Vojna v Siriji - odlična priložnost za preizkušanje in prodajo ruskega orožja

Tako kot so ZDA vnovčile uspehe svojega »v vojni dokazanega« orožja po intervencijah v Kuvajtu, Jugoslaviji, Iraku, Libiji sedaj na prizorišču svoje intervencije v Siriji ravna tudi Rusija.

Vojna v Siriji ni samo tragedija za njene prebivalce, pač pa je očitno tudi zelo dober svetovni oder za prodajalce orožja. Tako kot so ZDA odlično vnovčile uspehe svojega »v vojni dokazanega« orožja po intervencijah v Kuvajtu, Jugoslaviji, Iraku, Libiji sedaj v Siriji isto prodajno taktiko uporablja tudi Rusija. 

Kako bo Su-57 vendarle »preizkušen v vojni«

Na družbenih omrežjih se je tako na primer pojavil video, ki kaže, kako z ruskega oporišča v Khmeimimu v Siriji vzletata dve letali Su-57. Gre za najnovejša in najboljša lovca-prototipa ruskih oboroženih sil, ki uradno sploh še nista v redni uporabi ruskega vojaškega letalstva. Rusija je doslej naročila izdelavo zgolj 12 takšnih lovcev, prototipe pa šele preizkušajo. Med leti 2020 in 2030 pa naj bi Rusija naročila še okoli 220 takšnih letal, ki lahko cilje uničujejo tudi od daleč, celo ne da bi sploh vstopili v sovražnikov zračni prostor. 

Ti lovci naj bi bili enaki ali celo bistveno boljši od ameriških nevidnih F-22, ameriški komentatorji pa so takoj postavili svoje teorije o tem, zakaj naj bi Rusija to še ne povsem dokončano letalo že zdaj poslala v Sirijo. Razloga naj bi bila menda dva. Ruski Su-57 se menda ponaša z izjemno učinkovitimi in novimi radarji, s pomočjo katerih bi lahko ruska vojska o ameriških F-22 v Siriji izvedela zelo veliko. Sirija je namreč prostor, kjer pogosto letijo tudi ameriški F-22. 

Istočasno pa bi letalo Su-57 na ta način dobilo tudi pridevnik, da je bilo »preizkušeno v vojni«, čeprav nekih večjih operacij piloti teh letal verjetno ne bodo videli. Vendar bi to lahko pomagalo pri prodaji teh lovcev, na primer Indiji in drugim državam, ta denar pa je Rusiji seveda potreben tudi za razvoj lovcev.

Na popolnoma enak način se odvija zgodba z ruskimi, zelo učinkovitim protizračnim sistemom S-400, ki je znan tudi pod oznakami SA-21 Growler (NATO klasifikacija) ali Triumf. Število držav, ki so sistem že kupile ali pa njegov nakup načrtujejo - hitro narašča. 

V tem trenutku se pet držav zanima za nakup S-400, ali pa je v različnih fazah sklepanja pogodb. Kitajska in Turčija (ki je ob tem še članica zveze NATO) sta pogodbi o nakupu ruskega orožja že podpisali in čakata na rakete. Istočasno pa se o nakupu pogajajo tudi Indija, Katar in Savdska Arabija. Glede na to, da je Turčija članica zveze NATO, zaveznice ali države z dobrimi odnosi z ZDA pa so tudi vse ostale naštete se seveda zastavlja vprašanje, zakaj te države raje ne kupujejo ameriškega ali kakšnega drugega »zahodnega« orožja?

Odgovor, ki ga daje večina zahodnih komentatorjev, je preprost  - zato, ker so ruski sistemi preprosto boljši, istočasno pa še veliko cenejši. To pa ni naključje. Rusija se je namreč v vojnah ZDA po letu 1990 (in že prej) soočila z problemom zračne superiornosti ameriških in zahodnih zračnih sil. Zato je morala razvijati orožja, ki bodo to nevarnost zmanjšala. Po drugi strani pa s strani Rusije zahodnim državam ne grozi tako velika nevarnost iz zraka, zato so bila vlaganja v razvoj protizračnih sistemov v ZDA in evropskih državah manjša. In zato so ruski protizračni sistemi večinoma dejansko boljši od »zahodnih.« 

Protizračni sistem, ki je onemogočil zahodno zračno intervencijo v Siriji 

Pri tem pa je S-400 zelo velik sistem. V »koloni« tega sistema je šest izstrelitvenih vozil, mobilni radarji in nadzorni center, skupaj več kot dvanajst vozil. Vsaka izstrelitvena baterija ima štiri raketne cevi, rakete pa lahko spremljajo veliko število tarč in jih zadenejo na velikih daljavah. Rakete lahko prestrežejo strateške bombnike, lovska letala in tudi balistične izstrelke vseh vrst in velikosti. Temu sistemu je konkurenčen samo ameriški sistem Patriot, vendar ima S-400 v primerjavi z njim še vedno več prednosti. S-400 lahko tarče zazna na oddaljenosti 600 kilometrov in jih zadene na 400 kilometrov, pri Patriotu pa so te številke 180 in130. S-400 lahko izstreli rakete tudi na tarče, ki so oddaljene samo 2 kilometra, pri patriotu pa je najmanjša razdalja 10 kilometrov. Pri tem je S-400 bojno pripravljen za delovaje v petih, Patriot pa v 25 minutah. 

Zelo pomembna je tudi hitrost. S-400 lahko zadene tarče, ki se gibljejo s hitrostjo od 17 280 kilometrov na uro, Patrioti pa uspejo zadeti le tarče, ki letijo s hitrostjo največ 7920 kilometrov na uro. To morda ni pomembno pri lansiranju raket proti letalom, ki večinoma letijo pod hitrostjo 4000 kilometrov na uro, toda balistični izstrelki v zadnji fazi svojega poleta dosežejo tudi hitrost več deset tisoč kilometrov na uro, kar pomeni, da ima ruski sistem večje možnosti, da jih zadene. Pri tem pa imata Kitajska in Rusija v svojem arzenalu že več »hipersoničnih« izstrelkov, katerih »nižje hitrosti« so okoli 5000 kilometrov na uro, kar pomeni, da bodo proti njim Patrioti praktično neuporabni. Ob tem je ruski S-400 skupaj s prejšnjimi sistemi v uporabi že 30 let, kar je 20 let več od Patriota. 

Zelo pomembno pa je seveda tudi dejstvo, da je S-400 nameščen v Siriji, od koder »pokriva« tudi zračni prostor sosednjih dežel. Prav to dejstvo je v največji meri v zadnji fazi vojne onemogočilo intervencijo ZDA in drugih držav v Siriji (h kateri so pozivali demokrati in jo je Barack Obama skorajda že sprožil) in ustalilo tok vojne. Sistem se je torej prav z »odsotnostjo intervencije« pokazal za »preizkušenega v vojni«, to dejstvo pa Rusija seveda izkorišča za prodajo sistema. 

V naši regiji naj bi podoben sistem prejšnje generacije, z oznako S-300, od Belorusije dobila tudi Srbija. Pred letom 1999 ga kljub nekaterim poskusom ni dobila – če bi ga, potem intervencije zveze NATO proti ZRJ leta 1999 ali sploh ne bi bilo, ali pa bi bil rezultat te vojne bistveno drugačen od današnjega.