Izrael, dežela, ki lahko svet vrže s tečajev (5): Najprej Nobelova nagrada za mir, nato pa vzpon ekstremistov

Ta serija sestavkov o zgodovini Izraela ima tudi svoj prvi in drugi, tretji del in četrti del, - kmalu pa bo objavljen tudi šesti del.

...

Konec 80-tih let je svetu prinesel tektonske spremembe Sovjetska zveza in njene zaveznice v desetletjih hladne vojne preprosto niso bile več sposobne držati koraka z  Zahodom.

V trenutku ko ni bilo več skupnega veziva, ideološke podlage in veziva v obliki socializma, se je Sovjetska zveza preprosto sesedla in razpadla na 15 držav.

Razpad je bil kaotičen.

V Rusiji je pod vlado Borisa Jelcina desetletje vladal banditski kapitalizem in kvazi demokracija, ki sta državo pripeljala na rob obstoja.

Vse to se je poznalo tudi na Bližnjem vzhodu.

Že nekoliko prej, leta 1979 je prišlo do revolucije v Iranu. Lakajski režim Reze Pahlavija, ki je bil v vsem servilen Zahodu, so odnesle ljudske množice.

Prav kmalu je revolucija pojedla lastne otroke in na oblast pripeljala verske gorečneže in vladavino mul pod vodstvom Ajatole Homeinija in nato Hamneja, ki državo vodijo do današnjega dne.

Iran je kar naenkrat postal tarča vseh mogočih sankcij Zahoda in posledično trdovratni nasprotnik Izraela.

Čustva so obojestranska in Izrael pojmuje Iran kot državo, ki je eksistenčni nasprotnik obstoja judovske države.

Ta si je leta 1981 privoščila aneksiranje Golanske planote.

To je imela zasedeno od leta 1967 in je pravno formalno del Sirije.

To je bil prvi signal nečesa, kar poznamo po današnjem terminu »na pravilih utemeljenega sveta«.

Kraja ozemlja kot v primeru Golanske planote in Izraela ter Kosova ter Srbije je dovoljena, ko to ustreza zahodnim silam. V primeru, kot to ne ustreza, primer je Ukrajina in Rusija, se pravila spremenijo.

Isto velja kar se tiče vojaških posredovanj.

V letu 1980 so Zahodne sile izkoristile staro sovražnost med Irakom, kjer so bili v sicer sekularni državi stranke Baas, na oblasti manjšinski suniti pod vodstvom samodržca Sadama Huseina in revolucionarnim šiitskim Iranom.

Sporna meja na Šat el Arabu in okoliška naftna polja so bila zadostna vaba, da je Irak z vojaškim posegom in kritim hrbtom Zahodnih sil poizkušal zrušiti v revoluciji oslabljeni režim.

Nekaj, kar naj bi bilo kratkotrajno posredovanje, se je sprevrglo v grozovito devetletno vojno, ki je terjala na obeh straneh kakih 600.000 mrtvih.

Zahodne sile z ZDA na čelu, so ves ta čas vojaške podpirale Huseina, financirale pa so ga tudi države GCO, Zalivske države, ki so se na smrt bale šiitov.

Tovrstno zavezništvo Izraela ni kaj dosti motilo. Leta 1981 so izvedli Operacijo Opera.

V drznem letalskem napadu so razbili jedrski reaktor Osirak v bližini Bagdada in naredili konec Iraškim jedrskim ambicijam.

Operacija je sledila operaciji Mosada v Toulonu, kjer so Francozi izdelovali opremo za ta reaktor.

Še enkrat se je pokazalo, da Izrael ne izbira sredstev za dosego svojih ciljev. Tudi pri sabotažah v jedrskih objektih svojih zaveznikov, konkretno v Franciji.

V svoji naivnosti je Sadam Husein Zahodu nasedel še enkrat.

Tokrat se je pokazala pravilnost izreka nekdanjega ameriškega državnega sekretarja Kissingerja v času po koncu hladne vojne: »Biti sovražnik ZDA je nevarno, biti prijatelj pa je usodno«.

 Po koncu devetletne vojne z Iranom je Husein vodil obubožano in razrušeno državo. Smatral je, da je z vojno storil  zahodnim državam veliko uslugo in da je upravičen do ustreznega nadomestila.

Na muhi je imel Kuvajt. Majhno državo ob Zalivu, kjer je na morju nafte in neslutenega bogastva vladala družina Al Sabah. Problem Kuvajta je, da je od nekdaj gravitiral k Iraku.

V devetnajstem stoletju so ga Britanci naredili za protektorat, nato pa je leta 1961 razglasil samostojnost. Težava Kuvajta je, da ga je Irak od nekdaj pojmoval kot svojo 19. provinco.

Vključitev Kuvajta v Irak bi pomenilo, da bi nova država dobesedno plavala na nafti, tako na svoji kot pridruženi kuvajtski in bi s tem postala izredno močna ter nevarna. Tako Zahodu kot Izraelu, s katerim je formalno od leta 1948 v vojnem stanju. Tega Zahod preprosto ni mogel dopustiti.

Bližnji vzhod je od nekdaj sod smodnika in le malo verjetno je, da ne bi Zahod vedel za iraške namere, oziroma da ne bi Irak smatral, da je dobil vsaj tiho soglasje za zasedbo. 2. avgusta 1990 je iraška vojska vpadla v državo in jo v nekaj dnevih zasedla in priključila Iraku.

V tistem trenutku je Zahod z Američani na čelo obrnil ploščo.

Irak se je iz dragocenega zaveznika preko noči spremenil v sovražnika.  Iraška vojska pa se je kot sedeča raca razkrila sredi puščave.

Sledili sta operaciji Puščavski ščit in Puščavski vihar, ki sta pomenili ponovno osvojitev Kuvajta, posredovanje v Iraku in spremembo države v ruševine.

Sledila je 100 in ena sankcija, ponovno posredovanje Američanov v letu 2003, padec režima ter sprememba Iraka v propadlo državo, kar je ta še danes. Elegantna odstranitev nevarnega nasprotnika.

Kuvajt pa je tudi država, ki nam pove, zakaj so Palestinci, sicer del širšega Arabskega naroda, med preostalimi Arabci tako nezaželeni.

Arabske države se med seboj neskončno razlikujejo. Nekatere, kot Egipt ali Jemen so prenaseljene in revne.

Druge, kot Zalivske države, pa se dobesedno kopajo v naftnih dolarjih. V arabskih državah, kjer vlada velika nezaposlenost, je logično razmišljanje, da bi si revni mladi moški našli zaposlitev v Zalivu.

Takšno je bilo razmišljanje mnogih in leta 1990 je v Kuvajtu, ki je takrat štel 2,2 milijona prebivalcev, živelo in delalo kar 400.000 Palestincev.

Ob vdoru Iraka v državo so Palestinci v trenutku pozabili na zvestobo državi, ki jim je dajala dom in kruh ter pri zasedbi sodelovali z Iračani.

Po operaciji Puščavski vihar so bili Iračani izgnani in vloge so se obrnile. Kuvajtske oblasti so imele dolg spomin in so Palestince gladko izgnale.

Dogajanje v Kuvajtu je bila velika lekcija tudi za preostale arabske države.

Dandanes potovanje po Zalivskih državah pomeni tudi pogled na množico migrantskih delavcev.

V največji meri so iz Indijske podceline in Filipinov. Pridejo, opravijo delo in odidejo. Če ne ravnajo po pričakovanjih: so deportirani.

Pri Palestincih ni tako enostavno, saj jih ni mogoče izgnati in se jih vsi otepajo. Kjer pa so, povzročajo same probleme. Preprosto so neobvladljivi.

Že stoletje so v latentni vojni in ta je postala del njihovega vsakdana. V grozo vseh, ki te filozofije ne poznajo, a morajo z militariziranim in travmatičnim narodom živeti.

