REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Hude napake, predlagala bi nov senat: Zakaj se predsednica pritožbenega sodišča ni strinjala s sodbo Ratku Mladiću?

Hude napake, predlagala bi nov senat: Zakaj se predsednica pritožbenega sodišča ni strinjala s sodbo Ratku Mladiću?Ratko Mladić, Vir: Posnetek zaslona, X

General Ratko Mladić se je vrnil v Srbijo.

Let njegovega letala - hrvaške oblasti so pelet prepovedale - je preko aplikacij spremljalo več tisoč ljudi.

Njegove posmrtne ostanke so prepeljali z vladnim lealom.

Krsto so vojaki srbske vojske prekrili z zastavama Srbije in Republike Srbske.

Pohvalno so se o njem izrazili tudi študentje iz Študentskega parlamenta v Novem Sadu.

Ob poti z letališča so policijski koloni vojaški in civilni policisti salutirali, množice pa so mimohod pozdravljale. 

Takšnih in podobnih prizorov bo v prihodjih dnevih še več in zagotovo bodo imeli politične posledice.

Tudi v Sloveniji takšno množično zbiranje ljudi, ki izkazujejo spoštovanje generalu Ratku Mladiću, vzbuja večinoma le negativne komentarje.

Izpostavlja se, da gre za vojnega zločinca, obsojenega za genocid in mnogi izražajo le nerazumevanje za takšno ravnanje ljudi v Srbiji.

Vendar na strani tistih, ki Mladića kljub obsodbi cenijo, niso samo samo zaslepljeni nacionalisti.

Nikakršnega dvoma sicer ni, da so bile enote pod poveljstvom Ratka Mladića v vojni, ki je divhala po razpadu Jugoslavije - do katerega je prišlo tudi z zelo pomembnim prispevkom Slovenije - odgovorne za številne zločine.

Tudi množični zločini so bili in jih ni mogoče zanikati.

Kljub temu pa je izkazovanje spoštovanja do Mladića v Srbiji postalo del splošne kulture.

Povezano je z ogorčenjem zaradi dvojnih standardov tako imenovane mednarodne skupnosti, neobsojanjem zločinov nad Srbi, tradicionalnim kljubovanjem velikim silam in sovraštvom do Zahoda, s katerim je Srbija tako ali drugače v sporu že od razpada SFRJ.

Pri tem pa ima Srbija tudi vse več podpore - predvsem v tistem, večinskem delu sveta, ki do zahodnih držav, njihovih institucij, njihove lažne pravičnosti in predvsem ZDA čuti zelo podoben odpor.

Razlogi za drugačen odnos do Mladića so kompleksni, hitra obsodba, češ da gre v Srbiji le za zaslepljene ljudi, ki potrebujejo le intenzivnejše pranje možganov pa bi lahko naredilo več škode kot koristi.

Prav to se sedaj dogaja v BiH, kjer tožilstva BiH in Federacije BiH že zbirajo prijave zoper vse, ki so si drznili na kakršenkoli način izraziti spoštovanje do umrlega generala.

Takih prijav naj bi bilo že več kot 68.000.

Spletno stran, kjer se prijave beležijo pa je ustanovil navdušenec nad uspehi SS handžar divizije v času druge svetovne vojne...

Poročanje Večernjih Novosti iz Beograda o postopkih v BiH...

Težav pri tem je več, vse pa spadajo med vsebine, ki so slovenskim bralcem večinoma neznane.

General Mladić je bil ne le obsojenec haaškega tribunala, pač pa tudi vrhovni poveljnik sil, ki je v državljanski vojni v BiH ščitila srbski narod.

Komemoracija na Trgu Krajine v Republiki Srbski (BiH).

In tega ljudje ne pozabljajo.

Ob tem je v vojni pomagal tudi hrvaškim in civilistom in vojakom in jim preko srbskega ozemlja omogočil prehod iz obkolitve.

V Rusiji na generala Mladića gledajo povsem drugače.

Prav Rusija, ki je bila v devedesetih na kolenih je tudi dovolila, da nastane takšno sodišče, ki je na koncu v pretežni meri obsodilo Srbe.

Danes se ta odnos do preteklosti spreminja in tako se v državah izven kroga zahodnih držav spreminja tudi odnos do zahodnega deljenja pravice.

Celo CgatGPT priznava obstoj dvojnih standardov pri obsodbah vojnh zločinov na področju nekdanje SFRJ.

K temu je potrebno dodati še dejstvo, da so na Hrvaškem in v BiH z vojaškimi častmi pokopavali svoje vojne zločince in veliko nezaupanje ljudi do sodb sodišča ICTY na splošno - predvsem zaradi očitnih dvojnih meril, zaradi katerih visoki bošnjaški in hrvaški vojaški in politični voditelji zaradi podobnih kršitev humanitarnega in mednarodnega prava niso bili obsojeni. 

Med komentarji našega članka o odgovornosti Ratka Mladića je nekdo zapisal: »Samo zabit ali moralno izprijen osebek bi opravičeval klavca mladića, ki je izjavil tole: »In kadar koli grem mimo Sarajeva, se ustavim in spotoma koga ubijem. Zato je bil prekinjen ta promet za Sarajevo /nerazumljivo/ ostrostrelski. Grem, pospravim Turke, ko jih jebe.«

Omenjeni stavek naj bi – če verjamemo prisluhom zahodnih obveščevalnih služb, ki so bili uporabljeni v sojenju proti Mladiću, (ki zveze NATO in matičnih držav teh služb seveda ni maral, one pa so ga smatrale za sovražnika) – naj bi Mladić res dejal neki svoji simpatiji, bojda iz Kanade.

Zgodovinsko gledano Ratko Mladić ni nikoli izdal enega samega pisnega ukaza, na katerem bi izrecno pisalo, naj vojska pobije 8.000 ujetnikov.Obsojen je bil na podlagi indicev.

Toda, koliko generalov bi ostalo neobsojenih, če bi z enako prizadevnostjo vse zapletene v večletno vojno obsodili zaradi verbalnih deliktov in morda napihnjenih izjav, ki so jih izrekli med govoričenjem v zasebnih pogovorih s svojimi priležnicami, ženami ali partnerkami?

In kakšno vredost lahko imajo na sodišču prisluhi tajnih služb, ki priskuškujejo svojim geopolitičnim sovražnikom?

V običajnih postopkih bi jih takoj zavrnili...

To seveda ne pomeni, da je Ratko Mladić nedolžen.

Obsojen zaradi verbalnega delikta?

Po drugi strani pa tudi njegova obsodba ni brez resnih madežev, zaradi katerih bo ta primer skupaj s še nekaterimi še dolgo časa sprožal polemike.

Vendar ob njegovi smrti tudi številne vlade po svetu vprašanja, ki jih je sprožil ta primer, poskušajo onemogočiti že v kali in vsako preizpraševanje dejstev o tem primeru vidijo kot »zanikanje genocida« in podobno.

To je prav tako zelo sumljivo.

To seveda ni ravno v skladu s svobodo govora, ki naj bi vladala v zahodnih demokracijah.

In ne samo to, takšno stališče spregleda, da se je pri dokazovanju krivde Mladiću tudi sodišče znašlo pred resnimi problemi, zaradi katerih tudi pritožbeni senat pri preverjanju obsodbe - ni bil enoten.

vir: Posnetek zaslona, X

Zato si vprašanje krivde Ratka Mladića zasluži nekoliko podrobnejši pretres.

Kajti na vprašanje, kdaj in kje je Ratko Mladić izdal ukaz za poboj 8000 ujetih muslimanov, moških iz enklave Srebrenice, za katerega je bil pozneje obsojen in kako je bilo to dokazano na sodišču ICTY vam bo tudi vsak model umetne inteligence odgovoril nekako takole. Kot je na primer zapisal Gemini:

»Zgodovinsko gledano Ratko Mladić ni nikoli izdal enega samega pisnega ukaza, na katerem bi izrecno pisalo, naj vojska pobije 8.000 ujetnikov.«

In dodal opravičilo: »Pri najhujših vojnih zločinih se takšni ukazi skoraj nikoli ne zapišejo.«

To je seveda res, številni najhujši zločinci za seboj niso pustili pismenih dokazov.

Brez nepsorednih prič in pisnih dokazov

Ne glede na to pa moramo vedeti, da ni bilo niti enega dokumenta in niti ene priče, ki bi po desetletjih, ki so minila lahko bili nedvoumen dokaz, da je Ratko Mladić res ukazal to, za kar je bil na koncu obsojen.

Zanimivo je, da o tem, da je tak ukaz Mladić izdal, dvomijo tudi nekateri Bošnjaki.

