Zombiji s kraljeve poroke pred ESČP izgubili pravdo zaradi »preventivnih aretacij«

Protestniki, ki so jih med kraljevo poroko leta 2011, ko sta se poročila princ William in Kate Middleton demonstrirali našminkani v »zombije« so izgubili svojo pravno bitko tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Zadeva pa bi lahko imela tudi širše posledice, saj je v ospredju vprašanje, ali lahko policija brez posebnega razloga oziroma zato ker je nekdo drugačnega videza od »običajnih« ljudi posameznika, ki ne ogroža javnega reda in miru tudi aretira.

Poroka je bla sicer 29. aprila leta 2011 in so jo tudi v Sloveniji prenašali v živo. Milijoni ljudi so navdušeno spremljali »pravljično« dogajanje iz Velike Britanije.

Vendar vsi nad tem dogodkom niso bili navdušeni. Nekateri so se v znak protesta zaradi družbene neenakosti in krivic, ki se dogajajo v družbi oblekli in našemili v »zombije«.

Zombiji pa so, kot lahko še preberemo na Wikipediji »fiktivna bitja brez lastne volje, lahko je živo bitje ali oživljen mrtvec pod nadzorom nekoga drugega s pomočjo magije. Legende o ljudeh, ki jih imajo pod popolno oblastjo čarovniki in jih uporabljajo za delovno silo, izhajajo iz vudujske mitologije.«

V zahodni kulturi so postali znani po kultnem filmu Georgea A. Romera z naslovom Noč živih mrtvecev (Night of the Living Dead).

Lik zombija kot razosebljenega bitja pogosto predstavlja sredstvo, preko katerega različni umetniki in družbeni kritiki projicirajo svoje strahove in opozarjajo na razmere v družbi, ki ljudi spreminjajo v »nečloveška« bitja, ki so samo na prvi pogled enaki ljudem.

Zaradi te prilagodljive simbolike so zombiji še danes vsaj tako priljubljen element sodobnih grozljivk kot vampirji.

V Veliki Britaniji so policisti ob poroki aretirali dvajset ljudi, ki so bili našminkani in opravljeni kot »zombiji.« Devet od njih je zaradi nezakonitega odvzema prostosti državo tudi tožilo, postopek pa je trajal osem let.

Toda na koncu je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) razsodilo, da njihove svoboščine s »preventivnimi aretacijami« niso bile ogrožene.

Aretirana je bila namreč tudi skupina, ki je uprizorila »zombijevsko poroko« v Sohu, skoraj štiri kilometre vstran od mesta »prave poroke« princa in princese.

Želeli so opozoriti javnost na varčevalne ukrepe države in zmanjševaje sredstev za javne programe, kar bi najbolj prizadelo prav LGBT skupnost.

Organizatorji dogodka so ljudi pozvali, da naj se oblečejo na »zabaven, teatralen način«. V nekem zapisu naj bi menda pisalo, da bodo metali »konfete iz črvov« in to je bilo očitno že dovolj za akcijo policije.

Hannah Eiseman-Renyard se je tej »poroki« pridružila le zato, da bi jo posnela, toda nato je bila v kavarni Starbucks nenadoma aretirana. Nihče tudi ni metal črvov – to je bila le šala.

»Šla sem poročati o množičnem dogodku s šminko, ki mi je tekla po bradi, končala pa sem z odtisi lisic na vklenjenih rokah,« je dejala aretirana. Dodala je, da to ni rezultat, na katerega so tožniki upali po tolikih letih pravne bitke.

»Leta 2011 so bile aretacije nepravične in nezakonite. Danes ostajajo samo nepravične,« je dodala.

Drugi tožnik, Brian Hicks, je pojasnil, kako so ga preiskali, ker se je udeležil dogodka z naslovom »To ni kraljeva poroka« ob protestih v Westminstru.

S seboj je imel paket biskvitov, dva telefona in glavnik. Kljub temu je bil aretiran. Izpustili so ga, ko je bilo poroke konec, policija pa je imela težave pri pojasnjevanju, zakaj so njega in druge »zombije« sploh aretirali.

Pri tem sodniki ESČP niso presojali o zakonitosti ali nezakonitosti postopkov, saj naj bi bilo to in določanje pravega ravnovesja med dolžnostjo policije, da ohrani javni red in mir in pravicami državljanov - v domeni britanskih sodnikov.

Na sodbo je tudi bistveno vplivala podobna odločitev v zvezi z nepovezanim dogodkom – odločitvijo policije, da pripre nogometne navijače oziroma huligane, kjer se je odločalo, ali ima policija pravico vnaprej pripreti tiste, za katere meni, da bodo udeleženi v prihodnjih neredih.

V Veliki Britaniji so bili dolga let ponosni na svojo ureditev, po kateri policija ne more brz razloga preiskovati nekoga, ki jim za to ne daje povoda. Toda to se sedaj spreminja, očitno na škodo pravic državljanov.

Kot je dejala Hannah Eiseman-Renyard: »Ta sodba pomeni, da policistom ni potrebno imeti utemeljenega suma, da aretira kogarkoli in ga spravi s poti. Rezultat tega primera ima zelo zaskrbljujoče posledice za državljanske svoboščine.«

In to je seveda res. Spomnimo se samo lanske aretacije kubanskih glasbenikov v Bovcu, ki so prišli zastonj razveseljevat turiste, nato pa so bili očitno zaradi svojega videza aretirani in skorajda drastično oglobljeni. Skupaj naj bi zaradi v Italiji pozabljenih potnih listov plačali kar 13. 000 evrov.

Na koncu so bili – po protestih medijev in župana Bovca – izpuščeni z opozorilom. Tudi takrat je bilo v ospredju vprašanje, ali policija sme brez razloga »rasno profilirati« in aretirati ljudi.

In tudi v primeru zadnjih predlaganih sprememb zakona o SOVI ter novih pooblastilih policiji v kazenskih postopkih predlagatelji sprememb trdijo, da policija v Sloveniji nima dovolj pooblastil, da na primer ni mogla spremljati niti Andreja Šiška in pripadnike »štajerske varde«, ker pač ni imela »utemeljenega suma« in podobno.

Primer »zombijev« kaže, da to sploh ni res. Sodba ESČP pa ob tem obvezuje tudi Slovenijo in njene organe. In če je temu tako, če torej ni res, da policija nima pooblastil – potem se zastavlja vprašanje, ali je širjene policijskih pooblastil, tudi v Sloveniji, res upravičeno?

Kot kaže primer britanskih »zombijev« - očitno ne.