Primer Haitija : Zlovešč primer zahodnjaške, izkoriščevalske »širitve svobode in demokracije«

Karibi povprečnemu Evropejcu vizualno ponudijo podobo raja.

Tropsko podnebje, bujni rastlinski in živalski svet ter prebivalci, ki naj bi po našem prepričanju živeli predvsem za ples, glasbo in »joie de vivre«.

Uživanje življenja. Delovne navade naj bi bile drugotnega pomena.

Morda. Z razdalje. Pogled z blizu pa pokaže osupljivo revščino, izkoriščanje mednarodnih korporacij in bank, tuje vojaške intervencije, veliko socialno neenakost, brezposelnost ter praktično neobstoječ socialni, zdravstveni in pokojninski sistem.

Nikjer pa ni tako hudo kot na Haitiju.

Najrevnejša država zahodne hemisfere je simbol propadle države.

Centralna oblast praktično ne obstaja.

Oblast so prevzele oborožene tolpe, od silovitega potresa leta 2010, ki je terjal četrt milijona življenj, je vse po desetletju in pol ostalo v ruševinah.

Od obljub mednarodne pomoči in humanitarnih skladov, razen trkanja po prsih do običajnih ljudi ni prišlo nič.

Kot da to ne bi bilo dovolj so mirovne sile Združenih narodov, ki so na otok prišle z namenom, da vzpostavijo vsaj približen red, s seboj prinesle kolero.

Čete Modrih čelad so sestavljali pretežno vojaki iz Južne Azije, kjer je ta bolezen endemična in so ljudje nanjo razvili določeno odpornost.

Na Karibih te bolezni do nedavnega niso poznali, ljudje nanjo nimajo prirojene odpornosti.

Posledice so tako katastrofalne. Kdor le more, poskuša zapustiti državo.

Sosednja država, revna Dominikanska republika, migrante vrača čez mejo po hitrem postopku.

Cilj beguncev so tako le nekoliko severneje ležeče Združene države Amerike.

Če opustimo leporečje: begunci so pretežno temnopolti, s kriminalom prežeti, kulturno drugačni, nekvalificirani in neizobraženi ljudje, ki praktično nimajo nobenih delovnih izkušenj in znanja za ekonomski sistem 21. stoletja.

S seboj vodijo številne otroke, starejše in delovno nezmožne člane družin, ki obremenjujejo socialne sisteme ciljne države.

Nič čudnega, da se jih vsi otepajo in si jih žele znebiti po hitrem postopku.

Haiti leži na zahodni tretjini otoka Hispaniola v srcu Karibskega otoka in ga nesreča spremlja že od leta 1492, ko so na otok prispeli prvi mornarji Krištofa Kolumba.

Prvotno prebivalstvo, ljudstvo Taino, izvira iz Južne Amerike in je plačalo strahotno ceno trčenja civilizacij. Iztrebljeno je bilo že v prvih desetletjih šestnajstega stoletja. Španska vladavina se je koncentrirala predvsem na vzhodnem in centralnem delu otoka, zahodni del pa je bil prepuščen brezvladju.

Na njem so zavetje našli pirati, predvsem francoski bukanerji. Tem je uspelo vzpostaviti plantaže sladkornega trsa in živinorejo in Haiti, tedaj imenovan še Saint Domingue, je postal zanimiv za francosko državo. Nekaj diplomatskega prerivanja, nekaj vojskovanja in leta 1697 je bil Haiti odstopljen Franciji.

Francozi so na otoku vzpostavili plantažni sistem, ki je Saint Domingue napravil za neverjetno bogato kolonijo, pravi biser francoskih kolonialnih posesti.

Vzpostavljene so bile plantaže, kave, kakava in predvsem sladkornega trsa. Od bogastva kolonije je neposredno živelo 1 milijon prebivalstva tedaj 25 milijonske Francije, še milijon ljudi pa je od kolonije imel posredne koristi.

V kolonijo so se preselili številni francoski kolonizatorji, predvsem mlajši pripadniki plemiških družin. Njihovo bogastvo je postalo legendarno.

Pogled od blizu pa pokaže drugačno sliko. Oblikovani je bil trikotnik svetovne trgovine. Francoske ladje so naložene z manufakturnim blagom in orožjem plule proti Zahodni Afriki.

