Svobodna država Kongo: pozabljena žrtev zverinskih zločinov zahodnih kolonialistov, ukazanih in vodenih - iz Bruslja!

Pred kratkim sem gledal enega izmed novejših filmov o Tarzanu. Prav zanimiv akcijski film. Krasna pokrajina Afrike, bujen rastlinski in živalski svet. Pa mišičasti tip in čudovita punca.

Pa nekoliko zblojena zgodba, ko pod vodstvom belca, ki je nekdaj živel skupaj z opicami, domačini ob pomoči divjih živali premagajo kolonialiste, ki želijo ukrasti njihovo domovino Kongo nekje v devetnajstem stoletju. Skupaj tako premagajo vsiljivce in si pridobijo svobodo.

Skupni vtis: popoln nesmisel in izkrivljanje zgodovinskih dejstev.

Realnost je bistveno bolj kruta in se začne v Belgiji sredi 19. stoletja.

Področje današnje države je bilo stoletja pod vladavino Habsburžanov in je kot katoliška dežela bila protiutež sosednji protestantski Nizozemski na področju »Nizkih dežel«.

Konec Napoleonskih vojn je prinesel propadel poizkus nastanka Združene Nizozemske države, ko so poskusili združiti Flamce (Nizozemce) in Valonce (Francoze).

Pa katolike in protestante. Že leta 1830 je bilo jasno, da iz skupne države ne bo nič in tega leta je bila ustanovljena Kraljevina Belgija kot katoliška država nasproti protestantski Nizozemski.

Njen prvi vladar je bil kralj Leopold I in ta je vladal do leta 1865. Nasledil ga je njegov sin Leopold II in njegova vladavina je pomenila pomemben premik.

Leopold II ni bil zadovoljen s tem, da vlada mali evropski državi. Svoje oči je usmeril proti Afriki.

Rezultat njegovih prizadevanj je bila danes že davno izginula Svobodna država Kongo.

Država je bila vse do njegove smrti leta 1908 njegova zasebna last in simbol vseh grozodejstev, ki so si jih v Afriki privoščile evropske sile.

V osemdesetih letih 19. stoletja je postalo jasno, da je Afrika zrela, da jo zasedejo evropske kolonialne sile.

V letih 1884-85 je v Berlinu potekal kongres, na katerem so si razdelili interesna področja.

Saj ne, da bi jih skrbela usoda domačinov, pač pa da bi se izognili morebitnemu križanju interesov med samimi evropskimi imperialnimi silami.

Presenetljivo je na njem Leopoldu II uspel veliki met. Kongres je priznal 2.6 milijona kvadratnih kilometrov veliko področje osrednje Afrike kralju kot osebno last z imenom Svobodna država Kongo.

Pravno gledano sta kraljevini Belgija in Kongo postali personalna unija pod vodstvom enega vladarja.

Nikomur seveda ni prišlo na misel, da bi domačine karkoli vprašal. So pa na veliko razglašali, da gre v konkretnem primeru za humanitarno in dobrodelno organizacijo, katere namen je prenos višje kulture domnevno kulturno in tehnično zaostalim narodom.

Pa seveda za prenos krščanstva v Afriko, pa naj bi to Afrika hotela, ali pa tudi ne. Najbolj zanimivo od vsega skupaj je, da Leopold II svojega Afriškega kraljestva nikoli ni obiskoval, ampak mu je vladal preko svojih pooblaščencev, guvernerjev in uradnikov.

Leopold II je na centralno Afriko postal pozoren že kako desetletje prej.

Izkoristil je raziskovanje slovitega ameriškega raziskovalca Henrya Morgana Stanleya v letih 1876-77 in zaslutil, da bi se dalo v osrednji Afriki pošteno zaslužiti.

Ustanovil je Mednarodno afriško zvezo, ki je združevala zainteresirane pustolovce.

Stanley jim je pravzaprav utrl pot. Z lokalnimi poglavarji je sklenil vrsto sporazumov.

Drobni tisk sporazumov je razkril, da so se s sporazumi ti odpovedali lastni zemlji v korist Leopolda II.

Mislim, da ni potrebna posebna razlaga, da nepismeni poglavarji tudi približno niso imeli pojma, kaj podpisujejo z veliko črko X.  Vendar pa je bilo to s »pravnega stališča« zadosti.

Zadosti, da se jim ukrade zemlja in se jih na njej naredi za sužnje.

V resnici je šlo za vse drugo, kot pa za dobrodelno organizacijo.

Od vsepovsod so v Afriko pridrveli pustolovci, koristoljubneži in vojni dobičkarji, ki so hlepeli po slonovini, kavčuku in po rudah v bogati deželi.

Nekje na tej poti so se borili proti formalnemu suženjstvu in celotno prebivalstvo zasužnjili na bolj prefinjen način.

Pa se je celoten projekt izkazal kot zaheven.

Obvladovati tovrstno deželo sredi tropskega podnebja se je izkazalo kot težavno. K projektu je poizkušal pritegniti tudi druge zahodne države, pa te niso pokazale posebnega interesa, saj so imele same dosti dela z lastnimi kolonijami.

Celo lastna Belgija ni pokazala posebnega interesa za afriško avanturo.

Tako je bil projekt »Svobodne države Kongo« zasebni projekt kralja in njegove klike.  

Projekt kralja, kjer v Belgiji, v posmeh vsemu svetu, še vedno stojijo njegovi kipi.

Zato se je zadeve lotil z drugega zornega kota. Njegovi pooblaščenci so v svoje vrste pritegnili pustolovce z vojaškimi izkušnjami celega sveta.

Ti so služili kot jedro zasebnih vojaških sil imenovane »Force publique«. V principu je to izgledalo tako, da so belci služili kot oficirji, domačini pa kot vojaki v teh enotah.

Tako so Kongo na nek način zasužnjili lastni vojaki v korist tujcev. Force publique je bila tako najemniška vojska, ki je porazila lokalne vladarje, ki se niso podredili Belgijcem.

Pustimo čvekanje: bili so plačana morilska tolpa domačinov z belimi voditelji.

V Bruslju so organizirali vlado afriške države. Imela je tri ministrstva. Za notranje, zunanje in finančne zadeve.

Ministrstva so bila v Bruslju, daleč stran od države in konec koncev v kraju odločanja.

Vlado je vodil guverner, ki jo je imenoval kralj. Imeli pa so še pravosodno ministrstvo v samem Kongu in kdo bi si mislil, tudi vrhovno sodišče. Samo državo pa so razdelili na 14 provinc.

V realnosti, pa je Kongo deloval zunaj vsakega pravnega sistema in je bil v celoti podvržen samovolji njihovih upraviteljev.

Belgijci so vladali preko domačih poglavarjev, domačih trgovcev s sužnji in arabskih trgovcev s sužnji, ki so imeli sedež na drugi strani celine na Zanzibarju.

Ti so se izkazali kot izdajalci in ponižne sluge tujcev.

Človek ne bi verjel.

Orjaško državo je vodila v letu 1900 le skorajda zanemarljiva skupina 3.000 Evropejcev, od katerih je bila le polovica Belgijcev.

Njihova naloga je bila le ena: iz države potegniti, kar se da, ne glede na metode in posledice ravnanja.

Upravljanje države se je izkazalo za drago.

V prizadevanju za pridobitev sredstev je država zaplenila vso zemljo in zagnala projekte pridobivanja slonovine, kavčuka in rud.

Vse z namenom, da iz države potegne, kar se potegniti da. Če ni šlo zlepa pa zgrda, tudi s skrajno surovostjo, prisilnim delom in suženjstvom.

Če še to ni bilo dovolj, pa z množičnim pohabljanjem in usmrtitvami. Force publique je z namenom črpanja dobička uporabljala izredno grobe metode: jemanje talcev, mučenje, pobijanje in požiganje celih vasi, posilstva in vse to praktično na industrijskem nivoju: leta 1907 je Kongo imel 9 milijonov prebivalcev.

Cena terorja je bila strašna. Odvisno od vira številke varirarjo. Vsem pa je edino, da je prišlo do velikega upada prebivalstva. Kar je bila posledica nebrzdanega izkoriščanja, suženjskega dela, upada rodnosti, posilstev, širjenja bolezni in pobijanja.

Priljubljen šport je bil sekanje rok: običajno ene, da je lahko »grešnik« delal še naprej. V opozorilo vsem tistim, ki niso dosegli delovne norme. Za šport pa so uporabljali še metode psihološkega vojskovanja: razširilo se je ljudožerstvo vseh tistih, ki so se upirali.

Številke žrtev varirajo nekje med 1 in 15 milijoni prebivalcev, ki so bile žrtve tovrstnega početja. Najbolj verjetna je tista, ki šteje 10 milijonov.

