Božo Knežević (1952–2001): novinar, ki v vojnah ni videl »spopada civilizacij«, pač pa ljudi

Danes mineva 25 let, odkar je na cesti pri Gračacu umrl Božidar – Božo – Knežević.

Bil je novinar, snemalec in režiser dokumentarnih filmov, eden redkih, ki se v letih razpada Jugoslavije ni pustil vpreči v nobeno od nacionalnih propagandnih mašinerij.

Umrl je 6. novembra 2001, le nekaj tednov potem, ko je hrvaška javna televizija predvajala njegov film »Oluja nad Krajinom« – prvi v Hrvaški posneti dokumentarec o zločinih hrvaških sil nad srbskimi civilisti med operacijo »Nevihta« in po njej.

Za seboj je pustil ženo Zvjezdano ter mladoletna otroka, hčer Leo in sina Mateja.

Njegova smrt je bila strašen udarec za družino.

Bila pa je tudi velika izguba za tisto peščico novinarjev na prostoru nekdanje Jugoslavije, ki so skušali ohraniti profesionalno držo, ne glede na pritiske, grožnje in obtožbe o izdaji.

Črnogorec v Zagrebu, ki ni hotel nobenega potnega lista po meri nacije

Božidar Knežević se je rodil leta 1952 v Titogradu, današnji Podgorici.

Leta 1975 je diplomiral na Fakulteti za politične vede v Zagrebu, od leta 1977 do 1991 pa je bil urednik in režiser v Izobraževalnem programu TV Zagreb, kot navaja ZagrebDox.

V Zagrebu si je ustvaril družino in življenje, a ostal je, kar je bil – Črnogorec, ki mu ni prišlo na misel, da bi moral svojo identiteto komurkoli dokazovati.

Ko je televizija v nacionalistični evforiji pred razglasitvijo hrvaške samostojnosti postajala vse manj prostor za novinarstvo in vse bolj tribuna za »nacionalno stvar«, je odšel.

Formalno je službo zapustil sam.

Njegova prijateljica in kolegica Tatjana Tagirov je v nekrologu za beograjski tednik Vreme zapisala, da je odšel, ker je začutil, da tam svojega dela ne more več opravljati tako, kot ga opravljajo profesionalci.

Dejansko pa je bil to odhod človeka, za katerega v novi, »nacionalno prebujeni« hiši ni bilo več prostora.

Sledilo je leto in pol v zagrebškem dopisništvu Yutela, televizije, ki je v času, ko so se vse republike zapirale v svoje nacionalne bunkerje, poskušala govoriti vsej Jugoslaviji.

Novinarje Yutela so v Zagrebu zmerjali z izdajalci in »četniki«, Božo pa je bil po pričevanju Tagirove med najbolj napadanimi.

Zakaj?

Ker je vztrajal, da vojne ni mogoče gledati samo z ene strani in skozi ena sama nacionalna očala.

Tudi za hrvaško državljanstvo ni nikoli zaprosil, čeprav mu je odvetnik Silvije Degen večkrat ponudil pomoč.

Tagirovi je na vprašanje, zakaj ne, odgovoril: »Neka, imam jugoslavenski pasoš, a odavde me nitko ne može istjerati.«

Drugim je govoril, da o njegovem življenju nobena država nima pravice odločati.

S kamero na rami med vsemi frontami

Ko je Yutel ugasnil, je Božo postal snemalec in samostojni producent.

Kupil je lastno opremo in s tujimi televizijskimi ekipami hodil tja, kamor si redkokdo upal – od Slovenije do Kosova.

Tujim novinarjem je odpiral vrata na Balkan, jim prevajal ne le jezik, ampak tudi zapleteno resničnost, in prav to mu mnogi doma niso odpustili.

Po pričevanju Tagirove so ga v teh letih aretirale in trpinčile vse vojskujoče se strani in vse so nanj tudi streljale.

Pri Peći na Kosovu so krogle prebile avtomobil, v katerem je pozneje umrl.

To ni bilo naključje, temveč logična posledica njegove drže.

Božo je bil enako kritičen do vseh: obsojal je zločine hrvaških, srbskih, bošnjaških, albanskih, črnogorskih in vseh drugih vojsk ter paravojaških enot.

Za nacionaliste vseh barv je bil zato vedno »na napačni strani«.

Prejemal je grožnje, mnogi ga niso marali, pa vendar ni nikoli zamenjal novinarskega vprašanja za navijaški vzklik.

Tagirova je petnajst let po njegovi smrti v Vremenu zapisala, da »nije htio postati propagandist, bio je i ostao novinar«.

Bolj natančne oznake zanj ni.

»Oluja nad Krajinom«: film, ki je prebil tabu

Avgusta 1995 je hrvaška vojska v operaciji »Nevihta« v nekaj dneh zavzela ozemlje samooklicane Republike Srbske Krajine.

Za Hrvaško je bila to – in je še danes – zmaga, ki se ji priklanja država z vsemi državnimi častmi.

Za Srbe iz Hrvaške je bila to katastrofa: izgon več deset tisoč ljudi iz krajev, kjer so živeli stoletja, ter umori starcev in nemočnih, ki niso pobegnili.

Pet let je o tej drugi plati »Nevihte« v hrvaškem javnem prostoru vladal molk.

Ta molk je prebil Božo Knežević.

Njegov 52-minutni film, ki ga je produciral Nenad Puhovski s produkcijsko hišo Factum, se ukvarja s civilnimi žrtvami v vaseh Grubori, Varivode, Gošić in Plavno, kot navaja opis v arhivu Amsab.

Prav posebnost filma je bila v njegovi metodi.

Knežević ni ponujal lastnih sodb, temveč je soočil dvoje: pričevanja preživelih in arhivske posnetke takratne hrvaške televizije.

Na eni strani so starejši ljudje pripovedovali, kako so jim pobili bolne ali onemogle sorodnike – tedne po koncu vojaške operacije, kot je poročal IWPR.

Na drugi strani pa je, kot kaže objavljeni prepis filma, odmevalo zmagoslavno poročanje HTV iz avgusta 1995 o »civiliziranih postopkih« hrvaške vojske.

Ta kontrast je bil hujši od vsakega komentarja.

Film ni zanikal, da je bila Hrvaška napadena, niti ni enačil vseh krivd – le zahteval je, da se zločin imenuje zločin, ne glede na to, kdo ga je zagrešil.

ZagrebDox ga je pozneje označil za prvi film, posnet v Hrvaški, ki se ukvarja z zločini hrvaških sil.

Film je bil premierno prikazan na Dnevih hrvaškega filma leta 2001, potem pa je obtičal.

Šele po mesecih odlašanja ga je HTV 1. oktobra 2001 v udarnem terminu predvajala v oddaji »Latinica« Denisa Latina.

Producent Puhovski je pozneje za Radio Svobodna Evropa povedal, da je bilo predvajanje izjema, ker je posredoval predsednik države – sama od sebe ga HTV ne bi nikoli prikazala.

Odziv je bil silovit.

HDZ je zahteval odstop direktorja HTV Mirka Galića in voditelja Latina, ki je potreboval telesne stražarje, Hrvaška stranka prava pa je organizirala protest pred televizijo.

Bodoči premier Ivo Sanader je filmu očital, da hoče ponižati hrvaške branitelje.

Boži so že v sami oddaji očitali, da »ni hrvaške krvi«, da je »prosrbsko usmerjen« in da kot Črnogorec brani Srbe.

Le nekaj dni po njegovi smrti je HTV predvajala še »odgovor« na njegov film, ki naj bi ga po pričevanjih z zaprte projekcije večinoma porabil za blatenje avtorja.

Toda zgodilo se je tudi nekaj, česar nacionalistična desnica ni pričakovala.

V telefonski anketi med oddajo je velika večina gledalcev podprla sodni pregon storilcev ne glede na njihovo narodnost, kot je poročala agencija AIM.

Hrvaška družba je bila torej bolj pripravljena na resnico, kot so si upali priznati njeni politiki.