Tudi v Tunisu. Izraelska roka je res dolga. Po izgonu PLO iz Libanona kot posledica intervencije IDF so se ti zatekli v Tunizijo in jih je leta 1985 zbombardiralo izraelsko letalstvo. Eklatantna kršitev mednarodnega prava, a spet enkrat brez kakršnihkoli posledic za izvajalca.

Po drugi strani tudi Judje niso prav nič prizanesljivi. Ne do svojih nasprotnikov, zaveznikov in konec tudi do lastnih ljudi, kadar ti ravnajo v nasprotju s pričakovanji. Pa si poglejmo nekaj primerov:

Jonathan Pollard je ameriški oficir judovskega rodu, ki je služboval v CIA in Mornariški obveščevalni službi ZDA.

Po letih vohunjenja za Izrael so ga leta 1985 ujeli. Izkazalo se je, da je imel poleg ameriškega državljanstva tudi izraelsko.

Postavljen je bil pred vojaško sodišče in obsojen na dosmrtno ječo.

Njegovo delovanje je bilo tako sprevrženo, da tudi po desetletjih prizadevanj izraelski oblasti, ZDA niso popustile in Pollard je še vedno v zaporu na prestajanju kazni.

Omenjeno dogajanje je le vrh ledene gore, saj posamezni indici kažejo na to, da je celoten vrh odločanja v ZDA prepreden z vohuni, ki delujejo za Izrael.

Mordehai Vanunu je bil jedrski tehnik v nuklearnem reaktorju v Dimoni.

Leta 1986 je zahodnim časopisom podal podatke o izraelskem jedrskem programu, iz judovske vere prestopil v krščanstvo in pobegnil v Veliko Britanijo.

Iz njegovih podatkov je širši javnosti postalo jasno, da Izrael še kako poseduje nuklearno orožje.

V tistem času so bili bili izraelsko-britanski odnosti slabi in zato ni bilo mogoče računati na to, da bi ga Britanci izročili. Mossad je tako ubral drugačno taktiko.

V London je poslal zapeljvo agentko Cherly Bentov. Vanunu je lepotici gladko nasedel.

Po krajšem obdobju medenih tednov ga je pregovorila, da sta odletela na turistični izlet v Rim. Tu so ga pričakali izraelski agentje, ugrabili in ga brez vednosti oblasti prepeljali v Izrael.

Tu so mu sodili. Sodba: 18 let strogega zapora in prepoved zapuščanja države.

Bernard Madoff je bil ameriški finančni in investitor judovskega rodu. Posedoval je družbo Bernard L. Madoff Investment Securities.

Naloga družbe, finančnega sklada, je bila zbiranje sredstev investitorjev, njihovo ustrezno plasiranje v gospodarske družbe, z namenom plemenitenja sredstev. Bernard Madoff ter njegova sinova Mark in Andrew so bili pri tem tako uspešni, da so privabili veliko investitorjev predvsem judovskega rodu.

Sklad je uspešno posloval dolga desetletja, je pa Madoff zamolčal investitorjem, da gre za orjaško Ponzijevo shemo, ki se ne hrani iz uspešnih investicijskih vložkov, ampak iz pridobivanja vedno novih sredstev naivnih investitorjev.

Leta 2008 je nastopila gospodarska kriza, ki je spravila na kolena tudi Madoffovo družbo, saj novih investitorjev ni bilo več, prihodkov od plasiranih sredstev pa ni bilo…

Izbruhnila je finančna afera svetovnih razsežnosti. Končni rezultat: 65 milijard dolarjev škode judovskim investitorjev.

Sledile so aretacije, sojenja in val samomorov sodelujočih pri prevari. Danes že pokojni Bernard Madoff je bil obsojen na 150 let zapora, le nekaj let kasneje pa sta v starosti 46 in 48 let umrla tudi oba njegova sinova, ki sta vodila poslovanje sklada.

Morda najbolj tragična usoda pa je tista Jitzaka Rabina. Eden najbolj uspešnih izraelskih vojaških poveljnikov, večkratni minister, diplomat in predsednik vlade je bil eden izmed glavnih akterjev podpisa sporazumov iz Osla.

Kot takšen velika avtoriteta na judovski strani, ki je prišel do prepričanja, da se neskončno vojskovanje in pobijanje enkrat le mora končati. Zavedel se je, da bo za dosego miru potrebno podati tudi koncesije. Koncesije, ki jih Judje niso želeli dati.

Sporazumi iz Osla so določili, da se zasedena območja na Zahodnem bregu in v Gazi razdele v tri skupine. V coni A ima varnostno in civilno pristojnost Palestinska uprava.

V coni B imajo Palestinci civilno pristojnost, varnostno pa Izraelci.

V coni C, ki obsega izraelske naselbine, dolino reke Jordan in vzhodni Jeruzalem pa so prebivalci pod varnostnim in civilnim nadzorom Izraela.

Osnovna zamisel je bila, da so sporazumi iz Osla šele začetek, od reševanja lažjih vprašanj bi nato korakoma napredovali do reševanja težjih.

Judje in Palestinci naj bi tako živeli in delali skupaj in iz tega sodelovanja naj bi prišlo do pomiritve napetosti. Vrnitev beguncev iz vseh mogočih vojn na svoje domove in status Jeruzalema tako sploh še nista postala predmet pogajanj.

Sporazumi so bili v samem Izraelu sprejeti z mešanimi občutki. Večinsko so jih Judje podprli, saj so se tudi oni zavedali, da se stanje latentne vojne enkrat le mora končati.

Vendar se s tem vsi niso strinjali. Na desni strani političnega spektra in med verskimi skupinami je bilo nasprotovanje skorajda enoglasno.

Ta del judovskega prebivalstva je nasprotoval vsakršnim koncesijam, kakršni koli prepustiti ozemlja in so zagovarjali izgon vseh Palestincev, kamorkoli.

Navkljub dejstvu, da so Peres, Rabin in Arafat za sklenjen dogovor prejeli Nobelovo nagrado za mir, to ni ustavilo ekstremistov.

Verski skrajnež Yigal Amir je 4. Novembra 1995 na mirovnem zborovanju Rabina preprosto ustrelil.

Na drugi strani ni bilo kaj dosti drugače. Tudi Palestinci so bili naveličani večnega vojskovanja. Jaser Arafat kot voditelj PLO je sprejel ideje svojih pogajalcev.

Leta 1988 so Palestinci na podlagi načela o samoodločbi narodov razglasili svojo državo. Podpisali so mirovne sporazume in leta 1994 vzpostavili svojo upravo.

Leta 1996 so izvedli volitve, na katerih je zmagal Fatah. Vendar tudi tu ni šlo lahko. Fatah je postajal soočen z vedno močnejšo opozicijo Hamasa, širitvijo judovskih naselbin in dejstvom, da so de facto dobili nekakšno delno samoupravo in da je pot do prave rešitve spora v obliki dveh držav še dolga pot. Palestinci Dobršen del Palestincev je še naprej zastopal staro stališče: »Jude je treba vreči v morje«.

Takšno stališče je zastopal predvsem šejk Jasin, ustanovitelj Hamasa (Islamsko gibanje odpora). Omenjeno gibanje je bilo ustanovljeno leta 1987 in je zastopalo stališče, da je z odporom potrebno nadaljevati.

Glede na dejstvo, da je Hamas danes eden glavnih nasprotnikov Izraela in Judov je prav paradoksalno, da je bilo gibanje ustanovljeno s pomočjo Izraela.

Z vzpostavitvijo konkurenčne organizacije PLO je Izrael po načelu »Divide et impera«, deli in vladaj, poizkušal razbiti enotnost Palestincev in sabotirati nastanek palestinske države.

Vendar se Hamas ni dal kupiti.

Z oboroženim odporom je nadaljeval in poizkušal minirati dogovore iz Osla.

Kar naenkrat se je bojeval na dveh frontah. Proti Izraelu, kot pravemu sovražniku in palestinskim oblastem, katero oblast je ogrožal.

Zgodovina Hamasa in njegovih vojn z Izraelom se tako ni začela 7. oktobra 2023. Že predhodno se je zapletel v vojne v letih 2008-09, 2012, 2014 in 2021.

S precejšnim uspehom. Sam ustanovitelj šejk Ahmed Jasin je svojo neizprosnost plačal s svojo glavo.

Leta 2004 ga je ubila raketa izraelskega helikopterja.

Čisto mimogrede: v obliki izvensodnega uboja je bil ubit tetraplegik. Pa pravo gor ali dol.

Istočasno pa je tudi za Arafata treba reči, da ni bil prav nikakršen mirovnik.

Precejšni del svojega življenja je preživel v bojih za oblast znotraj palestinskih organizacij, v sporih s sosednjimi arabskimi državami in v spopadih z Izraelom. Naj ne bo dvoma.

Metode, ki jih je uporabljal v tem boju, so v precejšni meri podobne terorizmu.

Enako velja za Palestinsko osvobodilno organizacijo.

Veliko število Palestincev že dolga desetletja živi v največji bedi v begunskih taboriščih.

To pa ne spremeni dejstva, da že ves ta čas prihaja finančna in humanitarna pomoč s celega sveta.

Voditelji gibanja so tako izkoristili priliko in se z denarjem namenjenim sonarodnjakom v težavah zasebno okoristili.

Oziroma kot pravijo: »umastili brkove«.

Izraelcem je Jaser Arafat s potekom časa bil vedno manj potreben.

Zadnji dve leti svojega življenja je bil v nekakšnem hišnem priporu v Ramali, nato pa je leta 2004 v hudo sumljivih okoliščinah umrl.

Konec 90-tih let je vse bolj kazalo, da iz doseženih sporazumov ne bo nič. Palestinci so še vedno živeli po begunskih taboriščih oziroma zaprti v svojih enklavah v Gazi in Zahodnem bregu.

Jeruzalem so vedno bolj obkrožale judovske naselbine, enako velja tudi za Zahodni breg, torej Judejo in Samarijo. Judje so mirovne sporazume razumeli, kot da bodo sedaj Palestinci sami skrbeli za varnost Izraela in da bo paradoksalno izgledalo tako kot je bilo nekdaj v nacističnih taboriščih.

Stražarji so skrbeli le za zunanje meje taborišč, znotraj pa so njihovo oblast izvajali lokalni kvizlingi, to je kapoji, sozaporniki. Na drugi strani pa je Palestincem postalo jasno, da so izigrani in jih Izrael korak za korakom namerava stisniti v posamične gete in jim onemogočiti vsakršno možnost delovanja lastne države.

Takšno stanje nikakor ni peljalo v ustanovitev dveh delujočih držav.

Tovrstno leporečenje so le zgodbice lepo oblečenih politikov, ki ne poznajo dejstev na terenu, ali pa navkljub poznavanju tematike, prodajajo lepo poslušljive zgodbice.

Po mesecih medsebojnega verbalnega obračunavanja je Izrael naredil korak, ki je pomenil začetek druge intifade.

28. septembra 2000 je vodja stranke Likud nekdanji general Ariel Šaron ob strogih varnostnih ukrepih obiskal Tempeljski grič.

Gre za tretji najsvetejši kraj islama kjer stoji mošeja Al Aksa in Tempelj na skali.

Nerodna reč pri zadevi je, da je Tempeljski grič v starem Jeruzalem tudi kraj drugega judovskega templja.

Njegov ostanek, Zahodni zid je najsvetejše judovsko svetišče.

Tovrstni obisk so eni in drugi razumeli tako kot je bil mišljen. Judje so Palestincem dali vedeti, da je kraj njihov in da imajo prej ali slej namen zgraditi Tretji tempelj in se znebiti Al Akse in Mošeje na skali, Palestinci pa so obisk razumeli, kot da imajo Judje namen, da jih do konca preženejo z njihovih domov.

Nenasilne demonstracije in obmetavanje s kamenjem so hitro prerasle v oboroženo vstajo. Tokrat je bilo huje kot prvič. Pet let je trajala druga intifada in je terjala številne žrtve na obeh straneh.

Izraelci niso oklevali pri uporabi tudi najtežjega orožja, zapiranja civilistov in podiranju nepremičnin, sekanju sadovnjakov, uničevanju poljščin ter atentatov na voditelje Palestincev.

Po drugi strani so se Palestinci zatekli tudi k najnižjim oblikam terorizma: pobijanju naseljencev, podtikanju eksploziva, samomorilskimi napadi.

Žrtve so bile temu ustrezne: Na izraelski strani je umrlo 1.010 ljudi od tega približno 300 vojakov, ostalo so bili civilisti. Na palestinski 3.179 oseb, glede na to, da nimajo vojske so to bili civilisti in gverilci.

Poleg tega pa je bilo ubitih še nekaj sto Palestincov s strani samih Palestincev kar kaže na to, kako zelo so palestinske vrste preprežene s kolaboranti.

Šele po petih letih pouličnih bojev so Izraelci intifado ukrotili. Za sabo je pustila več posledic:

• Izraelci so evakuirali naselbine v Gazi. Izkazalo se je namreč, da te nimajo smisla, saj je bilo nekaj tisoč Judov v enklavi obkoljenih s strani 2.3 milijona Palestincev. Vedeti pa je treba še nekaj. Umik iz Gaze tudi z bibličnega vidika za Izrael ni pomemben. Srce države je od nekdaj bila Judeja in Samarija, Gaza pa je bila del Peteromestja, del države že davno izginulih Filistejcev.
• Začela se je izgradnja zidov in električnih ograj na mejah. Ne glede na številne dosedanje vojne so bile meje Izrela do tega trenutka sorazmerno nezavarovane. Sedaj pa so začeli graditi. Zid na meji z Libanonom, v dolini Jordan z Jordanijo, električna ograja na meji z Egiptom ter najpomembnejše: zid na meji z Gazo ter z Zahodnim bregom.

Predvsem slednji je najbolj problematičen. Kot nekakšna kača se vleče v dolžini skorajda 700 kilometrov.

Ves čas po palestinski zemlji in večkrat tudi več deset kilometrov v notranjost, kjer na izraelsko stran obkroži judovske naselbine. Za povrh pa obkroži tudi Jeruzalem in ga loči od Palestinskih ozemelj. Mimogrede, sveto mesto oba naroda pojmujeta kot svojo prestolnico.

V takšnih razmerah so po desetih letih izvedli na Palestinskih ozemljih parlamentarne in predsedniške volitve.

Preseneča dejstvo, da so jih sploh izvedli in dejstvo, da ljudje, ki odločajo niso znali predvideti rezultatov.

Na volitvah je namreč Fatah doživel poraz, saj so ljudje večinsko volili za Hamas.

Nekaj časa so še telovadili z vlado narodne enotnosti, potem pa se je zgodilo neizogibno.

Gazo je v letu 2007 prevzelo gibanje Hamas, Fatah pa se je obdržal na Zahodnem bregu, kjer pa je izgubil vsako kredibilnost, saj predsednika Mahmuda Abasa in palestinsko vlado domače prebivalstvo v celoti pojmuje kot kolaborantsko.

Po palestinski ustavi imata predsednik in vlada štiriletni mandat. Od zadnjih volitev sta tako pretekli že skorajda dve desetletji in nihče si več ne upa razpisati novih, saj bi bil rezultat nezaželen.

Kot iz tistega vica: »Če bi lahko volitve karkoli spremenile, bi bile že davno prepovedane«.

Na obeh straneh so glavno besedo dobili ekstremisti in spor na Bližnjem vzhodu dobiva z vsakim letom bolj umazano in nevarno obliko.