Goli in Sveti Grgur: Prava podoba totalitarističnega režima

V letošnjem letu mi je le uspelo obiskati dva morda najbolj nenavadna otoka ob jadranski obali.

Morda pa tudi na svetu. To sta bila Sveti Grgur in Goli, otoka, kazenski taborišči v času po drugi svetovni vojni. V Sloveniji je bilo v zadnjih osmih desetletjih o dogajanju med in po drugi svetovni vojni prelitih veliko črnila.

Namen tokratnega prispevka ni v pogrevanju starih očitkov o tem, kdo je sodeloval z okupatorjem, kdo se je proti njemu boril, in kdo se je na hrbtih ljudi šel revolucijo. Statistika pravi takole: Med drugo svetovno vojno in neposredno po njej je na območju Slovenije umrlo približno 97.300 do 100.500 ljudi. Ta številka predstavlja okoli 6,5 % takratnega prebivalstva.

Podrobnejša sestava smrtnih žrtev po dostopnih zgodovinskih podatkih:

Partizani in odporniki: Okoli 27.000 do 35.000 ubitih v bojih, v zaporih ali taboriščih.

Civilne žrtve (okupatorsko nasilje): Več kot 23.000 civilistov, ki so umrli zaradi internacij, bombardiranj, talcev in izseljevanja.

Kvislinške in kolaboracionistične enote: Okoli 4.000 do 6.000 pripadnikov (belogardisti, domobranci), padlih med vojno.

Povojni poboji: Po koncu vojne (maja in junija 1945) je bilo ubitih okoli 14.000 do 15.000 pripadnikov kvizlinških enot in drugih domnevnih nasprotnikov režima brez sodnega procesa

Zanimive so tudi žrtve okupatorskih sil.

Nemške sile so imele kakih 9.000 mrtvih. V bojih jih je padlo kakih 2.300, preostalo so bili zamudniki, ki se konec vojne niso uspeli prebiti v Avstrijo in so doživeli gorje premaganih vojnih ujetnikov.

Italijanske sile so imele kakih 3.000 mrtvih, od tega jih je bil precejšen del tistih, ki se po kapitulaciji septembra 1943 niso uspeli vrniti v Italijo

Nekaj deset mrtvih  je bilo tudi madžarskih vojakov.

Statistika je neprizanesljiva. Ta pravi, da je glavno obračunavanje potekalo med nami samimi. V revoluciji in kontrarevoluciji.

Partizanska vojska je v času vojne imela težave z mednarodnim priznanjem. Uradna vlada je bila kraljeva begunska in je imela sedež v Londonu.

Odpor proti okupatorju pa je vsaj uradno nudila Jugoslovanska vojska v domovini, ki jo je vodil general Draža Mihajlović.

Vsaka stran je imela svoje težave: kraljeva vlada je imela mednarodno priznanje, pa ne kaj dosti uspeha doma na  terenu, saj so se četniki zapletli tudi v vojno s ustaši in muslimani, partizani pa so bili glavna odporniška sila, pa brez mednarodnega priznanja.

Pri tem je bilo najbolj zanimivo to, da so in eni in drugi po potrebi sodelovali tudi z Nemci (t. i. Marčevska pogajanja partizanov z Nemci leta 1943)

Dne 16. 7. 1944 sta Josip Broz Tito, vodja partizanov in Ivan Šubašić, predsednik jugoslovanske emigrantske vlade podpisala sporazum in ga nato še potrdila 1. 11. 1944 v Beogradu.

Sporazum je določil, da bo  povojna Jugoslavija imela ime Demokratična federativna Jugoslavija in da se oblikuje začasna vlada, dokler se ne bi o obliki oblasti po vojni odločilo na demokratičnih volitvah.

Vlada v izgnanstvu se je odrekla do tedaj uradno priznani vojski JVD, saj se je četniško gibanje kompromitiralo in je partizansko gibanje priznala kot svojo edino legitimno vojsko.

Začasna vlada je začela delovati 1. marca 1945 s Titom kot predsednikom in Šubašićem kot zunanjim ministrom.

