Francoski neokolonializem v Afriki: Konec nekega obdobja

V šestnajstem stoletju je postalo jasno, da je vladavina nad svetovnimi morji in vzpostavljanje kolonij ključ do uspeha.

Evropske države so se tega jasno zavedale. Svetovni imperij sta najprej vzpostavili Portugalska in Španija, a so jim prav kmalu sledile Nizozemska, Velika Britanija in Francija. Prav zadnji dve sta v 18. stoletju prevzeli pobudo in se zapletli v trdovraten spopad na vse ali nič. 

Spopad je bil brutalen za prebivalce Evrope in prav tak za prebivalce daljnih krajev.

Britanci so bili v spopadu bistveno bolj uspešni.

Zmagali so v sedemletni vojni 1756-1763 in v vojnah Francoske revolucije 1789-1815.

Pa istočasno izgubili ameriško vojno za neodvisnost  v letih 1775-1783. Rezultat gigantskega spopada je bil, da so Francozi izgubili vse svoje kolonije v Ameriki in Indiji, Britanci pa so vzpostavili svetovni imperij.

Francozi so kolonije morali iskati drugje in so jih tudi vzpostavili: v Afriki in Indokini. Zunaj britanskega interesnega območja.

Preko devetnajstega stoletja so tako v Afriki oblikovali več skupin kolonij. V Magrebu med Marokom in Tunizijo, v Zahodni Afriki, Osrednji Afriki in na Madagaskarju ter Mavriciusu.

Francoski kolonialni imperij v Afriki je tako obsegal 9 milijonov kvadratnih kilometrov površine kjer je prebivalo nekje med 25 in 34 milijonov prebivalcev.

Vzpostavljanje imperija tudi približno ni bilo miroljubno.

Evropska velesila je vzpostavila sistem Tujske legije in domačih pomožnih čet, ki so vladale z ognjem in mečem ter se požvižgale na kakršnokoli zakone.

Eden izmed prvih ciljev evropske ekspanzije v notranjost Afrike je bilo zavzetje trgovskih poti ob rekah. Te so bile glavne prometnice in preko njih so obvladovali notrajost.

Za vojaki so prišli banditski podjetniki katerih osnovni cilj je bil, da z metodami izkoriščanja in zasužnjevanja, do skrajnosti izkoristijo tako prebivalce kot naravne vire.

Vzpostavili so sistem prisilnega dela, uničili celotne pokrajine, mesta in vasi ter pobili na stotisoče domačinov.

Vse to v luči prenosa višje civilizacije primitivnim ljudstvom.

Njim so sledili krščanski misijonarji, ki so ukradli še preostalo. Kolonialisti so zasužnjili telesa domačinov, misijonarji so jim ukradli duše in iztrgali iz afriške kulture. Pa če so domačini to hoteli ali ne.

Francija je v kolonijah izvajala direktno upravo. To pomeni, da jih je upravljala neposredno iz Pariza.

Na tak način je uničila tradicionalne, predhodne oblike odločanja in vzpostavila svoje.

Kolonije prav gotovo niso bile kraji kjer bi beli kolonizatorji svojo superiorno kulturo prenašali neukim domačinom.

Šlo je za brezobzirno izkoriščanje, kjer so domačine prisilili v prisilno delo na monokulturnih plantažah in rudnikih in jih praktično imeli za brezpravne sužnje.

Po drugi strani so kolonije imeli za tržišča svojih proizvodov, ki so jih prodajali za monopolistično visoke cene in preprečevali kakršno koli domačo proizvodnjo.

Po svojih kolonijah so oblikovali vojaška oporišča iz katerih so nadzorovali celotne pokrajine.

Pri vladanju se je dosledno uveljavljala politika »divide et impera«, deli in vladaj.

Domače koloborante so izšolali v Franciji in preko njih vladali domačinom, dosledno so med seboj sprli plemena in jim nato vladali kot razsodniki.

Takšno stanje je trajalo do 50. let 20. stoletja. Vmes pa se je svet spremenil in kolonije niso bile več aktualne. Modna je bila dekolonizacija in kar naenkrat je bilo v Afriki 54 neodvisnih držav.

Vendar je strup v podrobnostih. Nove države so bile vzpostavljene po mejah nekdanjih kolonij ne da bi kakorkoli upoštevali plemenske, nacionalneo verske ali kulturne meje.

Nove politične meje so tako nonšalantno prečkale kar 177 kulturnih področij Afrike.

Nove države tudi približno niso bile sposobne samostojnega življenja. Afrika je zdrsnila v neokolonializem.

Navzven je bilo vse drugače, v resnici je vse ostalo isto.

Bivša kolonialna gospodarica je nastavila svoje ljudi, ki so v njenem imenu še naprej vladali.

Podjetja, banke, trgovina, transport plantaže so bile še naprej v tuji lasti. Torej vse kar je bilo vrednega.

Domačini so bili še naprej priklenjeni na zemljo in obrtne delavnice.

Da bi vse nekako izgledalo bolj pošteno so ustanovili Communauté française, skupnost frankofonskih držav, ki je delovala do leta 1995.

Sistem je deloval na takšen način, da so afriške države ostale ekonomsko, politično in vojaško odvisne od Francije.

To je bilo doseženo s podkupovanjem voditeljev, neposredno vojaško prisotnostjo, z delovanjem neformalnih vojaških enot najemnikov v obliki Tujske legije in izobraževanje voditeljev in pripadnikov njihovih družin v francoskem izobraževalnem sistemu.

Lastna črna izkoriščevalska elita je vladala črnim množicam.

Poleg tega so se v Parizu spomnili še enega načina obvladovanja nekdanjih kolonij. Ne dovolijo jim namreč finančne samostojnosti.

Le malo je znano, da nekdanje kolonije namreč sploh ne uporabljajo lastnih valut. V zahodnih afriških državah se kot plačilno sredstvo uporablja Zahodno afriški frank CFA, v osrednjih afriških državah pa Centralno afriški frank CFA.

Uradno gre za dve ločeni valuti, v praksi pa sta medsebojno zamenljivi. Skupna značilnost je, da jih uporablja 14 afriških držav, da pa valuto ne izdajajo one, ampak francoska država.

Po tistem, ko je Francija prevzela Euro, pa Evropska centralna banka.

Eden izmed pogojev, da lahko afriške države sploh uporabljajo CFA pa je tudi v tem, da so njihove devizne rezerve v Evropi in ne doma.

CFA je tako čudoviti mehanizem, da se afriške države brezkompromisno drži v šahu.

Sistem je deloval dolga desetletja, potem pa se je v 21. stoletju zapletlo. Že mogoče, da Evropejci mislimo, da živimo v botaničnem vrtu in da je zunaj EU džungla. Vendar je to privid, ki ne vzdrži trezne presoje.

Nekdaj francoska Afrika je po dolgih desetletjih formalne neodvisnosti prav tako revna kot je bila pred stoletjem. Demografska rast je ušla izpod nadzora in prebivalstvo skokovito raste.

Danes je število prebivalcev teh držav približno desetkrat višje kot je bilo ob koncu druge svetovne vojne.

Z uničujočimi posledicami pri izrabi življenskih virov in ob širjenju puščave. Svoje je prinesel še vzpon militantnega islama, nastanka hčerinskih organizacij Al Kajde in Islamske države.

Francija preprosto ne obvladuje več položaja.

V pomoč so ji priskočila tudi druge države EU, a to ni spremenilo položaja na terenu.

Good day Wagner & Friends
The cooperation of the CAR and Russia is an example of what real help looks like.

That's why the history of the Central African Republic today is a story of the Wagner Group's success

Let's go through the classics  pic.twitter.com/tWknWMCG4A

—  Wagner Truth 1W9 (@WagnerAmb1W9) January 8, 2026

Dejstvo je, da je Francija v zadnjih desetletjih izgubila status velesile tako na političnem kot gospodarskem področju.

Njen zunanji dolg je dosegel 4.000 milijard dolarjev oziroma 116% BDP. Nič kaj drugače ni pri drugih evropskih državah kot so Velika Britanija, Nemčija, Italija in še bi se dalo naštevati.

The Wagner Group continues to recruit members to work in Africa pic.twitter.com/m8bzLq7ZIz

— The world is patriots.(@bertalanzoli) February 27, 2025

Evropska unija preprosto ni zmožna obvladovati Afrike, Američani, pa imajo čisto preveč opravkov z Rusijo in Kitajsko, da bi sodelovali.

Zadnja desetletja so prinesla vzpon Kitajske in množična proizvodnja vseh mogočih proizvodov so tudi v Afriko prinesle sprembe. Kitajska je kar naenkrat postala glavni trgovinski partner in investitor.

Zahodne sile so tako začele izgubljati tla pod nogami in se jih počasi izrinja. Za Kitajsko se v industrijsko velesilo sicer z zaostankom treh desetletij spreminja še Indija.

Zahodna dominacija tako izgublja tla pod nogami.

V to zgodbo sodi še Rusija, ki prav tako investira v pridobivanje afriških naravnih virov. Tudi na vojaškem področju. Tu igrajo pomembno vlogo muzikanti.

Skupina Wagner v Afriki deluje kot Afriški korpus. Plačanci opravljajo svojo vojaško vlogo, ne da bi postavljali politične pogoje ali karkoli govorili o širjenju demokracije.

Dvajseta leta tega stoletja so tako prinesla sprembo. Skupnost Zahodnoafriških držav ECOWAS je izgubila tri svoje članice. Mali, Niger in Burkino faso, ki so oblikovali Skupnost Sahelskih držav AES.

Njihovi voditelji zastopajo stališča, da je bilo dosedanje vstanje  nevzdržno.

Vsi trije voditelji so prišli na oblast z vojaškimi udari.

Ne paktirajo več z zahodnimi silami, napovedujejo izstop iz CFA sistema.

Čeprav muslimani, so se zahvalili tudi za denar Arabcev namenjenim gradnji mošej, z izjavo, da jih imajo trenutno dovolj.

Da pa rabijo šole, bolnišnice in tovarne.

V državo so spustili kitajske investitorje, Kitajska je postala glavni trgovinski partner.

Namesto evropskih in amerških vojakov, pa za varnost skrbijo ruski plačanci.

Kar naenkrat je deviza govorov teh voditeljev naslednja: kadarkoli pridejo na obisk zahodni partnerji, dobimo predavanje o človekovih pravicah in demokraciji.

Ko pridejo Kitajci pa dobimo novo cesto, novo tovarno novo bolnišnico.

Unipolarni svet razpada. Države Sahela so eden pokazateljev tovrstnega razvoja.

Na obrobju razvoja svetovnih dogodkov se razmerja postavljajo na novo.