Trump želi zrušiti 80 let star tabu: bodo ZDA s taktičnim jedrskim orožjem napadle iransko »goro krampa«?

Živimo v nenavadnih časih.

Umetna inteligenca nam daje z dejstvi in podatki podkrepljene odgovore o skoraj vsem, države pa vodijo politiki, ki vidijo edine rešitve v še več vojnah in uničevanju.

V zvezi z vojno v Iranu je vse več napovedi, da bi Donald Trump proti Iranu lahko uporabil – jedrsko orožje.

Vemo tudi, kje: na gori Pickaxe (perzijsko Kuh-e Kolang Gaz La, »gora krampa«) tik ob iranskem jedrskem središču Natanz.

Alarm je sprožil Tucker Carlson.

V objavi na omrežju X, ki si jo je od 1. novembra ogledalo več kot 11,7 milijona ljudi, je zapisal, da je Trumpova administracija »morda le nekaj dni oddaljena« od jedrskega napada na Iran in da bo Trump odločitev sprejel do konca tedna, torej do 7. novembra.

»Bibi kliče Trumpa glede tega vsak dan,« je navedel neimenovanega »dobro obveščenega opazovalca«.

Na omenjeno grozlivo možnost opozarja tudi znana publicistka naomi Klein in ob term objavlja poseben video, s katerim opozarja na kazenskopravno odgovornost tistih, ki načrtujejo uporabo jedrskega orožja v napadalni vojni proti Iranu.

In načrtovalci so, da ne bo pomote, glavna slovenska zaveznica (ZDA) in Izrael, država, s katero je Slovenija pravkar otoplila odnose in odprla njeno veleposlaništvo v Ljubljani.

Terrifying rumors are swirling about Israel pressuring Trump to launch a nuclear strike on Iran immediately after the midterms or some other major escalation. I wish I was sure that this was too unhinged to take seriously, but we do not live in sane times where these kinds of dismissals are possible. Instead, we live amidst the rise of end times fascism, where dangerous accelerationists hold enormous sway in both the Israeli and U.S. governments. The hardcore religious end timers have partnered with criminals like Trump, Netanyahu, and several tech oligarchs whose only path to avoiding legal accountability for their many crimes is dramatic (and distracting) escalation. I desperately hope the rumors are exaggerated, but we need to be ready in case they are not. That's why we are releasing this video today on the eve of the U.S. midterms. We can defeat these maniacs, but only if we know what we are up against. https://t.co/MEat6s5UkY

— Naomi Klein (@NaomiAKlein) November 2, 2026

Utemeljitev napada je kot zmeraj zelo privlečena za lase: izraelske obveščevalne službe trdijo, da je Iran v notranjosti gore obnovil bogatenje urana, »300 čevljev trdnega granita pa ne prebije nobeno konvencionalno orožje v ameriškem arzenalu. Edina vojaška možnost je jedrski udar.«

jedrska_bomba.jpg

Carlson ni osamljen.

Demokratski senator Chris Murphy je 29. oktobra, po zaprtem brifingu o načrtih za obnovo vojne po ameriških volitvah, zapisal: »Načrt je nor. Ne bo dosegel ciljev in bo sprožil nov krog eskalacije.« Več kot 200 organizacij je Kongres pozvalo, naj Trumpu prepreči jedrski napad, Nacionalni iransko-ameriški svet (NIAC) pa zahteva, da Trump jedrsko orožje »takoj in nedvoumno izključi«.

Na »grozljive govorice« je opozorila tudi Naomi Klein.

Kaj je Trump že povedal

Na to je večkrat namignil sam.

Že leta 2016 je po pričevanju televizijskega voditelja Joeja Scarborougha svetovalca za zunanjo politiko trikrat vprašal, zakaj ZDA jedrskega orožja ne smejo uporabiti, če ga že imajo (Trump je to zanikal). 7. aprila 2026, nekaj ur pred iztekom svojega ultimata, je zapisal: »Nocoj bo umrla cela civilizacija in se nikoli več ne bo vrnila.«

13. julija je napovedal: »Uničili bomo goro Pickaxe. Povejte Irancem, naj bodo pripravljeni.« 15. oktobra je za Newsmax dejal, da je iranski program »zakopan pod milijoni ton gore« in da bodo »morda morali iti tja« – v istem pogovoru pa dodal: »Ne bi uporabil jedrskega orožja. Ni nam treba.« 1. novembra je v Mar-a-Lagu dejal: »Urediti moramo še eno ali dve lokaciji, a to lahko naredimo v desetih minutah«, in omenil Pickaxe.