Slika: Taborišče na Rabu

Vlada je imela 25 ministrov, podpredsednika pa sta bila Milan Grol in Edvard Kardelj.

Tako nastala vlada je partizanskemu gibanju dalo legitimnost in jim omogočila da je vzpostavilo svojo oblast. Pa so istočasno izigrali kraljeve privržence, saj kraljeva oblast ni imela nobene besede in je že oktobra istega leta z odstopom kraljevih predstavnikov razpadla.

Eno je bil sporazum, drugo pa dejstva na terenu, kjer so nove komunistične oblasti  počistile z vsemi predstavniki kraljeve oblasti in jih uporabljale le za okras. Tito je dne 29. maja 1945 v Ljubljani z balkona ljubljanske univerze imel govor v katerem je jasno povedal, kaj ima namen storiti z njimi (domobranci in drugimi protirevolucionarnimi silami): "Ta manjšina nikoli več ne bo gledala naših gora in naših cvetočih polj. Če bi se to zgodilo, potem bo to vrlo kratkega veka."

Zavezniška meja: Govor je vseboval tudi ostro retoriko proti zahodnim zaveznikom (Angliji in ZDA) zaradi takratnega pritiska na Jugoslavijo glede spornega Trsta in cone  A ter B. Slavje in enotnost: Slavil je zmago nad nacifašizmom, osvoboditev slovenskih dežel (vključno s Primorsko) in utrditev nove federativne Jugoslavije.

Tito v svoji podobi ni bil prav noben dobrohoten voditelj, ki bi stanoval na Brionih, sprejemal v goste svetovne zvezde in Neuvrščenost širil na potovanjih z ladjo Galeb. Bil je skrajni levičarski voditelj, ki je brez milosti počistil z vsakim nasprotovanjem da bi se dokopal in ohranil oblast in pri tem ni izbiral metod in sredstev. Vse ostalo je bila predstava za javnost.

Naj spomnim, v letu 1945 je bil v veljavi Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije. Kazniva dejanja povezana z vojsko in vojskovanjem je obravnaval XII. Razdelek zakonika in sicer v členih  od 91. do 126.

V vsaki pravni državi se morebitne storilce kaznivih dejanj preganja najprej v predkazenskem in nato v kazenskem postopku.

Šele po tistem, ko so izčrpane pravne možnosti, izrečena sodba postane pravnomočna in se izvajajo dosojene kazenske sankcije.

Pomladi in poleti 1945 pa vojne ni bilo več in ni bilo nobega formalnega razloga, da se določila kazenskega zakonika ne bi uporabljala. Zahodni zavezniki so se kakršnekoli odogovrnosti za množico vojaških in civilnih beguncev znebile z enostavno deportacijo nazaj na področja, ki jih je obvladovala partizanska vojska (in sovjetske oblasti).

Dejstvo je, da se je na področju Jugoslavije znašla množica ljudi, ki so živo nasprotovali novi rdeči oblasti. Takšne opozicije se je potrebno znebiti in komunistične oblasti so to tudi storile. V nasprotnem bi bile ta grožnja, ki bi njihovo oblast neprestano ogrožala.

Rezultat so bili množični poboji, ki niso imeli prav nobene povezave s pravno državo in so bili čisti rezultat samovolje novih oblasti.

Ocene o ljudeh, ki so izginili v kraških breznih Kočevskega Roga, Pliberka, Crngroba, Teharij in še česa so različne in segajo do številke 100.000.

Pri tem je bilo rdeči oblasti jasno, da je potrebno ukrepati hitro in odločno in da obdobje brezpravja ne more trajati v nedogled. 5. Avgusta 1945 je bila razglašena amnestija, a takrat je bilo delo že opravljeno.

Tudi preživeli so še naprej doživljali sankcije, ki so se vlekla nadaljna desetletja. Naj spomim na tragedijo otrok s Petrička.  Pregona niso bili deležni le odrasli, ampak tudi njihovi družinski člani in otroci.

Z omenjenimi poboji, ki niso čisto nič drugega kot vojni zločin se je nova oblast fizično znebila nasprotnikov, ki so sodelovali z silami Osi. Naj povzamem, verjamem da je bil prav vsak izmed 100.000 pobitih kriv. Vendar pa se to ugotavlja v kazenskih postopkih in ne z izvensodnimi poboji. Izgovori kot:

-Poboje so izvajale skupine ljudi, ki niso bile pod našim nadzorom

šTudi drugje (npr. Francija) so se na podoben način znebili sodelavcev z okupatorjem

-Poboje nismo izvajali mi, ampak oblasti na področjih kamor smo te ljudi deportirali

-To so bili drugačni časi

-Če ne bi mi to storili njim, bi to oni nam

-Pobiti so si takšno usodo zaslužili

-O tem nismo vedeli ničesar

-Šlo je za protidržavne elemente, ki so ogrožali narod in državo

-Samo izpolnjevali smo ukaze

niso čisto nič drugačni kot izgovori tistih, ki so to isto počeli nekaj let prej in izpolnjevali ukaze človeka s pristriženimi brki, ki je zelo rad iztegoval desno roko.  Le ideološka osnova je bila drugačna.

11. novembra 1945  so nove oblasti izvedle referendum, ki je odločil usodo kralja in kraljevine. Na referendumu, ki ga je opozicija bojkotirala in ga lahko gladko označimo kot fingiranega, je bila »izglasovana odprava kraljevine«.

Slika: Spominski park taborišča na Rabu

Ustavotvorna skupščina je tako 29. novembra 1945 razglasila Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo.

Vojna pomeni preokretnico družbenega življenja, podre vse dosedanje strukture in na površje prinese nove ljudi.

Običajno tiste, ki v prejšnih okoliščinah niso mogli doseči svojih ciljevi. Novi ljudje seveda niso vsi uspešni. Prav nasprotno, velika večina jih v kaotičnih razmerah propade, a nekateri se dokopljejo do oblasti. Pa si poglejmo nekatere glavne akterje, pretežno slovenske, ki jim je to uspelo.

Josip Broz Tito je imel dokončane 4 leta osnovne šole in tri leta ključavničarske obrti. Do leta 1941 ni imel praktično nobene delovne dobe, ampak je bil poklicni revolucionar in zapornik. Brez formalne vojaške izobrazbe je bil 29. novembra 1943 imenovan za maršala.

Edvard Kardelj je maturiral na učiteljišču, a tega dela nikdar ni opravljal. Do druge svetovne vojne je bil poklicni revolucionar in zapornik.

Bil je ideolog revolucije in samoupravljanja in navkljub njegovi srednješolski izobrazbi se je po njem dolgo vrsto let imenovala ljubljanska univerza

Franc Rozman Stane je bil po poklicu pekovski pomočnik, oseba ki ga je jugoslovanska vojska označila kot neprimernega za služenje, španski borec in taboriščnik v Franciji. Kot poveljnik partizanskih vojsk Slovenije je ob svoji smrti leta 1944 brez formalne vojaške izobrazbe imel čin generallajtnanta
Boris Kidrič je bil sin znanega slovenskega intelektualca in umetnostnega zgodovinarja Franceta Kidriča. Nekaj časa je bil študent kemije, a študija ni dokončal. Kot pripadnik komunističnega gibanja je bil v času do vojne večkrat v zaporu. Ideološko je vodil revolucijo, postal predsednik vlade Slovenije, brez vojaške izobrazbe rezervni generalpodpolkovnik in jugoslovanski gospodarski minister. Kot zanimivost o ambicijah. Čeprav le z dokončano srednjo šolo je leta 1949 postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti
Ivan Maček Matija je bil izučeni tesar in je vojno dočakal kot zapornik. V času vojne je brez vojaške izobrazbe prišel do čina generalmajorja. Veljal je za angela smrti in glavnega arhitekta povojnih pobojev.

Slika: Spominski center taborišča na Rabu

Skupna značilnost teh in njim podobnih oseb je bilo predhodno neuspešno in marginalizirano življenje ter neomejene ambicije. Pri ravnanju v vojni in po njej ni bilo oklevanja pri njihovem delovanju. Na svoji poti do oblasti so odstranili vsakogar na njihovi poti. Za razliko od delavcev in kmetov ki so živeli v enakopravni revščini nove države, so vsi po vrsti prav na hitro postali del rdeče boržuazije. Ta se je najbolj plastično izkazala v tem, da so ob prvi priliki zaplenili vile svojih ideloških nasprotnikov in postali njihovi premoženjski dediči.

Odstranitev obrožene opozicije ni bila dovolj za utrditev komunistične oblastii. Potrebno je bilo še odstraniti politično opozicijo, podrediti gospodarstvo in ustrahovati prebivalstvo. O kakršnih koli delitvi oblasti in »check and balances« ni bilo govora. Sodstvo je bilo podrejeno partijskim direktivam. Pravi in domnevni nasprotniki pa so prav hitro dobili oznako »izdajalci«, »saboterji«, »špijoni«.

Z Rupnikovim procesom so obračunali z Leonom Rupnikom, njegovimi sodelavci in kolaboranti z okupatorji.

Z Nagodetovim procesom leta 1947 so obračunali s predvojnimi liberalnimi in demokratičnimi intelektualci, ki so si prizadevali za demokratično ureditev.

Obtoženi so bili vohunjena za zahodne sile, ki so iz zaveznikov kar naenkrat postali sovražniki in načrtovalci državnega udara.

Z Dachauskimi procesi so obračunali s konkurenco v lastni vrstah, saj so nekdanje internirance v nacističnih taboriščih obtožili, da so postali gestapovski agenti v zameno za preživetje

Procesi proti duhovščini so poskrbeli za ideološki nadzor prebivalstva in izključitev katoliške cerkve iz javnega življenja.

Nekje na tej poti je začela Revolucija jesti lastne otroke. Ta ni nič posebnega. Poglejmo nekaj primerov.

V času Francoske revolucije so v vladavini terorja Jakobinci pod Robespierrom prevzeli oblast in počistili s konkurenco znotraj revolucionarjev. V času sovjetske revolucije je Leninov naslednik Stalin počistil s Trockim in v Velikem čiščenju počistil z opozicijo znotraj vojaških vrst pod Tuhačevskim.

Enako je Hitler leta 1934 v Noči dolgih nožev počistil z opozicijo znotraj NSDAP, ki jo je predstavljal Ernst Roehm, kot vodja SA.

Nekaj podobnega se je zgodilo leta 1948 v sporu z Informbirojem. Ta je bila organizacija pod vodstvom Stalina in Sovjetske s sedežem v Beogradu namenjena koordinaciji komunističnih gibanj. Stalin se je imel za nespornega voditelja in je od preostalih komunističnih voditeljev zahteval podreditev. Ob trčenju dveh velikih egov Tita in Stalina je prišlo do preloma in izključitve Jugoslavije iz šopka komunističnih držav.

Tudi znotraj Jugoslavije ta prelom ni bil enostaven. Komunistični revolucionarji so že četrt stoletja pojmovali Sovjetsko zvezo kot vzornico v svojem boju. Tak prelom vsekakor ni bil samoumeven. Tito se je tako kar naenkrat znašel pred opozicijo znotraj komunističnih vrst. V boju za obstoj je bilo potrebno z njo obračunati in to je tudi storil.

Še danes, osem desetletij kasneje, marsikdo ne razume kaj je bil Goli otok. Bilo je koncentracijsko taborišče kamor so komunisti zapirali komuniste. Pravna država tu ni igrala nobene vloge. Ljudi se je na otok pošiljalo z administrativnimi odločbami, ne da bi imel zapornik kakršnokoli možnost pritožbe. V bistvu je šlo za to, da so te ocenili kot protidržavni element in deportirali.

Morda so bili vsi interniranci dejansko izdajalci, a ne ve se zakaj je bilo na otoku potrebno pozabiti na vse človeške, božje in naravne zakone in razčlovečiti zapornike v divjem psihološkem in fizičnem nasilju.

Goli otok je bil tako le ekstrem v tem arhipelagu taborišč. Kako je taborišče nasprotnikov režima izgledalo si lahko ogledamo v filmu »Otac na službenem putu«.

Goli je 4 in pol kvadratne kilometre velik otoček med Rabom in Krkom. Vzhodna stran otoka je ena sama velika pečina katere najvišji vrh je 227 metrov visoka Glavina. Taborišče na njem so vzpostavili leta 1948.

Otok se zlagoma spušča proti zahodu in ob morju tvori nekaj skritih zalivov. V enem od teh so vzpostavili prvi zapor, ki se je v nadaljevanje razrasel po sosednjih zalivih. Taborišče je upravljala UDBA (Uprava državne bezbednosti), ki je bila tajna policija. Nekaj podobnega kot Gestapo v Nemčiji ali KGB v Sovjetski zvezi.

Prvi prebivalci so bili politični zaporniki, po letu 1949 pa jugoslovanski komunisti, ki so podprli Informbiro. Vsaj formalno.

Nobenih natančnih evidenc ni, a se ocenjuje, da je v letih 1948-1963 Tito iz komunističnih vrst  aretiral 56.000 oseb  in jih med 11 in 30.000 poslal na Goli otok. Otok je še danes gol, le taborišče je danes pogozdeno, a predhodno je bil cel otok en sam gol kamen in nekaj grmovja.

Ocenjuje se, da je na njem umrlo kakih 400 oseb.

Na otoku so življenske razmere strašljive. Pozimi ga pometa orkanska mrzla burja, poleti je neznosna vročina, na vsem otoku ni nobenega vodnega vira.

Zaporniki so bili podvrženi nečloveškemu nasilju, ovajanju med zaporniki, psihološkemu podrejanju, ideološki preobrazbi in nesmiselnemu težaškemu delu. Kot pravi ena izmed parol na ostankih taborišča »Mi gradimo otok, otok gradi nas«.

Obisk je zato prava paša za oči. Pomol za pristanek ladij je danes postavljen v novejšem delu, kjer stoje razpadli proizvodnji obrati. Na otoku je le manjša restavracija, vse preostalo pa se počasi seseda samo vase. Taborišče je tako obsežno, da po njem vozi manjši vlakec. Ta popelje mimo dveh zajetij vode, kjer se je zbirala kapnica. Prav pomanjkanje pitne vode je življenje na otoku naredilo prav posebej trpko. Vlakec popelje do mlajših zgradb na osrednji planoti in se nato spusti v skrit zaliv, kjer so bile najstarejše zgradbe. Nekje vmes pa se odcepi še kamnita cesta, ki popelje brez cilja in namena skorajda pod vrh Glavine.

Slika: Zajetje za kapnico

Goli je kot politično taborišče obstajal do leta 1956, ko je prišlo do pomiritve s Sovjetsko zvezo pod novim voditeljem Hruščevim. Politične zapornike so v nadaljevanju zlagoma nadomestili najhujši kriminalci nekdanje Jugoslavije. Uprava zapora je iz rok UDBE prešla v roke Ministrstva za pravosodje Hrvaške.

Kot tak je zapor obstajal do leta 1988, ko so ga razpustili in danes se taborišče seseda samo vase.

O Golem otoku je bilo marsikaj napisano, sosednji Sveti Grgur pa je precej bolj nepopisan list, tabula rasa.

Šest kvadratnih kilometrov velik otok z najvišjim vrhom, 225 visokim Standarcom je nekoliko drugačen. Prepadna gola stena je le njegova severna in vzhodna obala, drugače pa je poraščen z grmičevjem.

Sveti Grgur je bil tudi namenjen Informbirojevcem, vendar ženskam. Edini pristan je na zahodni strani, ki pa na prvi pogled ni videti kaj posebnega. Šele pozoren pogled opazi velik napis Tito visoko v brežini, ki se zlagoma zarašča. Na obali je razpadel proizvodnji obrat, ob pomolu pa mali lokal. Mali jelenčki so turistični okras, takoj za obalo pa nasad borovcev, kjer se skrivajo ostanki številnih kamnitih zgradb.

Nad njimi pa nagnjena ploščad, ki je nekdaj zbirala deževnico. Tudi Sveti Grgur namreč nikdar ni bil naseljen in nima lastnega vodnega vira. Tudi Sveti Grgur je bil predvsem politično taborišče.

Ocene govore o tem, da je v njem bilo interniranih približno 800 žensk, informbirojevk. Ob pogojih podobnih tistim na Golem s tem dodatkom, da so bile dodatno diskreditirane kot ženske in matere.

Okoli obeh otokov je postavljen sistem bunkerjev, ki onemogočal vsak pobeg. Tudi Sveti Grgur je prenehal biti le politično taborišče po letu 1956. Kot ženski zapor je deloval do leta 1988.

Slika: Sveti Grgur

Vse to dogajanje v povojni Jugoslaviji lahko opišemo kot boj za oblast na ideološki osnovi. To je prav posebej vidno po Titovem ravnanju po sporu z Informbirojev. Gospodarska blokada socialističnih držav je prinesla gospodarski zlom države. V obupu se je Tito obrnil na Zahod. Ideologija in svetla komunistična prepričanja niso več igrala vloge, Tito se je za pomoč obrnil k kapitalistom, ki so bili še nekaj mesecev prej njegovi najbolj zadrti sovražniki. Vse zato, da se obdrži na oblasti.

Jugoslavija je prvotno zavrnila Marshallov načrt leta 1947 zaradi ideološke zvestobe Sovjetski zvezi.

Po sporu s Stalinom leta 1948 in izključitvi iz Informbiroja pa se je jugoslovansko gospodarstvo znašlo na robu propada.

Da bi preprečili zlom države in njen padec pod sovjetski vpliv, so ZDA leta 1951 sprejele obsežen zakon o pomoči Jugoslaviji.

Ta ameriški paket je deloval kot nekakšen vzporedni "Marshallov načrt" posebej za Jugoslavijo. Vključeval je:

Hrano in surovine: Reševanje lakote in zagotavljanje nujnih materialov za preživetje prebivalstva.
Vojaško opremo: Ključno orožje za obrambo pred morebitno sovjetsko invazijo skozi Madžarsko in Romunijo.
Finančna posojila in tehnologijo: Nepovratna sredstva in ugodne kredite za industrializacijo ter modernizacijo.

Toliko o ideološki drži komunističnih oblasti nekdanje Jugoslavije. Najprej Protiimperialistična fronta usmerjena v podporo paktu Ribbentrop-Molotov in usmerjena proti Zahodnim silam.

Nato Osvobodilna fronta usmerjena proti nacistom.

Pa  angloameriške sile kot zavezniki, pa preokrenitev k Sovjetski zvezi in obračun s podporniki zahodnih zaveznikov, pa prelom s Sovjetsko zvezo in pregon tistih, ki so podpirali le-to.

Pa ponovni zasuk k Američanom in še enkrat zasuk nazaj k Sovjetski zvezi konec 50-tih let, pa krmarjenje vmes in vzpostavitev nenavadnih tvorov kot sta bila samoupravljanje in neuvrščenost.

Življenje je polno nesmislov in sosednji otok Rab je eden izmed takih.

V letih 1942-43 je na otoku delovalo italijansko koncentracijsko taborišče.

V Ljubljanski pokrajini (Dolenjski) je izbruhnila vstaja in Italijanska vojska je 15.000 ljudi, pretežno simpatizerjev partizanov, torej komunistov, internirala na otoku.

Približno 1.400 jih je na otoku  tudi umrlo. V petdesetih letih so na mestu taborišča zgradili lep spominski park, ki se je ohranil do današnjih dni.

Slika: Spominski park taborišča na RAbu

Kot parodija, so spominski park zgradili taboriščniki z Golega otoka. Torej...... fašistične oblasti so na Rab zaprli domoljube, ki so sodelovali s partizani, ki so bili vodeni s strani komunistične partije.

Po vojni so spominski park umrlim komunistom zgradili taboriščniki, komunisti, ki so jih na Goli otok zaprle komunistične oblasti.

Pa razumi če moreš.