Izrael - dežela, ki lahko vrže svet s tečajev (3)

Ta serija sestavkov o zgodovini Izraela ima tudi svoj prvi in drugi ter kmalu objavljen tudi četrti del.

 

V začetku leta 1949 je postalo jasno, da se bo nova država obdržala.

Vzpostavljeno je bilo premirje, ki pa ni rešilo ničesar, ampak je bilo namenjeno lizanju ran in pripravam za nadaljnji obračun, ki bo dokončno razrešil položaj

Poglejmo si, kaj se je dogajalo na obeh straneh vpletenih v konflikt.

Dejstva na terenu so govorila o tem, da si je Izrael v vojni prigrabil bistveno več ozemlja kot je predvideval načrt Združenih narodov.

Vojna je povzročila etnično čiščenje palestinskega prebivalstva in dotok množice Judov s celega sveta. Mednarodna skupnost ni storila ničesar, ampak je sprejela dejstva na terenu.

Judje so imeli na pogorišču holokavsta dve možnosti.

Prva je, da bi na področju Izraela sklenili trajen mir s svoji palestinskimi sosedi. Rezultat bi bila država, v kateri bi obe skupnosti imeli enakovredno besedo in živela druga ob drugi.

Glede na to, da sta vojaški konflikt in pobijanje potekala že več kot petdeset let, ta možnost ni bila uresničljiva. Druga možnost pa je bila, da z vso silo in neprizanesljivostjo vzpostavijo in obdržijo judovsko državo.

Postaviti se je treba v kožo judovske skupnosti.

Ta je bila soočena s posledicami holokavsta, ki je med njimi terjal nekje med 3 in 6 milijoni žrtev in v skupnosti pustila travmo, ki traja še danes.

Jasno je bilo spoznanje, da so judovske skupnosti po svetu ogrožene in nezaželene.

Tu ne gre samo za početje Nacistov. Protijudovski pogromi so se dogajali vsepovsod.

Predvsem pa v vzhodni Evropi, kjer so glavno besedo imeli Poljaki in Ukrajinci.

Tako v času nacistične okupacije, kot tudi prej in kasneje. Dejstvo, da naj bi bili samo nacisti usmerjeni v uničenje Judov, so iz trte zvite. Tovrstnih kandidatov je bilo še kar nekaj, pa čeprav se prikazujejo kot žrtve nacistov v času druge svetovne vojne.

Enako se je zgodilo Mizrahijem, Judom, ki so živeli v arabskem svetu, ki so v novih okoliščinah praktično brez izjeme morali zapustiti svoje domove. Večinoma so se preko tretjih držav zatekli v novo državo, kjer pa so glavno besedo imeli in jo še imajo Aškenaziji.

Z ozemlja nove države je bilo fizično odstranjenih 80% palestinskega prebivalstva, ki so se v največji meri zatekli v sosednje arabske države.

V novo državo je s celega sveta pritekala reka judovskih migrantov, ki so se naselili (tudi) na domovih pregnanega prebivalstva.

Oblikovana je bila demokratična ureditev in ta vztraja do današnjih dni.

Poudariti je treba, da gre za demokracijo znotraj judovske skupnosti.

Kadarkoli arabske politične stranke znotraj Izraela poizkušajo izvesti predloge v nasprotju z interesi judovske države, ta ne izbira sredstev, da tovrstna prizadevanja v kali zatre.

Judovska država je poskrbela  tudi za to, da je bila edini nosilec oblasti.

Paravojaškim organizacijah Irgun, Etzel, Lehi, Stern je bilo zlepa in zgrda dopovedano, da se samostojnih akcij kot je na primer bila razstrelitev hotela David, ne bo več toleriralo.

Ko so trmarile po svoje jim je bilo z notranjim obračunom kot v primeru ladji Altalena dopovedano, da to ne bo več šlo.

Po drugi strani pa je judovska država sprejela vrsto zakonov, ki je Palestince, ki niso zbežali, ampak so ostali na svojih domovih, potisnila v položaj drugorazrednih državljanov.

Dali so jim sicer državljanstvo nove države, so pa storili vse, da jim zaplenijo zemljo in onemogočijo kakršnokoli samostojno politično delovanje.

