Sporazum Sykes-Picot: Ko človek ugotovi, da Zahodnjakom ni za zaupati

Leta 1914 je bilo svetovnega miru nepreklicno konec. Sredi poletja je izbruhnila vojna in v mesecu dni se je razširila po celotnem svetu.

Vsaka stran je napela vse sile in na svojo stran poskušala pridobiti nove in nove zaveznike, ki bi ji pomagale v boju s sovražnikom.

Glavnina bojev je potekala v Evropi, a tudi Bližnji Vzhod ni bil nobena izjema. Veljalo je pravilo: sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj in s tem uporaben in koristen.

Za vse mogočnike, ne pa tudi za običajne ljudi, ki tovrstno visoko politiko običajno plačamo s svojimi glavami. Mogočniki pa se obogatijo.

V zgodovini so se med državami sklepali številni sporazum. Kako so se udeležene stranke teh sporazumov držale, pa je že druga zgodba.

Tudi z današnjega vidika, ko vse kaže, da se bodo glede Ukrajine spet sprejemali nekakšni dogovori. Kako se jih držati in kaj podpisovati, pa je že druga zgodba.

Prav posebej zaradi tega, ker je problematiko obravnavala že vrsta sporazumov: tudi Minsk 1, Minsk 2 in Istanbulski sporazum.

Včasih se splača pogledati nazaj in si ogledati Turški imperij v času prve svetovne vojne in način, kako so si ga zahodne velesile zadale, da ga razkosajo na plečih domačega prebivalstva v svojo izključno korist.

Gre za sporazum Sykes – Picot iz leta 1916.

Turčija v letu 1914 je bila opotekajoča država, vendar še vedno velesila. Davno so minuli časi njenega največjega obsega. Magrebske države je v kolonije spremenila Francija. Libijo le leto prej Italija.

V Egiptu in Sudanu so se vgnezdili Angleži. Le dve leti prej je Turčija izgubila Balkanski polotok. Navkljub temu je to bila država, ki je segala od Trakije v Evropi, do Sinajskega polotoka na robu Afrike, do Adna v Jemnu in Perzijskega zaliva v današnjem južnem Iraku.

Strateško je bila izredno pomembna. Kontrolirala je morski ožini Bospor in Dardanele, ki pomenita prehod iz Sredozemlja v Črno morje.

V današnjem Iraku je imela nadzor nad naftnimi polji, ki so bila v času silovitega razvoja motornega prometa vse pomembnejša.

Preko Perzijskega zaliva bi se dalo ogrožati britanske kolonije v Indiji.

V neposredni bližini njenih meja je bil Sueški prekop kot najpomembnejša svetovna vodna pot. Prav tako so bili skrbniki svetih mest Jeruzalema, Medine in Meke.

Jeseni 1914 je Nemcem uspel veliki met. Turčija je pristopila k Centralnim silam in v nekaj mesecih je izbruhnila vojna na njenih štirih mejah.

Sile ANZAC so se izkrcale v Dardanelah, Rusi so sprožili ofenzivo v Kavkazu, Britanci so se izkrcali v Mezopotamiji in Turki so poskušali osvojiti Sueški prekop.

Turčija je bila večnacionalna in večverska država in kot taka podvržena notranjim pretresom.

Arabci so bili največja manjšina in pod turško oblastjo že skoraj 400 let. Javna skrivnost je, da se Turki in Arabci med seboj ne marajo in prav to so izkoristili Britanci.

Vse z namenom, da sprovocirajo Arabce k uporu in da vežejo turške sile, da jih ti ne bi mogli uporabiti kje drugje.

Južni del Arabskega polotoka je v tem času bila polodvisna kraljevina Hedžas, katere kralj je bil veliki šerif Hussein bin Ali iz klana Hašemitov, stranske veje plemena Kurejši, kateremu je pripadal tudi sam prerok Mohamed.

Prav on je bil tarča britanskih prizadevanj. Iz korespondence med britanskim oficirjem Henryem McMahonom izhaja, da so Britanci Arabcem obljubili tisto, kar so si ti najbolj želeli.

V primeru zmage v vojni Antantnih sil in poraza Turčije jim je bila obljubljena neodvisna Arabska država, ki bi obsegala območje celotnega polotoka vse tja severno od Alepa v Siriji in severnega Iraka, kjer se konča arabsko nacionalno ozemlje.

Klasična obljuba kolonialne sile: za sodelovanje jim je bila obljubljena nagrada, ki sploh ni bila v lasti Britanije.

Medvedji brlog, v katerem je bil medved še kako živ.

Arabci so v ponudbo zagrizli in dne 10. junija 1916 je prišlo do arabskega upora, ki je v zgodovino prišel kot »Veliki arabski upor«.

Savdijci, ki so v tem času vladali severni kraljevini Nedžas se niso pustili prepričati in v uporu niso sodelovali.

