Petnajst let Slovenije v EU: BDP višji, nacionalni interesi pa zaradi dvolične politike Bruslja oškodovani

Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je dan pred 15. obletnico sprejema desetih novih članic v EU izpostavil, da je bila odločitev za vstop teh vzhodno- in srednjeevropskih držav leta 2004 pomemben trenutek za Evropo, ki je omogočil spravo med geografijo in zgodovino stare celine. »Ostajam goreč zagovornik širitve,« je še zatrdil.

Da bi nove članice iz velike širitve leta 2004 ujele povprečje EU glede gospodarske rasti in prihodkov, so s strani EU v okviru kohezijske politike dobivale finančno pomoč, od leta 2014 pa tudi sredstva iz naložbenega načrta za Evropo.

V obdobju 2003-2017 je BDP na prebivalca v Sloveniji zrasel za 41 odstotkov, v primerjavi s povprečjem EU pa se je v tem obdobju povečal za dva odstotka, kažejo bruseljski podatki.

Med letoma 2004 in 2020 je bilo po navedbah Evropske komisije (EK) v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov v Sloveniji za 9,2 milijarde evrov naložb, od leta 2014 pa je bilo v okviru naložbenega načrta za Evropo, imenovanega tudi Junckerjev načrt, mobiliziranih za 941 milijonov evrov dodatnih naložb, podporo je dobilo 7385 slovenskih malih in srednjih podjetij.

Te naložbe so skupaj s prizadevanji novih članic, da sprejmejo reforme ter postanejo privlačne za vlagatelje in podjetništvo, prinesle številne pozitivne rezultate, izpostavlja komisija.

EU od leta 2014 zagotavlja strukturno financiranje vseh javnih naložb v Sloveniji v višini 29 odstotkov. V okviru programa EU za raziskave in inovacije Obzorje 2020 je Slovenija prejela 224,7 milijona evrov ter dodatnih 18,2 milijona evrov iz programa za spodbujanje odličnosti, še poudarjajo v Bruslju.

To je seveda pomemben delež sredstev, glede na to da EU sama nima izvirnih svojih prihodkov oziroma davkov.

Kljub temu pa vse z vstopom v EU ni bilo tako rožnato. Da bi Slovenija sploh lahko vstopila v EU je najprej morala popustiti pred pritiski sosed – zaradi Avstrije je morala predčasno zapreti prostocarinske prodajalne na mejah, na pritisk Italije, ki je izpodbijala veljavnost Rimskega sporazuma iz leta 1983 pa je morala pristati na »španski kompromis« in pred vstopom v EU italijanskim državljanom dovoliti predkupno pravico pri nakupih nepremičnin.

Ko pa je Slovenija ob vstopu Hrvaške zahtevala, da se najprej rešijo mejna vprašanja s to novo članico je s strani Bruslja (in ZDA) doživela ugovore, češ da gre za »dvostranska vprašanja«, ki s članstvom v EU nimajo nič.

Slovenija se je tega držala in - v samo svojo škodo - umaknila svojo blokado vstopa Hrvaške v EU.

Ko pa je Slovenija proti Hrvaški na sodišču EU sprožila tožbo, jo EK sploh ni podprla - kljub mnenju lastne pravne službe, ki je ugotovila kršitve s strani Hrvaške.

Lani pa je prav zaradi zapletov med Hrvaško in Slovenijo ob zavrnitvi arbitraže (s strani Hrvaške) Evropska komisija spremenila to stališče in od novih članic sedaj zahteva ureditev mejnih vprašanj pred vstopom v EU.

To jasno kaže, da je Slovenija zaradi nekonsistentnosti politike EU utrpela precejšnjo škodo, saj je sama bila prisiljena popuščati pod pritiski na ekonomskem področju, ob urejanju svojih veliko pomembnejših mejnih vprašanj pa se je morala svojim pravicam (do veta) v EU odreči – očitno povsem nepotrebno, saj je danes politika EU znova diametralno drugačna.

Za takšen rezultat so seveda v največji meri krivi prav slovenski državniki, ki so popuščali pod pritiski EU- tudi v škodo interesov lastne države.