Prav posebej pa izraelska zakonodaja preprečuje kakršno koli vrnitev beguncev.

Tovrstno vračanje beguncev bi seveda v temeljih spremenila etično strukturo države in pomenilo konec Izraela kot judovske države.

Prav vprašanje vrnitve palestinskih beguncev v temelju onemogoča razrešitev spora.

Vsesplošno prepričanje, ki se je ohranilo v judovski skupnosti do današnjega dne je: Izrael je domovina Judov, katero jim je obljubil Bog.

Judje imajo v novi državo edino in glavno besedo. Tudi Judje so premirje pojmovali kot začasno. Njihova je celotna dežela med Sredozemljem in reko Jordan. Prav posebej pa tudi Jeruzalem, katerega staro mesto je ostalo na Jordanski strani.

Arabci imajo s svojimi 10 milijoni kvadratnih kilometrov čisto zadosti življenjskega prostora, da kakih 20.000 kvadratnih kilometrov prepustijo Izraelu. O tem preprosto ni dileme.

Naslednja vojna bo oblikovala nove meje v skladu s temi prepričanji.

Resolucije Združenih narodov nova država upošteva le takrat, kadar jim to ustreza, kadar to niso, jih preprosto ignorira.

Vsakomur, kdor oporeka tovrstnemu prepričanju se gladko prilepi nalepka »antisionist« in pove, da so oni žrtve Holokavsta in da zato lahko počnejo, kar hočejo.

V času vojne za samostojnost se je izkazalo, da ima Izrael podporo ne samo celotne svetovne judovske skupnosti, ampak tudi zahodnih držav, ki so nove državo priznale takoj po razglasitvi neodvisnosti.

V medenih tednih odnosov pa jo je tudi presenetljivo priznala Sovjetska zveza.

Do trenutka, ko je Stalin ocenil, da mu judovski zdravniki strežejo po življenju in je proti njim sprožil ostre ukrepe, a že nekaj tednov kasneje umrl v sumljivih okoliščinah.

Na drugi strani pa je poraz v vojni med arabskimi množicami sprožil popoln revolt in vzpon nacionalizma.

Nobena izmed arabskih in muslimanskih držav tudi v sanjah ni pomislila na to, da bi priznala Izrael.

Državo so imenovali »Cionistična tvorba«, ki jo je potrebno zlepa ali zgrda odstraniti. Premirja, sklenjena v letu 1949 so pojmovali kot začasna in vsa prizadevanja so bila usmerjena v to, da se Jude »vrže v morje«.

Arabski režimi so bili avtokratski in so svojo oblast vzdrževali predvsem s silo.Tako so prihod palestinskih beguncev in poraz v vojni pojmovali tudi kot nevarnost za svojo oblast.

Ustanovljena so bila begunska taborišča katera so vsi pojmovali kot začasna in v katerih so bile razmere za življenje bedne. Pod arabskim nadzorom sta se ohranila dva dela Palestine. Prvi je Pas Gaze ob Sredozemskem na površini 365 km2.

Pred vojno je na tem področju živelo kakih 60.000 prebivalcev. Samo mesto mesto Gaza pa je bil malo večji kraj. S prihodom beguncev se je vse postavilo na glavo in peščeni pas zemlje je postal v naslednjih desetletjih eden najbolj najbolj naseljenih in najbolj neprimernih krajev za življenje človeka.

Danes šteje kakih 2.3 milijona prebivalcev. Pas preprosto ni mogel delovati kot samostojna država. Okupiral ga je Egipt in ga kot protektorat upravljal do leta 1967. Prebivalci Gaze tako nikdar niso bili državljani Egipta.

Drugačen je bil položaj na Zahodnem bregu in v Jordaniji. Ta ima površino 5.860 kvadratnih kilometrov. Množice beguncev so svoje zatočišče našli na obeh krajih in temeljito spremenili demografsko strukturo. Jordanija je beguncem dala državljanstvo in jih naredila polnopravne državljane.

Beguncev je bilo toliko, da v Jordaniji, kot jo ima ta po letu 1967 ti tvorijo večino prebivalstva. Dejstvo je namreč, da je Jordanija ustanovljena kot umetna država s strani Britancev kot nekakšna tolažba Hašemitski dinastiji, katero so iz Hedžasa predhodno pregnali Saudijci.

