Patetično: Hrvaška provocira z 20-metrsko ladjo, Slovenija odgovarja z gumenjaki in diplomatsko noto

Večji hrvaški policijski čoln je v nedeljo vplul 2,5 kilometra daleč v slovensko morje, kot je to določeno po odločbi arbitražnega sodišča, in 1,3 kilometra čez sredinsko črto v Piranskem zalivu. Plovilo hrvaške policije je namreč ob 7. uri plulo proti slovenskemu ribiškemu plovilu.

Vendar na koncu do slovenskega ribiškega čolna ni priplulo, temveč se je obrnilo nazaj proti hrvaškemu morju ter pred prihodom slovenskega policijskega čolna zapustilo slovenske vode. Devet minut pozneje je znova vplulo v slovenske vode, po opozorilu posadke slovenskega čolna pa znova odplulo v hrvaške vode.

To je izzvalo odziv slovenskega zunanjega ministrstva. Nedeljsko vplutje hrvaškega policijskega čolna v slovensko morje je bila posebna provokacija, je opozoril zunanji minister Miro Cerar. Slovensko zunanje ministrstvo bo hrvaškemu poslalo protestno noto zaradi omenjenega incidenta, je napovedal.

Gre za nepotrebno zaostrovanje in kršitev dobrososedskih odnosov med državama, nespoštovanje mednarodnega prava in prava Evropske unije, za kršitev schengenske meje, in to od države, ki bi rada postala članica schengenskega območja, je dejal Miro Cerar.

"Takšno ravnanje je neevropsko in je slab zgled tudi za sosednjo regijo Zahodnega Balkana," je izjavil. Dodal je, da EU stalno ponavlja, da od držav, ki kandidirajo za vstop, pričakuje spoštovanje mednarodnega prava, potem pa je Hrvaška najslabši možen zgled, ker tega ne spoštuje.

Hrvaški policisti so slovenskim kolegom – očitno ironično - sporočili, da se jim je pokvarila navigacija. Za navigacijo v Piranskem zalivu res ne potrebuješ satelitske navigacije, pač pa samo zdrav vid.

"Sklicevanje na pokvarjeno navigacijo je v tem primeru le prozoren izgovor in kot takšno povsem nesprejemljivo," je poudaril minister. Če bi ta izgovor sprejeli, bi bila po Cerarjevih besedah to "žalitev inteligence in sposobnosti hrvaških policijskih oblasti, ki dobro vedo, kaj delajo".

Nedeljski incident po Cerarjevih besedah dokazuje, da je izvajanje arbitražne odločbe nujno ne le s pravnega in političnega vidika zaradi ureditve odnosov, temveč tudi zaradi "celotne evropske zgodbe".

Cerar je napovedal, da bo Slovenija na provokacijo odgovorila z diplomatsko noto, verjame pa, da bo tudi slovensko notranje ministrstvo v zvezi s tem in podobnimi primeri storilo vse, kar je v njegovi pristojnosti. Povedal je še, da Slovenija o vseh pomembnejših zadevah v zvezi s hrvaškim neizvajanjem arbitražne odločbe obvešča tudi Evropsko komisijo.

Je pa za takšno ravnanje kriva tudi Slovenija, ki preprosto ne zna pokazati odločnosti pri zaščiti lastnih interesov. Druge države namreč svoje države ne branijo samo »na papirju«, z diplomatskimi notami.

Slovenska MZZ sedaj opozarja Hrvaško, da na ta način ne bo mogla v schengenski sporazum, toda ob tem je pozabila, da je suverenost za države najpmembnejša "dobrina", ki ima vedno prednost prevd članstvom v tej ali oni mednarodni organizaciji.

Cerarjeva grožnja je za Hrvaško vsekakor manj pomembna grožnja od pomena, ki jo ima za njih »efektivni nadzor« na spornih, scer pa Sloveniji prisojenih območjih Jadrana.

To znova dokazuje, da je Slovenija je priložnost, da Hrvaško prisili v sprejem sedanje arbitražne razsodbe izgubila že leta 2009, ko umik svoje blokade vstopu Hrvaške v EU ni vezala za implementacijo arbitražne pogodbe.

To je bila seveda največja napaka. Slovenija je morala, ko je vstopala v EU, na podoben način sprejeti trpke kompromise v korist Italije in Avstrije.

Italija in Avstrija zagotovo ne bi dovolili vstopa Slovenije v EU, če bi imela Slovenija s temi državami odprt resen ozemeljski spor.

Na enak način Grčija zaradi imena osemindvajset let blokirala Makedonijo, danes Severno Makedonijo in na koncu dosegla svoj cilj, Ciper pa zaradi zasedbe otoka še vedno blokira Turčijo. Brez resnih posledic s strani EU za Grčijo in Ciper.

Če bi bila slovenska zunanja politika zgrajena na realističnih temeljih, ne pa na pravljicah o bratstvu in enotnosti slovenskega in hrvaškega naroda, bi morala Slovenija enako postopati s Hrvaško. Vendar ni. 

Dovolila je, da Hrvaška vstopi v EU in NATO, nato pa izigra Slovenijo tako, da na neutemeljeni podlagi odstopi od podpisanega arbitražnega sporazuma.

In če vlada ni bila sposobna zagotoviti kaj takšnega, potem bi morala čim prej, dejansko pa že pred leti nabaviti več policijskih čolnov, zmogljivejših ladij, usposobljenih za gašenje z brizganjem, vleko in potiskanje vsiljivcev ter še nekaj obrambnih sistemov za zaščito slovenske obale. Na to smo opozarjali že pred leti. Slovenska policija pa ima sedaj samo smešne "gumenjake".

Točno tako, kot se za svoje interese borijo druge države v podobni situaciji. Pa naj potem hrvaški ribiči poskusijo metati svoje mreže med številnimi slovenskimi policijskimi čolni, ki bodo krožili med njimi in jih med curki brizgaln glasno opozarjali na njihovo kršitev.

Curki vode s slovenskih ladij bi hrvaškim policistom tudi v tem zadnjem primeru lepo pokazali, v katero smer morajo odpluti nazaj, proti svoji obali.

Res je, da ima Hrvaška tudi še veliko večje policijske in vojaške ladje, toda prav tako je res, da bi takšne ladje imele težave ob vplutju in manevriranju v plitvem Piranskem zalivu, ki ga Slovenija tudi bistveno lažje nadzoruje z obale.  

Tudi »bližnje srečanje« s slovenskim čolnom, ki bi imel nekoliko bolj okrepljen trup, bi morda podčrtal resnost slovenske zunanje politike. Ta metoda bi bila zagotovo uspešna tudi ob srečanjih z ladjami hrvaških ribičev.

Tudi slovenski vojaški ladji Ankaran in Triglav bi lahko patruljirali v Piranskem zalivu - njun ugrez je 2,2 metra, Piranski zaliv pa je globok med 15 in 20 metri.

Hrvaške bojne ladje so večje in imajo boljšo oborožitev (njihov ugrez je 2,5 metra), toda če ne bi šlo za srečanja na odprtem morju, pač pa v Piranskem zalivu, to ne bi bilo pomembno. 

To seveda ni edina pot - vztrajanje pri tožbi zaradi neureničevanja arbitražne razsodbe je seveda še naprej nujno - vendar je lahko zelo pomemben dodatek pri zavarovanju interesov Slovenije.

Toda namesto da bi Slovenija nabavila nekaj večjih policijskih in gasilskih ladij in z brizgalnami »pogasila« vsiljivce ter jih celo "porinila" iz slovenskega morja, MZZ v Zagreb še naprej pošilja zgolj - nekoristne in patetične diplomatske note.