Ozadje je tudi doktrinarno: Pentagon pod vodstvom Elbridgea Colbyja pripravlja strategijo, ki daje večjo težo taktičnemu jedrskemu orožju v regionalnih krizah, ki niso »eksistencialne«.

Netanjahu: 61 glasov ali zapor

K napadu Trumpa priganja Benjamin Netanjahu.

Na volitvah 27. oktobra je njegov blok osvojil 53 od 120 sedežev v knesetu, osem manj od 61, potrebnih za večino.

Opozicijski blok Gadija Eisenkota jih ima 48, arabske stranke skupaj 19.

Netanjahuju od leta 2020 sodijo zaradi podkupovanja, goljufije in zlorabe zaupanja, na odločitev o pomilostitvi, za katero je zaprosil novembra 2025 (s Trumpovo podporo), pa še čaka.

Izguba oblasti zanj pomeni pot proti zaporu, vojna pa je najboljši argument za »vlado narodne enotnosti«.

Po poročanju Axiosa je Trumpa v »težkem« pogovoru pozval k napadu takoj po ameriških volitvah.

Strokovnjaki: jedrski udar cilja verjetno ne bi dosegel

Kaj sploh je Pickaxe?

Po podatkih washingtonskega Inštituta za znanost in mednarodno varnost (ISIS) se gora dviga do 1608 metrov, objekt pa je najmanj 100 metrov pod površjem.

Tunelski vhodi ležijo 100 oziroma 145 metrov pod grebenom, kar nakazuje več nadstropij; gradnja poteka od leta 2020.

Scientific American dodaja, da gora ni granitna, temveč iz andezita, prepletenega z apnencem – razpoke in plasti pa izstrelke odklanjajo.

Politolog Robert Pape z Univerze v Chicagu, avtor teorije o »eskalacijski pasti«, je o tem pisal že 21. septembra, 2. novembra pa analizo ponovno objavil kot »nujno«.

Na vsa štiri vprašanja, ki si jih je zastavil, odgovarja nikalno.

Prvič: tudi če bi naboj zrušil tunele, bi visoko obogateni uran lahko ostal nedotaknjen in raztresen, ZDA pa bi »prestopile jedrski prag le zato, da bi se znašle v še globljem obveščevalnem vakuumu«.

Drugič: naboj 5–10 kilotonov (Hirošima: 13–15 kt) bi sprožil »sevalni cvet«; sevanju bi bilo po njegovi oceni izpostavljenih 50.000 do 100.000 ljudi v bližnjih mestih in vaseh, ZDA pa bi »hitro postale svetovni parija«.

»Leta bomo na trnih,« pravi.

Tretjič: Iran se ne bi vdal kot Japonska leta 1945.

Četrtič: izstop Irana iz pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) bi odstranil zadnjo zavoro.

Brazilska analitičarka Patricia Marins Carlsonu verjame, da se o tej možnosti resno razmišlja, a dvomi o učinku.

Some people say @TuckerCarlson has no solid basis for what he said yesterday. I think the exact opposite. He has a great deal of solidity, not least because President Trump himself has already spoken of destroying the mountain. And the only way to do that is with our nuclear weapons. Moreover, Iran has already made clear that it will not hand over anything that the US and Israel failed to obtain by military means. I imagine this also includes the nuclear program. Trump and his friend have few options precisely because, after the February attacks, the great majority of Iranians believe the country should not give up its uranium. The attacks only made things worse, not only by increasing support for the Iranian government, but also for uranium enrichment and the nuclear program. But let’s say Tucker Carlson is right, as I also believe. Is it possible to blow up a granite mountain with a tactical missile? Honestly, I find it very difficult. First, that warhead would have to be adapted into a bunker-buster bomb, and even if it were, these bombs are extremely limited in hard material like granite. They would penetrate only a few meters. Even the damage from that nuclear weapon, even at 10 kt, would be restricted to tens of meters. Would that be enough? I doubt it, and it would have to hit something important inside the mountain dead-on and generate secondary explosions. These Iranian bases are hundreds of meters deep and very well protected by the mountain and by ultra-Iranian concrete bunkers, their famous UHPC. Nothing looks simple, but I think Tucker Carlson is correct in the point he raised. This possibility is indeed being ventilated. https://t.co/P6RN2ezop9

