Šarec zaskrbljen, da bo podtalno delovanje Hrvaške postalo praksa v EU

Po zadnjih razkritjih, kako naj bi hrvaški obveščevalci prisluškovali Sloveniji leta 2015, se je odzval tudi predsednik slovenske vlade. Pojasnil je, da je na zaprtem delu seje šef Sove pojasnil situacijo, kar so slišali, pa je po Šarčevih besedah zaskrbljujoče.

»Skrbi nas, če je to način delovanja v EU«, je danes po seji vlade v zvezi z navedbami, da so slovenskemu sodniku in agentki med arbitražnim postopkom prisluškovali hrvaški obveščevalci, dejal premier Marjan Šarec.

Novinar portala Žurnal Avdo Avdić, ki je nedavno odkril tudi afero o »obveščevalnem vpadu« Hrvaške v BiH in poskus novačenja državljanov BiH, ki imajo začasno prebivališče v Sloveniji za obveščevalno dejavnost Hrvaške in lažno prikazovanje »terorističnih aktivnosti salafistov« v tej državi, je razkril tudi delo hrvaških obveščevalcev v Sloveniji.

Po Avdićevih besedah je hrvaški obveščevalec Davor Franić, ki je poznan tudi kot »mehanik Davor« iz afere novačenja Bosancev za tihotapljenje orožja, stal tudi za nezakonitim snemanjem slovenskega arbitra Jerneja Sekolca in agentke Simone Drenik.

To je prvi indic, da ni res, da naj bi Jerneju Sekolcu, nekdanjemu slovenskemu sodniku pri Stalnem arbitražnem sodišču za meddržavne spore v Haagu in slovenski agentki pri sodišču Simoni Drenik prisluškovala ameriška ali nemška obveščevalna služba.

»Vodja kabineta hrvaške obveščevalne službe Davor Franjić je človek, ki je deloval na ozemlju EU. V Sloveniji so nezakonito prisluškovali agentko, ki jih je zastopala glede Piranskega zaliva, nato pa so bili objavljeni prepisi. V to afero je vmešan Davor Franjić, človek, ki ima v BiH stike tako v levih kot desnih strankah,« je navedel Avdić.

Mehanik Davor je sicer znan iz afere novačenja salafistov za tihotapljenje orožja v BiH.

»Ne bom konkreten, ker gre za sistem nacionalne varnosti in obveščevalne službe in ni modro preveč govoriti, a moram povedati, da je bil na seji vlade prisoten direktor Sove, ki je razložil situacijo širše na Balkanu kot tudi v zadevi,« je dejal Šarec.

Dejal je, da je bilo tisto, kar so slišali zaskrbljujoče. »Po eni strani smo zadovoljni, ker obveščevalna služba dobro dela, po drugi strani nas lahko skrbi, če je to način delovanja znotraj EU in če je to odnos med državami, ki naj bile prijateljske,« je dodal Šarec.

Premier je še poudaril, da je dejstvo, da je arbitražni postopek končan in da je bil pogoj za vstop Hrvaške v EU. »Zato nas tisto, kar smo danes izvedeli, ni navdalo z optimizmom, kar se tiče sosedskih odnosov,« je dejal in dodal, da bo Slovenija še naprej delovala v evropskem duhu.

Sekolec in Drenikova sta, potem ko so bili poleti leta 2015 razkriti prisluhi, odstopila, Hrvaška pa je sporočila, da je arbitražni postopek o meji s Slovenijo tako kompromitiran, da ne bo sprejela arbitražne razsodbe o meji. Kdo je prisluškoval Sekolcu in Drenikovi, doslej ni bilo znano, pojavljala pa so se ugibanja, da bi lahko za prisluhi stali nemški ali ameriški obveščevalci.

Kam bo to privedlo, ni težko oceniti. Implementacijo arbitražnega sporazuma s Hrvaško namreč vodi Šarčev svetovalec Damir Črnčec, ki pa je prepričan, da je hrvaška zunanja politika nepopravljivo »bizantinska.«

Po drugi strani pa je bolj res, da se je Hrvaška med dvema slabima možnostima - izgubo ugleda zaradi kršitve sporazuma ali pristankom na de facto izgubo ozemlja, ki ga je smatrala za »svoje" in bi ga v večji meri celo lahko dobila, če bi bilo med Slovenijo in Hrvaško razsojeno zgolj po črki mednarodnega prava - odločila za manj slabo možnost. Ta je - kršitev sporazuma.

Prav to, ne pa »bizantinskost« Hrvaške je bila osnova za sedanje težave Slovenije. Hrvaška je res odstopila od arbitražne pogodbe povsem verolomno, toda ker je bila že v EU in zvezi NATO, je Slovenija izgubila vzvod za pritisk na Hrvaško, izstop od mednarodne pogodbe pa je bil za Hrvaško povezan zgolj z manjšim padcem mednarodne reputacije.

Vendar so v slovenski vladi očitno prepričani, da je Hrvaška ravnala - »bizantinsko.«

Bolj verjetno pa je, da bi tako, kot je ravnala Hrvaška, ravnala vsaka racionalna država, če bi morala izbirati med delno izgubo reputacije in predvsem zelo realno izgubo nadzora nad delom morskega akvatorija.

Hrvaška je res velikokrat ravnala verolomno, toda v tej verolomnosti ni nič »bizantinskega«. Gre za racionalno ravnanje držav, ki si zmeraj prizadevajo za večje lastno ozemlje, višji dohodek, več premoženja in predvsem večjo moč.

Napako je naredila tudi Slovenija, ki ji je odprla »okno priložnosti« za takšno ravnanje, ker je pristala na reševanje spora na podlagi dvostranske pogodbe in odlog končnega reševanja mejnega vprašanja v čas, ko bo Hrvaška že postala članica EU in NATO.

Ponovna napačna analiza hrvaške zunanje politike in prepričanje, da je zanjo značilna »bizantinskost«, pa bi sedaj lahko privedla tudi do napačne slovenske zunanje politike, kar se tiče Hrvaške.