Pripeljano blago so zamenjali za sužnje in z orožjem netile neskončne vojne.

Sužnji so tako bili vojni ujetniki neprestanih vojn, ki so pustošile deželo. Tudi s pomočjo tako preprodanega evropskega orožja in municije. Z velikim dobičkom te smrtnosne trgovine.

Natovorjene sužnje so ladje prepeljale na Karibe in jih tu prodale (ponovno) z velikim dobičkom.

Moralnih zadržkov seveda ni imel nihče izmed gospodarjev. Izpraznjene tovorne prostore so zapolnili s sladkorjem, kavo, kakavom, indigom in jih prodale v Evropi. Krog dobičkov je bil tako sklenjen.

V francoski koloniji se je tako oblikovala izrazito razslojena družba. Njen vrh je tvorilo dobrih 20.000 Francozov in njihovih potomcev, kreolov. V svoji lasti so imeli plantaže sladkornega trsa in tovarne sladkorja.

Njihovi lakaji so bili mulati. Potomci lastnikov plantaž in afriških sužnjev, kakih 25.000 po številu. Ti so gospodarjem pomagali vzdrževati sistem izkoriščanja. Podobno kot v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kjer so nacisti poskrbeli za vzpostavitev in varovanje sistema.

Ta pa se je vzdrževal preko notranje uprave kapojev, zapornikov s privilegiji.

Glavnino prebivalstva, tik pred Francosko revolucijo je to štelo tja do 700.000 ljudi, so tako tvorili afriški sužnji. Ti so delali v praktično nemogočih razmerah in so bili do smrti izgarani v nekaj letih.

Smrtnost na letni ravni je znašala  med 5-10%. Naravni prirastek preprosto ni zadoščal. Sužnji, soočeni s stvarnostjo, preprosto niso želeli imeti otrok, ženske so raje splavljale, pogosti so bili samomori. Lastniki plantaž niso pokazali nobenega interesa za izboljšanje življenskih pogojev.

Preprosto je bilo ceneje, da so vsako leto pripeljali nove pošiljke sužnjev in tako vzdrževali stabilno število delovne sile. Na tak način so sužnji ohranili stik z Afriko. Na otoku se je kot eden izmed simbolov povezanosti ohranilo tradicionalno verovanje Vudu, ohlapno zakamuflirano s katolicizmom.

Leto 1789 je bilo leto Francoske revolucije. V koloniji je najprej prišlo do spora med obstoječo vladino rojalistov in novih vladarjev Francije, republikancev.

Za položaj sužnjev se ni brigal nihče. Trenutno sprostitev železne oblasti so ti izkoristili za upor.

Njihov voditelj je bil Tousaint Louverture.

Suženjska revolucija v letih 1791-1804 je bila strahotno klanje. Terjala je smrt kakih 200.000 sužnjev, uničenje ali pregon vseh 25.000 belih kolonizatorjev.

Za povrh pa še smrt kakih 75.000 pripadnikov francoske kolonialne vojske, ki so bile bolj ali manj posledica tropskih bolezni, predvsem rumene mrzlice.

Največji upor sužnjev po Spartaku 1800 let prej in praktična edina uspešna vzpostavitev neodvisne države nekdanjih sužnjev je med kolonizatorji povzročila silovite pretrese in strah, da bi se kaj takega ponovilo tudi v kolonijah drugih evropskih držav.

Velika Britanija in Francija sta bili v času Napoleonskih vojn na smrt sprti.

Vendar je strah pred uporom sužnjev prevladal nad nasprotji.

Po porazu Francozov je posredovala še britanska kolonialna vojska.

Tudi brez uspeha. Toussaint Louvertura jim je sicer uspelo ujeti, a posredovanje je bilo neuspešno.

Terjalo je še dodatno smrt 45.000 britanskih vojakov.

Pod vodstvom Louvertujevega naslednika Jean-Jacques Dessalinesa se je  leta 1804 oblikovala neodvisna črnska država. Ta seveda tudi približno ni bila popolna. Prav nasprotno.

V njej z lahkoto najdemo številne vzporednice iz knjige George Orwella Živalska farma.

Po pregonu ljudi s farme, so živali vzpostavile svobodo, bratstvo in enakost. Vsaj v besedah.

Potem pa so oblast prevzele svinje, ki so bile najbolj enake med enakimi in vzpostavile svojo oblast, ki ni bila kaj dosti drugačna od prejšnje.

Točno to se je zgodilo na Haitiju. Po uspešni revoluciji zoper Francoze je revolucija »pojedla lastne otroke«.

Izbruhnila je državljanska vojna ob nepopisnem klanju iz katere je kot zmagovalec izšel Jean-Jacques Dessalines, ki je v maniri diktatorjev nekje spotoma postal cesar Jacques I.

Na Haitiju je bil oblikovan družbeni sistem, ki se razen verbalno, ni kaj dosti razlikoval od predhodnega. Le da je sedaj namesto bele zločinske elite, sedaj vladala črna zločinska elita in vzpostavila parasuenjski sistem. Sedaj so črnci vladali črncem.

Po odhodu  Francozov in Britancev so vodilno vlogo na področju prevzeli Američani. Leta 1823 so sprejeli Monrojevo doktrino. Ta je imela osnovni moto: »Amerika Američanom”.

Monrojeva doktrina je verbalno zanimiva, vendar pa na žalost pomeni Amerika (tako Severna kot južna) elitam Združenih držav Amerike.

ZDA so podpirale diktatorske režime v Haitiju.

V primerih kot to ni šlo samo po sebi, pa so Haiti, kot v letih 1915-34 kar zasedle. Še bolje pa je kazalo, kadar so imeli oblast preko domačih diktatorjev.

Na Haitiju je to pomenilo oblast Francoisa »Pap Doc« Duvalierja in nato še njegovega sina Jean-Claud »Baby Doc« Duvalierja, ki je trajala v obdobju 1956-1986.

Oba vladarja sta bila, enostavno posplošeno, čisto navadna psihopatska morilca.Haiti je bil in je preprosto »banana republika«, klasični primer.

Evropejci in Zahodnjaki na splošno svojo vladavino v tretjem svetu dostikrat predstavljamo kot prenos višje kulture narodom, ki jih je šele potrebno civilizirati.

Zaradi dejstva, da kaj takega naj ne bi bili sposobni sami, je potrebna vladavina civiliziranih narodov.

Torej Zahodnjakov.

Pa si poglejmo, kako je to izgledalo na Haitiju. To je pravzaprav osnovni namen pričujočega članka.

Po propadu Napoleona leta 1815 pri Waterlooju je prišlo do restavracije Bourbonske kraljevine. Sledilo je obdobje republike, pa ponovna vzpostavitev cesarske oblasti Napoleona III, pa ponovno vzpostavitev republike tja do 5. Republike današnjih dni.

V odnosu do Haitija oblika oblasti v Franciji ni pomenila nobene spremembe. Francija je od novih oblasti želela in DOBILA odškodnino za izgubljeno premoženje v Haitijski revoluciji.

Naj jasno povem: Francoski kolonialisti so zasužnjili nepregledne množice afriških sužnjev, da so na Haitiju vzpostavili svojo kolonialno oblast, ki so jo izvajali z nepredstavljivo krutostjo.

Po uporu sužnjev je francoska država izsilila odškodnino za izgubljeno premoženje, ki je bilo ustvarjeno s suženjskim delom. Nova država je bila blokirana na otoku, njeno gospodarstvo je bilo odvisno od mednarodne trgovine in zato pred gospodarskim zlomom.

Oblastem Haitija ni preostalo nič drugega kot da so s Francijo leta 1825 podpisali sporazum.

Ta je določal, da bo Haiti Franciji izplačal 150 milijonov frankov v petih letnih izplačilih po 30 milijonov frankov.

Kot odškodnino za izgubljeno premoženje Francozov, ki so ga sužnji ustvarili z lastnim delom.

Mlada država teh sredstev seveda ni imela. Je pa imela Francija rešitev: neplačani pogodbeni del je bil spremenjen v posojilo francoske države v višini 30 milijonov frankov.

Posojilni pogoji so bili nemogoči in Haiti je postal bankrotirana država. Odplačevanje posojila se je zavleklo v neskončnost.

Vse skupaj je postalo nevzdržno in Francija je »stopila korak proti Haitiju«, kar je bilo izkazano, predstavljeno, kot gesta dobre volje.

Leta 1838 je bilo dogovorjeno, da bo Haiti preostalih 60 milijonov frankov dolga poplačal v 30 letih in da bo končni obrok plačan leta 1883.

Ne pravijo zastonj, da se posojilo hrani samo od sebe. V obliki obresti seveda.

Potrebna so bila nova in nova posojila, s katerimi se je pod neugodnimi pogoji poplačeval osnovni dolg. Začaran krog, ki mu ni bilo konca.

Francija je bila nepopustljiva. Časopis New York Times je izračunal, da se je odplačevanje posojila nadaljevalo tudi še po letu 1883.

Natančneje do leta 1947, ko je bil dejansko plačan zadnji obrok.

Izračunali se, da je bilo nominalno plačanih 112 milijonov frankov. Torej ne celotni znesek osnovnega posojila.

Vendar pa se vrednost denarja skozi čas spreminja in pogledati je potrebno kakšen znesek je Haiti dejansko plačal »za izgubljeno francosko premoženje«. 

Po cenah iz leta 2022 je bilo to 560 milijonov dolarjev.

Če bi se ta znesek investiral v gospodarstvo Haitija skozi stoletje in pol bi ta znesek pomenil neverjetnih 115 milijard dolarjev.

Haiti je tako že dve stoletji formalno neodvisna država, a v realnosti je šlo za čisti neokolonializem.

Pri tem zahodne sile niso izbirale sredstev, da bi prišle do pogodbenega denarja. Če ne drugače, z zaplembo zlatih rezerv.

Konec 19. stoletja je bilo tako 80% proračuna države namenjene poplačilu dolga.

Dolg je sčasoma postal dolg do mednarodnih bank. Ko so plačila izostala, so ZDA preprosto za dve desetletji zasedle državo in izterjale plačila.

Plačila so na letni ravni znašala do neverjetnih 50% bruto domačega proizvoda.

Država se je preprosto desetletja nahajala na ravni stradanja domačega prebivalstva.

Takšno ravnanje seveda ni bilo neopaženo in pretvarjanje, da prebivalstvo Haitija ne razume ekonomije in dobrih namenov nekdanjih kolonizatorjev, je elementarno nespoštovanje zdrave pameti.

Aprila 2003 je tedanji predsednik Haitija Jean-Bertrand Aristide zahteval od Francije, da ta plača Haitiju 21 milijard dolarjev kot kompenzacijo za stoletje in pol odplačevanja lažnih in krivičnih dolgov.

Na odgovor Francije in ZDA ni bilo potrbno dolgo čakati.

Prav zaradi dejstva, da je vrsta nekdanjih kolonij, sedaj samostojnih držav opazovala dogajanje in so samo čakale, da tudi same izstavijo podobne zahtevke.

Februarja 2004 je prišlo do državnega udara, Aristide je bil odstavljen, vzpostavljena je bila začasna vlada, ki je potihoma odstopila od zahtevka.

Sledila so obdobja nestabilnosti, kaos potresa in razpada državnih inštitucij, ki trajajo do današnjega dne.

Na svetu je lepo število propadlih, »failed state« držav. Haiti je prav gotovo ena izmed teh.

Prav verjetno je, da so številne družbe dostikrat same krive za položaj v katerem so se znašle.

Zdi pa se, da so se dostikrat znašle v nezavidljivem položaju tudi zaradi tujih držav.

V primeru Haitija se zdi, da je bil zunanji vpliv na notranje težave zadnjih dveh stoletij prevladujoč.

Francija je država, iz katere prihaja izrek »Egalite, fraternite, liberte«.

Enakost, bratstvo svoboda.

Zdi pa se, da izrek ne velja za vse in da so besedne izjave eno, dejstva v stvarnosti pa drugo.

Pretvarjanje, da gre za pravični svet in da imamo vsi ljudje do drugih le dobre namene, so v realnosti velika laž.

Primer Haitija je jasen in prenešen v najrazličnejše oblike v druge države, v gospodarske sisteme in konec koncev tudi v družinske proračune.