REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Prepoved tujega financiranja:»Večina zahodnih demokracij je 'shekana'. Ne s kodo. Z institucionalno arhitekturo!«

Prepoved tujega financiranja:»Večina zahodnih demokracij je 'shekana'. Ne s kodo. Z institucionalno arhitekturo!«"Shekana" Evropa in sredi nje...Vir: AI, X, posnetek zaslona

Večina zahodnih demokracij je »shekana«. Ne s kodo. Z institucionalno arhitekturo. Tako ocenjuje eden od uporabnikov na X in nato pojasni cel koncept delovanja EU in »pravnih držav«, ki so njene ponosne članice.

Razmišljanje je še posebej aktualno v luči zadnjih razprav o tem, ali bi bilo potrebno uvesti omejitev sodelovanja v referendumskih kampanjah za tiste pravne osebe, ki so financirane iz tujine.

Da je to za obrambo suverenosti potrebno kaže dejstvo, da se na takšen način branijo res velike in suverene države, na primer ZDA z zakonom FARA, medtem ko EU o taki rešitvi še razmišlja.

Zadeva glede »tujih vplivov« je še veliko bolj resna, kot pa jo predstavlja vladni predlog. Celoten sistem je namreč zgrajen tako, da so ti mehanizmi del rednega delovanja same EU!

Vsi ostali, predvsem manjše države, pa so podvrženi vplivom »vladnih nevladnih« organizacij »civilne družbe«.

Eden prvih uspešnih prevratov je bil tisti v Srbiji leta 2000, ko se je šele po padcu Slobodana Miloševića razkrilo, da mu države niso spodkopale samo sankcije, pač pa tudi milijoni dolarjev, ki so jih dobile organizacije kot so bile »Otpor« in podobne.

Kam to vodi, nazorno vidimo v primeru Gruzije, v kateri je delovalo na stotine takšnih organizacij z visokimi proračuni, dokler jim to ni bilo onemogočeno, kar so v EU seveda takoj razglasili za »neevropsko« prakso.

In v EU je po zaslugi Sodišča EU, ki je podoben madžarski zakon razglasila za nezakonitega takšen vpliv tujih akterjev, praviloma iz »zavezniških« držav (drugim so namenjene sankcije) praktično povsem odprt.

Ta odločitev bi lahko bila tudi resna ovira za omejitve v slovenski zakonodaji.

Paradoks pri vsem skupaj je seveda tudi to, da v Sloveniji omejevanje tujega vpliva predlaga stranka, ki je resno osumljena in javno obtožena, da je v znanem primeru Black Cube sprejela pomoč tujega akterja za vmešavanje v zadnjih slovenskih volitvah.

Nato je ista vladna koalicija dolge mesece blokirala parlamentarno preiskavo o tem primeru.

Na podoben način se je organizacija Black Core vmešavala v številne druge volitve po svetu - očitno zaradi interesov Izraela.

A to ni edini vpliv, ki demokracijo v EU spodkopuje.

Evropski parlament, ilustracija z AI Vir: X

Zadeva glede »tujih vplivov« je še veliko bolj resna, kot pa jo predstavlja vladni predlog.

Celoten sistem je namreč zgrajen tako, da so ti mehanizmi del rednega delovanja same EU!

Spodnja objava Brivaela Le Pogama pojasni več, kot marsikatera učena razprava…

»Naj vam pokažem, kako to deluje, na primeru najnaprednejšega primera: Evropske unije.

Najprej, kako to deluje. Enkrat na pet let glasujete za Evropski parlament, ki sploh ne more sprožiti zakonodajnega postopka. Organ, ki predlaga zakone, je Komisija: 27 komisarjev, ki jih ni izvolil nihče, ampak so bili imenovani po pogajanjih za zaprtimi vrati med voditelji držav. O predlogih zakonov se nato pogajajo Komisija, Parlament in Svet v »trilogih«, sestankih za zaprtimi vrati, kjer se sprejemajo dejanske odločitve. Zakon, ki bo veljal za 450 milijonov ljudi, potuje po hodnikih, ki jih 99,9 % teh ljudi nikoli ne bo videlo.

Bruselj je postal svetovna prestolnica lobiranja: v registru preglednosti je vpisanih skoraj 18.000 organizacij, na tisoče lobistov, več kot 50 na vsakega poslanca Evropskega parlamenta...Zakon, ki bo veljal za 450 milijonov ljudi, potuje po hodnikih, ki jih 99,9 % teh ljudi nikoli ne bo videlo.

Poglejte zdaj, kdo se nahaja v teh hodnikih. Bruselj je postal svetovna prestolnica lobiranja: v registru preglednosti je vpisanih skoraj 18.000 organizacij, na tisoče lobistov, več kot 50 na vsakega poslanca Evropskega parlamenta. In to je le tisti del, ki je prijavljen.

Dodajte še »vrtljiva vrata«: nekdanji poslanec Evropskega parlamenta mora počakati le šest mesecev, preden sam postane lobist pri EU.

Pravi problem je razdalja. Nacionalni poslanec, ki glasuje za zakon, ki uniči kmete v njegovem okrožju, jih v soboto sreča na tržnici. V Bruslju se odločevalec nikoli ne sreča z ljudmi, ki živijo z njegovimi odločitvami. Vsak dan pa srečuje lobiste: pri kosilu, na koktajlih, na konferencah. Sistem torej ni optimiziran za blaginjo ljudi. Optimiziran je za interese tistih, ki so v dvorani. Za to sploh ni potrebna korupcija, zadostujejo že spodbude. Čeprav včasih, kot je pokazal primer »Qatargate«, pride tudi do korupcije.