V tem času to ni bilo pomembno, saj je bila nafta na področju današnje Saudove Arabije odkrita šele leta 1938.

Arabci so dali vojake, njihov voditelj je bil princ Fejsal. Hussein je bil že starec, zato je vodstvo upora prevzel njegov sin  (pa tudi njegova brata Abdulah in Ali).

Britanci so dali denar, orožje in nekaj častnikov, ki so sodelovali v uporu in služili za zvezo z Egiptom.

Najbolj znan častnik je bil Thomas Edward Lawrence, ki je v zgodovino prišel kot Lawrence Arabski.

Upor je bil uspešen. Uporniki so osvojili Hedžas in ob železnici, ki je iz Medine vodila do Damaska prodirali proti severu.

Turki so utrpeli obsežne izgube v številu 60.000 mož, arabske izgube so bile še bistveno večje, vojno področje pa je bilo opustošeno.

Konec leta 1918 so uporniki osvojili Damask in zdelo se je, da je ideja arabske države na dosegu roke.

Fejsal se je že videl kot kralja na panarabskem prestolu, a potem so se njegove sanje začele sesuvati same vase kot hišica iz kart.

Britanska in francoska vlada sta si povojni položaj Arabskega polotoka že od samega začetka predstavljali popolnoma drugače.

Dne 3. januarja 1916 je prišlo med obema vladama do podpisa sporazuma, ki je po podpisnikih dobil ime Sykes – Picotov sporazum.

Datum podpisa sporazuma si velja zapomniti.

Tako Britanci kot Francozi so Arabce imeli za bedake.

Že skoraj pet mesecev pred izbruhom Velikega arabskega upora sta si velesili med seboj razdelili Bližnji vzhod, o kakršnikoli samostojni panarabski državi ni bilo govora.

O sporazumu je bila obveščena tudi carska Rusija. Sporazum si je prizadeval tudi za razrešitev armenskega vprašanja v današnji vzhodni in južni Turčiji.

Rusi so bili v neposredni bližini, na Kavkazu in so do Turkov imeli številna nerazrešena vprašanja. Tako so carski arhivi dobili kopijo sicer super tajnega sporazuma.

Francozi naj bi po sporazumu dobili tisto, kar je danes Libanon in Sirija.

Britanci pa današnji Irak in Jordanijo. Za Hedžas se nihče ni kaj dosti brigal. Enako velja za Nedžas v katerem so vladali Savdijci in bili v postopku združevanju države, ki danes nosi ime Saudova Arabija.

Razlog za to je jasen: o naftnih polji se takrat še nobenemu ni sanjalo. Odkritje najdišč nafte v Saudovi Arabiji sega v leto 1938.

Obstaja pa še ena siva lisa. To je današnji Izrael, oziroma Palestina, kakor je komu drago.

Zgodovinska dejstva govore o tem, da so Judje v antičnem času na tem področju imeli državo, ki pa so jo v boju z Rimljani izgubili.

Potrebne so bile kar tri trdovratne vojne, da so Rimljani prevzeli neizpodbitno oblast (Veliki upor v letih 66-70, Kitova vojna 111-117 in Upor Bar Kohbe 132-137).

Porazi v uporih in dodatno še izgubljen upor Judov proti Bizantincem v začetku 7. stoletja so povzročili, da so na področju današnjega Izraela Judje bili skorajda tisočletje in pol neznatna manjšina.

Na tem področju so Arabci, ali pa Palestinci, kakor bralcu drago, biti nesporna večina do sredine 20. stoletja.

Število Judov je začelo naraščati konec 19. stoletja, ko je bila sprejeta sionistična ideja o »Vrnitvi v obljubljeno deželo«. Navkljub temu so v času izbruha 1. svetovne vojne šteli le kakih 10 odstotkov celotnega prebivalstva dežele med »Sredozemljem in reko Jordan«.

O pravici do Palestine in Izraela so bile prelite reke črnila, a bi se tokrat dotaknili še enega sporazuma in sicer Balfurjeve deklaracije, ki je bila podana 2. novembra 1917 s strani britanske vlade.

Vsebina deklaracije je bila, da se bo Britanija prizadevala za ustanovitev judovske države na tem področju.

Spet je kolonialna sila sklepala kravje kupčije o ljudeh in njihovih domovinah za katere ni imela prav nobene pristojnosti.

Vse to je bilo Feisalu zamolčano in je bil s kruto realnostjo seznanjen na Versajski mirovni konferenci leta 1919 v Parizu.

Navkljub temu je poizkušal osnovati arabsko državo. Leta 1920 je razglasil kraljevino Sirijo in sebe za kralja. Francozi so problematiko razrešili v smislu vladavine močnejšega: 24. julija 1920 je prišlo do bitke pri Maysalunu v kateri je francoska kolonialna vojska z mitralješkim ognjem in topovi naredila konec tem prizadevanjem. Vzpostavljena je bila francoska oblast.

Fejsal je bil imenovan za marionetnega kralja Iraka. V vmesnem času pa se je začela rušiti tudi oblast Hašemitov v Hedžasu.

Arabci so izgubili zaupanje v vladavino Hašemitov, kot posledico katastrofalnega rezultata vstaje.

Potreben je bil le sunek Savdijcev in Hašemiti so bili pregnani. Britanci so imeli nekaj slabe vesti, pa so v Jordaniji, tedanji Transjordaniji z ravnilom po zemljevidu oblikovali današnjo Kraljevino Jordanijo in Abdulaha postavili za prvega kralja.

V Palestini pa vzpostavili svoj mandat. Skratka: Arabce so popeljali žejne čez vodo. Njihov boj in številne žrtve so izigrali in jih izkoristili.

Za konec pa obelodanimo, kako je ta super tajni sporazum in njegova vsebina prišla v javnost. Vsebina, ki je v svojem jedru prikazala dvoličnost zahodnih držav.

Kot rečeno je izvod tega sporazuma bil shranjen v arhivih carske Rusije. A že v začetku leta 1917 je v državi izbruhnila Marčna revolucija in car je odstopil.

Prva revolucija je bila meščanska in Rusija je navkljub vsemu ostala na strani zahodnih držav in del protinemške koalicije. Boljševiki, skrajno levo krilo revolucionarjev, pa so do zadeve imeli drugačen odnos.

V novembru 1917 jim je z Okrobrsko revolucijo uspel prevzem oblasti. Do Zahoda niso imeli prav nobenih simpatij in so se z njim praktično takoj zapletli v spor in v nadaljevanju tudi v strahovito državljansko vojno.

Za sporazum Sykes – Picot in položaj na Bližnjem Vzhodu to sicer ni pomembno. Pomembno pa je dejstvo, da so Boljševiki že takoj na začetku svoje oblasti prevzeli tudi arhive Carske Rusije.

Med drugim jim je prišel v roke tudi zadevni sporazum. Ni bilo potrebno kaj dosti razmišljati, da se jim je posvetilo, da imajo v rokah izredno pomemben dokument, ki na zahodne države meče še kako slabo luč. In to so tudi izkoristili.

Dne 23. novembra 1917 sta celotno besedilo sporazuma objavila ruska časopisa Izvestija in Pravda. Za povrh pa so o sporazumu obvestili tudi levičarska gibanja na Zahodu.

Časopis The Manchester Guardian je besedilo objavil nekaj dni kasneje, dne 26. novembra 1917. Izbruhnil je škandal in za obe državi Veliko Britanijo in Francijo je to bila velika sramota.

Vendar pa je bil to čas 1. svetovne vojne in prelomni dogodki in katastrofe so se v tem času dogajali iz dneva v dan.

Sporazum so potisnili pod preprogo, a navkljub temu ravnali natančno v skladu z njim.

Arabci so enega kolonilnega vladarja (Osmansko cesarstvo), zamenjali z novima gospodarjema (Veliko Britanijo in Francijo) in sanje o svobodi so bile izgubljene za več desetletij.

Dandanes kaže, da se vojna v Ukrajini preveša v odločilno fazo in zdi se, da se bodo podpisovali novi sporazumi. Ve se kako so se izpolnjevala določila sporazumov Minsk 1 (2014), Minsk 2 (2015) in Istanbulski sporazum (2022).

Francoski predsednik Francois Hollande, nemška kanclerka Angela Merkel in ukrajinski predsednik Petro Porošenko so javno priznali, da so bili sporazumi iz Minska namenjeni zavajanju Rusije, da bi se z njimi kupil čas za priprave na vojno.

Da ne govorimo o Istanbulskem sporazumu, ki bi pomenil konec vojne med Rusijo in Ukrajino že ob samem začetku, če bi se ga obe strani držali.

Potem pa je v Kijev prišel Boris Johnson, nekdanji predsednik vlade Velike Britanije in dosegel odstop od sporazuma, glavni ukrajinski pogajalec Denis Kirejev pa je svoje vztrajanje pri sporazumu plačal s svojo glavo.

Od takrat že tretje leto teče neizprosna vojna med Rusijo in posredniško vojno Nata ter Ukrajine na ozemlju te nesrečne države. Zdi se, da bo svet spremenila v temeljih.

Podpisovanje mirovnih sporazumov je čudovita stvar in pomeni konec nesmiselnih vojn.

Vendar pa jih je časih dobro jemati »z zrnom soli« in se seznaniti z usodo minulih sporazumov. Recimo z usodo sporazuma Sykes - Picot. Ne pravijo zastonj, da je zgodovina zelo dobra učiteljica.

Naj parafraziram nekdanjega ameriškega zunanjega ministra Henrija Kissingerja: »Biti sovražnik Zahoda je nevarno, biti njegov prijatelj je lahko usodno«.