REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Napad na glavni Natov most v Zatoki: Ukrajina izgubila koridor, ki ji je dobavljal petino pomoči!

Napad na glavni Natov most v Zatoki: Ukrajina izgubila koridor, ki ji je dobavljal petino pomoči!Most v Zatoki Vir: Telegram

Most v Zatoki je uničen.

V ponedeljek, 2. novembra, je rusko vojaško letalstvo izvedlo enega najbolj preciznih in najbolj uničujočih napadov v zadnjem času.

V samo pol ure je po celotni dolžini mostu izstrelilo 18 raket in vodenih bomb.

Po navedbah ukrajinskih nadzornih kanalov je šlo za dve raketi Kh-69, sedem manevrirnih raket Banderol in devet vodenih letalskih bomb KAB z jadralnimi moduli UMPK in satelitskim vodenjem.

Več odsekov je bilo zadetih hkrati.

Ni šlo za en sam udarec, temveč za usklajeno uničevanje nosilnih konstrukcij.

Isti most je bil, kot kažejo posnetki spodaj, tarča številnih ruskih napadov že od začetka vojne leta 2022.

Državno podjetje Ukrzaliznicja, ki upravlja ukrajinske železnice, je po napadu potrdilo, da je bil poškodovan tudi železniški del strateškega mostu.

Podporne konstrukcije in razponi so porušeni.

Promet je povsem ustavljen.

Dvižni cestno-železniški most med Karolino-Bugazom in Zatoko, dolg okoli 350 metrov in zgrajen leta 1955, ki prečka ustje Dnestrskega limana, ni bil le še ena prometna povezava.

Vojaški analitiki so mu nadeli vzdevek »glavni Natov most«.

Po njem naj bi namreč teklo približno 20 odstotkov vsega vojaškega blaga, namenjenega ukrajinskim oboroženim silam.

Vojaški analitiki so mu nadeli vzdevek »glavni Natov most«: po njem naj bi teklo približno 20 odstotkov vsega vojaškega blaga, namenjenega ukrajinskim oboroženim silam.

Dobave so prihajale iz Romunije in Moldavije, se prek tega vozlišča nalagale na vlake in tovornjake ter se nato razpršile po vsej Ukrajini.

Petina zahodne vojaške pomoči.

Na enem samem mostu.

A to ni vse.

Most je bil hkrati glavna cestna in železniška povezava med jugozahodom Odeške regije — vključno z Izmailom, Renijem in Vilkovim — in preostalo Ukrajino.

Ta mesta, ki skrbijo za pomemben del izvoza prek donavskih pristanišč, so bila prek tega mostu povezana s preostalo državo.

Ko je bil pomorski promet v Črnem morju ohromljen, se je velik del ukrajinskega tovora preselil na Donavo, s tem pa je pomen mostu še zrasel.

Tu se začne pravi problem.

Dnestrski liman nima prave alternative.

Obvoz prek Bilhoroda-Dnistrovskega in prehoda pri Majakih, približno 40 kilometrov severneje, pomeni velik ovinek po cestah, ki niso primerne za težka vojaška vozila.

Tudi ta prehod rusko letalstvo redno bombardira.

Plovba čez liman ni rešitev za hitro vojaško logistiko.

Vse skupaj pomeni, da je bil most v Zatoki nenadomestljiv — in da njegova izguba ni le neprijetnost, temveč predstavlja izolacijo.

Jugozahodni okraji Odeške regije so s tem napadom de facto odrezani od glavnih logističnih poti.

In to v trenutku, ko Ukrajina te poti potrebuje bolj kot kdajkoli prej.

Most v Zatoki ni bil nedotaknjen.

Ruske sile so ga napadale že aprila in maja 2022, februarja 2023 ga je zadel pomorski dron, letos pa so se napadi okrepili.

V začetku avgusta 2026 se je po raketnem napadu po poročanju ruskih medijev zrušil severni razpon, a so ukrajinski vojaški inženirji prehod hitro usposobili.

Doslej je most vsakič preživel — poškodovan, a uporaben.

Ta zadnji napad je drugačen.

Zadete so bile nosilne konstrukcije in razponi, torej tisti deli, ki jih ni mogoče zasilno popraviti v nekaj dneh.

Hitra obnova je po ocenah nemogoča.

Vojaški analitiki ocenjujejo, da bo popravilo trajalo mesece — če bo v razmerah nenehnih novih napadov sploh izvedljivo.

Napad na most v Zatoki ni osamljen dogodek.

Je del širše ruske strategije, ki se je začela jeseni 2022: če fronte ne moreš zlomiti, zlomi logistiko, ki jo hrani.

Isto logiko sta v tej vojni uporabljali obe strani.

Na Dnepru je ukrajinska vojska poleti 2022 večkrat zadela Antonivski most pri Hersonu, ključno cestno povezavo med obema bregovoma, z ameriškimi raketami HIMARS in ga naredila neuporabnega za težko vojaško tehniko.

Ob umiku ruske vojske z desnega brega novembra istega leta so preostale razpone porušili Rusi sami, da bi preprečili ukrajinski prehod.

Cesta čez jez Kahovske hidroelektrarne v Novi Kahovki je izginila junija 2023, ko je bil jez porušen.

Jez hidroelektrarne DniproGES v Zaporižju, ki je služil tudi kot cestni prehod čez Dneper, je bil večkrat zadet, najhuje marca 2024.

Skratka: prehodi čez Dneper so postali ena glavnih tarč te vojne, zdaj pa se je isti vzorec preselil na jugozahod, k Dnestru in Donavi.

Strategija je preprosta in hladnokrvna.

Mostovi padajo. In z njimi tudi iluzija, da bi Ukrajina to vojno lahko dobila.

Vsak most, ki pade, je vlak manj, tovornjak manj, tona goriva manj na fronti.

In vsak dan popravila je dan, ko se logistika ustavi.

Dvajset odstotkov dobav ne izgine čez noč — preusmeri se na druge poti, ki so daljše, dražje in ranljivejše.

Romunske dobave bodo morale potovati po obvozih, ki jih Rusija prav tako pozna in jih ima prav tako na muhi.

Medtem bo jugozahod Ukrajine ostal odrezan od hitrega pretoka blaga in ljudi.

In tu je ironija, ki se ji je težko izogniti.

Zahod je Ukrajini obljubil, da bo vojno dobila — z dobavami orožja.

Rusija je to obljubo vzela resno.

Ne tako, da bi dobave ustavila na meji, temveč tako, da je začela razstreljevati vozlišča, po katerih te dobave tečejo.

Most v Zatoki je bil najnovejši, verjetno pa ne zadnji.

Mostovi padajo.

In z njimi tudi iluzija, da bi Ukrajina to vojno lahko dobila.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek