta 1889 so se ruske sile izkrcalje v zalivu Tadjoura v Džibutiju. V mestu so zgradili trdnjavo Sagallo. Vse skupaj bi bilo smešno, če ne bi Sagallo ležala ob Rdečem morju, preko njega in pravkar odprtega Sueškega prekopa v Egiptu pa je potekala življensko pomembna arterija Velike Britanije do njihovih kolonij na Indijski podcelini.

Nekaj desetletij prej je Rusija imela trpko izkušnjo s Francijo in Veliko Britanijo v Krimski vojni in morebitni nadzor nad ožino Bab el Mandeb, bi znalo biti zlata vredna investicija.

Leta 1883 je ruski pustolovec Nikolaj Ivanovič Ahinov obiskal Abesinijo, današnjo Etiopijo z namenom, da bi vzpostavil verske in potične vezi med obema krščanskima deželama.

rusija_v_19._stoletju.jpg

Leta 1888 je v Sankt Peterburgu objavil načrte za ekspedicijo in navajal, da mu je lokalni sultan Muhammed Loitah v trajni najem del današnjega Džibutija.  Ruska vlada o tovrstnem početju ni imela najmanjšega pojma, a Ahinov se ni dal motiti. 10. Decembra 1888 se je skupaj z 165 kozaki vkrcal na ladjo Kornilov in iz Odese odplul proti Aleksandriji.

Tu je vkrcal še enega pustolovca po imenu Lazarev in odplul v Port Said na severni strani prekopa.

Najel je še avstrijsko ladjo Amfitrida in že 6. Januarja 1889 je bil v zalivu Tadjoura kjer ga je pozdravila skupina etiopskih duhovnikov. Morebitna koalicija z Etiopijo bi malo avanturo lahko prav kmalu spremenila v resno oviro za evropske sile.

Intervenirala je francoska vlada, saj je imela Francija v Džibutiju kolonijo.

Ruski ambasador se je od početja svojega rojaka distanciral in Ahinov je bil prepuščen samemu sebi. 14. januarja je zasedel trdnjavo in jo pojmoval kot svoje oporišče. To se je imenovala Novaya Moskva.

Šotor je služil za cerkev in dvignjena je bila zastava ekspedicije. Francozi do tovrstnega početja niso imeli posebnega razumevanja. 5. februarja so se na obzorju prikazali križarka in tri topnjače.

Ahinovu so dali ultimat za predajo, a se ta ni dal motiti. Sledilo je obstreljevanje, ki je terjalo 6 življenj Rusov in še 22 ranjenih. Ahinovu ni preostalo drugega kot da zaključi drzno podjetje, ki je pomenilo konec poskusa, da se vzpostavi ruska kolonija v Afriki.

rusija.jpg

Slika: Rusija

Kdo bi si mislil, a Rusi so poskušali vzpostaviti tudi kolonijo na Havajih, ki je bila v začetku 19. stoletja polinezijsko kraljestvo in Združene države Amerike v tem času o otočju praktično niso vedele ničesar, kaj šele da bi ga želeli napraviti za eno izmed svojih zveznih držav.

Georg Anton Schaeffer je bil nemški trgovec zaposlen v Rusko-Ameriški družbi, torej v službi ruskega carstva. Njegova ladja Bering je na havajskem otoku Kauai nasedla in lokalni poglavar Kaumualli je zasegel blago na ladji in deportiral Schaefferja na ladji Albatross.

Ta se je vrnil z ruske Aljaske konec leta z zahtevo po povrnitvi škode in nato dve leti ščuval lokalne voditelje, da bi se znebili kralja Kamameha I. Za povrh pa je na otokih vzpostavil plantažo kot seme za nadaljno rusko prisotnost in vladavino.

Kaumualli je zagrabil vabo in povabil na Kauai Schafferja in ga prepričal, da bi Rusko Ameriška družba z lahkoto kolonializirala otočje za Rusko cesarstvo.

Slika: Georg Anton Schaeffer

Guverner Aljaske Aleksander Andrejevič Baranov je Schaefferju dal proste roke. Njegovo navodilo je bilo le, da Schaeffer pridobi kompenzacijo za izgubljeno blago. Le v primeru odprtega konflikta je bilo potrebno zasesti Havaje.

Schaffer je zgradil trdnjavo Fort Elizabeth in jo opremil s topovi. Za povrh je kupil še dve ladji od Američanov in se ugnezdil na otokih. Kaumualii ni imel namena povrniti stroškov Schafferja in  je Ruse uporabljal, da bi se uprl kralju Kamehamehu.

To ni uspelo in Schaffer je moral zapustiti Oahu. Decembra je dobil nepričakovano pomoč, ko je otočje prispel ruski vojaški brig Rurick, katerega kapitan je bil Otto von Kotzebue. Pa se Kotzebue ni želel zaplesti s Kamehamehom in je prepustil Schafferja samega, da vodi upor proti kralju.

Pa so prišli ameriški trgovci, podprli kralja in ga izgnali.

kijevska_rusija.png

Slika: Kijevska Rusija

Rusi projekta niso mogli izpeljati. Odpor domačinov in ameriških trgovcev so Schafferja prisilili, da je odšel. Rusiji je povzročil škodo v višini 230.000 rubljev.

Ta se je z njim še lep čas ukvarjala z njim, pa nakoncu obupala in ga pustila oditi v Nemčijo. Projekt vzpostavitve ruske kolonije na Havajih je tako propadel.

Precej bolj resna pa je bila ruska kolonija na Aljaski. Na skrajni severozahod ameriške celine so Rusi prišli leta 1732 v svoji nenasitni želji po krznu. Zaradi pretiranega lova so bila v preteklih desetletjih lovišča v Sibiriji že izčrpana.

Oblikovali so kolonijo imenovana Ruska Amerika. Obsegala je današnjo Aljasko pa tudi oporišča vse do Fort Rossa v Kalifornija. Sedež kolonije je bil v mestu Novo Arkhangelsk, ki se danes imenuje Sitka. Mejo kolonije so si postavili na 55 vzporedniku severne širine.

rusija_zda.jpg

Ta je segala globoko na jug na področje tedaj britanske Kanade. Vzpostavili so Rusko ameriško družbo namenjeno trgovanju s krznom in ruska pravoslavna cerkev je začela z misijonsko dejavnostjo. Ta se je na Aljaski ohranila do današnjih dni.

Ruski promychenniki, lovci in nastavljalci pasti so prav hitro začeli s svojo dejavnostjo kar jih je pripeljalo v direkten spor z domačini. Dejavnost krznarstva je nosila v tem času velike dobičke, je pa opustošila lovišča in domačina pustile stradežu. Prišlo je do sklenitve sporazuma, ki je nekako uredil interese obeh strani.

Aljaska je bila za Sankt Petersburg preprosto na drugem koncu sveta. Povpraševanje po krznu se je sredi 19. stoletja zmanjšalo, naseljenci pa so vedno bolj občutili konkurenco lovcev britanske družbe Hudsonovega zaliva.

Rusija se je znašla pred realnostjo občasnih uporov domačinov, stroškov in posledic izgubljene Krimske vojne in lastno nesposobnostjo, da bi Aljasko naselila s številnimi ruskimi naseljenci. O bodočih nahajališčih zlata in nafte pred dvema stoletjema sredi arktične divjine ni bilo še nobenega govora. Ledena dežela je bila s tedanjega vidika neuporabna in strošek.

Slika: Russian_America_Settlements_Map

Leta 1867 so Američani sprejeli ponudbo cesarja Aleksandra II in Aljasko prodali ZDA za 7.2 milijona dolarjev, kar bi danes znašlo 166 milijonov dolarjev. S to prodajo se je končala ruska kolonialna avantura v Ameriki. Domačinov, katerim se je prodajala njihova zemlja, pa seveda nihče ni nič vprašal.

Naj povzamem.

Rusija je prodala deželo, ki ni pripadala njim in ZDA so kupile deželo od prodajalca, ki ni bil lastnik te dežele.

Naseljena je bila z domačini, ki so na njej živeli tisočletja in so z enimi in drugimi imeli same težave.

V obliki prinešenih bolezni, terorja kolonialistom, zloma tisočletne družbe in delovanja enih in drugih misijonarjev, ki so jim poskušali zlepa ali zgrda iztrgati druše in »ubiti indijanca v njih«.

Nastanek Rusije v današnjih mejah in njihovih nenavadnih kolonij od Afrike do Amerike nam pokaže, da je carska Rusija v preteklih stoletjih ravnala prav tako kot so ravnale preostale kolonialne sile.

Nova ozemlja in kolonije so pridobili s surovo silo. Posledice za domačine pa so bile prav take kot drugod. S seboj so prinesli bolezni, suženjstvo in nepopisno izkoriščanje.

Razlika je morda le v tem, da je šlo za kolonizacijo oddajenih krajev, ki niso bile vse na očeh, da so bili ti kraji zaradi izredno težkega podnebja izredno redko poseljeni.

Pa morda tudi zaradi tega, ker se je ruski kolonializem končal že pol stoletja prej kot drugod in da se je svet ukvarjal v nadaljevanju predvsem z Oktobrsko revolucijo.