— Patricia Marins (@pati_marins64) November 2, 2026

Jedrsko bojno glavo bi bilo treba vgraditi v bombo za uničevanje bunkerjev, te pa v trdem materialu prodrejo »le nekaj metrov«.

»Tudi škoda jedrskega orožja, celo pri 10 kilotonah, bi bila omejena na nekaj deset metrov,« je zapisala.

Iranski objekti so stotine metrov globoko, zaščiteni z goro in z ultra zmogljivim betonom (UHPC).

Tudi po več udarih na isto mesto bi bilo treba v polno zadeti nekaj pomembnega.

Fizika ji daje prav.

Konvencionalna GBU-57 naj bi v mehkih tleh prodrla okoli 60 metrov, v kamnini srednje trdote pa po izračunu z enačbami ameriške Nacionalne akademije znanosti (NAS) le okoli 8 metrov.

Jedrska B61-11 je na testih na Aljaski leta 1998 v zamrznjena tla prodrla 2–3 metre.

»Ceneje in lažje je kopati globlje, kot pa prodreti do te globine,« pravi Raymond Jeanloz, soavtor študije NAS iz leta 2005.

Graf 1: Doseg najmočnejših ameriških penetracijskih bomb v primerjavi z globino objekta Pickaxe.

Prednost jedrskega naboja ni v prodoru, temveč v »sklopitvi«: eksplozija nekaj metrov pod površjem prenese v tla 15- do 25-krat več energije kot površinska.

Naboj 300 kt na globini 3 metrov resno poškoduje objekte v granitu do globine okoli 390 metrov.

Za 10 kt dobimo v najbolj optimističnem modelu okoli 125 metrov – ravno na meji objekta –, v konzervativnem, ki izhaja iz globine kraterja, pa le okoli 30 metrov, kar se ujema z oceno Marinsove.

Graf 2: Ocena globine resnih poškodb glede na moč naboja (preračun po modelih NAS in UCS; ilustrativno).

Nevidni pepel: kontaminacija

Tu se razkrije paradoks »čistega« taktičnega orožja.

Da bi eksplozijo 1 kilotone popolnoma zadržali pod zemljo, bi jo morali sprožiti na globini okoli 120 metrov v zasutem jašku; pri 300 kt bi potrebovali okoli 800 metrov.

Penetrator pride le nekaj metrov globoko in za seboj pusti odprt kanal.

Nacionalna akademija zato sklepa, da so izpust na površje, radioaktivni oblak in padavine neizogibni.

Plitva podzemna eksplozija je najbolj »umazana«.

Ne drži niti primerjava s hitro obnovljeno Hirošimo: tam je bomba eksplodirala okoli 600 metrov nad mestom, zato je bilo lokalnih padavin malo.

Zgodovina ponuja svarila. 1. maja 1962 so Francozi v alžirski Sahari, v granitni gori Taourirt Tan Afella, sprožili podzemni test Béryl (30–40 kt).

Zamašek galerije je popustil, oblak se je dvignil 2600 metrov visoko in prekril tudi ministra Pierra Messmerja; devet vojakov je prejelo do 600 mSv.

Ameriški test Baneberry (10 kt na 278 metrih globine) je decembra 1970 kljub vsem predpisom izpustil 250 petabekerelov radioaktivnosti.

Union of Concerned Scientists je za 1,2-megatonsko penetracijsko eksplozijo pri Isfahanu izračunala okoli 3 milijone mrtvih v dveh tednih in 35 milijonov ljudi v Afganistanu, Pakistanu in Indiji s povečanim tveganjem za raka.

Naboj 10 kt bi bil manjši, a okolica Pickaxeja ni prazna: mesto Natanz je oddaljeno okoli 25 kilometrov, Kašan okoli 45, Isfahan okoli 115.

Prevladujoči zahodni vetrovi bi oblak nosili proti vzhodu – ne toliko v Perzijski zaliv, kot trdi Carlson, temveč proti Afganistanu in Pakistanu.

Graf 3: Potrebna globina za popolno zadržanje radioaktivnosti v primerjavi z globino, ki jo doseže penetrator. Tudi testi na stotinah metrov niso bili vedno »tesni«.

Odgovor Irana in Dimona

Iran je odgovor že napovedal.

Poslanec Ahmad Bakhshayesh Ardestani je 13. oktobra dejal, da je ob bombardiranju »možen recipročen odgovor in napad na objekte v Dimoni«.

Sekretar Vrhovnega sveta za nacionalno varnost Mohsen Rezaei je septembra zagrozil, da letališča sosednjih držav »ne bodo več mogla delovati«.

Poslanec Alireza Salimi je 30. oktobra sporočil, da je v parlamentu predlog zakona o izstopu iz NPT in da je sprememba jedrske doktrine »postala soglasje politične elite«.

21. marca so iranske rakete prvič prebile izraelsko obrambo okoli Dimone in Arada; reaktor po podatkih IAEA ni bil poškodovan.

Izraelski strokovnjak Ori Nissim Levy ocenjuje moč reaktorja na okoli 150 MW in meni, da bi bil izpust omejen na »polmer največ nekaj sto metrov«.

A o obratu za predelavo in skladišču izrabljenega goriva javnih podatkov ni, model GlobalSecurity pa kaže, da bi oblak potoval proti Jordaniji, ob puščavskem hamsinu pa proti Tel Avivu.

Še nevarnejši so veliki energetski reaktorji: požar v bazenu z izrabljenim gorivom v Bušehru bi po ocenah zahteval evakuacijo 6,7 milijona ljudi, v emiratski Barakah pa 4 milijonov.

Graf 4: Toplotna moč reaktorjev v regiji. Dimona je majhna, a nevarnost predstavljajo tudi predelava in izrabljeno gorivo.

Fizik z MIT Theodore Postol zato meni, da Iran jedrskega odvračanja »sploh ne potrebuje razviti«: s količino obogatenega urana in znanjem, ki ju ima, je »izraelski jedrski napad mogoče povračilno kaznovati«, vojna pa je »z vidika Izraelcev in Američanov že izgubljena«.

Sledile bi verige posledic: izstop iz NPT, ugibanja o nakupu bojnih glav v Severni Koreji (za zdaj brez dokazov), zagon proliferacije.

Carlson trdi, da je Rusija vsaj dvema vladama sporočila, da bi se po ameriškem jedrskem napadu čutila »svobodno« uporabiti jedrsko orožje v Ukrajini; tega nihče ni potrdil.

Uradno je Marija Zaharova 2. novembra izrazila »globoko zaskrbljenost« in opozorila: »Tisti, ki danes grozijo z novimi napadi, naj o tem razmislijo.«

S tem bi se porušil 80 let star tabu.

Po moji oceni bi Iran dobil tudi pobudo, da gre v ofenzivo, da poskuša zrušiti sovražne režime v soseščini in se s kopensko vojsko v perspektivi čim bolj približa Izraelu – šele boj na izraelskem ozemlju namreč Izraelu jemlje možnost množične uporabe jedrskega orožja.

To pa pomeni, da bi se vojna lahko razširila vsaj na Sirijo, Egipt in Turčijo.

Polkovnik Douglas Macgregor že mesece opozarja na nevarnost spopada med Izraelom in Turčijo v Siriji, 1. novembra pa je dejal, da v Pentagonu obstaja »močan lobi za uporabo taktičnega jedrskega orožja«; verjetnost, da Trump ne bo storil ničesar, ocenjuje na manj kot 20 odstotkov.

Ko nepredstavljivo postane predstavljivo

Že pred leti so analitiki opozarjali, da je uporaba jedrskega orožja znova postala »predstavljiva«.

Raziskava Scotta Sagana in Benjamina Valentina iz leta 2017 je pokazala, da bi okoli 60 odstotkov Američanov odobrilo jedrski napad na iransko mesto z 2 milijonoma civilnih žrtev, če bi s tem rešili 20.000 ameriških vojakov.