Za primerjavo: to je bil čas, ko je Afrika skupaj imela 100 milijonov prebivalcev.

Tisti, ki so preživeli, niso imeli miru. Kolonialisti so zasužnjili njihova telesa, prihajajoči krščanski misionarji, pa so ukradli še njihove duše.

Početje je pretreslo tudi vsega vajene Evropejce. Britanski diplomat Roger Casement je leta 1904 izdal poročilo na štiridesetih straneh, ki je opisovalo početje Belgijcev.

Poročilo je dvignilo veliko prahu, a posledic poročila ni bilo kaj dosti.

Štiri leta kasneje je Leopold II umrl in Svobodno državo Kongo zapustil belgijski državi.

Ta je lep čas oklevala, kaj storiti, potem pa je »darilo« sprejela.

Svobodna država Kongo je nehala obstajati in je uradno postala Belgijska kolonija.

Vse ostalo, tudi metode delovanja kolonizatorjev se niso spremenile.

Afera Casementovega poročila je prišla in odšla. Potem pa so nanjo vsi pozabili. Izbruhnila je Prva in nato še Druga svetovna vojna.

Povojno obdobje je prineslo proces dekolonizacije in nastanek nove besede neokolonializem.

Belgijska kolonija Kongo se je formalno osamosvojila leta 1960 in v nadaljevanju postala Zaire.

Njen prvi voditelj Patrick Lumumba je bil prežet s panafriškimi idejami in nasprotnik neokolonializma, po katerem naj bi Afričani dobili politično neodvisnost, vse ostalo pa bi ostalo isto.

Nekdanje velesile so to seveda jasno opazile in ga že naslednje leto fizično odstranile.

Na oblast je prišel bolj ubogljivi glavorezec po imenu Mobutu Sese Seko.

Ta je vladal do časa Prve afriške svetovne vojne v letih 1996-97, ki ga je odstranila in je pobegnil v Francijo.

Bogastvo sedaj (kot posmeh) Demokratične republike Kongo so opazile tudi druge afriške države.

V vojno se je na vsaki strani vpletlo kakih deset držav skupaj s podporniki z Zahoda, ki so jih vodili Američani.

Tokratni glavorezec, ki je prišel na oblast, se je imenoval Lauren Desire Kabila. Cena vojne: četrt milijona mrtvih in nekajkrat več razseljenih beguncev.

Vojna ni prinesla miru, saj je že leta 1998 izbruhnila Druga Afriška svetovna vojna, ki je trajala do leta 2003. Tokrat je bilo huje.

Spet enkrat se je domači državljanski vojni pridružila intervencija številnih držav na vsaki strani in posredovanje zahodnih sil.

Tokratna vojna je terjala kakih 6 milijonov življenj in ni prinesla rešitve ampak nadaljevanje spopadov, ki trajajo praktično do današnjih dni. Neokolonializem v svoji najpopolnejši obliki.

Tako imenovana Demokratična republika Kongo je tako postala klasična propadla država.

Po pravici tudi po krivdi lastnih prebivalcev in ne samo tujcev.

Država se sooča s nebrzdano demografsko rastjo. Prebivalcev je že kakih 110 milijonov in število strmo narašča še naprej. Po državi se je razpasel tribalizem in vsak vleče na stran, kjer so njegovi interesi, skupni interesi pa ne obstajajo za nikogar.

Kakršna koli resna infrastruktura v državi je v fazi razpada, delovanje države pa je omejeno na represijo in na ostalih področjih praktično ne deluje.

Delujejo pa številni rudniki: iz njih prihajajo materiali tudi za naše mobilne telefone in na nek način smo za tovrstno stanje sokrivi tudi mi vsi.

Precejšen del odgovornsti je tudi na nekdanjih kolonialnih gospodarjih.

Kdor se je kadarkoli sprehodil po Bruslju, naj spomnim, to je mesto, v katerem je sedež Evropske komisije Evropske unije, je opazil impozantne avenije in prav takšne zgradbe, ki obkrožajo ljubko mestno jedro.

Kaj reči na to: zgrajeno z denarjem, ki se je zaredil iz krvi Afričanov na drugem koncu sveta.

In to mesto sedaj vodi evropsko politiko in postavlja norme o pravni državi, človekovih pravicah in demokraciji.

Kot neka slaba šala.