EU ima tudi veliko drugih težav. Petnajst let po veliki razširitvi EU se države ukvarjajo z kaosom zaradi brexita in boja z evroskeptiki, širitvenega apetita pa ni.

Vrstijo se svarila EU, da izgublja verodostojnost in da se igra z ognjem, saj niti po zgodovinskem dogovoru Aten in Skopja o imenu države (severne Makedonije) premiki niso zagotovljeni, zlasti zaradi ostrih stališč Francije in Nizozemske.

Namesto s širjenjem se EU trenutno ukvarja s svojim prvim krčenjem, potem ko je bila širitev že vrsto let pred odločitvijo Britancev za odhod v senci finančne in migracijske krize.

Vodilne članice EU so v številnih primerih sledile politiki ZDA, ki je z intervencijami na Bližnjem vhodu povzročila kaos, ki je privedel do begunske krize. Tudi to je v pomembni meri vplivalo na odločitev, da Velika Britanija zapusti EU. Odhod tako velike članice pa pomeni nadaljnjo slabitev EU.

Kaotičen proces brexita z negotovim razpletom pa evroskeptiki izkoriščajo za sejanje sporočil, da bodo Britaniji sledile še druge članice in da je to začetek konca evropskega projekta.

Največji evropski uspeh – dialog Beograda in Prištine – je v zastoju, ker Kosovo ukrepa vse bolj samovoljno, EU pa jih lahko motivira le še z brezviznim režimom, ki pa ga EU Kosovu zaradi slabega stanja te poldržave ne želi podeliti.

Rezultat tega pa so vedno nove kršitve vodstva v Prištini, ki pod zaščito mednarodnih sil na Kosovu, v sestavi katerih so tudi slovenski vojaki, ravna vse bolj enostransko in ob tem tepta predvsem pravice Srbov, njihove pravoslavne cerkve in drugih manjšin na Kosovu.

Odnos med starimi in novimi članicami EU je vse bolj napet, poglobila pa ga je predvsem migracijska kriza. Še zlasti je problematičen odnos z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, ki se mu očita spodkopavanje temeljnih evropskih vrednot, in poljsko vlado pod vodstvom Jaroslawa Kaczynskega, ki je v postopkih zaradi kršenja neodvisnosti pravosodja.

Bolgarija in Romunija sta zaradi korupcije več kot desetletje po vstopu še vedno pod posebnim nadzorom, Turčija pa je od vstopa v EU že tako daleč, da je danes veliko bližje Rusiji kot pa EU.

V Evropi se zaradi nesposobnosti članic, da ubranijo zunanje meje, vse bolj krepijo evroskeptične sile. EU se zaradi zapletenih notranjih postopkov odločanja težko reformira, hkrati pa se je znašla na udaru izolacionistične politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

Predsednik komisije Jean-Claude Juncker je ob tem na začetku mandata leta 2014 jasno povedal, da širitve ne bo v tem institucionalnem ciklu, brez širitve pa obstaja velika nevarnost, da se bodo predvsem na Balkanu znova razplamtela stara nasprotja.

EU je veliko napako, ko je sledila politiki ZDA, naredila tudi v Ukrajini, saj jo je želela pritegniti v svojo ekonomsko in zunanjepolitično orbito, ki bi se lahko končala tudi s članstvom Ukrajine v EU.

Reakcije Rusije so geopolitični analitiki jasno predvideli, vendar v EU tega strateškega razmisleka pred usodno »majdansko revolucijo«, ki jo v Rusiji označujejo za »puč« (ne brez razlogov) - niso bili sposobni.

Ukrajina je tako končala kot država z okrnjeno ozemeljsko integriteto in spečim konfliktom na svojih tleh, ki Ukrajini onemogoča napredek predvsem v smeri članstva v zvezi Nato, EU in Rusijo pa obremenjuje s slabimi odnosi in ekonomskimi sankcijami, zaradi katerih veliko škodo trpijo tako ruska kot evropska podjetja.

Za vse to pa so v večini primerov odgovorni politiki EU, ki so si prizadevali za na prvi pogled povsem »zmerne« in »liberalne« rešitve.

Zato jih številne na naslednjih evropskih volitvah najverjetneje čaka precej manjša podpora, na račun levih in desnih strank.