Razen v skrajnem severozahodnem delu države so domači prebivalci Jordanije beduini, vsi ostali pa so torej priseljenci, v največji meri potomci palestinskih beguncev, ki tvorijo večino prebivalstva države. Takšno stanje je povzročile številne neprijetne politične posledice, a o teh v nadaljevanju.

Številni begunci so zbežali v Sirijo.

Danes jih je kakih pol milijona po številu. Leta 2011 je prišlo do orkestrirane vstaje proti sirskemu vodstvu, ki je v temeljih porušila državo in na oblast pripeljala upornike Al Sham, ki niso čisto nič drugega, kot preoblečeni islamistični teroristi Al Kaide in Islamske države.

Posledično so tako kot večina Sircev tudi Palestinci ponovno begunci kar znotraj Sirije.

Ne kaj dosti drugače ni v Libanonu. Tudi njih je danes kake pol milijona.

Palestinski begunci v Libanonu so si izborili poseben status. Nimajo državljanstva, ampak so si znotraj begunskih taborišč organizirali državo v državi.

Libanonske oblasti v taboriščih nimajo nobene besede. Vse to se je Libanonu še kako maščevalo v času Libanonske državljanske vojne 1975-1990, v kateri so palestinske oborožene skupine še kako sodelovale in v temeljih razmajale to etično in versko razdeljeno državo.

Dandanes celotno palestinsko prebivalstvo šteje kakih 15 milijonov ljudi. 2 milijona jih je v samem Izraelu.

Koliko jih je na Zahodnem bregu, oz. Judeji in Samariji je dostikrat stvar diskusije in političnega obračunavanja.

Najpogosteje se številke vrtijo okoli 3 milijonov. Dobra dva milijona jih je v Gazi. V Še kakih pet jih je v Libanonu, Siriji in Jordaniji. Vsi preostali so se raztepli po vsem svetu. Združeni narodi so ustanovili agencijo UNRWA, ki skrbi za njihovo oskrbo.

Po izgubljeni vojni so se tudi Palestinci organizirali. Nastala je množica organizacij, ki so se leta združile v PLO (Palestinian liberation organisation).

Najbolj znane organizacije znotraj te soSirija se je jasno zavedala pritiska Izraela in Zahoda in smatralo se je, da je prav arabska razdrobljenost krivec za poraze., Al Fatah, Črni september.

Njihov prvi vodja je bil Ahmad Shukeiri, vendar je leta 1969 njeno vodstvo prevzel najbolj znan voditelj Jaser Arafat, ki je poosebljal PLO naslednjih trideset let.

Istočasno so se tektonski pretresi dogajali v sosednjih arabskih državah. V Egiptu so že dobro stoletje vladali nasledniki albanskega vojaškega najemnika Mohameda Alija. Trenutni vladar je bil kralj Faruk I.

Na nek način je bil marionetni vladar, saj je dolga leta odločujočo besedo imela britanska vojska, ki je imela vojaški nadzor tudi nad Sueškim prekopom.

Egiptovska družba se je tega lakajstva gladko zavedala in kralj je imel znotraj države kolikor hočeš nasprotnikov. Od Muslimanskih bratov, ki so predstavljali islamiste na eni strani političnega spektra, do socialistov v Arabski nacionalni stranki na drugi strani.

Leta 1952 se je kralju uprla vojska in ga odstavila.

Naslednje leto so še nekaj mešetarili z njegovim sinom, čisto majhnim otrokom, Fuadom II, nato pa so razglasili republiko.

Prvi predsednik je bil Mohamed Naguib, a se ga je prav kmalu znebil Gamal Abdel Naser, ki je bil odločujoča figura v državi naslednji dve desetletji.

V tem času se je Naser znebil zahodnega vpliva in se naslonil na Sovjetsko zvezo.

Tudi Jordanija ni ušla pretresom. Britanska kolonija je neodvisnost dobila leta 1946.

Njen prvi kralj je bil Abdulah I iz Hašemitske dinastije, ki je neposredna potomka samega preroka Mohameda. 

Gre za puščavsko državo, kjer je morda rodovitnih 10% države na njenem skrajnem severozahodu.

