REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Trije motorji in petdeset ton v zraku: zakaj je en sam oster zavoj kitajskega J-36 večja novica, kot se zdi

Trije motorji in petdeset ton v zraku: zakaj je en sam oster zavoj kitajskega J-36 večja novica, kot se zdiVir: Posnetek zaslona, X

Kitajska je javnosti nedavno pokazala nekaj, česar noben drug program šeste generacije lovcev doslej ni: ogromno brezrepo letalo, ki v ostrem zavoju pridobiva višino in ostane popolnoma stabilno.

Posnetek, ki je zaokrožil sredi avgusta, ruši predpostavko, po kateri mora tako veliko stealth letalo leteti okorno kot počasen leteči krilni bombnik.

Letalo, ki ga vojaški analitiki neuradno imenujejo J-36, je prvič priletelo nad Chengdujem na božični dan 2024 – 26. decembra – v spremstvu dvosedežnega J-20S.

Na nosu je imelo številko 36, od koder tudi neuradna oznaka. Odtlej so kitajska družbena omrežja postopoma, a vztrajno objavljala nove posnetke: pristanke, lete z uvlečenim podvozjem, pogled na zadnji del trupa, nato pa vse zahtevnejše manevre. Poleti 2026 je bilo mogoče prešteti že pet vidno različnih letečih trupov.

Vprašanje, ki ga postavlja zadnji posnetek, ni, ali Kitajska zna sestaviti veliko stealth letalo. To je znala že prej.

Vprašanje je, ali ga zna narediti tako, da bo hkrati nevidno in okretno. Videti je, da ga zna.

Do zdaj je bilo vse to teorija – simulacija na zaslonu konstruktorja. Zadnji posnetki so prvi javni namig, da stvar dejansko deluje v zraku.

Klasičen lovec ima navpično smerno krmilo in vodoravni repni stabilizator.

Ti dve ploskvi mu dajeta vzvod: z njima obvladuje nagib navzgor in navzdol (pitch) ter obračanje okoli navpične osi (yaw).

Težava je, da so prav te ploskve najhujši sovražnik nevidnosti – tvorijo prave kote in odbijajo radarski signal nazaj proti oddajniku.

J-36 nima ne enega ne drugega. Je čista brezrepa oblika z diamantnim, dvojno delta krilom.

S tem odpade velik del radarskega odseva – in z njim tudi velik del aerodinamičnega vzvoda. Zato je pri takih konstrukcijah desetletja veljalo pravilo: kdor hoče biti neviden, mora sprejeti, da bo letel kot bombnik. B-2 in B-21 sta natanko takšna kompromisa.

Chengdujski inženirji ta manko nadomeščajo na dva načina. Prvi je programska oprema: računalniško vodeni sistemi krmiljenja in vrsta gibljivih ploskev vzdolž zadnjega roba krila, ki lahko delujejo tudi asimetrično in tako s selektivnim uporom nadomeščajo smerno krmilo.

Drugi je pogon: pri poznejših prototipih so opazovalci na izpuhih prepoznali dvodimenzionalne šobe z vektoriranjem potiska. Če ta interpretacija drži, letalu smer izpušnega curka vrača prav tisto avtoriteto v nagibu, ki jo je izgubilo z odstranitvijo repa.

Do zdaj je bilo vse to teorija – simulacija na zaslonu konstruktorja. Zadnji posnetki so prvi javni namig, da stvar dejansko deluje v zraku.

Junija 2026 je letalo pokazalo oster zavoj z vzpenjanjem, sredi avgusta pa še zahtevnejši manever pri velikem vpadnem kotu: nagel prehod v skoraj navpičen spust, ostro izvlečenje in ponovni vzpon. Natančna hitrost, vpadni kot in obremenitev v G ostajajo neznani. A sposobnost hitre spremembe smeri brez izgube nadzora je na posnetku očitna.

Trije motorji in petdeset ton

J-36 je bistveno večji od J-20. Ocene njegove mase se gibljejo med 45 in 55 tonami. Ima tri motorje – dva spodnja dovoda zraka in enega hrbtnega, nameščenega za kabino – kar je pri lovcih konfiguracija brez sodobnega primerjalnega primera.

Trije motorji niso kaprica. Pomenijo troje: več potiska za težak trup, večjo redundanco in – morda najpomembneje – veliko več električne energije.

Sodobni radarji z aktivnim elektronskim skeniranjem, sistemi elektronskega bojevanja in morebitno usmerjeno energijsko orožje v prihodnosti požrejo količine elektrike, ki jih dvomotorni lovec preprosto ne zmore proizvesti.

Velikost pa pomeni gorivo in orožje v notranjih prostorih. In prav tu se skriva namen. Ocene bojnega radija se gibljejo krepko čez tri tisoč kilometrov.

Kabina s sedežema drug ob drugem kaže na drugega člana posadke, ki med dolgim poletom upravlja senzorje, elektronsko bojevanje in brezpilotne spremljevalce.

Andreas Rupprecht, eden najbolj citiranih poznavalcev kitajskega vojnega letalstva, opozarja, da primerjava z ameriškim F-47 sploh ni najbolj smiselna – po njegovem gre za nekaj drugega, za nekakšno »zračno vozlišče zračne obrambe«, bliže vlogi ameriške ladje z bojnim sistemom Aegis kot klasičnemu lovcu.

Ta opis pojasni, zakaj Pentagon ni miren. Ameriško letalstvo v Pacifiku stoji in pade s podpornimi letali: tankerji, letali za zgodnje opozarjanje, pomorskimi patruljami, komunikacijskimi vozlišči.

Ta letala niso nevidna in ne morejo biti. Veliko, nevidno letalo z ogromno zalogo goriva in raketami zelo dolgega dosega je za lov na prav te cilje kot naročeno.

Kitajska geografija problema je pri tem asimetrična v korist Pekinga: Kitajska ima kopno, ZDA pa imajo oporišča, ki jih je mogoče doseči z raketami, in tankerje, ki jih je mogoče sestreliti.

Tempo je resnejše sporočilo od manevra

Zadnji posnetek iz julija 2026 po mnenju kitajskih vojaških opazovalcev kaže že peti različen leteči trup.

Spremembe so vidne na nosu, dovodih zraka, podvozju in izpuhu. Zadnje letalo kombinira dovode brez odbojnih plošč (DSI), uvedene pri poznejših prototipih, z vgreznjenimi izpuhi, kakršne je imel prvi prototip iz leta 2024.

To ni linearno napredovanje od prototipa do prototipa. To je vzporedno preizkušanje več konfiguracij hkrati – Chengdu očitno primerja rešitve za nevidnost, pogon in krmiljenje, namesto da bi stavil na eno samo. Posamezni ponudniki na kitajskih omrežjih že govorijo o začetku maloserijske proizvodnje, česar seveda nihče uradno ne potrjuje.

Vzporedno teče še drugi program: Shenyangov J-50, manjše dvomotorno brezrepo letalo z lambda krilom, ki je prvič poletelo istega dne kot J-36.

Kitajska torej ne razvija enega letala šeste generacije, temveč dve, iz dveh konkurenčnih tovarn.

Pekinška zadržanost je pri tem del sporočila. Osemnajst mesecev ni bilo nobene uradne potrditve, da letalo sploh obstaja.

Šele 28. junija 2026 se je v uradnem videu Ljudske osvobodilne vojske – posvečenem transportnemu letalu Y-20 – v pilotskem pogovoru pojavila omemba dolivanja goriva »Malemu šestemu« in za trenutek zabrisan brezrepi obris. Popolno obvladovanje sporočila: dovolj, da vsi razumejo, premalo, da bi kdo izvedel kaj uporabnega o motorjih, radarju ali orožju.

Na drugi strani: risbe

Ameriški F-47 je Boeing dobil marca 2025. Program je zdaj v fazi inženirskega in proizvodnega razvoja, prvi trup nastaja v St. Louisu, prvi polet je napovedan za leto 2028. Za proračunsko leto 2026 je dobil 3,45 milijarde dolarjev, zahtevek za 2027 presega pet milijard.

Kitajska torej ne razvija enega letala šeste generacije, temveč dve, iz dveh konkurenčnih tovarn.

Načrtovanih je vsaj 185 letal – toliko, kolikor je F-22, ki jih naj bi zamenjala – po ocenjeni ceni okoli 300 milijonov dolarjev za kos.

Ameriško vojno letalstvo zatrjuje, da so tajna eksperimentalna letala v okviru programa NGAD nalétela že več sto ur. Mogoče je to res. Toda javnost – ameriška in svetovna – je od F-47 doslej videla dve delni računalniški upodobitvi.

To je jedro problema, ki je resnejši od enega efektnega manevra. Kitajska gradi, leta in izpopolnjuje več različic bojnega letala šeste generacije v realnem času in pred očmi javnosti, medtem ko ameriški tekmec obstaja kot ilustracija in proračunska postavka.

Pri J-20 je pot od prvega javnega leta leta 2011 do vstopa v operativno uporabo leta 2017 trajala šest let. Če J-36 sledi isti krivulji, govorimo o koncu tega desetletja.

Kaj še ne vemo

Previdnost je na mestu, in to iz razlogov, ki jih navdušeni komentarji radi preskočijo.

Vse skupaj temelji na posnetkih z družbenih omrežij, ki jih interpretirajo analitiki, ne na kitajskih poročilih o preizkusnih letih. Kot opozarja tudi del strokovne javnosti: koti kamere varajo, en sam posnetek pove bistveno manj kot nadzorovan preizkus.

Nič ne vemo o zanesljivosti motorjev, o zrelosti radarja in senzorske arhitekture, o programski opremi, o integraciji orožja.

Toda glede na to, kako Kitajska dominira v vseh najpomembnejših sektorjih industrije je le malo verjetno, da njihov izdelek ne deluje.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke