Preverjanje resničnosti v Evropi: Evrofanatiki navijajo za vojno in ponavljajo stereotipe, a varnosti brez miru z Rusijo ne bo!

Danes mineva tretja obletnica začetaka ruske posebne vojaške operacije (SVO) in posledično vojne med Rusijo in Ukrajino. Vojne, ki ima dolgo zgodovino, ki se je začela z usodno odločitvijo zveze NATO in takratnega predsednika Georga Busha aprila leta 2008, da Ukrajino (in Gruzijo) povabi v zahodni vojaški pakt.

Slovenija temu ni nasprotovala, pomisleke pa sta izražala takratna kanclerka Nemčije Angela Merkel (ki je opozorila, da bo to Moskva razumela kot napoved vojne) in francoski predsednik vlade Nicolas Sarkozy.

Prof. Jeffrey Sachs on 2022 negotiations in Turkey to end the Ukraine proxy war:

‘I flew to Ankara to listen in detail to what the mediators were doing. Ukraine walked away unilaterally from a near-agreement. Why? Because the US told them to. I BEGGED the Ukrainians, and… pic.twitter.com/KyfrZP4s1z

— Afshin Rattansi (@afshinrattansi) February 22, 2025

Toda ZDA se na ruske ugovore niso odzvale.

Nadaljevalo se je s strani ZDA podprtim in organiziranim državnim udarom v Kijevu leta 2014, temu pa je sledila odcepitev Krima in vojna v Donbasu, ki je ponovno izbruhnila leta 2022, potem ko so NATO in vse zahodne države zavrnile ruske predloge za oblikovanje nove varnostne arhitekture v Evropi.

Komentarji, ki jih zaradi zasuka ameriške politike za 180 stopinj glede vojne v Ukrajini lahko prebiramo v osrednjih medijih te dni so tako bedasti in polni brezplodnega moraliziranja, da se je včasih potrebno ozreti kam drugam. In prebrati kaj res dobrega.

Europe’s Reality Check - The National Interest #ukraine #europe https://t.co/zKN4k4C103

— Tropa de Seixal  (@DSSNTR9) February 24, 2025

Še posebej ob tretji obletnici začetka vojne, ki je postavila svetovna razmerja na glavo in tako drastično vplivala na naša življenja.

To je na primer članek Mathewa Blacburna »Europs Reality Check« v znanem časniku The National Interest.

Kaj takega ne v New York Timesu, Guardianu ali Independentu, Le Mondu, Spieglu, Sternu, FAZ-u, pa tudi v slovenskih medijih tipa ljubljanski Dnevnik, Delo, SiOL in podobni seveda ne morete prebrati.

Zato pa se Evropska unija in Slovenija tudi nahajajo tam, kjer so. Kje natančno, pa boste opazili že naslednji mesec, na položnicah za elektriko...

A obstajajo tudi drugačni mediji.

Kot lahko vidite, so za razliko od komentatorjev, ki zgolj prodajajo meglo, skoraj vsi stavki tega raziskovalca iz Norveške (v nadaljevanju) podkrepljeni z dokazi in dejstvi.

Tu ni nobenega črednega razmišljanja, le »fakti bruti« o tem, kaj EU je naredila (pa ne bi smela) in kaj bi morala narediti (pa ni).

»Šibkost Evrope še nikoli ni bila tako odkrito na ogled. Predsednik Donald Trump je razbil obstoječi okvir zahodne podpore Ukrajini.

Amerika je uradno opustila izjemno drago in neuspešno devetnajstletno prizadevanje za širitev Nata v Ukrajino.

Zaveza, da Kijev dobi nazaj svoje ozemlje pred letom 2014, je zdaj preklicana.

Združene države Amerike ne bodo poslale vojakov v Ukrajino niti ne bodo razširile člena 5 na vse zahodne 'mirovnike', ki bodo tam nameščeni.

Evropa naj bi zdaj plačala račun za obrambo in obnovo Ukrajine, medtem ko si Amerika prizadeva povrniti del 175 milijard dolarjev, ki jih je porabila za vojno, s sporazumom, ki ji zagotavlja lastništvo ukrajinskih redkih zemeljskih mineralov.

Po mnenju ameriškega posebnega odposlanca za Ukrajino in Rusijo Keitha Kellogga Evropa ne bo imela niti odločilne besede pri dogovoru, ki ga bo sklenila Amerika za končanje vojne.

Na izrednem vrhu v Parizu, sklicanem takoj po travmatični Münchenski varnostni konferenci, se evropski voditelji med seboj niso mogli dogovoriti o nobenem novem skupnem stališču.