Ob času razglasitve neodvisnosti je imela dobrih pol milijona prebivalcev. Danes jih ima 12 milijonov.

Država je preko svoje vojske Arabske legije, ki so jo vodili bivši britanski oficirji, sodelovala v vojni z Izraelom.

Ob podpisu premirja pomladi 1949 je njena vojska obdržala stari Jeruzalem z vsemi njegovimi svetišči in ves Zahodni breg.

Potem pa je storila nekaj nezaslišanega.

Namesto da bi na Zahodnem bregu v skladu z resolucijo Združenih narodov dopustila ustanovitev palestinske države, si je področje leta 1950 preprosto priključila.

S tem je beduinska država nomadov postala dežela, poseljena z večinskim palestinskim prebivalstvom, predvsem begunci, kar je bilo v ostrem nasprotju z beduinskim načinom življenja.

Leta 1951 so se razširile govorice, da ima kralj namen skleniti mirovni sporazum z Izraelom.

Na odgovor opozicije ni bilo potrebno dolgo časa čakati. 20. Julija 1951 je bil kralj na poti k molitvi v mošejo Al Aksa v Jeruzalemu.

Skupaj z vnukom Huseinom.

Prišlo je do atentata palestinskega skrajneža, v katerem je bil kralj ubit.

Husein pa je čudežno preživel, ko se je njemu namenjena krogla odbila od medalje na prsih.

Atentatator seveda ni bil sam in vse sledi so vodile k Muslimanskim bratom.

Po približno enoletnem telovadenju z vladavino njegovega sina kralja Talala, je vnuk kot Husein I prevzel oblast kot novi kralj.

Ta je nato državo vodil skoraj pet desetletij.

Libanon na severu je nekoliko nenavadna zgodba.

Tehnično je del Sirije, a j bila v začetku 20. stoletja edina arabska dežela, ki je bila večinsko poseljena s kristjani.

Del teh kristjanov je bilo pripadnikov grško pravoslavne cerkve, Armencev in pripadnikov orientalskih krščanskih cerkva, precejšen del pa pravih Katolikov in s papežem povezanih Maronitov.

Številni prebivalci so potomci križarjev, torej praktično Frankov, pardon, Francozov.

Po umazani kuhinji Sykes-Picotovega sporazuma je Libanon postal francoska kolonija, preostala Sirija kot posebna entiteta pa tudi.

V času 2. svetovne vojne je postalo jasno, da se pravi kolonializem bliža koncu in Libanon je leta 1943 razglasil neodvisnost, saj so kristjani želeli, da bi imeli glavno besedo v državi, ne pa da so manjšina v muslimanskem morju.

V državi Libanon ob neodvisnosti niso živeli samo kristjani pač pa tudi številni muslimani v obliki šiitov in sunitov in precej velika skupnost Druzov.

Navkljub temu, da je država sodelovala v vojni leta 1948 in dobila veliko število beguncev, je ohranila socialno stabilnost in za naslednja tri desetletja postala bližnjevzhodna Švica.

Sirija je bila za Francoze precej trši oreh kot pa Libanon.

Sirci so se s francoskim mandatom počutili ogoljufani za lastno državo.

Sledila je vrsta uporov, kjer so Francozi le stežka obvladovali položaj.

Nekaj so poskušali z vzpostavitvijo

Prve Sirske republike leta 1930, vendar je Sirija do leta 1946 ostala pod francosko kontrolo.

Neodvisnost je prinesla zasuk na levo in po letih politične nestabilnosti je na oblast prineslo stranko Baath.

Ta se je naslonila na Sovjetsko zvezo.

Država je sodelovala v vojni z Izraelom. Njena vojska je bila izrinjena iz Palestine, a je vzdržala pritisk na Golanu, ki je ostal sirski.

Leta 1956 so sklenili sporazum s Sovjetsko zvezo in leta 1958 je bila ustanovljena Združena arabska republika.

Sirija se je jasno zavedala pritiska Izraela in Zahoda in smatralo se je, da je prav arabska razdrobljenost krivec za poraze.

Združena država je obstajala do leta 1971 nato pa razpadla, saj so bile razlike med Egiptom in Sirijo prevelike, da bi lahko obstajali kot enotna država.

Tako Izrael kot arabske države v njegovi soseščini so se v začetku petdesetih let ukvarjale z reševanjem velikih socialnih težav.

Izrael zaradi množice novih priseljencev in stroški vzpostavitve in delovanja države, ki jo je bilo potrebno izgraditi od temeljev navzgor.

Arabski svet zaradi hitrega naraščanja prebivalstva kot posledico velike rodnosti, poraza v vojni in velike revščine na vseh področjih.

Navkljub temu je za arabski svet uničenje Izraela bilo visoko na prioritetni lestvici novih oblasti.

Prva priložnost se je pokazala v času Sueške krize. Leta 1869 odprt prekop med Sredozemljem in Rdečim morjem je pomenil najkrajšo povezavo med Evropo in Azijo in je bil izrednega strateškega pomena.

Prekop v celoti leži na egiptovskem ozemlju, vendar je bil v lasti Britancev in Francozov kateri so imeli velike dohodke od prometa ladij skozi prekop.

Na valu nacionalizma je Naser leto prej od Varšavskega pakta kupil veliko količino orožja in podrl ravnovesje sil na Bližnjem vzhodu.

Leta 1956 je prekop podržavil in mimogrede še zaprl Akabski zaliv skozi katerega je omogočen dostop do izraelskega pristanišča Eilat.

Ob tovrstnem dogajanju je Egipt lahko pričakoval odgovor in ga je tudi dobil.

Izrael je sklenil tajni dogovor s Francozi in Britanci.

Tako naj bi se dal Izraelcem dal izgovor za napad na Egipt. Francija in Velika Britanija pa bi obe strani pozvali k prekinitvi ognja.

Pričakovati bi bilo, da bi Egipt tovrstni poziv zavrnil.

Posredovali bi obe sili in zasedli področje prekopa. Izraelu pa je bilo za omenjeno dejanje obljubljena izgradnja jedrskega reaktorja.

29. oktobra 1956 je tako prišlo do napada izraelske vojske pod poveljstvom generala Moše Dajana.

V nadaljevanju so stvari tekle po predhodnem dogovoru. Vendar pa svetovna javnost ni nasedla in ZDA in Sovjetska zveza sta pozvali k prenehanju tovrstnega početja.

Sedmega novembra je bilo sklenjeno premirje in posredovale so mirovne sile Združenih narodov.

Egipt je ponovno dovolil dostop do Eilata, britanske in francoske sile pa so se morale umakniti.

Kratkotrajna vojna je bila triumf Naserja, saj se je prvič zgodilo, da so bile zahodne sile izgnane iz (dela) Bližnjega vzhoda.

Zmagovalci pa so bili tudi Izraelci.

Pridobili so vojaški izkušnji, da lahko njihove sile zelo hitro prodro preko Sinaja in da vsaka akcija mora biti bliskovita, saj potem pride do mednarodnih pritiskov, ki politično onemogočijo vojaško delovanje.

Izraelci pa so dobili potrditev še ene predpostavke.

Dejstvo namreč, da so majhen otoček v sovražnem morju in da bi vsak vojaški poraz lahko pomenil tudi konec pravkar vzpostavljene države.

Odgovor na to predpostavko je bila izgradnja reaktorja v Dimoni na severu puščave Negev.

Izgradnja težkovodnega nuklearnega reaktorja se je začela leta 1958 in bila končana štiri leta kasnje. Cena?

Po današnjih cenah milijarda dolarjev. Uradno seveda. Šlo naj bi za raziskovalni civilni reaktor.

Neprijetna podrobnost pa je, da so Izraelci pod gornjim, civilnim reaktorjem, pod njim zgradili še enega, vojaškega.

Z izgradnjo jedrskega reaktorja v Dimoni se je tako začel izraelski vojaški jedrski program.

Do današnjega dne brez nadzora Mednarodne jedrske agencije IAEA.

Klasično obnašanje dvojnih meril, kjer nekatere države, v konkretnem primeru Izrael, nekaj kar je prepovedano lahko počno, druge države v konkretnem primeru Iran pa tega ne smejo početi.

Iz omenjenega reaktorja so izšle izraelske atomske bombe. Izrael je država, ki ima do tovrstnih vprašanj izrazito ambivalenten odnos.

Do današnjega dne se do tovrstnih vprašanj ne opredeljuje.

Dejstvo pa je, da ima država nekje med 80 in 400 enot jedrskega orožja in nosilce, to je silose z raketami, podmornice, ki so jih dobili od Nemčije in letala, ki lahko kadarkoli izvedejo jedrski napad na katerokoli točko Bližnjega vzhoda, verjetno pa tudi še kam dlje.

Gre za preizkušeno jedrsko orožje, saj je Izrael sodeloval z Južnoafriško republiko in leta 1979 izvedel testno eksplozijo pri otoku Princa Edvarda.

Preizkus je dobil ime: Vela incident.

Država se je konsolidirala in sedaj je bil čas tudi za kakšne druge stvari, ki so pokazale, da je judovska roka hudo dolga, spomin pa tudi. Leta 1960 so v Argentini Mosadovi agenti v tajni operaciji ujele Adolfa Eichmanna, ga prepeljale v Izrael, obsodile na smrt in usmrtile.

Za nepoučene: Adolf Eichmann je bil nacistični SS oficir, genialni organizator, ki je tehnično organiziral Holokaust.

To je industrijski program uničenja judovskega naroda.

Omenjena briljantna akcija prijetja vojnega zločinca je bila ena izmed prvih, ki jih je Izrael izvedel.

Sledile so še mnoge druge praktično po celem svetu, ki so pokazale neverjetne zmožnosti izraelske države, če se ta odloči za akcijo.

Pa tudi še nekaj drugega: da si država jemlje popolno svobodo delovanja, ne da bi se kakorkoli ozirala na mednarodno pravo in da ji je to očitno omogočeno in dovoljeno.

Le Izraelu, vsem drugim pa očitno ne.

Arabska nevarnost pa je še vedno obstajala in postajala vedno bolj realna. Leta 1964 so Egipt, Jordanija in Sirija ustanovile skupno vojaško poveljstvo in s tem koordinirale medsebojno vojaško sodelovanje.

Izrael pa je v tem času dokončal NWC, umetno reko, ki je zajemala vodo v Tiberijskem jezeru na severu in napajala osrednji Izrael in puščavo Negev.

Arabske države pa so po drugi strani storile vse, da bi vodo reke Jordan, kot poglavitnega vodnega vira Izraela, preusmerile nekam drugam in zadavile Izrael s sušo. 

Vse je kazalo na to, da se ponovno pripravlja velika vojna.

Prizadevanja so bila na obeh straneh.

Izrael ni nikdar pozabil, da sta Jeruzalem, Judeja in Samarija v Jordanskih rokah.

Dejstva, da so sosednje države militarizirane tvorbe, ki samo čakajo na priliko, da jih porinejo v morje in da kakršnakoli vojna pomeni, da je Sredozemsko morje tik za njihovim hrbtom ter pomeni morebiten propad države v primeru morebitnega poraza.

Na drugi strani so Sirija, Egipt in Jordanija začele kopičiti vojsko na mejah, govoričile o genocidu Judov, zaprle so Tiransko ožino v Akabskem zalivu.

Egipt, Sirija, Jordan in Irak so sklenile vojaški sporazum, po katerem so začeli prihajati na meje tudi iraški vojaki, dogovor pa je bil tudi, da pridejo tudi alžirski.

Enako kot Izrael so tudi Arabci začeli testirati orožje za množično uničevanje.

Prvi so to storili Egipčani, ki so zadevo, to je kemično orožje, testirali kar na terenu. Za začetek na upornikih v Jemnu.

Obetal se je torej spopad velikih razsežnosti.

Na veliko presenečenje arabskih držav tokrat vojne niso sprožili oni, ampak jih je Izrael prehitel.

Ta si  kakšnih posebnih utvar ni delal, saj  tudi po koncu Sueške krize napetosti niso nikdar ponehale, ampak se je vojna nizke intenzivnosti in vpadi raznoraznih skupin nadaljevala.

Še preden so se arabske vojske uspele v celoti mobilizirati, je Izrael 5. Junija 1967 sprožil serijo letalskih napadov, ki so egipčanske letalske sile presenetile na tleh in uničile.

Še istega dne je sledila izraelska kopenska ofenziva zoper glavnega nasprotnika: egipčansko armado.

Ta se je v prodoru izraelskih tankov zlomila in šest dni kasneje sta bila Pas Gaze in Sinajski polotok zavzeta. Izraelci so prišli do Sueškega prekopa in prekinili promet po njem. Zmaga je bila popolna.

Nekaj podobnega se je zgodilo Jordancem.

Ti so z radarji opazili množični vzlet izraelskega letalstva in opozorili Egipčane, a je bilo že prepozno.

Izraelske sile so vdrle na Zahodni breg in Jordanska strategija, da bi potek vojne potekal usklajeno z drugimi arabskimi državami, je v samem začetku propadla.

Čeprav je bil za Izraelce glavni sovražnik Egipt, je ofenziva proti Jordaniji potekala brez zastojev, saj se je Jordanska vojska sesula sama vase.

Že tretji dan vojne 7. junija je bilo vsega konec.

Izraelci so osvojili še veliko nagrado: osvojili so Jeruzalem in prišli do svojega največjega svetišča: ostankov Drugega templja na Tempeljski ploščadi ob Zahodnem zidu.

Ustavili so se šele ob reki Jordan.

Nič bolje ni kazalo Sircem.

Čeprav je bila njihova vojska na ugodnejših položajih, torej visoko gori na Golanski planoti in so imeli veliko prednost pred Izraelci spodaj v Galileji, je vse šlo narobe.

Namesto da bi izkoristili priliko ko je IDF zaposlena z vojno proti Egiptu, so prve štiri dni preprosto čakali.

Lažne novice, da je egipčanska vojska zmagala in da je padec Tel Aviva pred vrati, so sirsko vojsko pripravile do posredovanja.

Izraelsko letalstvo ni čakalo štiri dni.

Že prvi dan vojne so na tleh uničili še sirsko letalstvo in ob ofenzivi, ki so jo sprožili kot odgovor na napad Sircev 9. junija je potekala brez zapletov.

V nekaj dneh je bila vsa Golanska planota, večinoma poseljena z Druzi, pod nadzorom izraelskih sil, te pa na pragu Damaska.

Poraz je bil popoln.

Vse tri države, Libanon tokrat ni posredoval, so bile v temeljih poražene in 11. junija je bila 6-dnevna vojna končana.

Izgube so bile izrazito nesorazmerne.

Na arabski strani je padlo kakih 15.000 vojakov, kakih 1000 pa na izraelski. Majhna izraelska cena za neverjetno zmago.

Kar naenkrat je Izrael postal imperialna sila.

Namesto predhodnih kakih 20.000 kvadratnih kilometrov površine so kar naenkrat pod svojo kontrolo imeli že dodatnih 70.000 kvadratnih kilometrov skupaj s številnim arabskim prebivalstvom, ki tokrat niti ni imelo časa, da bi zbežalo.

Če so se že spremenili v begunce, je bilo to znotraj Zahodnega brega in niso uspeli zbežati v arabske dežele.

Le kakih 200.000 se jih je iz Zahodnega brega zateklo v Jordanijo.

V času vojne se je zgodil še en dogodek, ki da misliti na to, kdo je pravzaprav tisti, ki vodi svetovne dogodke.

V pričakovanju prelomnih dogodkov so Združene države Amerike pred sinajsko obalo poslale ladjo USS Liberty.

Ladja je plula daleč zunaj ozemeljskih voda tako Egipta kot Izraela in je bila čisto enostavno vohunska ladja, načičkana z vso mogočo elektronsko vohunsko opremo.

Pa izraelska vojska ni marala, da bi kdo vohunil za njo.

Ladjo so napadli iz zraka in morja in jo težko poškodovali in brez kakršnih koli posledic ubili 34 ameriških mornarjev.

Mornarjev svoje zaveznice. Morda prvič se je pojavilo vprašanje, ali je res, da je Izrael 51. država Združenih držav Amerike, ali pa so morda oni tisti, ki imajo glavno besedo.

Kakorkoli že, za Izrael je bil izzid vojne popoln triumf.

Odprla se je nova stran zgodovine in spet enkrat so se odprle različne možnosti, kako končati spor, ki je trajal že skorajda stoletje.