REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Katalonski separatisti obsojeni, za mnoge nerazumljivo preprosto dejstvo: da enostranske odcepitve niso dovoljene

Katalonski separatisti obsojeni, za mnoge nerazumljivo preprosto dejstvo: da enostranske odcepitve niso dovoljeneObsojeni separatisti v Kataloniji

Špansko vrhovno sodišče je danes devetim od 12 katalonskih voditeljev, ki jim je sodilo zaradi njihove vloge v poskusu odcepitve Katalonije od Španije, dosodilo med devet in 13 let zapora. Obsojeni so vstajništva in zlorabe javnih sredstev.

Na najvišjo kazen, 13 let zapora, je vrhovno sodišče zaradi vstajništva in zlorabe javnih sredstev obsodilo nekdanjega podpredsednika katalonske vlade Oriola Junquerasa.

Trinajst let ne sme opravljati tudi nobene javne funkcije, kar pomeni, da na volitvah ne bo mogel sodelovati iz zapora.

Tožilstvo ga je sicer obtožilo upora in zlorabe javnih sredstev ter zanj zahtevalo 25 let zapora. Državno odvetništvo, ki ga imenuje vlada, je namesto upora predlagalo blažjo obtožbo vstajništva in zaporno kazen 12 let.

Trije nekdanji katalonski ministri so bili medtem zaradi vstajništva in zlorabe javnih sredstev obsojeni na 12 let zapora.

Dva druga nekdanja ministra katalonske vlade pa sta bila obsojena na 10 let in pol zapora, poroča Guardian.

Nekdanja predsednica katalonskega parlamenta Carme Forcadell je bila zaradi vstajništva obsojena na zaporno kazen v višini 11 let in pol, vodji dveh civilnodružbenih gibanj Jordi Cuixart in Jordi Sanchez pa na devet let.

Sojenje je povezano z referendumom o neodvisnosti Katalonije 1. oktobra 2017, ki so ga katalonske oblasti izvedle kljub sodni prepovedi.

Neodvisnost je podprlo 90 odstotkov udeležencev ob komajda 42-odstotni udeležbi.

Katalonski regionalni parlament je nato 27. oktobra 2017 potrdil resolucijo, ki predvideva ustanovitev neodvisne Katalonije kot »suverene, demokratične, socialne in pravne države«.

Odcepitev delov držav – izven »kolonialnega konteksta«, torej tam, kjer ne gre za kolonije - brez priznanja »države-matice« ni mogoča in ni dovoljena.

V Sloveniji, kjer so tudi mnogi politiki podpirali prizadevanja Katalonije za neodvisnost je bila ob tem dogodku znova objavljena cela vrsta komentarjev, ki več povedo o Sloveniji kot pa o Kataloniji.

Kažejo pa predvsem, da v Slovenije mnogi na najbolj odgovornih položajih ne razumejo niti stvarnosti v Evropi in svetu niti to, kako je dejansko nastala njihova lastna država.

Odcepitev delov držav – izven »kolonialnega konteksta«, torej tam, kjer ne gre za kolonije - brez priznanja »države-matice« ni mogoča in ni dovoljena.

To kaže praksa držav in praksa nacionalnih in mednarodnih sodišč.

Vključno z Meddržavnim sodiščem v Haagu.

Tega v Sloveniji, tudi zaradi napačnega razumevanja lastne osamosvojitve, pa tudi zaradi posledic in različnih interpretacij razglasitve neodvisnosti Kosova - mnogi preprosto ne razumejo.

V Sloveniji je pogled na dogajanje v Kataloniji neprimeren tudi zato, ker se mnogi vidijo v vlogi »Kataloncev«.

Vprašanje je očitno - bi bili lahko tudi slovenski politiki obsojeni tako, kot so katalonski.

Da, to je povsem verjetno.

Celo danes, če si ogledamo reakcije EU na razglasitev katalonske neodvisnosti - če država SFRJ prej ne bi razpadla. Namesto tega odgovora pa večina komentatorjev španska sodišča razglaša za »politična.« 

Večina komentatorjev preprosto ne razume, da je bila tudi slovenska odcepitev vsaj v začetku na področju nedovoljenega - s stališča veljavnega, pozitivnega mednarodnega prava.

Poglejmo samo en primer.

Analitik Luka Lisjak Gabrijelčić je ocenil, da je bila argumentacija današnje sodbe katalonskim voditeljem »izjemno politična«.

