Klavrna obletnica: »Fantastičen dan«, ki se je spremenil v izgubljeno desetletje

Mineva točno deset let od tistega trenutka, ko sta 4. novembra 2009 Borut Pahor in Jadranka Kosor v Stockholmu podpisala arbitražni sporazum.

Za Slovenijo je okrogla obletnica dobra priložnost za to, da se njena diplomacija in politika soočita s svojimi romantičnimi in neverodostojnimi pogledi na zunanjo politiko.

Večina držav namreč razume, da zunanjo politiko vodijo interesi, hladna računica, preračunavanje moči in zavezništev v sistemu ravnotežja sil, ne pa simpatije med posameznimi politiki.

Na današnji dan prije točno deset godina s ⁦@BorutPahor⁩ sam potpisala Arbitražni sporazum. Hrvatska je danas članica EU. Iduće godine ćemo predsjedati EU. Sjećanja uz kišu. https://t.co/xhsA6IChHI

— Jadranka Kosor (@_Jadranka_Kosor) November 4, 2019

Prav tega v Sloveniji mnogi, vključno s predsednikom države, očitno niso razumeli. Da zunanja politika temelji na realni politiki, ne pa osebni afiniteti med politiki.

Da sladkobesednost, romantika in solzavi nastopi v javnosti ne štejejo nič, če država nima sredstev, da uredniči svoje namere. 

Ob podpisu arbitražnega sporazuma so v njem manjkale pomembne varovalke, vse pa se je namesto tega vrtelo okoli takšnih in drugačnih osebnih odnosov tedanjega predsednika vlade Pahorja in njegove »hrvaške kolegice« Jadranke Kosor.

Namesto da bi bil vstop Hrvaške v EU in Nato pogojen s sprejemom in z izvršitvijo arbitražne sodbe o meji, je Hrvaška vstop v obe organizaciji dobila »na lepe oči«, vnaprej - in potem Slovenijo pustila na cedilu.

V nasprotju s tem pa je bilo vse v zvezi z arbitražo že pred desetletjem posvečeno zgolj medijskemu cirkusu.

Premier Borut Pahor je ob podpisu povedal, da ta dan ni zgodovinski samo za Slovenijo, Hrvaško in Evropsko unijo, temveč za celotno mednarodno skupnost, saj se je »danes zgodilo nekaj dobrega, kar je navdih za prihodnost in ne skrb.«

»Kakšen fantastičen dan!« je poudaril takrat Pahor.

Pahor je po podpisu sporazuma podal izjavo za predsedujočim EU, predsednikom švedske vlade Fredrikom Reinfeldtom, in hrvaško kolegico Jadranko Kosor, ki je med drugim dejala, da bi vsi predsedniki vlad na svetu morali imeti tak odnos vzajemnega prijateljstva in spoštovanja kot ona in Pahor.

»Skoraj nerodno mi je,« se je odzval slovenski premier na to solzavost in pristavil, da je kolegica Kosorjeva njun odnos opisala s »tako izbranimi in lepimi besedami«, da mu je »kot sramežljivemu moškemu skorajda nerodno ob njih«.

»Se pa strinjam s tem,« je nato dodal.

Zaupanje med njima je bilo po Pahorjevih besedah bistveno, da sta od prvega sestanka na Trakoščanu verjela drug drugemu in premagala tiste ovire, ki so bile običajno previsoke za pogajalce pred njima, da bi prišli do podpisa sporazuma o rešitvi meje.

»Najino medsebojno zaupanje, spoštovanje, razumevanje je na nek način tudi signal za odnose, ki jih želiva med obema narodoma in državama,« je še poudaril Pahor.

Ob tem je spomnil, da ta naroda nikoli nista bila v vojni, kar je redkost na stari celini. Slovenija in Hrvaška bosta po njegovih besedah vedno sosedi, in čeprav bosta nekega dne skupaj v EU, morata vedeti, kje je meja med njima. To sta poskušali doseči 18 let in nista uspeli, a zdaj sta na tem, da jima to končno uspe, je ob podpisu razvpitega arbitražnega sporazuma poudaril Pahor.

Deset let pozneje se je sporazum spremenil v polom epskih razsežnosti. Hrvaška ga ne priznava, sodba Arbitražnega sodišča, ki tudi Sloveniji ni prinesla vsega, kar je država želela, ostaja mrtva črka na papirju.

S svojo neverodostojno politiko tkanja »osebnih vezi« pa Borut Pahor nadaljuje celo s sedanjo hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović. Celo hrvaški mediji se posmehujejo takšni politiki.

Arbitraža kar lepo ponazarja temeljni problem EU. Temelji solidni, izvedba pa kompromitirana zaradi politikantstva najslabše vrste https://t.co/nMNOR6cjvn

— Uroš Esih (@UrosEsih) November 4, 2019

Hrvaška je po prisluškovalni aferi ocenila, da je proces nepovratno kompromitiran in iz njega enostransko izstopila leta 2015. Pri tem je Zagreb vztrajal tudi po odločitvi Arbitražnega sodišča, da slovenske kršitve postopka z nedovoljenimi pogovori med slovensko agentko in arbitrom, Simono Drenik in Jernejem Sekolcem, niso bile tako hude, da ne bi moglo izdati končne razsodbe.

Toda Arbitražno sodišče se s to oceno Hrvaške - ni strinjalo. Nadomestilo je dva sodnika in konec junija 2017 razsodbo tudi izdalo.

Slovenija je tako 30. decembra 2017 začela uresničevati arbitražno razsodbo, s katero sta državi prvič dobili mejo na morju, Hrvaška pa je ne priznava in se zavzema za nove dvostranske pogovore.

Slovenija pogovore zavrača in se je pripravljena pogovarjati le o implementaciji sodbe. Na koncu je Slovenija bila prisiljena Hrvaško tožiti še pred sodiščem EU v Luksemburgu.

Posledica hrvaškega nespoštovanja meje je nadaljevanje ribiških incidentov v Piranskem zalivu, zaradi katerih se kopičijo denarne kazni za slovenske in hrvaške ribiče, odnosi med državama pa so na najnižji točki.

Kako bi se vse skupaj lahko izteklo drugače, kaže primer nekdanje najbolj južne jugoslovanske republike - Makedonije, po novem Severne Makedonije.

Njenemu imenu Makedonija je vztrajno nasprotovala Grčija. Desetletja so minevala, Grčija pa je vztrajala pri svoji blokadi države, ki je želela v NATO in EU. In na koncu je bil pritisk uspešen.

Za novo ime sta se dogovorila grški zunanji minister Nikos Kocijas in makedonski zunanji minister Nikola Dimitrov.

Reševanje tega spora pa lepo kaže tudi na nekaj drugega – na dejstvo, da so bili, v podobni mednarodni situaciji, grški pogajalci z Makedonijo zelo uspešni, medtem ko so bili slovenski pogajalci, vsaj kar se tiče podobno dolgoletnega spora s Hrvaško – očitno zelo neuspešni.

Pri vsakih pogajanjih imajo države svoje cilje. Cilj Makedonije je bil vstop v EU in NATO na enak način, kot je to bil tudi cilj Hrvaške ob zapletih s Slovenijo.

Vendar pa je razlika v tem, kako sta bila ta dva spora »rešena«. To lahko ocenjujemo po tem, da bo Makedonija svoj cilj (vstop v NATO in EU) dobila in realizirala šele po tem, ko bo izpolnila svoje obveznosti (sprememba ustave in ratifikacija sporazuma o spremembi imena), medtem ko je Slovenija Hrvaški dovolila vstop v EU zgolj na podlagi obljube in arbitražnega sporazuma, ki je Hrvaški najprej omogočil vstop v EU, šele nato pa predvidel določitev meje.

Takšna metoda je Hrvaški omogočila, da je potem, ko je vstopila v EU in NATO enostavno izigrala podpisane obveznosti, Slovenijo pa pustila praznih rok, z invalidno »arbitražno razsodbo«, ki je ni mogoče izvajati.

Zanimivo je, da so se slovenski mediji, ki so poročali o sporazumu, izognili natančnemu opisu korakov, ki jih bo Makedonija morala storiti za dosego svojega cilja. Ni dvoma, da so podobnosti s primerom slovensko-hrvaškega spora preveč očitne, zato navajanje teh podrobnosti ni primerno za slovensko javnost.

Načrt za izvajanje končne rešitve za ime Makedonije je imel 11 točk. Po podpisu sporazuma je moral predsednik makedonske vlade sporazum dostaviti makedonskemu parlamentu (Sobranju). Potrdili so ga z navadno večino.

Šele ko je sporazum dobil potrdilo v makedonskem parlamentu, je Grčija z dopisom obvestila NATO, da pristaja na vstop Makedonije v zavezništvo, pod pogojem, da najprej spremeni tudi svojo ustavo. Šele nato so Makedoniji, najprej za 28. in 29. junija letos na Svetu EU obljubili povabilo za začetek pogajanj z EU (ki ga niso dobili niti do danes, zaradi blokade Francije), nato pa je na vrhu zveze NATO Severna Makedonija dobila še uradno povabilo v Severnoatlantsko zavezništvo.

Šele po tem so organizirali referendum, (ki je bil dejansko neuspešen), ki naj bi potrdil ime nove države. Zatem so sporazum dostavili grškemu parlamentu in šele nato ga je grški parlament tudi ratificiral.

Če to primerjamo s primerom Slovenije in Hrvaške lahko vidimo naslednje – Slovenija je po nekajmesečni, zelo kratkotrajni »blokadi« Hrvaške konec leta 2008 in v začetku leta 2009 sprejela Arbitražni sporazum (ki so mu sledile tragikomične »interpretativne izjave« obeh parlamentov, kar je nakazovalo nadaljevanje spora), ki je Hrvaški najprej omogočil vstop v EU in NATO, reševanje mejnega spora pa premaknil v prihodnost.

In zato smo sedaj tam, kjer smo.

Grčija se – kljub temu, da je bila v zadnjih letih dobesedno na kolenih, zaradi gospodarskega kolapsa – pri svojih nacionalnih interesih nikoli ni tako igrala. Pač pa je vztrajala v blokadi Makedonije, kljub kritikam iz EU - skoraj tri desetletja.   

Leta 2008 sem opozoril, da je Hrvaška zelo hitro našla prave rešitve s Črno goro na Prevlaki, ker je imela »dobro motivacijo.« Cinično bi lahko dodali – ker ji je zmanjkalo časa.

Grški diplomati in vodilni politiki niso »položili (diplomatskega) orožja«, za razliko od kratkovidnega vrha slovenske politike v letu 2009.

Težava slovenske blokade Hrvaške ni bila v tem, da je do nje prišlo, pač pa da pri ključnem vprašanju nacionalnega pomena – določitve meje s Hrvaško – Slovenija ni vztrajala, da se to vprašanje reši, še preden Hrvaška od Slovenije de facto dobi to, kar je bil njen interes, torej vstop v EU in NATO.

Tu vidimo bistvene razlike med Grčijo in Slovenijo, ki so seveda v škodo Slovenije. Kajti to, kar je za Grčijo še danes nepredstavljivo – to je bilo za Slovenijo že leta 2009 povsem sprejemljivo.

Zato je Slovenija popustila in dala »zeleno luč« Hrvaški za vstop v EU, ne da bi bilo pred tem dokončno rešeno njeno odprto mejno vprašanje s Slovenijo. Slovenski politiki so očitno večjo težo dali »dobrim osebnim odnosom« s hrvaškimi politiki.

Toda politiki se menjajo, državni interesi pa ostajajo isti.

Hrvaška je imela interes, po zaslugi slabega manevriranja slovenskih politikov pa tudi priložnost in sredstva, da je od arbitražnega sporazuma enostransko odstopila.

Jadranka Kosor pa je danes na obrobju hrvaške politike. Dobri odnosi, ki jih je z njo napletel predsednik Pahor so postali »pena na valovih zgodovine«, kot je nekoč o podobni zadevi dejal eden od sodnikov Meddržavnega sodišča v Haagu.

In zato se bosta Slovenija in Hrvaška še naprej, zaradi nesposobnosti in neodločnosti slovenske diplomacije in politike, kljub »razsodbi« stalnega arbitražnega sodišča (PAC) mučili s posledicami s hrvaške strani enostransko razveljavljenega arbitražnega sporazuma.

Istega sporazuma, ki si ga Hrvaška seveda nikoli, celo če bi prišlo do »kršitev« Slovenije, ne bi upala razveljaviti, če bi ji še vedno grozil slovenski, iz današnje perspektive žal zelo poceni zapravljen »veto« ob vstopu v NATO in EU.