Rezultat: sistem ima strukturno spodbudo, da sprejme stvari, za katere ljudje nikoli ne bi glasovali.

Vzemimo za primer Mercosur. Petindvajset let pogajanj. Francija januarja 2026 v Svetu glasuje proti in je preglasovana. Da bi preprečila blokado s strani nacionalnih parlamentov, je Komisija sporazum razdelila na dve besedili, vključno s trgovinskim sporazumom, za katerega je potrebno le glasovanje v Bruslju.

Evropski parlament sam črno na belem piše, da ta razdelitev zaobide pravico nacionalnih parlamentov, in sporazum predloži Sodišču Evropske unije. Odgovor Komisije: sporazum se začasno uporablja že od 1. maja 2026, ne da bi počakala na mnenje Sodišča.

Kmetje so protestirali pred Parlamentom. Kljub temu so izgubili.

In spomnite se tistega edinega primera, ko so ljudi dejansko neposredno vprašali o Evropi: leta 2005 sta Francija in Nizozemska zavrnili Evropsko ustavo. Besedilo se je dve leti kasneje vrnilo kot Lizbonska pogodba, ki so jo ratificirali parlamenti.

Referendumov ni več.

Najhujše pa je priseljevanje. Leta 2015 so bile s kvalificirano večino vsiljene kvote za prerazporeditev državam, ki so glasovale proti njim.

Od 12. junija 2026 velja po celotni Uniji Pakt o migracijah in azilu z mehanizmom »obvezne solidarnosti«: sprejmete ljudi ali pa plačate.

O tem ni bil nikoli neposredno vprašan niti en evropski narod, čeprav je to vprašanje, ki najbolj globoko spreminja naše družbe.

In tu moramo spregovoriti o najbolj prefinjenem delu tega mehanizma: Georgeu Sorosu.

Soros je prej kot kdor koli drug spoznal, da ni treba zmagati na volitvah, če oblikuješ ekosistem okoli ljudi, ki sprejemajo odločitve.

Njegova mreža, Open Society Foundations, se opisuje kot največji zasebni financer zagovorniških skupin na svetu. V Bruslju vodi lastno lobistično podružnico, usmerjeno v institucije EU, imenovano Open Society European Policy Institute.

Iz notranjih dokumentov, ki so ušli v javnost leta 2016, vemo naslednje: dokument z naslovom »Zanesljivi zavezniki v Evropskem parlamentu« je navajal več kot 200 poslancev Evropskega parlamenta.

Strateški dokumenti so opisovali oblikovanje »skupin z notranjim dostopom« za združevanje »notranjih zaveznikov«, ki bi lahko v svojem vsakdanjem delu spodbujali njihove cilje.

Za poslance Evropskega parlamenta so bile organizirane delavnice o tem, kako se zoperstaviti tako imenovanim populističnim strankam.

Mehanizem je brutalno eleganten. Raziskovalni inštituti zagotavljajo »strokovno znanje«. Nevladne organizacije ustvarjajo »zahteve civilne družbe«.

Pravne nevladne organizacije vodijo sodne postopke. Financirani mediji oblikujejo zgodbo.

Mehanizem je brutalno eleganten. Raziskovalni inštituti zagotavljajo »strokovno znanje«. Nevladne organizacije ustvarjajo »zahteve civilne družbe«. Pravne nevladne organizacije vodijo sodne postopke. Financirani mediji oblikujejo zgodbo.

Bruseljski odločevalec, odrezan od prebivalstva, sliši isto sporočilo z vseh strani in na koncu verjame, da je to tisto, kar ljudje želijo.

In najbolj noro pri tem je: institucije same financirajo ta krog. Med letoma 2021 in 2023 je EU nevladnim organizacijam izplačala okoli 7,4 milijarde evrov, Evropsko računsko sodišče pa je ugotovilo, da uporaba teh sredstev ni bila dovolj pregledna.

Razkrilo se je celo, da je Komisija financirala nevladne organizacije, da bi lobirale pri poslancih Evropskega parlamenta v prid lastni zakonodaji o Zeleni pogodbi. Institucija plačuje »civilni družbi«, da jo prosi, naj stori tisto, kar je že sama želela storiti.

Vse to je zakonito. Prav to pa pomeni, da gre za prevaro in ne za kaznivo dejanje. Sistem deluje točno tako, kot je bil zasnovan, le da ga ni več nihče zasnoval za ljudi.

Rešitev je enostavna za opisati, a težka za uveljaviti: odločitve je treba ponovno približati ljudem, ki jih nosijo; o vprašanjih, ki spreminjajo civilizacijo, je treba izvajati referendume; ustvariti je treba obvezen register za vsakega akterja, ki izvaja vpliv, vključno z nevladnimi organizacijami, z navedbo njihovih virov financiranja; in zapreti »vrtljiva vrata«.

Dokler se to ne bo zgodilo, bo evropska demokracija ostala tisto, kar je postala: uporabniški vmesnik, ki leži na vrhu sistema, ki deluje za nekoga drugega.«

 

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek