Prepoved tujega financiranja:»Večina zahodnih demokracij je 'shekana'. Ne s kodo. Z institucionalno arhitekturo!«

Večina zahodnih demokracij je »shekana«. Ne s kodo. Z institucionalno arhitekturo. Tako ocenjuje eden od uporabnikov na X in nato pojasni cel koncept delovanja EU in »pravnih držav«, ki so njene ponosne članice.

Razmišljanje je še posebej aktualno v luči zadnjih razprav o tem, ali bi bilo potrebno uvesti omejitev sodelovanja v referendumskih kampanjah za tiste pravne osebe, ki so financirane iz tujine.

Da je to za obrambo suverenosti potrebno kaže dejstvo, da se na takšen način branijo res velike in suverene države, na primer ZDA z zakonom FARA, medtem ko EU o taki rešitvi še razmišlja.

Vsi ostali, predvsem manjše države, pa so podvrženi vplivom »vladnih nevladnih« organizacij »civilne družbe«.

Eden prvih uspešnih prevratov je bil tisti v Srbiji leta 2000, ko se je šele po padcu Slobodana Miloševića razkrilo, da mu države niso spodkopale samo sankcije, pač pa tudi milijoni dolarjev, ki so jih dobile organizacije kot so bile »Otpor« in podobne.

Kam to vodi, nazorno vidimo v primeru Gruzije, v kateri je delovalo na stotine takšnih organizacij z visokimi proračuni, dokler jim to ni bilo onemogočeno, kar so v EU seveda takoj razglasili za »neevropsko« prakso.

In v EU je po zaslugi Sodišča EU, ki je podoben madžarski zakon razglasila za nezakonitega takšen vpliv tujih akterjev, praviloma iz »zavezniških« držav (drugim so namenjene sankcije) praktično povsem odprt.

Ta odločitev bi lahko bila tudi resna ovira za omejitve v slovenski zakonodaji.

blackcore1.jpg

Paradoks pri vsem skupaj je seveda tudi to, da v Sloveniji omejevanje tujega vpliva predlaga stranka, ki je resno osumljena in javno obtožena, da je v znanem primeru Black Cube sprejela pomoč tujega akterja za vmešavanje v zadnjih slovenskih volitvah.

Nato je ista vladna koalicija dolge mesece blokirala parlamentarno preiskavo o tem primeru.

Na podoben način se je organizacija Black Core vmešavala v številne druge volitve po svetu - očitno zaradi interesov Izraela.

A to ni edini vpliv, ki demokracijo v EU spodkopuje.

Zadeva glede »tujih vplivov« je še veliko bolj resna, kot pa jo predstavlja vladni predlog.

Celoten sistem je namreč zgrajen tako, da so ti mehanizmi del rednega delovanja same EU!

Spodnja objava Brivaela Le Pogama pojasni več, kot marsikatera učena razprava…

»Naj vam pokažem, kako to deluje, na primeru najnaprednejšega primera: Evropske unije.

Najprej, kako to deluje. Enkrat na pet let glasujete za Evropski parlament, ki sploh ne more sprožiti zakonodajnega postopka. Organ, ki predlaga zakone, je Komisija: 27 komisarjev, ki jih ni izvolil nihče, ampak so bili imenovani po pogajanjih za zaprtimi vrati med voditelji držav. O predlogih zakonov se nato pogajajo Komisija, Parlament in Svet v »trilogih«, sestankih za zaprtimi vrati, kjer se sprejemajo dejanske odločitve. Zakon, ki bo veljal za 450 milijonov ljudi, potuje po hodnikih, ki jih 99,9 % teh ljudi nikoli ne bo videlo.

Poglejte zdaj, kdo se nahaja v teh hodnikih. Bruselj je postal svetovna prestolnica lobiranja: v registru preglednosti je vpisanih skoraj 18.000 organizacij, na tisoče lobistov, več kot 50 na vsakega poslanca Evropskega parlamenta. In to je le tisti del, ki je prijavljen.

Dodajte še »vrtljiva vrata«: nekdanji poslanec Evropskega parlamenta mora počakati le šest mesecev, preden sam postane lobist pri EU.

Pravi problem je razdalja. Nacionalni poslanec, ki glasuje za zakon, ki uniči kmete v njegovem okrožju, jih v soboto sreča na tržnici. V Bruslju se odločevalec nikoli ne sreča z ljudmi, ki živijo z njegovimi odločitvami. Vsak dan pa srečuje lobiste: pri kosilu, na koktajlih, na konferencah. Sistem torej ni optimiziran za blaginjo ljudi. Optimiziran je za interese tistih, ki so v dvorani. Za to sploh ni potrebna korupcija, zadostujejo že spodbude. Čeprav včasih, kot je pokazal primer »Qatargate«, pride tudi do korupcije.

Rezultat: sistem ima strukturno spodbudo, da sprejme stvari, za katere ljudje nikoli ne bi glasovali.

Vzemimo za primer Mercosur. Petindvajset let pogajanj. Francija januarja 2026 v Svetu glasuje proti in je preglasovana. Da bi preprečila blokado s strani nacionalnih parlamentov, je Komisija sporazum razdelila na dve besedili, vključno s trgovinskim sporazumom, za katerega je potrebno le glasovanje v Bruslju.

Evropski parlament sam črno na belem piše, da ta razdelitev zaobide pravico nacionalnih parlamentov, in sporazum predloži Sodišču Evropske unije. Odgovor Komisije: sporazum se začasno uporablja že od 1. maja 2026, ne da bi počakala na mnenje Sodišča.

Kmetje so protestirali pred Parlamentom. Kljub temu so izgubili.

In spomnite se tistega edinega primera, ko so ljudi dejansko neposredno vprašali o Evropi: leta 2005 sta Francija in Nizozemska zavrnili Evropsko ustavo. Besedilo se je dve leti kasneje vrnilo kot Lizbonska pogodba, ki so jo ratificirali parlamenti.

Pravila morajo biti enaka za vse❗️ https://t.co/bkPe4k8nND

— Janez Janša (@JJansaSDS) November 10, 2026

Referendumov ni več.

Najhujše pa je priseljevanje. Leta 2015 so bile s kvalificirano večino vsiljene kvote za prerazporeditev državam, ki so glasovale proti njim.

Od 12. junija 2026 velja po celotni Uniji Pakt o migracijah in azilu z mehanizmom »obvezne solidarnosti«: sprejmete ljudi ali pa plačate.

O tem ni bil nikoli neposredno vprašan niti en evropski narod, čeprav je to vprašanje, ki najbolj globoko spreminja naše družbe.

In tu moramo spregovoriti o najbolj prefinjenem delu tega mehanizma: Georgeu Sorosu.

Most Western democracies have been hacked. Not with code. With institutional architecture. Let me show you how it works, using the most advanced example: the European Union. First, how it works. Once every five years, you vote for a European Parliament that cannot even initiate legislation. The body that proposes laws is the Commission: 27 commissioners nobody elected, appointed after backroom bargaining between heads of state. Bills are then negotiated between the Commission, Parliament and Council in "trilogues", closed-door meetings where the real decisions get made. A law that will apply to 450 million people goes through corridors that 99.9% of them will never see. Now look at who's in those corridors. Brussels has become the lobbying capital of the world: nearly 18,000 organizations on the transparency register, tens of thousands of lobbyists, more than 50 for every single MEP. And that's just the declared part. Add the revolving door: a former MEP only has to wait six months before becoming a lobbyist to the EU himself. The real problem is distance. A national MP who votes for a law that ruins the farmers in his district runs into them at the market on Saturday. In Brussels, the decision-maker never meets the people who live with his decisions. But he meets lobbyists every day: at lunch, at cocktails, at conferences. So the system doesn't optimize for the wellbeing of the people. It optimizes for the interests of whoever is in the room. You don't even need corruption for that, incentives are enough. Although sometimes, as Qatargate showed, there's corruption too. The result: the system has a structural incentive to accept things the people would never vote for. Take Mercosur. Twenty-five years of negotiations. France votes against it in the Council in January 2026 and gets outvoted. To keep national parliaments from blocking it, the Commission splits the deal into two texts, including a trade agreement that only needs a vote in Brussels. The European Parliament itself writes, in black and white, that this split circumvents the right of national parliaments, and refers the deal to the EU Court of Justice. The Commission's response: it has been applying the agreement provisionally since May 1, 2026, without waiting for the Court's opinion. Farmers were protesting outside Parliament. They lost anyway. And remember the one time the people were actually asked about Europe directly: in 2005, France and the Netherlands rejected the European Constitution. The text came back two years later as the Lisbon Treaty, ratified by parliaments. No more referendums. But the worst of it is immigration. In 2015, relocation quotas were imposed by qualified majority on countries that had voted against them. Since June 12, 2026, the Pact on Migration and Asylum applies across the entire Union, with its "mandatory solidarity" mechanism: you take people in, or you pay. Not a single European people has ever been consulted directly on this, even though it's the issue that is transforming our societies most profoundly. And this is where we have to talk about the most sophisticated piece of the machine: George Soros. Soros understood before anyone else that you don't need to win elections if you shape the ecosystem around the people who make decisions. His network, the Open Society Foundations, describes itself as the largest private funder of advocacy groups in the world. In Brussels, it runs its own lobbying arm aimed at EU institutions, the Open Society European Policy Institute. Here's what we know from internal documents leaked in 2016: a document titled "Reliable allies in the European Parliament" listed more than 200 MEPs. Strategy papers described building "inside-track groups" to caucus "internal allies" who could advance their goals in their daily work. Training sessions were organized for MEPs on how to counter so-called populist parties. The mechanism is brutally elegant. Think tanks produce the "expertise". NGOs produce the "demand from civil society". Legal NGOs litigate in the courts. Funded media outlets produce the narrative. The Brussels decision-maker, cut off from the population, hears the same message from every direction and ends up believing that this is what people want. And the craziest part: the institutions fund the loop themselves. Between 2021 and 2023, the EU paid around €7.4 billion to NGOs, and the European Court of Auditors found the use of that money insufficiently transparent. It even came out that the Commission had funded NGOs to lobby MEPs in favor of its own Green Deal legislation. The institution pays "civil society" to ask it to do what it already wanted to do. All of this is legal. That's exactly what makes it a hack and not a crime. The system works exactly as designed, except nobody designed it for the people anymore. The patch is simple to state and hard to impose: bring decisions back closer to the people who bear them, hold referendums on issues that change a civilization, create a mandatory register for every influence actor, NGOs included, with their funding sources, and shut the revolving door. Until that happens, European democracy will remain what it has become: a user interface sitting on top of a system that runs for someone else.