Proces je tekel postopoma: leta 1991 so v Los Alamosu predlagali »mini-bombe« proti »dobro oboroženim tiranom«, sledile so bombe z nastavljivo močjo in natančnim vodenjem, leta 2019 pa bojna glava W76-2 z okoli 5 kilotoni.

Manjša moč in večja natančnost zabrisujeta mejo med konvencionalnim in jedrskim orožjem – čeprav je nekdanji obrambni minister James Mattis opozoril: »Mislim, da taktično jedrsko orožje ne obstaja.«

Toda John Mearsheimer je v primeru Ukrajine ocenil, da je zanašanje na taktično jedrsko orožje lažno upanje.

NATO je to izkusil že na vaji Carte Blanche) junija 1955: od 335 simuliranih jedrskih bomb jih je 268 eksplodiralo nad Nemčijo, izračun pa je pokazal 1,7 milijona mrtvih in 3,5 milijona ranjenih Nemcev že v prvih dneh.

Ker bi Sovjeti odgovorili še močneje, je bila takšna vojna nesmiselna.

jedrske_rakete.jpg

Velja to tudi za Iran?

Iran jedrskega orožja nima, a z napadom na Dimono in zalivske reaktorje bi lahko dosegel podoben učinek.

Kaj to pomeni za Ukrajino in Evropo

Ruski politolog Sergej Karaganov je junija 2023 zapisal, da mora Rusija »znižati prag za uporabo jedrskega orožja, ki je nesprejemljivo visoko«, in da bo, če Zahod ne bo popustil, »treba udariti po skupini ciljev v več državah«.

Junija letos je v pogovoru z Glennom Diesnom predlagal, naj Rusija evropske cilje najprej napade konvencionalno, ob neuspehu pa z omejenimi jedrskimi udari; Mearsheimer je ocenil, da so takšni pogledi v Rusiji razširjeni in »razlog za veliko zaskrbljenost«.

Ameriški jedrski udar na Iran bi ta prag skoraj gotovo znižal.

Rusija tega morda ne bo izkoristila – Ukrajince ima, kljub vojni, še vedno za bratski narod –, toda možnosti za jedrske udare po Ukrajini in Evropi bodo večje.

Evropa v tem primeru ne more pričakovati zaščite ameriškega jedrskega dežnika.

To bi bil tudi dokaz, da je 5. člen Washingtonske pogodbe brezzobi tiger, NATO pa bi postal nepomemben, če ne bi celo razpadel.

Trump v kotu

Zakaj bi se Trump sploh odločil za takšno blaznost?

Ker se je spravil v kot.

Vojna, ki se je začela 28. februarja z umorom ajatole Alija Hameneja, je ušla izpod nadzora: premirje iz aprila in začasni mirovni dogovor iz junija sta propadla.

Skozi Hormuško ožino je 25. oktobra plulo le 2 ladji namesto običajnih 85 na dan, v oktobru je bilo hudo poškodovanih 11 tankerjev, nafta brent je 30. oktobra stala 113 dolarjev za sod.

Trumpova priljubljenost je padla na 32 odstotkov, pri življenjskih stroških ga podpira le 17 odstotkov Američanov.

Septembra je obljubil, da se bo vojna končala »takoj po volitvah«.

Iran pa ne popušča: kar ZDA in Izrael niso dosegli z bombami, Teheran ne bo predal za pogajalsko mizo, napadi pa so po oceni Marinsove le povečali podporo bogatenju urana.

Konvencionalno orožje Pickaxeja ne doseže, dogovor v Dohi bi jastrebi razglasili za poraz.

Jedrski udar – spektakel v slogu »Hirošime« – je tako edina možnost, da Trump razglasi »zmago«.

Toda rezultat bi bil, kot kažejo vsi strokovnjaki, porazen: uran bi verjetno preživel, Iran bi izstopil iz NPT, Hormuz bi ostal zaprt, recesija bi postala svetovna, ZDA pa parija.

Kakorkoli že, pred nami niso le nevarni meseci, temveč nevarni dnevi in tedni.

In največja nevarnost v tem trenutku ni umetna inteligenca – ampak človeška neinteligenca.