Za evropske komentatorje, ki podpirajo Ukrajino, je to prava nočna mora.

Tako oni kot večina evropskih voditeljev so tri leta ignorirali ali povsem zanikali vse znake, da Zahod ne more premagati Rusije v Ukrajini.

Na vsakem koraku so želeli zavrteti ruleto eskalacije 'samo še enkrat', da bi oslabili Rusijo.

Sistematično so ignorirali dokaze o vojaškem upadu Ukrajine in še vedno zahtevajo še več podpore.

Njihova podpora Ukrajini je bila nekoč strnjena v stavek: 'Z Ukrajino bomo stali tako dolgo, kot bo potrebno.'

Leta 2024 se je spremenila v 'Ukrajina je na nepovratni poti v NATO, zato ji moramo zagotoviti čim močnejši pogajalski položaj'.«

»Zdaj, leta 2025, je na voljo še tretja različica: 'Brez Ukrajine ni pogajanj o Ukrajini' in 'mir z močjo'.

Kaj pomeni ta novi slogan? Poljski zunanji minister Radosław Sikorski opisuje konflikt kot 'klasično kolonialno vojno', ki bi se lahko nadaljevala še deset let. Evropski hardlinerji so povsem pripravljeni opazovati, kako se Ukrajina spreminja v propadlo državo v slogu Sirije, dokler Rusija ne zmaga.

Vendar pa moralna skrb za zaustavitev Putina ne zajema ukrajinskega ljudstva, ki naj bi ga žrtvovali za večje dobro oslabitve in zadrževanja Rusije.«

»Zagovorniki trde linije predlagajo resnično nočno moro: Evropa podaljšuje vojno, v kateri ne more zmagati, dokler ukrajinski propad ne odpre Pandorine skrinjice, medtem ko Amerika umika svoje varnostne zaveze.

Generalni sekretar Nata Mark Rutte in Vladimir Zelenski pozivata k hitremu povečanju obrambne porabe, kar pomeni, da se lahko evropski BDP - desetkrat večji od ruskega - hitro pretvori v učinkovito in razporedljivo vojaško silo.

To ne upošteva osnovnih dejstev na terenu. Ravnovesje moči se je spremenilo v korist Rusije.

Ukrajini primanjkuje ljudi. Litovski obrambni minister priznava, da je ruska vojska trikrat večja, kot je bila februarja 2022.

Zelenski poroča, da se bo ruska vojska kmalu povečala še za 150.000.

Medtem Evropa ne more pravočasno povečati obrambne proizvodnje, da bi rešila situacijo; Rusija jo prehiteva.«

»Neodvisna poročila so pokazala žalostno stanje vodilnih evropskih vojsk, ki jim primanjkuje ne le usposobljenih vojakov, ampak tudi orožja in opreme, od katere je bil velik del že podarjen Ukrajini.

Gradnja evropske vojske brez ameriške podpore ali vodstva je izziv brez primere, ki bo trajal desetletje.

Temeljno nestrinjanje evropskih voditeljev glede napotitve 'mirovnikov' v Ukrajino kaže na globlji problem.

Evropa lahko govori, ne more pa ravnati tako, kot govori.

Brez moči ali enotnega načrta se Evropa zdaj ne more spopasti z Rusijo; dogovor je nujen.

Zahod je odigral svojo vlogo, od dobave orožja do sankcij in diplomacije, da bi izoliral Rusijo.

Obstajajo močni dokazi, da gospodarske težave Rusije leta 2025 ne bodo dovolj resne, da bi oslabile njena vojna prizadevanja.

Kljub temu mnogi vplivni glasovi v Evropi vztrajajo pri ponavljanju istih starih tropov, zakaj se mora vojna nadaljevati.

Prvi stereotip se nanaša na ruske žrtve (po nepreverjenih trditvah naj bi jih bilo vse več kot 1 milijon), kar se uporablja kot argument za nadaljevanje vojne na podlagi dejstva, da se 'Ukrajina še vedno lahko bori'.

Medtem pa vlada molk na temo ukrajinskih izgub.

Zagovorniki trde linije ne želijo priznati globine ukrajinskih težav z novačenjem.

Če jim ne bo uspelo mobilizirati osemnajst do 24-letnikov, ne bodo mogli obdržati frontne črte.

Ali lahko glede na novice ameriško-ruske diplomacije pričakujemo, da se bo veliko število mladih prijavilo za smrt v vojni, ki se bo morda kmalu končala?

Drugi stereotip je, da Rusiji 'ni mogoče zaupati pod nobenim pogojem'.«

More inconvient truth memory holed by the legacy crooked Media

Before the illegal CIA Maidan Coup in 2014, which caused today's War

Ukrainian, British, American, and French armies marched on Red Square thanking Russia for the destruction of Fascism pic.twitter.com/CC8m08qqpF

— Chay Bowes (@BowesChay) February 23, 2025

»Popuščanje Rusiji bo spodbudilo njeno imperialno ekspanzijo. Med trditvijo o ruskih izgubah in domnevo o neprekinjeni ruski ekspanziji obstaja jasno protislovje.

Če je Rusija že tako oslabljena, kako lahko razmišlja o napadu na državo Nata?

Kljub temu nam pravijo, da je Rusija hkrati na poti do razpada režima kot leta 1917 in da je pripravljena, da se kot najnovejša inkarnacija nacistične Nemčije vali skozi Evropo.«

»Strahovi pred nadaljnjo rusko širitvijo v Baltik ignorirajo dejstvo, da si ruska družba, čeprav podpira vojna prizadevanja svoje države, na splošno želi mir.

Glasni, radikalni, vojno hujskaški glasovi v Rusiji ne odražajo širšega odnosa elite in javnosti. Rusija ne podpira neskončne ozemeljske širitve.

Dejansko obstajajo trdni razlogi za prepričanje, da je pripoved o neizmerni želji Rusije po imperialni slavi deloma zahodna fantazija, ki je bila vsiljena od zunaj.

V Rusiji na ukrajinski konflikt na splošno gledajo kot na obrambno vojno proti širitvi Nata.

Po vsem sodeč je Trumpov zasuk k miru zavrnitev nevarnih zablod trde roke in zmaga zdrave pameti.

Kot je dejal ameriški obrambni minister Pete Hegseth, novi pristop temelji na 'priznanju trde moči realnosti na terenu'.

 

Evropski voditelji se morajo zdaj razumno prilagoditi tej novi realnosti.

S tem, ko želijo nadaljevati vojno brez podpore ZDA, evropski privrženci trde linije prodajajo drag recept za tveganje in negotovost v Evropi.

Od evropskih davkoplačevalcev se zahteva, da plačajo račun, medtem ko trpijo zaradi varčevanja in recesije.

 

Niti Trumpovo drzno govorjenje niti trda retorika ne bi smela odvrniti Evrope od najpomembnejše točke: za zagotovitev miru v Ukrajini in Evropi je potreben zapleten dogovor.

Potreben je temeljit ponovni razmislek o tem, kako lahko Evropa doseže trajni mir na celini.«

Lavrov: Russia is no longer a partner of the EU, we are ready for a sharp response
"The European Union 'lost' Russia. But the Union itself is to blame for this. After all, the EU member states and their leaders openly declare that Russia should be dealt a strategic defeat. That… pic.twitter.com/j8oRVJ3znI

— Sprinter Observer (@SprinterObserve) April 4, 2023

»Evropa je lahko in mora biti zaskrbljena zaradi signalov iz Washingtona, ki rušijo temelje našega varnostnega razmišljanja.

Obupno sta potrebna državotvornost in strateško razmišljanje - namesto hitre čustvene retorike in moralne panike.

Kot del temeljnega premika k strateški avtonomiji bo morala Evropa ponovno preučiti svoje odnose z vrsto držav, vključno z Rusijo. Čas je, da sprejmemo dejstvo, da je trajen mir v Evropi brez vključitve Rusije nemogoč.«

»Čeprav je vzpostavitev obrambnega odvračanja nujna, je treba opozoriti, da je največji dosežek EU vzpostavitev osemdesetih let miru in blaginje na celini.

To bi morala biti želena usmeritev. Čim prej se bo vojna končala, tem prej se bo davkoplačevalski denar lahko porabil za obnovo in integracijo Ukrajine v EU.

Ko gre za pogajanja, morajo evropski voditelji začeti govoriti o svetu, kakršen je, in ne le o tem, kakšen si želijo, da bi bil.

Izjave Trumpa, Hegsetha in Kelloga so lahko grenke tablete, ki jih je treba pogoltniti.

Vendar je to za Evropo nujen recept, ki je že zdavnaj potreben.«

Matthew Blackburn je višji raziskovalec na norveškem inštitutu za mednarodne zadeve Research Group on Russia, Asia, and International Trade. Je tudi pridruženi raziskovalec na Inštitutu za ruske in evrazijske študije na Univerzi Uppsala. V svojih raziskavah se osredotoča predvsem na politiko sodobne Rusije in Evrazije, vključno z domačimi političnimi sistemi in meddržavnimi odnosi. Za Norveški geopolitični center je raziskovalni koordinator za Projekt Civilizationalism s sedežem na Univerzi Stanford.