Božo je za Radio B92 dejal, da je bila odločitev o predvajanju tvegana, a da je film naletel na podporo večine gledalcev, obsodila pa ga je hrvaška desnica.

Kaj ga je pri tem najbolj vznemirjalo, je povedal v istem pogovoru, objavljenem na B92: »kako je bilo moguće da se (…) dogode zločini a da većina ljudi ostane hladna«.

To ni bilo vprašanje o Hrvatih ali Srbih, temveč o ljudeh – in o brezbrižnosti, ki zločin šele omogoči.

Po pisanju AIM za katerega sem takrat poročal tudi sam je poudarjal, da se morajo s to bolečo temo soočiti vse strani v vojnah na tem prostoru, in to druga z drugo.

Film je imel tudi političen pomen: predvajan je bil v času, ko je haaško sodišče že obtožilo generala Anteja Gotovino, vlada Ivice Račana pa je skušala javnost pripraviti na sodelovanje s Haagom.

»Oluja nad Krajinom« je tako odprla vrata, skozi katera so pozneje šli drugi filmi in razprave o zločinih nad Srbi v Hrvaški.

Smrt na cesti, ki jo je posnel

Šestega novembra 2001 se je Božo s prijateljem Borivojem Franceskijem odpravil iz Zagreba proti Črni gori.

Blizu vasi Bruvno pri Gračacu – prav v krajih, kjer je snemal svoj film – je v njun avtomobil treščila prikolica tovornjaka, ki se je po prehitevanju vračal na svoj pas.

Oba sta umrla.

Tožilec je po poročanju B92 zavrnil ugibanja o namernem dejanju, pozneje pa so se pojavile tudi drugačne različice, denimo o odpovedi zavor.

Tagirova je priznala, da je ob novici tudi sama najprej pomislila, da je bila njegova smrt »režirana« s strani tistih, ki so ga zadnje mesece omenjali s toliko sovraštva.

Dokaza za to ni bilo in ga ni.

A grenak priokus – da je avtor najbolj napadanega filma tistega leta umrl prav tam, kjer je filmsko dokumentiral neznane, kot »NN« pokopane žrtve – ostaja.

Kaj bi Božo rekel danes?

Kdor je Božo poznal, ve, da bi se zgražal ob prizorih z zagrebškega Hipodroma julija 2025, kjer je po podatkih organizatorja okoli pol milijona ljudi s Thompsonom vzklikalo ustaški pozdrav »Za dom spremni«, kot je poročala RTV Slovenija.

Enako ostro bi obsodil poskuse rehabilitacije vojnih zločincev v Srbiji – od haaškega obsojenca generala Vladimirja Lazarevića, ki je predaval kadetom Vojne akademije, do murala Ratku Mladiću v Beogradu, ki ga je varovala policija, kot je poročal Radio Svobodna Evropa.

In zagotovo bi se veselil neverjetne zmage »Študentske liste« na parlamentarnih volitvah 25. oktobra, ko so študenti v vsej državi premagali vladajočo stranko, kot je poročal Danas.

In zagotovo ne bi podpiral otročje naivne, zgrešene in nevarne rusofobije.

Ker je bil prepričan, da človeka ne opredeljuje narodnost, temveč to, kar počne – ne le zase, ampak tudi za druge.

Umag, Huntington in Božov ugovor

V letih, ko je razpadala država, sva z Božom velikokrat razpravljala o vzrokih za to, kar se je dogajalo.

Tudi v Umagu, kjer smo po letu 1995, takoj po koncu prve faze balkanskih vojn, kljub vsem pretresom uspeli ujeti nekaj dni in skupaj oditi na dopust.

Božo je bil prepričan, da je osnovni vzrok vojn povampirjeni nacionalizem – prepričanje vseh voditeljev nastajajočih držav, da so boljši od sosedov in da morajo do skrajnosti uresničiti (ozemeljske) želje svojih narodov.

Sam sem takrat bral Samuela Huntingtona in njegov »Spopad civilizacij«, ki je ponujal preprost recept za razumevanje tega, kar smo videli na terenu.

Huntington je prav vojne v nekdanji Jugoslaviji navajal kot šolski primer spopadov na »prelomnicah« med zahodnokrščansko, pravoslavno in islamsko civilizacijo.

Ideja se mi je zdela privlačna in točna.

Božo je bil skeptičen.

Ljudi ni ocenjeval skozi civilizacijsko ali versko prizmo, pa tudi sam ni sodil v nobeno od Huntingtonovih škatlic: Črnogorec, poročen z Zagrebčanko, ki je snemal na vseh frontah.

Prepričeval me je, da so dobri in slabi na vseh straneh in da verske in druge razlike niso niti približno tako pomembne, kot jih je ocenjeval Huntington.

Njegov film to dokazuje bolje od vsake teorije: zločine v Varivodah niso zagrešile »civilizacije«, temveč ljudje v uniformah, ki jim je politika zagotovila, da bodo ostali nekaznovani.

In kje smo danes?

Zdi se, da je imel Božo bolj prav kot Huntington.

Huntington se sicer ni zmotil v vsem, a njegova osnovna teza je bila v veliki meri ovržena – in to so mu očitali že najostrejši kritiki iz realistične šole mednarodnih odnosov.

Stephen Walt je že leta 1997 v reviji Foreign Policy opozoril, da Huntington ne pojasni, zakaj naj bi se zvestoba ljudi z nacionalnih držav nenadoma preselila na civilizacije, in da zakriva veliko močnejšo vlogo nacionalizma.

Knjigo je označil za nezanesljiv vodnik po svetu in potencialno nevaren načrt za politiko.

Fouad Ajami je že leta 1993 odgovoril s stavkom, ki se je izkazal za preroškega: »Civilizacije ne nadzorujejo držav, države nadzorujejo civilizacije.« (Foreign Affairs)

John Mearsheimer pa je v knjigi »The Great Delusion« (2018) zapisal, da nacionalizem, ko trči z drugimi ideologijami, »skoraj vedno zmaga«.

Prav to je Božo videl na terenu že v devetdesetih: ni šlo za spopad civilizacij, temveč za spopad nacionalizmov, ki so si religijo in »civilizacijo« izposojali kot zastavo.

Huntington je imel prav, da se kultura in identiteta vračata na veliki politični oder.

Zmotil pa se je v bistvenem: civilizacij si je predstavljal kot enotne, monolitne bloke, ki bodo nadomestili nacionalne države.

Resničnost je ravno nasprotna.

Zahod sodeluje s hinduistično Indijo, z Japonsko in z zalivskimi monarhijami, na drugi strani pa pravoslavna Rusija, konfucijanska Kitajska in islamski Iran sodelujejo kljub globokim civilizacijskim razlikam.

Nacionalni interesi in geopolitika so ostali močnejši od civilizacijske pripadnosti.

Države sklepajo zavezništva, vodijo vojne in trgujejo, civilizacijska identiteta pa je le eno od orodij, s katerimi mobilizirajo ljudi.

Huntington je predvideval tudi, da bo Zahod ostal dominantna civilizacija, ki bo svoje vrednote branila pred drugimi.

Danes pa smo priča eroziji zahodne moralne avtoritete.

Dvojna merila pri obravnavi vojne v Gazi v primerjavi z Ukrajino so resno načela kredibilnost Zahoda kot »učitelja« mednarodnega prava in človekovih pravic.

Svet je postal bolj pluralen, v njem si nihče več ne more lastiti univerzalne resnice.

Huntington je bil vizionar, ker je prepoznal vrnitev kulture v politiko, a njegova napaka je bila, da je kulturo videl kot usodo.

Kultura ni usoda.

Je le ena od spremenljivk v enačbi, v kateri države iščejo zaveznike glede na trenutne interese – in v kateri ljudje vedno znova izbirajo, ali bodo v drugem videli sovražnika ali človeka.

Nepremostljive bloke ustvarjamo ljudje.

In samo ljudje, ne glede na naše razlike, jih lahko tudi zrušimo.

Božo Knežević je bil eden od tistih novinarjev, ki je v to verjel in po tem delal – vse do svoje tragične smrti.