— Brivael Le Pogam (@brivael) October 24, 2026

Soros je prej kot kdor koli drug spoznal, da ni treba zmagati na volitvah, če oblikuješ ekosistem okoli ljudi, ki sprejemajo odločitve.

Njegova mreža, Open Society Foundations, se opisuje kot največji zasebni financer zagovorniških skupin na svetu. V Bruslju vodi lastno lobistično podružnico, usmerjeno v institucije EU, imenovano Open Society European Policy Institute.

Iz notranjih dokumentov, ki so ušli v javnost leta 2016, vemo naslednje: dokument z naslovom »Zanesljivi zavezniki v Evropskem parlamentu« je navajal več kot 200 poslancev Evropskega parlamenta.

Strateški dokumenti so opisovali oblikovanje »skupin z notranjim dostopom« za združevanje »notranjih zaveznikov«, ki bi lahko v svojem vsakdanjem delu spodbujali njihove cilje.

Za poslance Evropskega parlamenta so bile organizirane delavnice o tem, kako se zoperstaviti tako imenovanim populističnim strankam.

Mehanizem je brutalno eleganten. Raziskovalni inštituti zagotavljajo »strokovno znanje«. Nevladne organizacije ustvarjajo »zahteve civilne družbe«.

Pravne nevladne organizacije vodijo sodne postopke. Financirani mediji oblikujejo zgodbo.

Bruseljski odločevalec, odrezan od prebivalstva, sliši isto sporočilo z vseh strani in na koncu verjame, da je to tisto, kar ljudje želijo.

In najbolj noro pri tem je: institucije same financirajo ta krog. Med letoma 2021 in 2023 je EU nevladnim organizacijam izplačala okoli 7,4 milijarde evrov, Evropsko računsko sodišče pa je ugotovilo, da uporaba teh sredstev ni bila dovolj pregledna.

Razkrilo se je celo, da je Komisija financirala nevladne organizacije, da bi lobirale pri poslancih Evropskega parlamenta v prid lastni zakonodaji o Zeleni pogodbi. Institucija plačuje »civilni družbi«, da jo prosi, naj stori tisto, kar je že sama želela storiti.

Vse to je zakonito. Prav to pa pomeni, da gre za prevaro in ne za kaznivo dejanje. Sistem deluje točno tako, kot je bil zasnovan, le da ga ni več nihče zasnoval za ljudi.

Leta etiketirajo ljudi kot rusofile, brez resnega dokaza govorijo o ruskem vmešavanju v EU,a danes strastno branijo inštitut & fajterko,ki pobirata tuje donacije,da se gresta politični aktivizem v koloniji. Aja, "boter"fajterke Nike je Obama,uničevalec držav,demokrat,sionist.

— Otmar Kovač (@OtmarK) November 10, 2026

Rešitev je enostavna za opisati, a težka za uveljaviti: odločitve je treba ponovno približati ljudem, ki jih nosijo; o vprašanjih, ki spreminjajo civilizacijo, je treba izvajati referendume; ustvariti je treba obvezen register za vsakega akterja, ki izvaja vpliv, vključno z nevladnimi organizacijami, z navedbo njihovih virov financiranja; in zapreti »vrtljiva vrata«.

Dokler se to ne bo zgodilo, bo evropska demokracija ostala tisto, kar je postala: uporabniški vmesnik, ki leži na vrhu sistema, ki deluje za nekoga drugega.«