To ne pomeni avtomatsko, da ni bil kriv.

Je pa podatek, ki je pomemben za razumevanje tega primera in podatek, ki pojasni, zakaj mnogi še danes niso prepričani, da je Mladić res ukazal množičen poboj v Srebrenici.

Namesto posamičnega dokumenta je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) Mladićevo krivdo in obstoj ukazov dokazalo na podlagi zaporedja političnih in vojaških direktiv, njegove neposredne prisotnosti ter- kot je bila prepričana večina sodnikov - negovega popolnega nadzora nad potekom operacije v Srebrenici. 

Sodišče je namreč ugotovilo, da je Mladić deloval kot ključni akter v »Združenem zločinskem podvigu« (JCE – Joint Criminal Enterprise, UZP udruženi zločinački poduhvat) s ciljem uničenja bosanskih muslimanov v Srebrenici.

Sodnki pritožbenega sodišča v primeru Mladić. Vir: Posnetek zaslona, X

V Srbiji in srbskem delu BiH tej oceni še danes nasprotujejo, sodbe ki jo potrjujejo pa ocenjujejo kot neutemeljene in ustvarjene z namenom spodkopavanja države.

Dogodki, ki so pripeljali do pobojev, so bili strukturirani skozi niz odločitev:

Marec 1995 (Direktiva 7 in 7/1): Radovan Karadžić je 8. marca 1995 izdal Direktivo 7, ki je vojski naložila, naj okoli enklave ustvari »nevzdržne razmere popolne negotovosti brez upanja na nadaljnje preživetje in življenje«. Ratko Mladić je 31. marca to politično odločitev pretvoril v operativni vojaški ukaz z izdajo Direktive 7/1. 

11. in 12. julij 1995 (Sestanki v hotelu Fontana): Po padcu Srebrenice je Mladić na sestankih v bratunaškem hotelu Fontana nizozemskemu poveljniku UNPROFOR-ja in prestrašenim predstavnikom Bošnjakov dal jasno vedeti, kakšna je njihova usoda, ko jim je postavil ultimat: »Lahko obstanete ali izginete«.

12.–16. julij 1995 (Ustni ukazi in koordinacija na terenu): Po ločitvi moških in dečkov od žensk v Potočarih je sledila izjemno kompleksna vojaško-logistična operacija (prevozi z avtobusi do zbirnih centrov in nato do mest množičnih pobojev, kot so Orahovac, Branjevo in Pilica). Za to so bili potrebni neposredni ustni ukazi in avtorizacija Mladićevega Glavnega štaba. 

Obsodba na podlagi indicev in posrednih dokazov

Tožilstvo na sojenju ni potrebovalo dokumenta z napisom "ukazujem poboj". Krivdo so Mladiću in vojaškemu vrhu »onkraj razumnega dvoma« dokazali s pomočjo obsežnega dokaznega materiala: 

1. Prestrežene komunikacije

Vojska BiH in tuje obveščevalne službe so ves čas operacije prestrezale vojaške radijske in telefonske pogovore Vojske Republike Srbske (VRS). Na posnetkih je Mladić osebno zahteval in koordiniral na stotine avtobusov za transport ujetnikov, medtem ko so njegovi podrejeni generali (npr. Vujadin Popović in Ljubiša Beara) prek istih zvez rutinsko debatirali o logistiki pobijanja in zakopavanja trupel. 

2. Video in avdio posnetki

Ključni dokaz o Mladićevem nadzoru je bil video material. Posnetki njegovega paradiranja po prazni Srebrenici (»Mesto dajemo kot darilo srbskemu narodu«), posnetki iz hotela Fontana, kjer ima popolno kontrolo, in posnetki, ko ujetnikom v Potočarih lažno obljublja varen prevoz in zamenjavo, so dokazali, da se na terenu ni zgodilo nič brez njegove vednosti. 

Vir: Posnetek zaslona, X

3. Pričevanja storilcev (insajderjev)

Tožilstvu so močno pomagali pripadniki VRS, ki so priznali krivdo. Ljudje, kot je bil Momir Nikolić (častnik za varnost Bratunačke brigade) ali Dražen Erdemović (pripadnik 10. diverzantskega odreda, ki je bil neposredni izvajalec streljanj), so natančno opisali verigo poveljevanja, ki je vodila neposredno do Mladića in njegovega Glavnega štaba.

4. Pričevanja preživelih in vojakov UNPROFOR

Sodišče je slišalo tiste redke posameznike, ki so preživeli streljanje pod trupli drugih, ter nizozemske vojake iz bataljona Dutchbat, ki so potrdili, da je vojska brutalno ločila moške in jih odpeljala v neznano. 

5. Forenzični in logistični dokazi

Združene države Amerike so sodišču predale zračne posnetke terena iz leta 1995, na katerih se jasno vidijo sledi izkopavanj na mestih pobojev.

Jeseni so srbske sile skušale prikriti zločin s premeščanjem trupel v sekundarne grobnice.

Sodišče je ugotovilo, da tako masovne manipulacije z zemljo (uporaba rovokopačev, tovornjakov, ogromnih količin goriva) ni mogla izvesti nobena lokalna enota na lastno pest, temveč izključno Glavni štab VRS z logistiko pod Mladićevim nadzorom. 

Vir: Posnetek zaslona, X

Na podlagi teh dokazov je bil Mladić leta 2017 spoznan za krivega in leta 2021 pravnomočno obsojen na dosmrtno ječo zaradi genocida, zločinov proti človečnosti in kršitev zakonov ali običajev vojskovanja. 

Toda pri tem je potrebno vedeti, da se ena sodnica in to celo predsedujoča sodnica pritožbenega sodišča, sodnica Prisca Matimbo Nyambe iz Zambije ni strinjala s takšno sodbo in dokazi.

Zapisala je svoje ločeno mnenje.

Nenavaden molk medijev o ločenem mnenju predsednice senata

In zanimivo je še nekaj – da so mediji na zahodu, tudi v Sloveniji, to njeno mnenje zelo v velikem loku »preskočili«, kakor da ne obstaja!

Omemba, da je bilo podano sicer obstaja, zakaj in kako pa je o tem predsednica pritožbenega sodišča menila drugače – pa je za slovensko javnost ostalo neznanka. »Nyambe je pri številnih odločitvah o pritožbi dejansko tudi imela ločeno mnenje, a je bila pri tem osamljena,« je o tem napisalo Delo.

In nič več…

In zanimivo je še nekaj – da so mediji na zahodu, tudi v Sloveniji, to njeno mnenje zelo v velikem loku »preskočili«, kakor da ne obstaja! Le zakaj? Ker je bilo to mnenje tako neutemeljeno, da si ni zaslužilo niti predstavitve? Ali zato, ker bi dvomi sodnice morda spodkopali uveljavljeno resnico in vrgli senco na celotno sodbo.

Le zakaj? Ker je bilo to mnenje tako neutemeljeno, da si ni zaslužilo niti predstavitve?

Ali zato, ker bi dvomi sodnice morda spodkopali uveljavljeno resnico in vrgli senco na celotno sodbo.

Poglejmo torej, zakaj našteti dokazi zoper Ratka Mladića niso prepričali predsednice pritožbenega sodišča, s čem se je glede Mladića in njegove krivde strinjala in glede česa se ni?

Gre za sodnico Prisco Matimbo Nyambe iz Zambije, ki je bila predsedujoča sodnica pritožbenega senata pri Mednarodnem rezidualnem mehanizmu za kazenska sodišča (IRMCT – naslednik sodišča ICTY) v pritožbenem postopku Ratka Mladića.

Njeno ločeno mnenje je uradno priloženo k pravnomočni pritožbeni sodbi (Appeals Judgement) z dne 8. junija 2021 in je dostopno v arhivu sodišča. 

Sodnica Nyambe se z večino sodišča ni strinjala in je dejansko pritrdila številnim argumentom Mladićeve obrambe.

Menila je, da je bilo prvostopenjsko sojenje, ki se je končalo z dosmrtno ječo, usodno pomanjkljivo in da bi si bosansko-srbski general zaslužil ponovno sojenje.

Ratko Mladić in soborci
Vir: Posnetek zaslona, X

Kar zadeva Srebrenico in ključne dokaze proti Mladiću, je zavzela naslednja stališča, s katerimi je zavrnila interpretacijo večine: 

Evakuacija kot »humanitarno« dejanje: Sodnica Nyambe je sprejela Mladićevo različico dogodkov, da je bila odstranitev do 30.000 bosanskih muslimanov iz Srebrenice po padcu enklave izvedena iz »humanitarnih razlogov«. 