To seveda ni res.

Bila je izrazito pravna, kar kažejo podobne odločitve sodišč od Kanade, ki je prepovedala enostransko odcepitev Quebecka, primerov odcepitev v Ukrajini in Gruziji, ki jih je s pravnimi stališči obsodila EU, vse do Kosova, ki ni doseglo univerzalnega priznanja in katerega državnost je za več kot polovico sveta, tudi za novega »zunanjega ministra« EU – sporna in neobstoječa.

Še več, številne države sveta na podlagi prakse »Stimsonove doktrine« izvajajo politiko nepriznavanja Kosova.

Večina komentatorjev preprosto ne razume, da je bila tudi slovenska odcepitev vsaj v začetku na področju nedovoljenega (s stališča veljavnega, pozitivnega mednarodnega prava) in da je šele proces sukcesivnih razglasitev neodvisnosti posameznih republik SFRJ, ki je sledil slovenski osamosvojitvi, ta proces prevesil v proces »razpada« države, ki mednarodnopravno ni sporen.

In da je prav zato Slovenija imela veliko srečo.

Predaja vojakov JLA Vir:Tone Stojko, Muzej novejše zgodovine Slovenije

Ne zgolj zaradi sebe – zato, ker so njeno pot sledili drugi oziroma druge republike SFRJ. Prav njim bi Slovenija morala biti najbolj hvaležna za svoje mednarodno priznanje – v resnici pa se slovenski politiki, ki o lastni državnosti očitno nimajo pojma, najbolj klanjajo Vatikanu, Nemčiji in Avstriji ...

Tudi zato se škotski separatisti dogovarjajo s centralno vlado o drugem referendumu (dogovorjen je bil tudi prvi) in nikoli niso napovedali, da bodo enostransko prevzeli mejne prehode in nadzor nad Škotsko. Kaj šele z orožjem …

Po drugi svetovni vojni je enostranska odcepitev uspela zgolj - Bangladešu.

Primer Slovenije je poseben, ker se je končal z »razdružitvijo«, primer Kosova pa prav tako ne velja za primer uspešne enostranske odcepitve, ker ta zgodba brez nekega dogovora in kompromisa s Srbijo preprosto nikoli ne bo končana, pač pa bo Srbija lahko zmeraj računala na Kosovo kot na svoje ozemlje.

Pred krizo je bilo podpornikov neodvisnosti okoli 20 odstotkov, po letu 2008 je preseglo 48 odstotkov, sedaj pa – tudi zaradi neuspeha separatizma v Španiji – znova drsi proti 44 odstotkom.

»Mogoče je deloma presenečenje, da so kljub temu zelo visoke kazni za vse obtožence, tudi oba predstavnika civilne družbe, ki nista dobila nič nižje kazni,« je poudaril Luka Lisjak Gabrijelčič. Te visoke kazni pa so dobili po njegovi oceni »tako rekoč po zmoti«.

Dobili so jih, ker so s političnimi instrumenti izvajali državljanski pritisk, po njegovih besedah piše v sodbi. Argumentacija je, kot je razvidno iz delov razsodbe, objavljenih v medijih, »izrazito politična«, je še poudaril.

To seveda ni res, kajti poskus odcepitve dela ozemlja velja v vsaki državi za enega od najtežjih kaznivih dejanj.

Države brez ozemlja preprosto ni, vsako zmanjševanje ozemlja pa pomeni najhujši napad na temelje vsake države.

Reševanje katalonskega vprašanja se bo po besedah Lisjaka Gabrijelčiča »vsekakor zaostrilo«.

»Je gotovo nek element, ki bo oddaljil od kakršnekoli rešitve na srednji rok,« je poudaril.

S tem se je seveda mogoče strinjati.

Toda pri tem je prav tako pomembno vedeti, da celo javno mnenje v Kataloniji sami nikoli ni v več kot 50 odstotkih podpiralo razglasitve neodvisnosti države.

In tudi na drugem referendumu o neodvisnosti je bila udeležba daleč pod petdesetimi odstotki.

Pred krizo je bilo podpornikov neodvisnosti okoli 20 odstotkov, po letu 2008 je preseglo 48 odstotkov, sedaj pa – tudi zaradi neuspeha separatizma v Španiji – znova drsi proti 44 odstotkom.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke