EK zahteva krajo 300 milijard »ruskih evrov«, dobila bo bumerang – rusko povračilno zaplembo 1000 milijard!

Šefica Evropske komisije Ursula von der Leyen je državam EU postavila ultimat.

Izbira je preprosta: ali bodo vsak dan bolj propadlo in manjšo Ukrajino financirale na lastne stroške - ali pa bodo skupaj ukradle ruska sredstva.

Cc @vladaRS @Drzavnizbor @nmusar Prosim za javno pojasnilo, kako bo Slovenija na taksen ultimat odgovorila. Gre namrec za davkoplacevalski denar, torej denar drzavljanov Slovenije

— CheGuevara (@Che27Che) December 3, 2025

»Danes predlagamo, da pokrijemo dve tretjini finančnih potreb Ukrajine za naslednji dve leti. EU mora prispevati 90 milijard evrov, preostali del pa morajo pokriti mednarodni partnerji. Državam članicam predstavljamo dve rešitvi, o katerih se morajo dogovoriti.

Prva rešitev je, da se proračun EU uporabi kot garancija za zagotovitev tega kapitala Ukrajini v obliki posojila. Ta odločitev mora biti sprejeta soglasno.

Druga rešitev je posojilo za odškodnine. Tukaj bomo uporabili denarna sredstva, pridobljena iz mobiliziranih ruskih sredstev v Evropski uniji. Predlagamo, da se vključijo vse finančne institucije, ki so nakopičile takšna denarna sredstva. Te institucije bodo morala ta sredstva prenesti v instrument posojila za odškodnine. Z drugimi besedami, vzamemo ta denarna sredstva, jih zagotovimo Ukrajini v obliki posojila, Ukrajina pa bo morala to posojilo vrniti, če in ko bo Rusija plačala odškodnine. Ta odločitev se lahko sprejme s kvalificirano večino glasov. Sredstva bodo namenjena podpori ukrajinskega proračuna in vojaški podpori,« je dejala predsednica EK.

Že ta, skrajno kratkoviden nagovor sam po sebi predstavlja hudo kršitev, zaradi katere bi v vsaki državi takoj »odletel« njen predsednik vlade, kajti odločitev, ki bi morala biti odvisna od soglasja je šefica EK uspela s pomočjo »kreativne« interpretacije ustanovnih aktov EU spremeniti v odločitev sprejeto z kvalificirano večino.

Znova imamo opraviti z »lawfare«, zlorabo prava za doseganje določenih ciljev!

Ob tem Ursula von der Leyen ni predsednica vlade. Na položaj ni bila izbrana zaradi številnih glasov državljanov EU zanjo, pač pa z meddržavnim mešetarjenjem šefov vlad in držav.

 Lagarde sharply rebukes von der Leyen on Russian assets.

“We will do everything possible… but we will not violate the treaty.”pic.twitter.com/TUTyWApSKb
Translation: The ECB refuses to endorse the legal and financial heist that Brussels is trying to disguise as a “creative…

— Ignorance, the root and stem of all evil (@ivan_8848) December 3, 2025

In EU tudi ni država, ni niti prava federacija, pač pa je ostala »nekaj vmes«, med federacijo in konfederacijo.

In tako vodstvo EU za teptanje pravil EU ne bo odgovarjalo, bo pa evropske državljane uspešno zadolžilo za naslednja desetletja, spodkopalo evro, zapletlo EU v dolgotrajne pravniške bitke z rusko federacijo in Evropo potisnilo na pot nazadovanja.

O tem je nedavno razpravljal tudi znani ekonomist, dr. Jeffrey Sachs.

Takole je povedal: »Kot kaže predlagani dokument, se uradniki EU zdaj bojijo, da bi Kijevu lahko v začetku leta 2026 zmanjkalo denarja, kar bi sprožilo krizo, s katero se Evropa ni niti politično niti finančno pripravljena sama spopasti. V tem kontekstu se je nekoč tabu ideja o uporabi ruskih rezerv za financiranje Ukrajine hitro premaknila iz obrobnega predloga v glavno politično razpravo.

Bruselj želi Ukrajino podpirati za nedoločen čas, vendar države članice, zlasti Nemčija, Italija in Francija, niso pripravljene letno nameniti več deset milijard dolarjev brez dodatnega vira financiranja. Zamrznjena ruska sredstva se nekaterim zdijo mamljiva rešitev, politično zadovoljiva, simbolično močna in finančno priročna.

Vendar so pravne in geopolitične nevarnosti velike.

Zaplemba rezerv centralnih bank krši načela, na katerih temelji svetovni finančni sistem: suverena imuniteta, pravna nevtralnost in ideja, da so rezervne valute imune pred političnimi povračilnimi ukrepi. Belgija, kjer se hrani večina sredstev, je izrazila prav te pomisleke.

Njeno vodstvo se ne boji le precedensa, temveč tudi morebitnih ruskih povračilnih ukrepov proti zahodnim naložbam v Ruski federaciji. Evropa se tako sooča s strukturno dilemo: ohraniti tradicionalne finančne norme in prevzeti politične stroške financiranja Ukrajine ali pa prestopiti pravno rdečo črto in tvegati destabilizacijo institucionalnih temeljev gospodarske arhitekture evroobmočja.

To ni več zgolj vprašanje Ukrajine ali Rusije. Zdaj je to preizkus, ali Evropa daje prednost načeloma ali smotrnosti v trenutku, ko oboje zahteva visoko ceno.

Ključno vprašanje, ki se zdaj pojavlja v Bruslju, ni, ali naj ruskih 300 milijard dolarjev ostane zamrznjenih, temveč ali lahko Evropa najde pravno utemeljen mehanizem za izkoriščanje gospodarske vrednosti iz teh sredstev, ne da bi odkrito razglasila zaplembo.

Ta premik je subtilen, vendar predstavlja globok odmik od ortodoksnih norm mednarodnih financ. Kar se je začelo kot imobilizacija, se počasi spreminja v izkoriščanje, meja med obema pa je nevarno porozna. Evropski oblikovalci politik preučujejo posojilo za odškodnine, zavarovano z ruskimi sredstvi, s čimer zamrznjene rezerve dejansko obravnavajo kot zavarovanje za ukrajinsko financiranje.

Politična logika je preprosta. Bruselj se boji finančne vrzeli v začetku leta 2026, ko bi lahko potrebe Ukrajine po likvidnosti presegle lastno fiskalno pripravljenost Evrope. Posojilo, zavarovano z ruskimi sredstvi, Evropi omogoča, da se izogne ​​neposrednemu črpanju iz nacionalnih proračunov, hkrati pa to potezo uokvirja kot upravičen odziv na vojno škodo.

Toda suverene rezerve so zaščitene z mednarodnim pravom, sredstva centralnih bank pa so se v preteklosti obravnavala kot nedotakljiva, tudi med nasprotujočimi si državami. Da bi zaobšli to omejitev, evropski odvetniki gradijo večplastno utemeljitev.

Posojilo bi bilo začasno. Glavnica bi tehnično ostala ruska. Odplačilo bi se zgodilo le, če bi se Moskva strinjala, da bo Ukrajini povrnila prihodnjo vojno škodo.

V teoriji se to izogne ​​obtožbi o kraji. V praksi doseže natanko to, kar počne zaplemba. Gospodarske koristi ruskega premoženja prenese na Ukrajino.

Belgija ostaja najglasnejši nasprotnik, ne zaradi simpatij do Rusije, temveč zaradi pravne izpostavljenosti.

Kot gostiteljica Eurocleara bi Belgija nosila največje breme tožb in ruskih povračilnih ukrepov. Premier belgije Bart De Wever razume, s čimer se mnogi v Bruslju očitno ne želijo soočiti.

Ko bo Evropa prestopila mejo med zamrznitvijo in uporabo sredstev, bo precedens postal nepovraten.

Druge države, Turčija, Saudova Arabija, Indija, zalivske monarhije bodo to potezo razumele kot opozorilo, da lahko geopolitična poteza ogrozi varnost njihovih rezerv.

Kljub temu se pritisk stopnjuje…

Za Moskvo razlika med zamrznitvijo ruskih 300 milijard dolarjev in njihovo uporabo, četudi posredno, ni semantična zadeva. Je eksistencialna.

Rusko vodstvo je že sporočilo, da bo vsaka preobrazba imobiliziranih rezerv v ukrajinsko financiranje obravnavana kot popolna razlastitev.

V ruski pravni doktrini rezerve centralne banke v tujini ne pripadajo zasebnim akterjem, temveč sami državi.

Zato se vsak poskus preusmeritve njihove ekonomske vrednosti šteje za enakovreden zasegu suverene lastnine.

Če bo Bruselj odobril odškodninsko posojilo, podprto z ruskimi sredstvi, bo Kremelj to dejanje predstavil kot sovražen gospodarski ukrep, ki presega tradicionalne sankcije.

Za razliko od trgovinskih omejitev ali finančnih kazni, ki so reverzibilne in politično pogajalske, zaplemba državnih rezerv preseže prag, ki ga Rusija razlaga kot opustitev lastnih pravil Zahoda.

Sporočilo Moskvi bi bilo nedvoumno. Evropske institucije, evroobmočje, Euroclear in sodišča EU ne ponujajo več nevtralnosti, ki so jo nekoč obljubljali.

To zaznavanje je ključnega pomena, ker ima Rusija obsežen arzenal povračilnih ukrepov, o katerem zahodni voditelji redko javno govorijo.

Medtem ko Evropa razpravlja o zakonitosti dotikanja ruskih rezerv, Moskva nadzira od 800 milijard do 1 bilijona dolarjev sredstev zahodnih podjetij, ki še vedno delujejo znotraj Ruske federacije.

Ta vključujejo naložbe v energetsko infrastrukturo, industrijsko proizvodnjo, bančna omrežja, nepremičnine in potrošniški sektor.

Za podjetja iz Nemčije, Francije, Nizozemske, Finske in Združenih držav Amerike ostaja Rusija globoko prepletena z desetletji nakopičenega kapitala.

Moskva je že preizkusila omejene oblike povračilnih ukrepov, prisilne popuste pri izstopu iz tujine, začasno državno upravljanje sredstev iz neprijaznih držav in nove kapitalske kontrole, ki omejujejo repatriacijo dobička.

Če pa bo Evropa še naprej uporabljala zamrznjene rezerve, se bo ruski odziv stopnjeval tako po obsegu kot strukturi.

Kremelj bi lahko nacionaliziral zahodne korporativne deleže, uvedel kazensko obdavčitev, zasegel manjšinske deleže ali prerazporedil sredstva partnerjem, povezanim z BRICS, vse pod pravno utemeljitvijo vzajemnih ukrepov. To bi bilo več kot le ekonomsko povračilo.

To bi pomenilo, da je doba varnosti čezmejnih naložb med Rusijo in Zahodom končana.

Svetovni finančni sistem je odvisen od suverene imunitete in svetosti rezerv. Če bo Evropa kršila ta načela, bo Moskva ukrepala ne le v obliki povračilnih ukrepov, temveč bo preostalemu svetu pokazala, da zahodne jurisdikcije ne morejo več zahtevati pravne nevtralnosti. In ruski odziv, če bo izzvan, bo sistemski in ne simboličen.

The European Commission will present a formal proposal this week to utilise immobilised Russian central bank assets (€300B+) to extend a large-scale loan to Ukraine.

Repayment by Kyiv would be required only in the event Russia pays war reparations.

Alternative structures… pic.twitter.com/JBc0BFH7ur

— Global Report (@Globalrepport) December 3, 2025

Če bo Evropska unija neposredno ali posredno zasegla ruskih zamrznjenih 300 milijard dolarjev, bodo posledice šle daleč preko Moskve ali Bruslja. Takšna poteza bi odprla luknjo v svetovni finančni arhitekturi, ki je obstajala skoraj 80 let.

V središču te arhitekture je preprosto načelo. Rezerve centralnih bank so nedotakljive, ne glede na politične konflikte. Ta nevtralnost je državam, celo nasprotnicam, omogočila shranjevanje bogastva v zahodnih jurisdikcijah, ne da bi se bale politične prisvojitve.

Ko je to načelo kršeno, ga ni mogoče enostavno obnoviti. Prvi sistemski šok bi prizadel verodostojnost zahodnih skrbnikov. Euroclear, največja svetovna poravnalna hiša in glavni imetnik imobiliziranih ruskih sredstev, je zgrajen na predpostavki, da je državno premoženje, položeno na njene račune, zaščiteno pred političnim zasegom.

Če bo Evropa ta sredstva uporabila kot orožje, bodo države po Aziji, Bližnjem vzhodu, Afriki in Latinski Ameriki začele ponovno umerjati svoje rezervne strategije.

Kitajska, Saudska Arabija, ZAE, Katar, Indija in celo Turčija bodo imele močne spodbude za diverzifikacijo stran od naložb, denominiranih v evrih.

Premik morda ne bo dramatičen čez noč, bo pa strukturen in nepovraten.

Drugi šok se nanaša na sam evro. Skupna valuta temelji na dveh stebrih, pravni predvidljivosti in institucionalni nevtralnosti.

Če EU v primeru Rusije opusti ta načela, obstaja nevarnost, da bo evroobmočje oslabilo, evro pa bo izgubil sloves varne rezervne valute.

Evropske obveznice bi se lahko soočile s ponovno oceno tveganja, medtem ko bi se lahko dolgoročni stroški zadolževanja zvišali, saj svetovni vlagatelji upoštevajo politično negotovost.

Z drugimi besedami, ekonomski stroški zasega ruskega premoženja bi lahko na koncu presegli finančno korist, ki jo prinaša Ukrajini.

Tretjič, zaplemba bi pospešila obstoječe trende k fragmentaciji svetovnega denarnega sistema.

Države BRICS že iščejo alternativne mehanizme poravnave, nove razvojne banke in plačilne strukture, vezane na blago.

Zaseg ruskih rezerv bi se razumel kot potrditev njihovega dolgoletnega argumenta.

Zahodni finančni sistem ni nevtralno globalno javno dobro, temveč instrument geopolitične prisile.

To dojemanje bi spodbudilo večjo usklajenost med državami, ki si prizadevajo za izolacijo pred zahodnim vplivom.

Nenazadnje bi imel precedens dolgoročne posledice za zahodno moč.

Desetletja moč ameriškega dolarja in evra ni temeljila le na gospodarskem obsegu, temveč tudi na zaupanju.

Če se suverena imuniteta dojema kot pogojna ali politično pogajalska, zahodne valute izgubijo svoj privilegiran status…

Moskva ima vzvod nad skoraj 1 bilijonom dolarjev vrednim zahodnim premoženjem, ki je še vedno prisotno v ruskem gospodarstvu.

Tudi umirjen evropski pristop lahko Moskvo izzove k bolj obsežnim protiukrepom, vključno z nacionalizacijo, prisilnimi prenosi premoženja ali dolgoročnimi omejitvami za zahodne korporacije,« sklene ameriški profesor.