Ločevanje civilistov: V svojem predhodnem ločenem mnenju iz leta 2012 (pri obsodbi Mladićevega podrejenega častnika Zdravka Tolimirja) je zapisala, da je bilo ločevanje muslimanskih moških in fantov od njihovih družin »legitimno preverjanje za iskanje vojnih zločincev«. 

Sodnica Nyambe je sprejela Mladićevo različico dogodkov, da je bila odstranitev do 30.000 bosanskih muslimanov iz Srebrenice po padcu enklave izvedena iz "humanitarnih razlogov". 

Posnetki in sestanki v hotelu Fontana: Medtem ko so ostali sodniki sestanek v hotelu Fontana videli kot dokaz Mladićevega ustrahovanja, ga je Nyambe opisala kot »gostoljubnega«, saj naj bi prisotnim ponudil »udobje, kot so cigarete, pivo in sendviči«.

Dodala je, da ni presenetljivo, če so se nekateri ob njem počutili ustrahovane, saj je bil »znan general s poveljniško prezenco v situaciji velike negotovosti«. 

Poboj kot delo »skrite skupine«: Množične poboje v Srebrenici je videla kot delo »majhne skupine posameznikov, ki je delovala nepooblaščeno in skrivno«.

Zato je dokaze, ki so povezovali Mladića s temi zločini po poveljniški verigi, štela zgolj za posredne in nedokazane onkraj razumnega dvoma. 

Sodnica Nyambe je podala nasprotujoče mnenje glede vseh glavnih točk obtožnice. Nasprotovala je potrditvi Mladićeve krivde za krovni Združeni zločinski podvig (JCE), JCE za Srebrenico in JCE za obleganje Sarajeva.

Prav tako ni podprla odločitve senata, ki mu je potrdil kazen dosmrtnega zapora.

Vendarle pa se je s preostalimi sodniki senata strinjala v dveh ključnih točkah:

Jemanje talcev: Pritožbeni senat je soglasno (torej z njenim glasom vred) zavrnil Mladićevo pritožbo glede njegove krivde za Združeni zločinski podvig jemanja pripadnikov mirovnih sil ZN za talce. S tem je potrdila, da je kriv vsaj za to dejanje.

Pripadnike OZN je kot talce Mladić ukazal zajeti po napadih mirovnih sil na njegove enote, kar pa bi se lahko po vojnem pravu lahko interpretiralo tudi kot dejanje represalij in samopomoči, torej uporabe nezakonite metode zaradi predhodnih nezakonitih metod drugih, mednarodnih sil.

Njambe:Čeprav je bil Mladić daleč stran od Srebrenice – udeleževal se je tajnega mirovnega srečanja z mednarodno skupnostjo, bil v Beogradu na poroki in v bolnišnici –, ni mogel imeti dejanskega nadzora niti informacij iz Bosne in Hercegovine, kaj šele, da bi poveljeval

Oprostitev genocida v drugih občinah: Pridružila se je večini pri zavrnitvi pritožbe tožilstva.

Tožilstvo je namreč zahtevalo, da se Mladića obsodi tudi za genocid v šestih drugih bosanskih občinah leta 1992 (v prvostopenjski sodbi je bil teh obtožb oproščen), s čimer je pripomogla k potrditvi, da Mladić za genocid v teh šestih občinah ni kriv. 

Mladić ni kriv, zaradi hudih napak bi odredila sojenje pred novim senatom

In kako je konkretno utemeljevala svoja stališča?

»V nasprotju z mnenjem večine članov Sveta se ne strinjam s stališčem, da je med posamezniki v bosanskosrbskih silah in vodstvom Republike Srbske obstajal skupni kriminalni namen, da bi nasilno izselili prebivalstvo, bosanske Muslimane. Ne verjamem, da je obstajal skupni namen za takšno kriminalno dejanje, ampak da je prebivalstvo enklav želelo oditi in da so s pomočjo ARBiH in vojnega predsedstva v Žepi dosegli sporazum o evakuaciji ljudi zaradi vojaške nujnosti.

Zato ne morem sklepati, da bi kakršna koli »prisilna preselitev« prispevala k zaključku o genocidu ali o sostorilstvu pri genocidu. »Ker na podlagi celotnega dokaznega gradiva v spisu ne morem ugotoviti, da so bosansko-srbske sile preganjale muslimanske civiliste v enklavah Srebrenica in Žepa z zahtevanim posebnim namenom,« je v svojem ločenem mnenju zapisala sodnica Nyambe.

Sodišče v Haagu in Ratko Mladić
Vir: Posnetek zaslona, X

V svojem ločenem mnenju je sodnica Nyambe dejansko navedla, da bi odredila ponovno sojenje generalu Mladiću pred drugim sodnim senatom.

»Glede na naravo in resnost pravnih napak, ugotovljenih v tej zadevi, bi v nasprotju z drugimi člani pritožbenega senata odredila, da se Mladiću ponovno sodi pred drugim sodnim senatom za vse točke obtožnice, razen obtožbe št. 6, ki se nanaša na jemanje talcev v okviru skupnega kriminalnega podjetja,« je sodnica takrat navedla v ločenem mnenju, dolgem približno 60 strani.

Obramba dokazala hude napake sodnega senata

Opozorila je, da je Mladić v svoji pritožbi izpolnil visoke standarde in izpostavil glavne napake sodnega senata, na podlagi česar bi ugodila skoraj vsem utemeljitvam njegove pritožbe.

Nyambe je poudarila, da je zaradi časovnih omejitev in glede na to, da dela na daljavo, v svojem ločenem mnenju obravnavala le najbolj očitne napake sodnega senata.

Poleg tega je navedla, da se v nasprotju z mnenjem večine članov sveta ne strinja s stališčem, da je med posamezniki v bosansko-srbskih silah in vodstvom Republike Srbske obstajalo skupno kazensko podjetje za nasilno izselitev prebivalstva, bosanskih Muslimanov.

Srebrenica, žalovanje matere
Vir: Posnetek zaslona, X

Mladić je vložil pritožbo zoper sodbo prve stopnje iz novembra 2017, s katero je bil prav tako obsojen na dosmrtno zaporno kazen.

Sojenje prve stopnje je trajalo več kot pet let.

Začel se je 16. maja 2012 in obsegal 530 sodnih dni, na katerih je pričalo skoraj 600 prič, kar ga uvršča med najdaljša sojenja v zgodovini haaškega sodišča. Pritožbeni postopek se je končal šele 8. junija 2021, ko je pritožbeni senat z večino glasov 4 proti 1 zavrnil pritožbo obrambe in potrdil dosmrtno zaporno kazen.

V svojem obsežnem ločenem mnenju, ki obsega več deset strani, je sodnica Nyambe navedla, da je obrambi uspelo dokazati sistematično neenakost strank, resne težave pri razkritju dokazov s strani tožilstva ter prekomerno zanašanje na nepreverjene in nepreizkušene dokaze, vključno s široko uporabo »sodno ugotovljenih dejstev« iz prejšnjih postopkov.

Po njenem mnenju večina dokazov, na katerih temelji obsodba v zvezi s Srebrenico, ni zadostna, da bi izven razumnega dvoma dokazala krivdo obtoženca.

Ni bilo skupnega zločinskega dejanja

Izrecno je izpodbijala obstoj skupnega zločinskega dejanja (UZP) v Srebrenici, kot ga je opredelila večina, in poudarila, da je obramba predložila trdne argumente glede Mladićevega alibija v ključnih dneh julija 1995.

Kot je poročal časopis »The Guardian«, je »sprejela Mladićevo razlago o izselitvi do 30.000 bosanskih muslimanov iz Srebrenice po padcu enklave ter o tem, da je bila ta izvedena iz »humanitarnih razlogov«.

»Zato ne morem ugotoviti, da bi kakršen koli ›prisilni premik‹ prispeval k zaključku o genocidu ali o sostorilstvu pri genocidu.

Orić in odzivi
Vir: Posnetek zaslona, X

»Ker na podlagi celotnega dokaznega gradiva v spisu ne morem ugotoviti, da so bosansko-srbske sile preganjale muslimanske civiliste v enklavah Srebrenica in Žepa z zahtevanim posebnim namenom,« je Nijambe zapisala v ločenem mnenju.

Nyambe je navedla, da je obrambi uspelo dokazati sistematično neenakost strank, resne težave pri razkritju dokazov s strani tožilstva ter prekomerno zanašanje na nepreverjene in nepreizkušene dokaze, vključno s široko uporabo »sodno ugotovljenih dejstev« iz prejšnjih postopkov.

Prav tako je ugotovila, da ločitev moških in fantov od njihovih družin ni bila nujno namenjena njihovemu umoru, ampak bi lahko bila del legitimne vojaške kontrole za odkrivanje vojnih zločincev.

»Ni bilo dokazano, da je Vojska Republike Srbske kot celota izvedla visoko organizirano operacijo množičnega umora,« je izjavila sodnica Nyambe in dodala, da bi takšna dejanja lahko bila delo manjših, nepooblaščenih skupin.

Kršitev sodne prakse, Mladić v času zločina bil v Beogradu in sploh ni poveljeval

»Po mojem mnenju je bila prva napaka sodnega senata ta, da je kršil sodno prakso s poskusom pripisati Mladićeve govore dogodkom v Bosni in Hercegovini leta 1991, ko ni bil niti časovno niti geografsko povezan s temi dogodki,« je izjavila in dodala, da v tistem času ni bil v poveljniški verigi, da bi prejemal poročila o dogodkih, in »vsekakor tudi ni mogel izdajati ukazov osebam zunaj svoje poveljniške verige, naj storijo te zločine ali kaznujejo storilce«.

Sodišče sodilo izven svoje pristojnosti

V svoji sodbi sodnica Nyambe navaja, da bi ugodila Mladićevi pritožbi zoper del sodbe, ki se nanaša na UZP v Sarajevu, in pojasnjuje, da je Mladić v pritožbi trdil, da je sodno senat napačno uporabilo pravo ter da sodišče ni imelo pristojnosti za obravnavanje kaznivega dejanja terorizma. Opozorila je, da se je Mladićeva trditev od samega začetka osredotočala na dejstvo, da kriminalizacije terorizma ni mogoče šteti za del mednarodnega običajnega prava v obdobju, na katerega se nanaša obtožnica.

Ratko Mladić podpora
Vir: Posnetek zaslona, X

Menila je, da je treba prag dokazovanja, potreben za ugotovitev Mladićeve odgovornosti za UZP, in sicer za genocid in umore v Srebrenici, postaviti na visoko raven.

»Čeprav je bil Mladić daleč stran od Srebrenice – udeleževal se je tajnega mirovnega srečanja z mednarodno skupnostjo, bil v Beogradu na poroki in v bolnišnici –, ni mogel imeti dejanskega nadzora niti informacij iz Bosne in Hercegovine, kaj šele, da bi poveljeval,« meni Nyambe In dodaja, da je sodni senat napačno sklenil, da je Mladić izdajal ukaze in poveljeval, čeprav ni bil v Srebrenici.

Sodba brez analize števila žrtev in razlogov za smrt

Po mnenju Nyambe je sodišče prve stopnje v svoji odločbi o Srebrenici in statusu žrtev prav tako napačno ravnalo, ker ni izvedlo nobene analize za ugotovitev, katere smrti so bile umori in katere so bile posledica »drugih legitimnih razlogov«.

»Zaradi te pomanjkljive analize sodni senat ni uspel ugotoviti števila žrtev in njihove povezave s kakršnim koli kaznivim dejanjem, kaj šele z genocidom,« trdi, kar je v nasprotju s stališčem sodnega senata in drugih sodnikov pritožbenega senata, ki so Mladića spoznali za odgovornega za genocid v Srebrenici.

Z večino se je strinjala le glede obsodbe za ugrabitev osebja UNPROFOR leta 1995.

Nazadnje je predlagala, da bi bilo treba kazen znatno zmanjšati, če bi bila obsodba potrjena.

Od vse krivde je tako Mladiću bil po njenem mnenju očitno dokazan le greh jemanja vojaških talcev, ki pa so bili pozneje izpuščeni.

To ločeno mnenje sodnice Prisce Matimbe Nyambe je v regiji pritegnilo veliko pozornosti, saj je neposredno postavilo pod vprašaj temelje obtožnice in dokaznega postopka proti Mladiću.

Na zahodu – in v Sloveniji -  so to mnenje mediji večinoma ignorirali.

VIRI:  

 https://www.irmct.org/en/cases/mict-13-56

 https://www.theguardian.com/world/2021/jun/08/prisca-matimba-nyambe-who-is-the-dissenting-judge-in-ratko-mladic-case

 https://www.justiceinfo.net/en/78339-26-years-after-the-bosnia-war-mladic-case-ends.html

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke